Jedro

Tožnik v tožbi ni vzbudil dvoma glede izpolnjevanja dejanskih kriterijev, kjer je presoja sodišča tudi sicer zadržana, saj se sodišče ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev. To pomeni, da sodišče, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava, odločitev tožene stranke odpravi le v primeru, če je njena argumentacija očitno nerazumna, kar pa ni obravnavani primer.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Zavod Republike Slovenija za šolstvo (v nadaljevanju ZRSŠ, tudi Zavod) je s sklepom o izidu sofinanciranja stroškov tekmovanj v šolskem letu 2016/2017 vlogo tožnika za sofinanciranje državnega tekmovanja v navedenem šolskem letu z nazivom Državno tekmovanje v naravoslovju za dijake 1. in 2. letnika srednje šole z dne 7. 7. 2017, zavrnil. Iz obrazložitve sledi, da je tožnik podal vlogo na Javni razpisa za sofinanciranje stroškov šolskih tekmovanj v šolskem letu 2015/2016 in šolskem letu 2017/2017 (v nadaljevanju Javni razpis) in da je ZRSŠ odločal v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča I U 675/2018 z dne 24. 4. 2018. Sklicuje se na določbe Pravilnika o sofinanciranju šolskih tekmovanj (v nadaljevanju Pravilnik). Pojasni, da vlogi tožnika ni ugodil, ker je ugotovil, da je skupni znesek kotizacije višji od upravičenih stroškov sofinanciranja tekmovanja. Pojasni, da skupni stroški tekmovanj, ki jih je prijavil tožnik, znašajo 7.226,81 EUR. Od tega je tožnik šolsko tekmovanje financiral iz lastnih sredstev v višini 3.000 EUR, znesek kotizacij, ki jih je pridobil s strani šol, znaša 1.232,00 EUR. Tožnik je vložil vlogo za pokritje stroškov v višini 4.227,18 EUR. Tožnik je med upravičene stroške štel vse stroške, ki so v povezavi s tekmovanjem nastali (7.266,81 EUR). ZRSŠ ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje temeljnega pogoja iz točka 3. o) Javnega razpisa – da prijavitelj za upravičene stroške, ki jih uveljavlja, ni in ne bo prejel sredstev kotizacij in drugih javnih virov financiranja (prepoved dvojnega sofinanciranja). Tožnik je med upravičene stroške tekmovanj neupravičeno uvrstil stroške v skupni višini 6.552,38 EUR. Prijavljena sredstva, pridobljena s kotizacijo v višini 1.232,00 EUR presegajo prijavljene upravičene stroške za 557,57 EUR. Zavod med upravičene stroške glede na pododstavek a) drugega odstavka 2. točke Javnega razpisa šteje le stroške organizacije in izvedbe državnega tekmovanja. Sklicuje se na opredelitev upravičenih stroškov, kot jih določa 23. člen Pravilnika, ki morajo biti izkazani z ustreznimi verodostojnimi dokazili (15. člen Pravilnika) ter besedilo točke 3. p) in 3. r) Javnega razpisa. Tožnik je za skupno 3.600,00 EUR stroškov navedel, da gre za oceno stroškov in ni predložil nobenih dokazil za te stroške, tekmovanje pa je bilo izvedeno že v novembru 2016 in januarju 2017. Če so stroški dejansko nastali, je tožnik ob vložitvi vloge poznal njihovo višino in razpolagal z ustreznimi dokazili, zato jih Zavod v celoti šteje kot neupravičene. In sicer gre za: stroški web in informacijskega sistema v višini 400,00 EUR, materialni stroški organizatorja v višini 400,00 EUR, stroški dela v višini 1.2000 EUR, stroški nagrad za tekmovalce v višini 600,00 EUR in podelitev zlatih priznanj – talenti v 800,00 EUR.

2. Glede drugih prijavljenih upravičenih stroškov, za katere so bile predložene listine, v skupni višini 3.152,38 EUR, jih Zavod ni štel za upravičene, ker bodisi predložena listina ni verodostojna bodisi prijavljeni stroški niso upravičeni, kar pojasni pri vsakem znesku posebej in sicer: glede zneska 1.632,92 EUR je tožnik predložil interni dokument, iz katerega izhaja, da je namenjen obračunu – povračilu za sestavo nalog v letu 2017, izdelava avtorskih pogodb, datirano 16. 2. 2017, ki ga Zavod ne šteje za verodostojno listino, saj gre za seznam ocene avtorskih honorarjev, sestavljen izključno za potrebo uveljavljanja upravičenih stroškov na Javnem razpisu z navedbo „izdelava avtorskih pogodb“ in „povračilo za sestavo nalog v letu 2017“ in ne predstavlja dokazila o dejansko nastalih stroških; glede zneska 1.342,00 EUR po računa A., d.o.o. za računovodske storitve januar 2017, tožnik uveljavlja 50 % zneska po računu, s katerim je obračunana redna mesečna storitev in ni razvidno, da je storitev kakorkoli povezana s tekmovanjem; glede zneska 177,46 EUR je predložen interni dokument tožnika z dne 27. 1. 2017, kjer je kot namen obračuna navedeno „Priprava in izvedba tekmovanja - obračun potnih stroškov“, ki ne vsebuje osnovnih elementov potnega naloga, kot npr. kdaj in kam naj bi bil posameznik napoten. Zaključuje, da skupni stroški tekmovanj, ki jih je prijavil tožnik, znašajo 7.226,81 EUR, od teh stroškov znesek 3.400,00 EUR predstavlja le oceno stroškov. Navaja, da se tudi nadaljnje prijavljeni stroški v višini 3.152,39 EUR iz razlogov, kot so zgoraj navedeni, ne morejo šteti za upravičene stroške, ki znašajo skupaj le 674,43 EUR. Stroški kotizacije v višini 1.232,00 EUR po povedanem za 557,57 EUR presegajo upravičene stroške tekmovanja. Ker tožnik ne izpolnjuje temeljnega pogoja iz točke 3. o) Javnega razpisa, komisija meril za sofinanciranje realiziranih stroškov tekmovanja iz 8. točke Javnega razpisa ni ocenjevala.

3. Po pritožbi tožnika je Zavod s sklepom o izidu pritožbe 6030-4/2018-11 z dne 27. 7. 2018 zavrnil pritožbo tožnika. Iz obrazložitve izhaja strinjanje z interpretacijo prepovedi dvojnega financiranja iz točke 3. o) Javnega razpisa, ki kot javna sredstva šteje tudi sredstva kotizacij, ki jih poravnajo šole. Ne sledi razlogom tožnika, da si pogoja iz točk 3. o) in 3. g) Javnega razpisa izključujeta, ker je Javni razpis namenjen sofinanciranju stroškov tekmovanj, ne pa financiranju v celoti. Pogoj iz točke 3. g) je namenjen temu, da prijavitelj ne more prejeti sredstev za sofinanciranje, če ni sposoben zagotoviti tudi drugih sredstev. To pa ne pomeni, da lahko prijavitelj na tem Javnem razpisu dobi javna sredstva sofinanciranja, če so vsi upravičeni stroški šolskega tekmovanja že financirani iz kotizacij in drugih javnih sredstev. To bi pomenilo, da je prišlo do dvojnega financiranja istega šolskega tekmovanja, kar je z Javnim razpisom prepovedano. Kot neutemeljene zavrne navedbe tožnika, da se kotizacije nanašajo le na izvedbo šolskih tekmovanj ter mu očita, da ne ločuje pojma državnega tekmovanja in tekmovanja na državnem nivoju oziroma stopnji, kar pojasni. Zavrne očitke oglede neenake obravnave prijaviteljev in sofinanciranju drugih tekmovanj, četudi so bile obračunane kotizacije, kar pojasni. Kotizacije same po sebi ne izključujejo možnosti za pridobitev sredstev, če ta sredstva ne presegajo višine prijavljenih in priznanih upravičenih stroškov. Pojasni, da gre v postopkih javnega razpisa za javnopravno zadevo in smiselno uporabo Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Strokovna komisija nima pooblastil za vodenje postopka, temveč le zagotovi strokovno podlago za odločitev Zavoda. O vlogi odloča izključno zakoniti zastopnik Zavoda (direktor). Strokovna komisija ni poseben kolegijski organ, zato sprememba števila članov ne predstavlja kršitve, ki bi imela vpliv na zakonitost odločitve. Glede verodostojnih dokazi in listin navaja 15. člen in 23. člen Pravilnika, po katerem prejemnik upravičene stroške dokazuje z verodostojnimi listinami, ki se glasijo na prejemnika. Na obrazcu vloge je navedeno, da je treba predložiti dokazila o upravičenih stroških. Pod pojmom verodostojna listina Zavod podrazumeva vse listine, ki jih opredeljuje 23. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in širše, kar pojasni. Zgolj seznam avtorskih pogodb brez računa ali izpiska o izplačilu honorarja, ni ustrezno dokazilo. To velja tudi za interni dokument tožnika glede dokazovanja stroškov v višini 1.639,92 EUR. Tožnik bi lahko predložil avtorsko pogodbo ali obračun avtorskega honorarja. Zavod zavrača navedbe o neenaki obravnavi, kar pojasni. Po zadnjem odstavku 7. točke Javnega razpisa je Zavod zavezan k dopolnitvi pozvati zgolj tiste prijavitelje, ki so oddali nepopolne vloge, ne pa tiste, ki so predložili neustrezna dokazila oziroma, ki vloge niso pravilno izpolnili. Tožnika ne more pozivati na odpravo napake, če se je v vlogi skliceval na oceno stroškov. Iz Javnega razpisa jasno izhaja, da je treba navesti upravičene stroške in predložiti ustrezna dokazila. Glede na čas zaključenega šolskega tekmovanja, ki je bilo približno pol leta pred oddaje vloge, bi vsi stroški tožniku morali biti poznani. Tudi ni dolžan pozivati tožnika na dodatna pojasnila, če iz predloženih dokazil ne izhaja, da bi bili stroški povezani z organizacijo in izvedbo tekmovanja, kot v primeru stroškov rednih mesečnih računovodskih storitev in v primeru internega obračuna potnih stroškov, ki ne vsebuje osnovnih elementov potnega naloga.

4. Toženka se z odločitvijo strinja. Uvodoma izpostavlja, da je prevzela stvarno pristojnost v skladu s četrtim odstavkom 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) na podlagi sklepa Upravnega sodišča RS I U 1821/2018, kar pojasni. Zavrne tožnikove navedbe, da se kotizacije, na katere se sklicuje Zavod v zvezi s kršitvijo 3. o) točke Javnega razpisa nanašajo zgolj na izvedbo šolskih tekmovanj in da nimajo vpliva na sofinanciranje. Navaja opredelitev državnega tekmovanja kot izhaja iz 6. člena Pravilnika. Odločanje o tožnikovi vlogi za sofinanciranje iz javnih sredstev ne predstavlja upravne zadeve (2. člen ZUP), temveč drugo javnopravno stvar (4. člen ZUP). Navaja 13 Pravilnika glede nalog strokovne komisije, kot internega strokovnega telesa Zavoda in da ne gre za poseben kolegijski organ. O vlogi je odločil direktor Zavoda, zato zavrača navedbe, da ni odločil pristojni organ. Če bi Zavod omogočil pridobiti nepovratna javna sredstva sofinanciranja le na podlagi ocene stroškov, bi omogočil nenamensko uporabo javnih sredstev. Glede očitka tožnika, da so kotizacije zaseben vir sredstev, pojasni, da se kotizacije, ki so bile tožniku plačane s strani šol, ne morejo šteti za njihova zasebna sredstva, niti v primeru, če so bile plačane iz njihovih tržnih virov. Navaja odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-272/97 z dne 23. 11. 2000, da so s sredstvi javnih financ mišljena v primeru javnih zavodov vsa sredstva, ki jih pridobivajo na katerega od načinov po prvem odstavku 48. člena Zakona o zavodih (v nadaljevanju ZZ). Strinja se s stališčem Zavoda, da tožnik pogoja iz 3. o) točke Javnega razpisa, po katerem se upravičeni strošek ne more financirati iz javnih sredstev javnega razpisa, če je že bil financiran s strani kotizacij, ne izpolnjuje. Glede očitka o kršitvi 8. člena in 67. člena ZUP ter neenakega obravnavanja glede na ostale prijavitelje, konkretno glede na vlogo Društva B., izpostavlja, da se v predmetnem postopku preverja zakonitost odločitev v primeru tožnika, ne pa v drugih primerih. Pravilnik v 15. členu jasno določa, da mora prijavitelj izpolnjevanje kriterijev ustrezno dokazovati. Po 23. členu Pravilnika prejemnik upravičene stroške organizacije in izvedbe tekmovanja dokazuje z verodostojnimi listinami, ki se glasijo na prejemnike. Zavrača navedbe o neenakem obravnavanju glede na ostale prijavitelje pri pozivanju na dopolnitev vlog. Zavod je zavezan k pozivanju na dopolnitev vlog le v primerih, ko prijavitelji niso podali popolne vloge. Zavod ni dolžan pozivati k dopolnitvi prijaviteljev, ki so vlogi priložili neustrezna dokazila,ali pa niso pravilno izpolnili vloge. V primeru neustreznih dokazil, ki niso nejasna, temveč kažejo na vlagateljevo neizpolnjevanje razpisnih pogojev ali pa niso v povezavi z javnim razpisom, Zavod ni dolžan vlagatelja pozivati na dopolnitev. Strokovna komisija zato ni bila dolžna pozivati tožnika na popravke ali dopolnitve v tabeli pod točko 4 prijavnega obrazca ali priloge, saj je bila vloga tožnika formalno popolna. Dopolnjevanje ne sme biti predmet ocenjevanja. Tožnik je v tem delu navedel le oceno stroškov, brez konkretnih dokazil. Zgolj navedba, da so stroški nastali, ali ocena, da bodo nastali, za pridobitev javnih sredstev ne zadostuje. Toženka med drugim navaja, da predhodne odločitve Zavoda, četudi morebiti napačne, niso predmet tega postopka. Tožnik je imel ves čas do zaprtja Javnega razpisa možnost vse morebitne nejasnosti razčistiti z nosilcem navedenega javnega razpisa, kot to določa 12. točka Javnega razpisa.

5. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev. Uvodoma navaja, da predstavlja zvezo 23 društev in zvez in da več kot 70 let skrbi za popularizacijo in izobraževanje mladih na področju tehničnih veščin in naravoslovnih ved. V letu 2016/2017 je organiziral med drugim Državno tekmovanje iz naravoslovja za dijake 1. in 2. letnika srednjih šol, sofinanciranje katerega je predmet tega postopka. Tožbo vlaga iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Očita nepravilno uporabo materialnega prava in sicer določbe 3. o) točke Javnega razpisa glede prepovedi dvojnega financiranja, ki po stališču tožbe omejuje zgolj na prepoved pridobivanja drugih finančnih sredstev za izvedbo tekmovanj iz javnih virov financiranja, medtem ko mora prijavitelj skladno z 3. g) točko Javnega razpisa zagotoviti sredstva za izvedbo tudi iz zasebnih virov financiranja, kar po stališču tožbe pomeni, da lahko prijavitelj skladno s točko 3. o) Javnega razpisa tekmovanje financira tudi iz kotizacij za udeležbo na tekmovanju, če niso bile plačane iz javnih sredstev. Nepravilen je zaključek, da se kotizacije, ki so jih tožniku izplačale (od dijakov prenakazale) srednje šole, štejejo kot javni vir financiranja. Iz dejstva, da so vključene šole v javno mrežo in da so financirane tudi iz javnih sredstev in pri porabi teh sredstev podrejene nadzoru Računskega sodišča RS, izhaja kvečjemu, da so šole financirane tudi iz zasebnih sredstev. Zato je zaključek, da se plačilo kotizacij (prenakazilo) s strani srednjih šol vselej šteje za javna sredstva, materialnopravno napačen. Srednje šole so kotizacijo plačale (prenakazale) iz sredstev, ki so jih za namen plačila kotizacije srednjim šolam plačali dijaki (oziroma njihovi starši). Imele so vlogo kot posrednika (70. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), tj. civilnopravnega zastopnika med dijaki in tožnikom. Tožniku se ta sredstva ne morejo šteti za javna sredstva. Tudi če se šteje, da so bile kotizacije res plačane s strani srednjih šol (in ne dijakov), po stališču tožbe ne gre za kršitev prepovedi dvojnega financiranja, saj je ratio prepovedi dvojnega financiranja iz 3. o) točke Javnega razpisa, da se prepreči podvajanje financiranja stroškov izvedbe šolskih tekmovanj iz različnih virov javnih financ, in ki v primeru dvojnega financiranja tekmovanj ne bi bile izvedene. Ker so kotizacije de facto plačane s strani dijakov in ker šole teh sredstev sploh niso bile upravičene porabiti za financiranje drugih izobraževalnih dejavnosti, s prenakazilom kotizacij tožniku pojmovno ni moglo priti do posega v siceršnje izvajanje obšolskih dejavnosti. Takšno stališče potrjuje dosedanja praksa Zavoda, ki je v preteklosti istovrstne kotizacije vselej štel kot vir zasebnega financiranja tožnika. Predlaga zaslišanje prič v tej zvezi, kot jih navaja in zakonitega zastopnika tožnika. Ne strinja se z razlogi toženke, da gre za sredstva, ki so jih šole pridobile z opravljanjem tržnih dejavnost; na drugačno interpretacijo ne vpliva niti odločba Ustavnega sodišča RS, saj se izrazito široka interpretacija javnih sredstev nanaša izključno na interpretacijo teh sredstev v okviru Zakona o računskem sodišču (v nadaljevanju ZRacS-1), kar pojasni. Relevantni nista niti odločbi informacijskega pooblaščenca, ki se nanju sklicuje toženka, kar pojasni. Tudi golo dejstvo, da so srednje šole skladno s petim odstavkom 20. člena ZRacS-1 uporabniki javnih sredstev, ne omogoča zaključka, da so vsa sredstva, ki jih za izvajanje javne službe pridobijo iz drugih virov, štejejo za javna sredstva. Poudarja, da so sredstva šole pridobile za prenakazilo tožniku za udeležbo dijakov na tekmovanju ter da ne gre za javnopravno razmerje, temveč za zasebni vir sredstev, o čemer se toženka ni opredelila.

6. Glede očitka kršitev pravil postopka navaja, da je sklep in posledično prvostopenjsko odločbo izdal stvarno nepristojni organ. O pritožbi zoper sklep o izidu financiranja je namesto pritožbene komisije (10. člen Javnega razpisa) odločil direktor Zavoda. Gre za absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka (4. točka prvega odstavka 237. člen ZUP), odločbi sta tudi neobrazloženi. Očita poseg v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Toženka ni preverila, ali je bil tožnik neenako obravnavan. Gre za arbitrarno postopanja obeh organov. Pomanjkljiva je obrazložitev glede upravičenih stroškov in neupoštevanja dokazil zanje in je sama s seboj v nasprotju. Zavod ne pojasni, zakaj kotizacije, ki so jih tožniku od dijakov prenakazale srednje šole, šteje kot javni vir financiranja. Glede avtorskega honorarja v višini 1.639,92 EUR izhaja dvom Zavoda, da je tožnik res sklenil avtorske pogodbe in da so posledično nastali stroški, hkrati pa tudi navaja, da je tekmovanje uspešno zaključeno, kar ima za posledico, da so bile avtorske pogodbe za izdelavo tekmovalnih pol sklenjene in da so tožniku nastali navedeni stroški. Pomanjkljiva je obrazložitev glede ocene stroškov v višini 3.400,00 EUR. Iz 4. podtočke „Finančno poročilo“ vloge izhaja, da lahko prijavitelj v tabelo vpiše tudi oceno materialnih stroškov. Takšen vpis ne pomni, da stroški niso nastali. Pomanjkljiva je obrazložitev glede računovodskih storitev v višini 1.342,00 EUR. Ni razvidno, zakaj Zavod teh stroškov ne šteje za povezanih z organizacijo in izvedbo tekmovanj. Izpodbijane odločitve se zato ne da preizkusiti. Tožnik očita kršitev materialne resnice (8. člen ZUP) in kršitev prepovedi zavrženja nepolne vloge (67. člen ZUP), ker Zavod tožnika ni pozval na dopolnitev vloge, ker je štel dokazila tožnika za nezadostna. Moral bi pridobiti vsa pojasnila in izvesti vse dokaze, da bi ugotovil, ali so stroški upravičeni. Teh kršitev tudi toženka ni odpravila.

7. Tožnik očita tudi neenako obravnavanje v primerjavi s preostalimi prijavitelji, ker ga Zavod ni pozval na dopolnitev vloge in izjasnitev glede stroškov. Preostale prijavitelje je dosledno pozival na dopolnitev vlog oziroma na izjasnite, kot npr. B., ki jo je pozival na podajo dodatnih dokazil glede t.i. skupinskih potnih nalogov, podobno tudi v primeru C. Očita kršitev drugega odstavka 14. člena v zvezi z 22. členom Ustave RS.

8. Tožnik očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede višine upravičenih stroškov ter uvodoma pojasnjuje, katera dejanja je treba opraviti za uspešno organizacijo tekmovanja in da gre za dolgotrajen proces, ki se začne več mesecev pred tekmovanjem in je končan več mesecev po dnevu izvedbe tekmovanja. Napačna je ugotovitev, da upravičeni stroški tožnika znašajo le 674,43 EUR, temveč znašajo 7.226,81 EUR. Zmotna je ugotovitev, da stroški v višini 3.400,00 EUR predstavljajo zgolj oceno stroškov. Gre za stroške web in informacijskega sistema v višini 400,00 EUR, materialne stroške organizatorja v višini 400,00 EUR, stroške dela v višini 1.200,00 EUR, stroške nagrad za tekmovalce v višini 600,00 EUR in stroške podelitve zlatih priznanj v višini 800,00 EUR. Jasno je razvidno, da gre za stroške, povezane z izvedbo tekmovanja. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje, ker tožnik ni bil pozvan da predloži dodatna pojasnila oziroma dodatna dokazila.

9. Napačna je ugotovitev, da znesek v višini 1.632,00 EUR ne predstavlja stroškov iz naslova avtorskih pogodb. Da je tožnik na njihovi podlagi angažiral zunanje strokovnjake, ki so sestavili naloge, izhaja iz seznama izvajalcev in njihovih plačil z dne 16. 2. 2017, ki ga je tožnik priložil vlogi. Da so bile naloge res sestavljene, izhaja že iz tega, da je bilo tekmovanje iz naravoslovja uspešno zaključeno in je logičen sklep, da so bile naloge izdelane pred oddajo vloge.

10. Napačna je ugotovitev, da znesek v višini 1.342.00 EUR za računovodske storitve, ki ga je tožnik izkazal z (delom) računa družbe A., d.o.o., ne predstavlja upravičenih stroškov. Družba je pogodbeni servis za računovodske storitve tožnika ter skrbi tudi za računovodske storitve v zvezi z izvedbo tekmovanj, ko se količina potrebnih računovodskih storitev tožnika močno poveča zaradi dodatnega dela na področju izdajanja računov in knjiženja (računi za stroške prehrane, dela mentorjev, materialnih stroškov itd.) Napačno je ugotovljeno dejansko stanje tudi glede potnih stroškov v višini 177,46 EUR, saj iz t.i. skupinskega potnega naloga jasno izhaja, da gre za potne stroške, povezane s prevozom do oziroma iz kraja tekmovanja, ki so nastali tožniku. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje tudi glede kotizacij, ki so jih tožniku prenakazale srednje šole iz sredstev, ki so jih prav za namen plačila kotizacije šolam plačali dijaki, ki so imele zgolj vlogo posrednika.

11. Tožnik predlaga zaslišanje zakonitega zastopnika tožnika D. D., E. E., zaposleno pri tožniku za organizacijo šolskih tekmovanj, F. F. zadolženega za računovodstvo tožnika (sicer direktor družbe A., d.o.o.), G. G., pogodbenega sodelavca pri B., H. H., direktorja Zavoda in vpogled v dokumentacijo Zavoda glede obravnavanja drugih vlog za sofinanciranje drugih prijaviteljev na Javni razpis. Tožnik zahteva, da sodišče razpiše glavno obravnavo. Sodišču predlaga, da izpodbijano določitev odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje ZRSŠ, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka po stroškovniku, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

12. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe. Navaja vsebino 3. o) in 3. g) točke Javnega razpisa. Iz slednjih logično izhaja, da v primeru, da drugi viri financiranja (poleg sredstev za sofinanciranje iz javnega razpisa) presegajo upravičene stroške, prijavitelj ni upravičen do sofinanciranja na podlagi Javnega razpisa. V nasprotnem bi šlo za dvojno financiranje. Glede navedb o domnevno nezakonitem odločanju strokovnem komisije in da o zadevi ni odločil pristojni organ, navaja, da gre za drugo javnopravno stvar (4. člen ZUP) in da sta izpodbijana sklepa izdana v postopku javnega razpisa kot sklepa prve stopnje, pri čemer je prvi namenjen preverjanju pravilnosti odločanja znotraj istega postopka in sta izdana s strani zakonitega zastopnika organa prve stopnje. Nikakor ne morejo biti predmet preverjanja zakonitosti odločitve toženke oziroma organa prve stopnje, ki jih je ta sprejemal v drugih postopkih, ki so dokončno oziroma pravnomočno zaključeni. Vodenje postopka in odločanje v primeru drugih prijaviteljev, na katere se tožnik sklicuje, ne more biti predmet presoje v tem postopku. Dejstvo, da naj bi imele srednje šole le vlogo posrednika med tožnikom in dijaki, ni relevantno. Ugotovitev, iz katerih sredstev so srednje šole financirale izplačilo kotizacij (javnih ali zasebnih) je irelevantno. Tožnik sam priznava, da je šlo za izplačilo kotizacij, te pa v skladu z Javnim razpisom predstavljajo vir sredstev za sofinanciranje upravičenih stroškov. Iz tega dejstva in pogoja v točki 3. o) Javnega razpisa pa velja, da če sredstva kotizacij presegajo znesek upravičenih stroškov, prijavitelj ni upravičen do sofinanciranja na podlagi Javnega razpisa, kot je obravnavani primer.

13. Na podlagi Javnega razpisa se lahko financirajo le upravičeni stroški, torej tisti, ki so nastali, so izkazani z dokazili ter so nujni in neposredno povezani z izvedbo šolskega tekmovanja, dokazno breme za upravičenost stroška pa je na strani prijavitelja. Pri odločanju sta imela organ prve stopnje in toženka enaka merila za tožnika kot ostale prijavitelje, zato ne gre za arbitrarno odločanje, ampak za nedokazanost upravičenosti stroška s strani tožnika.

14. Kolikor je tožnik kot prijavitelj razpolagal z dodatnimi dokazili oziroma pojasnili, bi jih moral predložiti sam ob oddaji vloge, ne pa čakati na poziv organa k dopolnitvi. Sama navedba v finančnem poročilu, brez ustreznih dokazil, za financiranje iz javnih sredstev ne zadostuje. Navedba tožnika, da je upravičen do sofinanciranja mesečnih računovodskih stroškov z argumentacijo, da je njegova primarna dejavnost organizacija in izvedba šolskih tekmovanj in da mu zato nastajajo stroški, je nesmiselna, saj bi tožnik na stroške, sofinancirane na podlagi Javnega razpisa, lahko prenesel vse stroške svojega poslovanja, ki pa vsi niso neposredno povezani z izvedbo tekmovanja. Glede ustreznosti avtorskih pogodb za tekmovalne pole, o obstoju katerih organ prve stopnje izraža dvom, bi jih tožnik lahko predložil. Glede na to, da se pogodbe praviloma v pisni obliki sklepajo pred izvedo avtorskega dela, bi jih tožnik moral predložiti, kolikor je računal na njihovo sofinanciranje. Ne gre za napačno ugotovljeno dejansko stanje glede potnih stroškov v višini 177,46 iz skupinskega potnega naloga, saj ne držijo navedbe tožnika, da iz omenjenega dokumenta jasno izhaja, da gre za potne stroške, saj naj bi potni nalog kot računovodska listina skladno z SRS vseboval vse podatke, ki dokazujejo službeno pot. Sporni dokument ne vsebuje elementov za dokazovanje službene poti, ni razvidno odrejena službena pot, kje konkretno naj bi posameznik službeno pot začel in kje končal in kdaj naj bi pot dejansko opravil. Toženka meni, da izvedba glavne obravnave ni potrebna. Zavrača navedbe o njenem domnevno neenakem obravnavanju. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

15. Tožnik in toženka v pripravljalnih vlogah dodatno pojasnjujeta svoje razloge in argumente zanje.

16. Sodišče je v okviru materialno procesnega vodstva, glede na navedbe tožbe, da je tožnik predlagal zaslišanje prič že v upravnem postopku, tožnika pozvalo, da predloži izjave prič, katerih zaslišanje je predlagal in sicer I. I., G. G., F. F. in E. E., ki jih je tožnik predložil, s katerimi je seznanilo tudi toženko. Sodišče je v zadevi 6. 3. 2023 izvedlo glavno obravnavo. Na glavni obravnavi sta tožnik in toženka pojasnila svoja stališča glede predmeta spora in vztrajala pri tožbi oziroma izpodbijani odločitvi, zakoniti zastopnik tožnika pa je pojasnil tudi svoje videnje nepriznavanja upravičenih stroškov. Tožnik je na naroku povedal, da je prvič predlagal zaslišanje prič in zakonitega zastopnika tožnika šele v tožbi, pri tem pa ni pojasnil, zakaj tega ni storil že v postopku na prvi stopnji oziroma v pritožbenem postopku pred toženko. V dokaznem postopku je sodišče prebralo listine v sodnem spisu ter listine v upravnem spisu, dokazni predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika tožnika in prič: E. E., F. F., G. G., I. I. in H. H. zavrnilo kot nedopustno tožbeno novoto (52. člen ZUS-1), saj tožnik na naroku ni upravičil, zakaj teh dokazov ni predlagal že v postopku pred organom prve stopnje in toženko, dokazni predlog za vpogled v dokumentacijo Zavoda glede obravnavanja vlog za sofinanciranje drugih prijaviteljev na Javni razpis pa zavrnilo tudi kot nerelevantnega za konkretni postopek, saj se nanaša na zaključene postopke pred organom prve stopnje, ki niso predmet tega postopka, zato na odločitev v konkretnem postopku ne more vplivati.

17. Tožba ni utemeljena.

18. Sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi odločitev v pravnem in dejanskem pogledu utemelji organ prve stopnje in z razlogi, s katerimi pritožbene ugovore zavrne pritožbeni organ ter se nanje sklicuje in jih ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1, glede tožbenih navedb pa dodaja:

19. Uvodoma sodišče pojasnjuje, da odločanje o tožnikovi vlogi za sofinanciranje iz javnih sredstev po presoji Vrhovnega sodišča RS1 ne predstavlja upravne zadeve v smislu 2. člena ZUP, temveč drugo javnopravno stvar v smislu 4. člena ZUP, ki določa, da se upravni postopek smiselno uporablja tudi v drugih javnopravnih stvareh, ki nimajo značaja upravne zadeve po 2. členu tega zakona, kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom. Pridobitev sredstev na podlagi javnih razpisov je namreč bodoče negotovo dejstvo, odvisno od izpolnjevanja predpisanih pogojev oziroma meril vseh konkurentov, in ne pravica, ki bi bila kot takšna iztožljiva. Gre za poseben postopek, v katerem je ključnega pomena, da so vsi, ki so se prijavili na razpis, enako obravnavani in da se onemogoči vsaka arbitrarnost pri odločanju.

20. Po ustaljeni sodni praksi je javni razpis materialni okvir odločanja o dodeljevanju javnih sredstev, zato se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost njegove vsebine, pogojev, kriterijev oz. meril z zakonom, ne pa tudi primernost ali ustreznost določenega merila javnega razpisa. Sodna presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev je glede materialnopravnih in procesnih vprašanj stroga, glede izpolnjevanja dejanskih kriterijev pa zadržana, saj se ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev. Sodišče presoja le pravilnost uporabe materialnega in procesnega zakona. Odločitev v tovrstnih zadevah sodišče odpravi le v primeru, če je argumentacija, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, očitno nerazumna2. Sodišče po povedanem presoja le, ali je strokovna komisija svojo oceno ustrezno utemeljila in pri tem upoštevala vsa ključna dejstva, kot jih določa javni razpis, in ali je pri obravnavi vloge upoštevala vsa merila - kriterije iz javnega razpisa ter ravnala po predpisanem postopku. S tem, ko je javni razpis materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev, lahko uspešno kandidira na javnem razpisu le tisti prijavitelj, ki v trenutku prijave izpolnjuje pogoje, določene z javnim razpisom, s čimer je zagotovljena tudi ustavna pravica enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, ki se odraža v enakopravnem obravnavanju vseh zainteresiranih subjektov, ki so se prijavili na isti javni razpis in to na podlagi enakih pogojev in jasnih meril za vse3. 21. V obravnavanem primeru je sporno ali sta organ prve stopnje in toženka pravilno zavrnila vlogo tožnika za sofinanciranje stroškov šolskih tekmovanj po Javnem razpisu iz razloga neizpolnjevanja temeljnega pogoja iz točke 3. o) Javnega razpisa, ki določa, da prijavitelj lahko vloži vlogo za sofinanciranje, če upravičene stroške tekmovanj, ki jih uveljavlja v okviru tega javnega razpisa za sofinanciranje šolskih tekmovanj, ni in ne bo prejel sredstev iz kotizacij in drugih javnih virov financiranja (prepoved dvojnega financiranja). V zadevi je sporno vprašanje ali kotizacije, ki jih je tožnik prejel od srednjih šol, presegajo oziroma sodijo v javni vir financiranja oziroma ali je tožnik prejel že več kotizacij, kot mu je bilo priznanih upravičenih stroškov in ali je tožnik v postopku predložil potrebna dokazila za upravičene stroške glede izpolnjevanja kriterijev Javnega razpisa ter ali so kršena pravila postopka, ker organ prve stopnje tožnika ni pozival na dopolnitev vloge oziroma na razjasnitev.

22. V obravnavani zadevi sta na prvi stopnji izdana dva sklepa in sicer sklep o izidu sofinanciranja stroškov šolskih tekmovanj in sklep o izidu pritožbe, ki ju sodišče obravnava kot odločitev v okviru enovitega postopka odločanja na prvi stopnji. Tožbeni očitki kršitve postopka, da je prvostopenjsko odločbo izdal stvarno nepristojni organ, ker pritožbi zoper sklep o izidu financiranja ni odločala posebna pritožbena komisija (10. točka Javnega razpisa), po presoji sodišča glede na enovit postopek na prvi stopnji niso utemeljeni. Strokovna komisija namreč lahko zagotovi strokovno podlago za odločitev, kot je to storila v obravnavanem primeru, kar ni sporno. Posebna pritožbena komisija nima pooblastil za vodenje postopka in za odločanje, temveč je po 28. členu ZUP, ki se v tem primeru smiselno uporablja, to v pristojnosti predstojnika organa, torej direktorja, ki je v obravnavani zadevi tudi odločil. Zato sodišče zavrača očitek, da je izpodbijano odločbo izdal stvarno nepristojni organ.

23. Sodišče se ne strinja z očitkom tožnika, da sta izpodbijana odločba in odločba toženke v bistvenih delih neobrazložena, pri čemer navaja neopredelitev do navedb tožnika glede neenakega obravnavanja in pomanjkljivo obrazložitev glede upravičenih stroškov in neupoštevanje dokazil zanje. Sodišče se s temi očitki ne strinja, saj ima izpodbijana odločba vse obvezne sestavine po 214. členu ZUP4, med drugim tudi opredelitev do razlogov tožnika glede neenakega obravnavanja in glede upravičenih stroškov. Toženka je pojasnila, da se lahko v predmetnem postopku preverja zakonitost odločitev v primeru tožnika, ne pa tudi zakonitosti odločanja Zavoda v drugih zaključenih primerih. S tem pa se strinja tudi sodišče. 24. Glede upravičenih stroškov je organ prve stopnje argumentirano pojasnil, zakaj prijavljenih stroškov tožniku ni priznal kot upravičenih stroškov, pojasnil pa je tudi razloge glede neupoštevanja dokazil, ki jih je predložil tožnik, s katerimi se sodišče strinja. Tožbeni razlogi, da iz obrazca vloge izhaja, da lahko prijavitelj v tabelo upravičenih stroškov vpiše tudi oceno materialnih stroškov za izvedbo tekmovanja, ne nakazujejo zaključka, da za priznanje upravičenih stroškov ni potrebno predložiti dokazil. Iz Javnega razpisa pa jasno izhaja, da je treba navesti nastale upravičene stroške in predložiti ustrezna dokazila, kar npr. zgolj ocena stroškov, brez drugačnih predloženih dokazil, tudi po presoji sodišča ne zadostuje. Sodišče tožbene razloge, da so ocene stroškov zadosten dokaz, ker da je tekmovanje bilo uspešno izvedeno, zavrača, kar sta pravilno pojasnila tudi organ prve stopnje in toženka. Med drugim sta pojasnila tudi, da je bilo šolsko tekmovanje zaključeno približno pol leta pred oddajo vloge, kar tudi po presoji sodišča pomeni, da so ob oddaji vloge vsi relevantni stroški že nastali in bi tožniku morali biti poznani in zavedeni v njegovih knjigah. Tega tožnik v vlogi niti ne zatrjuje, saj npr. glede avtorskih pogodb v vlogi sam navaja, da bodo npr. izdelane po prejemu sredstev. Tožnik pa ni predložil niti dokazila o izplačilu. Obrazloženi so tudi razlogi glede nepriznavanja stroškov računovodskih storitev v višini 1.342,00 EUR, za katere tožnik po presoji sodišča neutemeljeno navaja, da ni razvidno, zakaj teh stroškov Zavod ni štel za upravičene oziroma povezanih z organizacijo in izvedbo tekmovanja. Iz obrazložitve organa prve stopnje (npr. stran 5 obrazložitve) jasno izhaja, da teh stroškov ni štel za upravičene iz razloga splošne navedbe podatkov računa in predložitve računa brez kakršnihkoli pojasnil. Sodišče se strinja tudi z razlogi organa, glede skupinskega potnega naloga (za znesek 177,46 EUR), da ni razvidno, da so ti stroški povezani z organizacijo in izvedbo tekmovanj (obrazložitev organa na strani 5). Obrazložitev se da preizkusiti v vseh bistvenih sestavinah, zato sodišče zavrača tožbene očitke, da izpodbijana odločba ni obrazložena.

25. Dejansko stanje je po presoji sodišča pravilno in popolno ugotovljeno. V zadevi ni sporno, da od skupno prijavljenih stroškov v višini 7.226,81 EUR predstavlja znesek 3.400,00 EUR oceno stroškov, kar izhaja tudi iz vloge tožnika (točka IV/4/8 razpredelnice vloge). Organ prve stopnje ugotavlja, da je tožnik med upravičene stroške štel vse stroške, ki so v zvezi s tekmovanjem nastali, kar tožnik zagovarja tudi v tožbi, čeprav se kot upravičeni stroški glede na predmet sofinanciranja po 2. a) točki Javnega razpisa štejejo le stroški organizacije in izvedbe državnega tekmovanja, kar je skladno tudi z 23. členom Pravilnika. Stališče organa prve stopnje, da gre glede zneska 3.400,00 EUR le za oceno stroškov, ne pa za dejansko nastale stroške v zvezo z organizacijo in izvedbo tekmovanja in da tožnik za dejanske stroške ni predložil nobenih dokazov, tožnik v tožbi ni izpodbil, tudi na naroku drugega ne navaja.

26. Sklicevanje tožnika, da bi ga organ moral pozivati na dopolnitev in pojasnila, nima podlage v Javnem razpisu, saj je komisije ocenila, da gre za popolno vlogo, takšnih vlog pa ni treba dopolnjevati. To ne izhaja niti iz Pravilniku. V konkretnem primeru je bila vloga tožnika formalno popolna in je bila predmet vsebinskega odločanja glede izpolnjevanja posameznih kriterijev za upravičene stroške iz Javnega razpisa. Glede ostalih prijavljenih stroškov v višini 3.152,38 EUR, za katere so bile predložene listine, je organ prve stopnje podrobno pojasnil razloge, iz katerih izhaja, da predložene listine bodisi niso verodostojne bodisi prijavljeni stroški niso upravičeni (strani 2 in 3 obrazložitve sklepa o izidu sofinanciranja in stran 5 obrazložitve sklepa o izidu pritožbe), kot tudi toženka (strani 8 obrazložitve). Sodišče ne sledi razlogom tožbe in navedbam tožnika na naroku, ki meni, da iz vloge jasno izhaja, da gre za stroške, ki so povezani z izvedbo tekmovanja. Kolikor so tožbeni razlogi enaki pritožbenim, jih sodišče iz istih razlogov kot toženka zavrača. 27. Glede očitka o nepozivanju tožnika k dopolnitvi vlogi oziroma k razjasnitvi predloženih dokazov, se sodišče strinja z razlogi organa prve stopnje in toženke, da je pozivanje na dopolnitev vloge, skladno s pogoji Javnega razpisa5 in Pravilnika (15. člen6 in 23. člen7), upravičeno le v primerih, ko prijavitelji niso oddali popolne vloge, kar pa ni obravnavani primer. Iz obrazložitve izpodbijane odločitve izhaja, da je komisija obravnavala popolno vlogo tožnika, kar pomeni, da je bila vloga tožnika za sofinanciranje popolna glede na zahtevane pogoje in zahtevane priloge po Javnem razpisu. Ker je bila vloga formalno popolna, je strokovna komisija pristopila k ocenjevanju njene vsebine. Zato tudi očitek tožnika glede kršitve materialne resnice (8. člen ZUP) zaradi nepozivanja tožnika na dopolnitev vloge, ni utemeljen, saj je organ postopal skladno s pogoji Javnega razpisa in Pravilnika, kar je tudi pojasnil. Sodišče se ne strinja z razlogi tožnika, da bi ga moral Zavod pozivati na dopolnitev vloge z dodatnimi dokazi in na izjasnitev v zvezi s stroški, za katere je po navedbah tožnika organ domneval, da niso upravičeni, saj ne gre za domnevo organa prve stopnje, kot želi prikazati tožnik, temveč za vsebinsko oceno priloge k popolni vlogi tožnika.

28. Tožnik v tožbi ni vzbudil dvoma glede izpolnjevanja dejanskih kriterijev, kjer je presoja sodišča tudi sicer zadržana, saj se sodišče ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev. To pomeni, da sodišče, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava, odločitev tožene stranke odpravi le v primeru, če je njena argumentacija očitno nerazumna, kar pa ni obravnavani primer. Dokazno breme izpolnjevanja razpisnih pogojev pa je na tožniku kot prijavitelju, ki je dolžan v postopku javnega razpisa predložiti popolno dokumentacijo. V postopku javnega razpisa, kot navaja pravilno toženka tudi v odgovoru na tožbo, se zahteva njena dopolnitev le v primeru formalne nepopolnosti vloge ali če je samo dokazilo nejasno. Zato tudi po presoji sodišča v nasprotnem primeru, ko dokazilo ne izpričuje upravičenega stroška, kot je obravnavani primer, organ prve stopnje ni bil dolžan glede na določbe Javnega razpisa pozivati prijavitelja k dopolnitvi dokumentacije, kot meni tožnik.

29. Materialno pravo, ki se nanj sklicujeta organ prve stopnje in toženka, je pravilno uporabljeno. Kot že povedano v zgornjih točkah te obrazložitve, je materialni okvir odločanja v konkretni zadevi Javni razpis, ki določa pogoje, pravila in kriterije za sofinanciranje stroškov šolskih tekmovanj ter Pravilnik, ki se nanj pravilno sklicujeta organ prve stopnje in toženka. Glede na obrazloženo tudi tožnikov očitek, da je v izpodbijani odločbi organ prve stopnje napačno uporabil in interpretiral določbo 3. o) točke Javnega razpisa glede pravne narave kotizacije, ni utemeljen. V zadevi ni sporno, da je tožnik prejel 1.232,00 EUR kotizacij, ki so jih plačale šole. Tožnik je to sam navedel v vlogi za sofinanciranje (točka VI 1.a), ko je navedel plačnik kotizacije - šole. Zato je navedeni znesek po presoji sodišča organ prve stopnje skladno s pogoji iz točke 3. 0)8 Javnega razpisa pravilno upošteval pri odločitvi glede višine upravičenih stroškov, kar je v skladu z navedeno določbo Javnega razpisa o prepovedi dvojnega financiranja, pri čemer iz navedene določbe jasno izhaja, da prejete kotizacije (naj bodo zasebni ali javni vir sredstev za izvedbo šolskih tekmovanj) štejejo kot vir sredstev za financiranje upravičenih stroškov, ki izključuje sofinanciranje na javnem razpisu. Glede na pravilno razlago materialnega prava so brezpredmetni tožnikovi očitki, da organ prve stopnje ni navedel razlogov, zakaj šteje, da kotizacije predstavljajo javni vir financiranja. Tožnik pa je bil s pogoji Javnega razpisa vnaprej seznanjen in jih je takšne tudi sprejel. 30. Kot že pojasnjeno je pridobitev sredstev na podlagi javnih razpisov bodoče negotovo dejstvo, odvisno od izpolnjevanja razpisnih pogojev in meril, in ne pravica. Tožnikovo sklicevanje na drugačne odločitve v predhodnih javnih razpisih glede kotizacij pa tudi ni okoliščina, ki bi bila upoštevna v tem postopku glede na konkretno odločitev, saj se na enakost v nepravu ni mogoče uspešno sklicevati. Toženka tudi pravilno pojasni, da gre za zaključene postopke in da ugotavljanje njihove (ne)zakonitosti ni predmet konkretnega postopka. Zato se sodišče posebej ne opredeljuje do navedb tožnikovega zakonitega zastopnika na naroku, ki med drugim poudarja, da so kotizacije, o katerih teče beseda, vsa leta veljala za lastna sredstva za izvedbo tekmovanj. Sodišče se strinja z navedbami, da tekmovanj ni mogoče organizirati brez določene informacijske infrastrukture, brez ekipe organizatorjev in strokovnjakov. Strinja pa se tudi s toženko, da tožnik na konkretni javni razpis z vlogo in priloženimi dokazili ni izkazal izpolnjevanje pogojev za sofinanciranje stroškov tekmovanj iz Javnega razpisa.

31. Izpodbijana odločba je po navedem pravilna in zakonita, sodišče ni ugotovilo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (ničnost), niti očitanih kršitev Ustave RS, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

32. Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

33. Sodišče je odločalo po sodnici posameznici na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 po sklepu I U 1567/2020-31 z dne 3. 1. 2023. 1 Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 357/2015 in X Ips 358/ 2015. 2 Prim. npr. sodbe Upravnega sodišča RS I U 1256/2011, I U 1956/2011, I U 1654/2013, I U 1601/2014,I U 1813/2014. 3 Upravno sodišče je v tovrstnih zadevah že razvilo upravno sodno prakso in standarde presoje zakonitosti izpodbijanih aktov. Te standarde je mogoče povzeti tako, da mora biti presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev glede zagotavljanja ustavnega načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS ) oziroma enakih možnosti udeležencev na razpisu glede materialnopravnih in procesnih vprašanj stroga. Po drugi strani pa je presoja sodišča glede izpolnjevanja dejanskih kriterijev zadržana, saj se ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev. To pomeni, da sodišče, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava, odločitev tožene stranke odpravi le v primeru, če je njena argumentacija očitno nerazumna (tako Upravno sodišče npr. že v zadevah U 1104/2005 z dne 14. 12. 2005, U 568/2004 z dne 10. 12. 2004, I U 1724/2009 z dne 14. 4. 2011, I U 1256/2011 z dne 15. 3. 2012, I U 1813/14 z dne 17. 3. 2015). 4 Po 214. členu ZUP obrazložitev odločbe obsega: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba;5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. 5 Primerjaj točki 3. p) in 3. r) Javnega razpisa in hrbtno stran prijavnega obrazca. 6 Člen 15 Pravilnika z naslovom kriteriji za uvrstitev v izbirni postopek, določa: Komisija uvrsti prijavitelje na javnem razpisu v izbirni postopek na podlagi razpisnih kriterijev. Prijavitelj mora izpolnjevanje kriterijev ustrezno dokazati. 7 Člen 23 Pravilnika z naslovom upravičeni stroški, določa: Prejemnik lahko dodeljena sredstva porabi le za upravičene stroške organizacije in izvedbe tekmovanj, ki jih dokazuje z verodostojnimi listinami, ki glasijo na prejemnika (prvi odstavek). Upravičeni stroški organizacije in izvedbe tekmovanja so zlasti naslednji: priprava in objava razpisa, priprava, distribucija in tisk tekmovalnih nalog ter priznanj tekmovalcem in mentorjem, stroški dela državnih tekmovalnih komisij,prehrana za tekmovalce in člane tekmovalnih komisij v višini zneska, ki se zaračuna za šolsko prehrano, režijski stroški glede najema prostora, stroški udeležbe na mednarodnih tekmovanjih, stroški prevajanja tekmovalnih nalog v italijanščino in madžarščino (drugi odstavek). 8 Po navedeni določbi prijavitelj lahko vloži vlogo za sofinanciranje, če za upravičene stroške tekmovanj, ni in ne bo prejel sredstev iz kotizacij in drugih javnih virov financiranja (prepoved dvojnega financiranja).