Jedro

Četudi je bila kazenska ovadba zoper tožnika v zvezi s policijskima postopkoma zoper A. A. in B. B. zavržena (v primeru slednjega le delno), je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, da to ni ovira za ugotavljanje, ali očitana ravnanja vsebujejo znake kaznivega dejanja z vidika uporabe določbe 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V delovnem sporu se namreč ne ugotavlja, ali je tožnik storil kaznivo dejanje, kot to zmotno navaja pritožba, temveč le utemeljenost odpovednega razloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo. Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da v notranjevarnostnem postopku, ki je bil sprožen zoper njega, ni bilo nobenih naključij. Očitanih kršitev ni storil. Kazenska ovadba, ki je bila vložena v zvezi s policijskima postopkoma, ki ju je vodil zoper A. A. in B. B., je bila zavržena. V sodbi ni ugotovitve o pristnosti podpisa na zapisniku o izjavi kršitelja z dne 18. 11. 2020, oziroma ali ta pripada A. A. Z njim se je tožnik sestal 18. 11. 2020, izpolnil je obrazec zapisnik o izjavi kršitelja, A. A. pa ga je podpisal. To potrjuje izpoved C. C. V listinah ugotovljena razhajanja niso nič takega, saj se napake lahko popravijo. Sodišče se ni opredelilo do okoliščin, s katerimi je tožnik ta razhajanja pojasnil. Glede razgovora, ki sta ga policijska inšpektorja opravila 4. 8. 2021 z A. A., je bilo tožniku kršeno načelo kontradiktornosti. A. A. pred sodiščem ni izpovedal povsem tako, kot izhaja iz zapisa razgovora z dne 4. 8. 2021. Na tem razgovoru je spreminjal izjave o podpisovanju obrazcev, pred sodiščem pa se marsičesa ni več spomnil. Policijska inšpektorja sta mu očitno zastavljala sugestivna vprašanja. Potrdila o zasegu droge in zapisnika o izjavi kršitelja A. A. ni podpisal istega dne, saj je izvedenec ugotovil, da sta ta podpisa različna. Ni dokazano, da je tožnik 7. 11. 2020 vstavil oviro med dva obrazca. Podana je prekluzija, saj je toženka šele po prejemu mnenja izvedenca začela zatrjevati uporabo ovire (kartona). Tožnik je 16. 12. 2020 izdal B. B. potrdilo z resnično vsebino in datumom izdaje. 25. točka obrazložitve izpodbijane sodbe potrjuje razhajanje izjav B. B. v notranjevarnostnem postopku. Ta pred sodiščem ni izpovedal prepričljivo in jasno, tudi izpovedi priče so bile zmedene in nepovezane. V zvezi z ugotovitvami izvedenca se pritožba glede B. B. sklicuje na navedbe, ki jih je podala glede A. A. Sodišče je le povzelo določbe ZDR-1 in pogodbe o zaposlitvi, ki naj bi jih tožnik kršil, ni pa konkretiziralo, kaj je dejansko kršil. Ni jasno, s čim je škodoval poslovnim interesom toženke, tej tudi ni nastala nobena škoda. Zaupanje vanj ni moglo biti porušeno do takšne mere, ki bi utemeljevala nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Glede na načelo stopnjevitosti sankcij niso bile podane okoliščine za izrek najstrožje sankcije. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bila tožniku (višji policist), pogodba o zaposlitvi zakonito izredno odpovedana zaradi razlogov iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Pritožbeno sodišče po nepotrebnem ne ponavlja razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo to presojo, in se v nadaljevanju opredeljuje do pritožbenih navedb odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je toženka sprožila notranjevarnostni postopek zoper tožnika potem, ko je na podlagi pritožbe občana, ki se je nanašala na zaseg dveh nabojev, preverila še druge, naključno izbrane zasege predmetov - med temi je bil tudi zaseg droge, ki ga je tožnik opravil A. A. Pritožba navaja, da ni bilo nobenih naključij in zatrjuje, da naj bi do vložitve pritožbe občana zoper delo tožnika prišlo na iniciativo delavcev policije. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da to, zakaj je bil zoper tožnika sprožen notranjevarnostni postopek, niti ni ključno za ta spor. Odločilna so dejstva o (ne)obstoju odpovednega razloga, ki pa se vsebinsko v ničemer ne nanaša na predmet pritožbe občana.

8. Z obširnimi navedbami se pritožba neutemeljeno zavzema, da bi sodišče prve stopnje moralo sprejeti drugačno dokazno oceno glede očitanih kršitev, storjenih v okviru postopkov, ki ju je tožnik vodil zoper A. A. in B. B. Upoštevaje natančno analizo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj je tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljiv in pravilen prvostopenjski zaključek o obstoju odpovednega razloga.

9. Zmoten je pritožbeni očitek, da v izpodbijani sodbi ni ugotovitve o pristnosti podpisa na zapisniku o izjavi kršitelja z dne 18. 11. 2020, oziroma ali ta pripada A. A. Kot izhaja iz 15. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe, je na podlagi mnenja izvedenca s področja rokopisov in podpisov sodišče prve stopnje zaključilo, da je A. A. lastnoročno podpisal ta zapisnik. Glede pritožbenega sklicevanja, da bi o tej okoliščini moral izpovedati A. A., pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz izvedenih dokazov razvidno, da je ta ves čas (tako na razgovoru s toženko 4. 8. 2021 kot v sodnem postopku) enotno vztrajal pri tem, da se je v postopku s tožnikom podpisoval le ob zasegu droge, torej dne 7. 11. 2020, na katerega je datiran obrazec potrdilo o zasegu droge. To dejstvo potrjuje pravilnost prvostopenjske presoje, da je do podpisa A. A. na listino, datirano z dnem 18. 11. 2020, prišlo na način, da je tožnik dal 7. 11. 2020 A. A. poleg izpolnjenega obrazca potrdilo o zasegu predmetov (zgornji obrazec) v podpis tudi prazen obrazec zapisnik o izjavi kršitelja, ki je bil pod zgornjim obrazcem nameščen tako, da ga je A. A. podpisal misleč, da podpisuje potrdilo o zasegu predmetov, katerega vsebino je videl. 10. Prvostopenjsko sodišče je pritrdilo odpovednemu očitku, da je prazen obrazec zapisnik o izjavi kršitelja s podpisom A. A. kasneje izpolnil tožnik sam z vsebino, kakor da mu je A. A. 18. 11. 2020 ob 16.00 uri podal na zapisnik izjavo kršitelja. Pritožba vztraja, da se je tožnik z A. A. 18. 11. 2020 dejansko sestal, za blokom, kjer ta živi; tožnik je tedaj izpolnil obrazec zapisnik o izjavi kršitelja, A. A. pa ga je podpisal. Po presoji pritožbenega sodišča listinska dokumentacija, ki je podrobno predstavljena v 13. točki izpodbijane sodbe, zapisnik o razgovoru toženke z A. A. z dne 4. 8. 2021, izpovedi D. D. in E. E., ki sta z njim opravila ta razgovor, nenazadnje pa tudi izvedensko mnenje potrjujejo prvostopenjski zaključek, da zapisnik o izjavi A. A. z dne 18. 11. 2020 ni nastal na način, ki ga zatrjuje tožnik. Za drugačno dokazno oceno se pritožba neutemeljeno zavzema s sklicevanjem na izpoved C. C., saj ta, kot je prvostopenjsko sodišče pravilno poudarilo, ni bil prisoten pri ključnih dogodkih (niti pri zasegu droge 7. 11. 2020, niti tedaj, ko naj bi po zatrjevanju tožnika nastal zapisnik z dne 18. 11. 2020). Zgolj izpoved te priče, da je tedaj, ko jima je A. A. pokazal garažo, v kateri naj bi preprodajalec hranil drogo (katerega dne naj bi to bilo, ni jasno), imel tožnik zapisnik o izjavi kršitelja, še ne potrjuje, da je zapisnik z dne 18. 11. 2020 nastal tako, kot zatrjuje tožnik. Pritožba zmotno navaja, da naj bi glede na izpoved C. C. ob ogledu garaž tožnik dejal, da bo šlo to (zapisnik o izjavi kršitelja) na sodišče. Iz prepisa zaslišanja priče to ne izhaja.

11. Glede vsebine listinske dokumentacije, navedene v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ki je sodišče prve stopnje ni interpretiralo v korist tožnika, ta v pritožbi neutemeljeno oporeka, da v listinah ugotovljena razhajanja niso nič takega, ker se napake lahko popravijo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se t. i. razhajanja nanašajo na okoliščine, ključne za presojo tožnikove trditve o nastanku zapisnika z dne 18. 11. 2020 ob 16.00 uri, za blokom, kjer stanuje A. A. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da listinski dokazi te trditve ne potrjujejo: iz delovnega naloga s tožnikovim poročilom o delu za 18. 11. 2020 izhaja, da je imel od 16.00 do 16.30 ure odmor med delom; v to listino je nadalje zabeležil, da je v časovnem razponu med 16.30 in 18.00 uro najprej opravil identifikaciji dveh oseb, šele nato pa naj bi odšel na lokacijo, kjer živi A. A.; iz razlage zapisov izhaja, da se je tožnik ob 16.07 uri prijavil v stacionarni računalnik v prostorih policijske postaje, kar po pravilni prvostopenjski oceni izključuje možnost, da je ob 16.00 uri na drugi lokaciji pričel s postopkom sprejemanja izjave kršitelja na zapisnik; na zapisniku o izjavi kršitelja je kot datum vročitve te listine A. A. tožnik z besedo izpisal osemindvajseti november 2020, pri čemer je tudi kot datum sestave zapisnika sprva zabeležil ta datum, naknadno pa ga je prečrtal in popravil v 18. 11. 2020. Tem ugotovitvam pritožba neutemeljeno pripisuje zanemarljiv pomen. Ni namreč mogoče spregledati nenavadno veliko število razhajanj v listinah za obravnavani dan in obenem prepričljivo zaključiti, da se je tožnik 18. 11. 2020 ob 16.00 uri nahajal za blokom A. A., kjer naj bi mu ta podal izjavo kršitelja. Pritožba še navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do okoliščin, s katerimi je tožnik pojasnil ta razhajanja. Te pritožbene navedbe niti ni mogoče preizkusiti, saj ne konkretizira pojasnil tožnika, ki jih ima v mislih.

12. V zvezi z razlogi izpodbijane sodbe o razgovoru, ki sta ga policijska inšpektorja v okviru notranjevarnostnega postopka opravila 4. 8. 2021 z A. A., pritožba uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti, ker je sodišče prve stopnje ta razgovor upoštevalo, čeprav tožnik na njem ni bil navzoč. Pritožbena navedba ni utemeljena. Tožnik se je v sodnem postopku seznanil z zapisom tega razgovora, se do njega opredelil in podal dokazne predloge. Za to, da bi v notranjevarstvenem postopku moralo biti zagotovljeno načelo kontradiktornosti v smislu navzočnosti tožnika na razgovoru z A. A. (pa tudi B. B.), pravna podlaga ne obstaja in je tudi pritožba ne zatrjuje. Vsebina razgovora zato predstavlja dokaz, ki ga je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo pri oblikovanju dokazne ocene. Četudi A. A. pred sodiščem dne 17. 4. 2023 ni izpovedal povsem tako, kot izhaja iz zapisa razgovora z dne 4. 8. 2021, oziroma se določenih dejstev ni več spomnil (izpostavil je časovno oddaljenost dogodkov), zapis razgovora z dne 4. 8. 2021 ni brez dokazne vrednosti. To velja še zlasti, ker je ta zapis skladen z izpovedbama policijskih inšpektorjev, ki sta z njim opravila razgovor v bistveno krajšem času po obravnavanih dogodkih, kot pa je bil nato A. A. zaslišan pred sodiščem. Pritožba navaja, da A. A. pred sodiščem ni uporabljal takih besednih zvez, kot jih je 4. 8. 2021. Katere besedne zveze naj bi bile sporne, pritožba niti ne konkretizira, pritožbeno sodišče pa iz zapisa razgovora z dne 4. 8. 2021 ugotavlja, da vsebuje povsem enostavne povedi.

13. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, pritožba neutemeljeno izpostavlja vrsto okoliščin v zvezi z zapisom razgovora z dne 4. 8. 2021, zaradi katerih bi po njenem mnenju sodišče prve stopnje moralo A. A. oceniti kot neverodostojnega.

14. Ne drži, da je A. A. 4. 8. 2021 spreminjal izjave o podpisovanju obrazcev. Izjavil je, da se je podpisal dvakrat ali trikrat, a dobil le eno potrdilo (o zasegu), potrdil je svoj podpis na obrazcu potrdilo o zasegu droge z dne 7. 11. 2020, ter zanikal, da bi kasneje kaj podpisoval pred blokom. S temi izjavami preostala vsebina zapisa razgovora ni v nasprotju.

15. Okoliščina, ki jo izpostavlja pritožba, tj. da se A. A. pred sodiščem marsičesa ni spomnil, ne utemeljuje pritožbenega ugibanja, da naj bi mu policijska inšpektorja 4. 8. 2021 očitno zastavljala sugestivna vprašanja. Nenazadnje je A. A. o ključnih dejstvih enako izpovedal tudi pred sodiščem: v postopku s tožnikom se je podpisoval le ob zasegu droge, to pa je bilo dne 7. 11. 2020 in ne 18. 11. 2020, na katerega je datirana listina, ki je predmet odpovednega očitka. Prav tako ugibanja o postavljanju sugestivnih vprašanj ni mogoče utemeljiti z dejstvom, da se je notranjevarnostni postopek zoper tožnika začel zaradi podtaknjenih nabojev, medtem ko so bila A. A. 4. 8. 2021 vprašanja zastavljena glede zasega droge in podpisovanja listin v zvezi s tem. Kot je bilo namreč že obrazloženo, se je notranjevarnostni postopek razširil (kar ni nezakonito) na vse zasege, v ta okvir pa so spadali tudi zasegi droge. Iz izpovedi policijskih inšpektorjev tudi izhaja, da na A. A. pri razgovoru nista vplivala, kar je ta potrdil. Navedba, da naj bi bili A. A. v notranjevarnostnem postopku vnaprej ponujeni odgovori, prav tako predstavlja posplošeno in nedokazano pritožbeno ugibanje. Enako velja za pritožbeno zatrjevanje, da sta bili izpovedi policijskih inšpektorjev, ki sta opravila 4. 8. 2021 razgovor z A. A., medsebojno skladni in ujemajoči se z zapisom razgovora le zato, ker sta sodelovala v notranjevarnostnem postopku in se pripravila na zaslišanje pred sodiščem.

16. Po mnenju pritožbe je iz zapisnika razgovora z dne 4. 8. 2021 razvidno, da je A. A. pomešal dogajanje iz policijskih postopkov z dne 7. 11. 2020 in z dne 18. 11. 2020. Kateri deli zapisnika razgovora naj bi ta očitek potrjevali, pritožba ne konkretizira, pritožbeno sodišče pa zatrjevanega pomešanja dogodkov tudi ne ugotavlja.

17. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je bil A. A. 7. 11. 2020 verjetno pod vplivom psihoaktivnih snovi, kar je vplivalo na njegovo sposobnost dojemanja in pomnjenja, zaradi česar ne more točno vedeti, kolikokrat in kdaj se je podpisal. Sodišče prve stopnje je resda ocenilo njegovo izpoved mestoma za neskladno, npr. pred sodiščem je izpovedal, da se je podpisal enkrat (oziroma enkrat ali dvakrat, se ne spomni), na razgovoru dne 4. 8. 2021 pa, da se je podpisal dvakrat ali trikrat. Vendar pa je ključno, da je tako v razgovoru 4. 8. 2021 kot pred sodiščem o odločilni okoliščini izpovedal enako, tj. da se je v postopku s tožnikom podpisoval le ob zasegu droge (7. 11. 2020). To utemeljuje zaključek, da je lahko zgolj tega dne podpisal tudi obrazec zapisnik o izjavi kršitelja, na katerem je, kot je potrdil izvedenec, lastnoročen podpis A. A. Pritožba zmotno uveljavlja, da potrdila o zasegu droge in zapisnika o izjavi kršitelja A. A. ni podpisal istega dne, ker je izvedenec ugotovil, da sta ta podpisa različna. Iz izpovedi izvedenca namreč izhaja, da se ta njegova ugotovitev dejansko nanaša na to, da sta oba podpisa A. A. izvorne narave, torej da podpis na spodnjem obrazcu (zapisnik o izjavi z dne 18. 11. 2020) ni nastal tako, da bi se na ta obrazec podpis prenesel (prekopiral) hkrati s tem, ko je tožnik podpisoval zgornji obrazec (potrdilo o zasegu z dne 7. 11. 2020).

18. Neuspešni so pritožbeni poskusi vzbuditi dvom v verodostojnost A. A. z izpostavljanjem zapisov razgovora z dne 4. 8. 2021 kot npr. da živi sam (čeprav po navedbi pritožbe živi s starši), da tožnik ni bil nikoli pri njemu doma (čeprav je pri njem opravljal hišno preiskavo) … Ne le, da vsebina teh izjav za spor ni odločilnega pomena, temveč jih upoštevaje preostalo vsebino zapisa razgovora tudi ni mogoče razlagati zgolj tako enoznačno, kot se zavzema pritožba. Tako je zapis: " ... kjer sam stanuje" ob upoštevanju predhodne izjave A. A. mogoče razumeti tudi tako, da se nanaša na potrditev tega, da živi na naslovu F. Če bi res hotel prikazati, da živi sam, ne bi v nadaljevanju izpovedal, da doma ni povedal o postopku. Nadaljnjo izjavo, da tožnik ni prišel k njemu domov oziroma da ga po 7. 11. 2020 ni srečal, je A. A. podal v okviru zanikanja, da bi bil na naslovu F. dne 18. 11. 2020 sestavljen zapisnik o njegovi izjavi. Drži pritožbena navedba, da je izjavil tudi, da ga je tožnik čakal pred blokom, vendar te izjave ni mogoče povezovati s podpisovanjem zapisnika o izjavi z dne 18. 11. 2020. Iz izpovedi A. A. pred sodiščem namreč izhaja, da se je tedaj, ko ga je tožnik čakal pred blokom, z njim nato odpeljal, česar pa tožnik za 18. 11. 2020 ni zatrjeval. 19. Zakaj se ob podpisovanju potrdila o zasegu dne 7. 11. 2020 sled podpisa ni prenesla na pod njim podloženi obrazec (zapisnik o izjavi kršitelja), je sodišče prve stopnje pojasnilo s sklicevanjem na mnenje izvedenca: v primeru, da je med dva indigo obrazca (kar sta bila tudi navedena obrazca) vstavljena ovira (karton), se sled podpisa zgornjega obrazca ne prenese na spodnjega. Pritožba izpostavlja vprašanje, ali bi v tem primeru na spodnjem obrazcu ostala sled uporabljene ovire, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da v prvostopenjskem postopku tega ni izpostavila nobena stranka. Nadalje po mnenju pritožbe ni dokazano, da je tožnik 7. 11. 2020 uporabil takšno oviro. Drži, da A. A. in druge priče o oviri niso izpovedale, a tudi po presoji pritožbenega sodišča to še ne narekuje zaključka, da tožniku očitana kršitev ni dokazana. Že iz drugih, zgoraj omenjenih dokazil izhaja ugotovitev, da A. A. 18. 11. 2020 ni podpisal nobene listine. Za to, kako je kljub tej okoliščini tožnik lahko izpolnil vsebino zapisnika o izjavi z dne 18. 11. 2020, na kateri je lastnoročni podpis A. A., tožnik ni podal ustrezne razlage oziroma njegove trditve niso bile dokazane. Sodišče prve stopnje je upoštevaje uspeh celotnega postopka utemeljeno štelo kot prepričljivo pojasnilo izvedenca, da je vstavitev ovire (kartona) možen način, da podpisovanje zgornjega indigo obrazca ni pustila hkrati sledi na spodaj priloženem indigo obrazcu. Dokazne ocene ne more spremeniti pritožbeno sklicevanje, da je izvedenec pri preverjanju možnosti prenosa sledi dal med dva obrazca le dva A4 papirja (in ne karton). Spregleda namreč njegovo pojasnilo, da je verjetno pričakovati, da karton zadrži pritisk pisca in ne pride do prenosa sledi podpisa na spodnjo listino.

20. Pritožba neutemeljeno uveljavlja prekluzijo, češ da je toženka šele po prejemu mnenja izvedenca začela zatrjevati uporabo ovire (kartona). Tožnik je predlagal izvedbo dokaza z izvedencem z namenom razjasnitve, ali pri podpisovanju indigo obrazcev na spodnjem obrazcu ostane sled podpisa zgornjega dokumenta. V zvezi s tem oziroma možnostjo izključitve vseh oblik ponarejanja listin je toženka še pred izdelavo mnenja izpostavila možnost vstavitve ovire (kartona) med obrazca in zahtevala, naj izvedenec odgovori tudi na vprašanja v zvezi s tem. Vse nadaljnje toženkine trditve so bile podane v smeri upoštevanja izvedenčevih ugotovitev.

21. Pritožbena navedba, da je na narok dne 17. 4. 2023 pristopil E. E., ki nanj ni bil vabljen, ni pomembna, saj navedeno ni vplivalo na postopek. Toženka je pojasnila, da je pristopil zato, ker naj bi bil njen "strokovni pomočnik" pri zaslišanju, česar pa sodišče prve stopnje ni dopustilo.

22. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožnik tudi ob zasegu droge B. B. ravnal podobno kot pri A. A.: dne 9. 12. 2020 ob 20.00 uri mu je na terenu dal v podpis potrdilo o zasegu predmetov z dne 9. 12. 2020, pod to potrdilo pa je namestil drug, neizpolnjen obrazec potrdila o zasegu predmetov tako, da je bil viden samo del obrazca za podpis, pri čemer je B. B. oba obrazca podpisal. Podpisanega (in izpolnjenega) potrdila o zasegu predmetov dne 9. 12. 2020 B. B. ni vročil. Nato mu je 16. 12. 2020 na policijski postaji ponovno izdal potrdilo o zasegu predmetov z dne 16. 12. 2020, iz katerega izhaja, da mu je 9. 12. 2020 ob 20.00 uri zasegel drogo.

23. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da je tožnik 16. 12. 2020 izdal potrdilo z resnično vsebino in datumom izdaje. Ključna je prvostopenjska ugotovitev, da B. B. 16. 12. 2020 ni podpisal potrdila o zasegu droge, temveč le zapisnik o izjavi kršitelja. Neuspešno je pritožbeno sklicevanje, da B. B. ni imel pripomb na policijski postopek, da zoper odločbo o prekršku ni vložil zahteve za sodno varstvo in da tožnik s potrdilom z dne 16. 12. 2020 ni oškodoval njegovih pravic. Te okoliščine namreč ne ovržejo ugotovitve, da je tožnik 16. 12. 2020 izdal potrdilo o zasegu droge, na katerem je podpis B. B., ta pa ni potrdil, da bi tega dne podpisal takšen obrazec.

24. Zmotna je pritožbena navedba, da 25. točka obrazložitve izpodbijane sodbe potrjuje razhajanje izjav B. B. v notranjevarnostnem postopku. Sodišče prve stopnje ni zapisalo, da je B. B. izjavil, da ni (9. 12. 2020) nič podpisoval, kot to navaja pritožba. Povzelo je izpoved G. G., da B. B. (v prvem razgovoru) ni rekel, da bi na kraju zasega kaj podpisoval. Četudi tega ni rekel, pa to še ne pomeni, da je v prvem razgovoru zanikal podpisovanje na kraju zasega. Glede na to ni podano nasprotje z nadaljnjo prvostopenjsko ugotovitvijo, da je v drugem razgovoru B. B. izjavil, da mu je tožnik 9. 12. 2020 dal v podpis potrdilo o zasegu, pod katerega je bil nameščen drug obrazec. Takšno vsebino drugega razgovora je nenazadnje potrdila tudi H. H., ki je ta razgovor opravila, in ki je v izpovedi izpostavila tudi izjavo B. B., da je 9. 12. 2020 podpisal dva obrazca.

25. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se v 25. točki obrazložitve sodišče prve stopnje opira na izpoved E. E. o vsebini drugega razgovora z B. B., čeprav E. E. na njem ni bil prisoten. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se v tem delu izpodbijana sodba opira na izpoved G. G. Ta je res kratko omenil vsebino drugega razgovora, na katerem sam ni bil prisoten, vendar pa to ne vpliva na drugačno dokazno oceno spora. O vsebini drugega razgovora je namreč smiselno enako kot G. G. izpovedala H. H., ki je bila, kot že obrazloženo, na njem prisotna.

26. Nepomembna je pritožbena navedba, da izpodbijana sodba ne omenja izpovedi B. B., da mu je tožnik nekaj natisnil z računalnika (16. 12. 2020), on pa je to podpisal. Za ta spor je ključna listina le potrdilo o zasegu predmetov, to pa je izpisano ročno (tako na obrazcu z dne 9. kot 16. 12. 2020).

27. Neutemeljeno je pavšalno pritožbeno nasprotovanje prvostopenjski oceni, da je B. B. pred sodiščem o poteku dogodkov 9. in 16. 12. 2020 ter o notranjevarnostnem postopku izpovedal prepričljivo in jasno. Pritožbeno sodišče s to prvostopenjsko oceno soglaša, prav tako z zaključkom, da izpoved B. B. potrjujejo izpovedi prič in listinska dokumentacija. Tudi pritožbena navedba, da priče niso izpovedale skladno, temveč zmedeno in nepovezano, je pavšalna in neutemeljena. Prav tako zmotno je pritožbeno sklicevanje, da je H. H. izpovedovala tako, da je brala iz fascikla, ki ga je prinesla s seboj. Iz zapisnika naroka z dne 7. 7. 2022 in prepisa zaslišanja to ne izhaja, niti ni tožnik na naroku v zvezi s tem zatrjeval postopkovne kršitve.

28. Tudi pri B. B. je sodišče prve stopnje v zvezi z vstavljanjem ovire (kartona) med dva obrazca sprejelo smiselno podobne zaključke kot pri A. A. Pritožba temu nasprotuje s sklicevanjem na navedbe, ki jih je podala pri A. A. Tudi v primeru B. B. te pritožbene navedbe niso utemeljene, pri čemer pritožbeno sodišče v izogib nepotrebnemu ponavljanju napotuje na obrazložitev, ki jo je podalo pri A. A. 29. Ker je tožnik izpovedal, da potrdila z dne 9. 12. 2020 v prekrškovnem spisu ni bilo, G. G. pa, da je to potrdilo v spisu bilo in ga je toženka tudi predložila sodišču prve stopnje, je to utemeljeno ocenilo tožnikovo izpoved za neprepričljivo. Pritožba sicer zatrjuje, da bi sodišče moralo preveriti, ali je bilo potrdilo v prekrškovnem spisu kopija ali original, vendar to po presoji pritožbenega sodišča niti ni ključno. Bodisi da je šlo za kopijo ali za original potrdila z dne 9. 12. 2020 (na obrazcu se nahaja pojasnilo, da se osebi, ki je v postopku, izroči original - B22), ni razumne argumentacije za vnovično izdajo potrdila o zasegu z dne 16. 12. 2020. 30. Ne drži pritožbeni očitek, da je toženka glede ravnanj, ki jih očita tožniku v zvezi s postopkom, ki ga je vodil zoper B. B., navedla le, da so nedopustna. Kot izhaja iz odpovedi, mu je očitala hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima znake kaznivega dejanja.

31. Četudi je bila kazenska ovadba zoper tožnika v zvezi s policijskima postopkoma zoper A. A. in B. B. zavržena (v primeru slednjega le delno), je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, da to ni ovira za ugotavljanje, ali očitana ravnanja vsebujejo znake kaznivega dejanja z vidika uporabe določbe 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V delovnem sporu se namreč ne ugotavlja, ali je tožnik storil kaznivo dejanje, kot to zmotno navaja pritožba, temveč le utemeljenost odpovednega razloga.

32. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje zgolj povzelo vsebino določb ZDR-1 in pogodbe o zaposlitvi, ki naj bi jih tožnik kršil, ni pa konkretiziralo, kaj je dejansko kršil; tudi toženka bi morala v izredni odpovedi kršitve konkretizirati. Pritožbena navedba ni utemeljena. Tako v odpovedi kot v izpodbijani sodbi so ravnanja, ki se očitajo tožniku, obširno obrazložena. Sodišče prve stopnje je obsežno utemeljilo tudi presojo, da vsebina očitanih ravnanj, ki so dokazana, predstavlja hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja (33., 34. in 37. člen ZDR-1, določil pogodbe o zaposlitvi, ki povzemajo te zakonske določbe, v primeru B. B. tudi kršitev splošnega akta toženke), ki vsebuje tudi znake kaznivih dejanj ponarejanja listin (251. člen Kazenskega zakonika - KZ; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadaljnji) ter posebnega primera ponarejanja listin (252. člen KZ-1). S prvostopenjskimi razlogi o obstoju odpovednega razloga iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 pritožbeno sodišče soglaša. 33. Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da ni konkretizirano, s čim je tožnik škodoval poslovnim interesom toženke, ter navaja, da ji ni nastala škoda (niti škoda na ugledu). Policist, ki naj bi bdel nad zakonitostjo ravnanj državljanov, nedvomno krni ugled policije, če sam ravna nezakonito in celo izvršuje znake kaznivega dejanja, kar vse je bilo ugotovljeno tudi v izpodbijani sodbi. Tudi sicer pa za obstoj kršitve iz 37. člena ZDR-1 zadošča že možnost nastanka škode.

34. Prvostopenjski presoji o obstoju pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1) pritožba zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da zaupanje v tožnika ni moglo biti porušeno do takšne mere, ki bi utemeljevala obstoj navedenega pogoja. Težo izgubljenega zaupanja v tožnika je sodišče prve stopnje presojalo upoštevaje izpovedi tedanjega generalnega direktorja policije in direktorja policijske uprave I. Kot ključne zahteve, ki opredeljujejo uspešno delo policije, a jih je tožnik z očitanimi mu ravnanji kršil, sta opredelila: ravnanje skladno s predpisi; strokovno in zakonito opravljanje dela; verodostojnost izdelkov; potreba po ohranjanju zaupanja javnosti v delo policije in varovanju ugleda policije kot pomembne javne službe s posebnimi pooblastili ... Navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljuje toženkino izgubo zaupanja v tožnika in v smislu prvega odstavka 109. člena ZDR-1 pretehta nad pritožbeno (splošno) zatrjevano siceršnjo korektnostjo tožnika do toženke. Upoštevaje tudi naravo in težo storjenih kršitev, ki sta v izpodbijani sodbi pravilno pravno kvalificirani kot hujši kršitvi oziroma kot kršitvi z znaki kaznivih dejanj, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama do izteka odpovednega roka ni bilo mogoče. 35. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da je direktor policijske uprave izpovedal, da se tožniku očitajo hude kršitve, ni pa navedel, katere. Iz njegove izpovedi jasno izhaja, da se ta nanaša na ravnanja, ki so bila predmet izpodbijane izredne odpovedi in ki so bila tožniku dokazana.

36. Pritožba zmotno zatrjuje, da upoštevaje načelo stopnjevitosti sankcij niso bile podane okoliščine za izrek najstrožje sankcije, oziroma da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh življenjskih okoliščin primera. Prvostopenjsko ustrezno ovrednotenje trditev obeh strank in izvedenih dokazov ter pravilna ocena teže oziroma narave očitanih kršitev tudi po presoji pritožbenega sodišča potrjujejo ustreznost tožniku izrečene sankcije.

37. S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

38. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).