Jedro

Očitek v zvezi s kršitvijo bolniškega staleža zaradi opravljanja pridobitne dejavnosti in odpotovanja iz kraja bivanja je dovolj konkretiziran, da tožnik ve, kaj se mu očita, prav tako je mogoče preizkusiti pravočasnost podane odpovedi. Iz izredne odpovedi izhaja, da je bil tožnik od dne 15. 11. 2022 dalje na bolniškem staležu, toženka pa je 13. 11. 2023 ugotovila, da v času bolniškega staleža ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika oziroma je v tem času opravljal pridobitno delo, prav tako je brez odobritve pristojnega zdravnika odpotoval iz kraja svojega bivanja.

ZDR-1 sicer ne določa, da mora biti zagovor nujno v ustni obliki, vendar pa drugi odstavek 85. člena ZDR-1 določa, da delodajalec ni dolžan izvesti zagovora, torej kakršnegakoli - ne pisnega ne ustnega, kadar bi bilo to glede na okoliščine primera neupravičeno pričakovati. Toženka je dokazala obstoj takšnih okoliščin (resne grožnje tožnika, zaradi katerih sta se zakoniti zastopnik in družbenica toženke bala za svoje življenje), zato ni bila dolžna tožniku omogočiti niti pisnega zagovora pred izredno odpovedjo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II.Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek glede ugotovitve nezakonitosti izredne odpovedi in njene razveljavitve, poziva nazaj na delo in plačila mesečne bruto plače za čas od prenehanja delovnega razmerja do poziva na delo (točka I izreka) ter odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2.Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Vztraja, da očitki iz izredne odpovedi niso ne časovno ne vsebinsko opredeljeni. Očitajo se mu kršitve v času bolniškega staleža, ki se je začel 15. 11. 2022, iz odpovedi pa še izhaja, da se naj bi toženka s kršitvami seznanila 13. 11. 2023, kar ne zadostuje za vsebinsko in časovno opredelitev kršitev. Toženka je z navedbami v tem postopku dopolnjevala pomanjkljivo obrazložitev. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je odpoved pravočasna, da gre za trajajoče kršitve, vendar se tega zaključka ne da preizkusiti (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Očita se mu vožnja kamiona za družbo A. d.o.o. v času bolniškega staleža, kar je kadarkoli od 15. 11. 2022. Zakoniti zastopnik toženke je izpovedal, da je tožnika dne 6. 11. 2023 videl, kako vozi, zato je zaključek o trajajoči kršitvi napačen in v nasprotju z dokazi v spisu (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Verjelo je zakonitemu zastopniku toženke, ni pa izvedlo dokaza z izvedencem, niti ni upoštevalo izpovedi B.B., ki je potrdil, da tožnik ni bil zmožen vožnje kamiona. Pavšalen je tudi očitek, da je redno hodil na sestanke v podjetje C. in podjetje D. V poročilu detektiva je opisan en dogodek dne 13. 11. 2023, ne pa redni sestanki, za podjetje D. pa sploh ni bilo ugotovljeno, da bi potekal sestanek, zato je napačen zaključek o trajajočem ravnanju. Zaključek, da je v času bolniškega staleža opravljal poti, ki mu niso bile dovoljene, je neobrazložen. Sodišče ugotovi, da gre za trajajočo kršitev, iz obrazložitve pa izhajata le dve kršitvi, dne 8. in 13. 11. 2023. Ker kršitve v odpovedi niso časovno opredeljene, se ne da preizkusiti pravočasnosti odpovedi glede objektivnega roka, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Zapisalo je le, da gre za trajajoče kršitve. Objektivni rok za podajo odpovedi je vezan na čas storitve kršitve in ne na to, kdaj je delodajalec za kršitev izvedel. Ne drži, da se je toženka s kršitvami seznanila 13. 11. 2023, saj sta E.E. in zakoniti zastopnik toženke izpovedala, da se je toženka s kršitvami seznanila 8. 11. 2023. Zaključka, da je tožnik vedel, kaj se mu očita v zvezi z objavami na Facebooku, se ne da preizkusiti, prav tako je v nasprotju z listinami v spisu. Sodišče se je ukvarjalo z objavami le glede pridobitne dejavnosti ne pa v zvezi z očitkom o blatenju toženke. Poslovne škode ni ugotavljalo, kljub temu pa je zaključilo, da je tožnik toženki povzročal poslovno škodo. Neobrazložen je tudi zaključek, da se je dogovarjal za posle v korist pravne osebe in se pripravljal na njen prevzem, kar ni predmet očitkov v izredni odpovedi, niti ne dokaznega postopka. Poročilo detektivske agencije z dne 19. 11. 2023 ne more biti podlaga za izredno odpoved, saj je bilo izdano po odpovedi, toženka pa je očitke v tem postopku dopolnjevala z ugotovitvami iz poročila. Zagovor mu ni bil omogočen. Sodišče bi moralo enostranske navedbe o grožnjah s strani zakonitega zastopnika toženke in družbenice F.F. kritično ovrednotiti in upoštevati prepletanje družinskih, civilnih in delovnopravnih odnosov. Dogajanje po odpovedi in sodba V K 50140/2024 z dne 18. 2. 2025 ne morejo vplivati na dolžnost izvedbe zagovora. Toženka bi morala tožniku omogočiti vsaj pisni zagovor, saj drugi odstavek 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) ne določa izključno ustnega zagovora. Predlaga, da se pritožbi ugodi in sodba spremeni tako, da se zahtevku ugodi oziroma da se sodba razveljavi ter zadeva vrne v ponovno odločanje.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnik izpodbija izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 11. 2023, ki mu jo je toženka podala zaradi kršitev pravil bolniškega staleža; izrečenih groženj zakonitemu zastopniku in družbenici toženke; blokade dostopa do poslovnih prostorov in parkirišča toženke, s čimer naj bi povzročil poslovno škodo v vrednosti vsaj 80.000,00 EUR; zaradi blatenja dobrega imena toženke na družbenem omrežju Facebook; nezakonitega dviga denarnih sredstev s transakcijskega računa toženke v znesku 107.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved v zvezi z očitanimi kršitvami bolniškega staleža utemeljena, dovolj obrazložena in pravočasna, dokazana je tudi nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, glede ostalih kršitev pa je prekoračen 30 dnevni subjektivni rok za podajo odpovedi. Odločitev je ustrezno obrazložilo. Posredno ali neposredno se je opredelilo do vseh relevantnih navedb strank. Svoje zaključke, tudi glede presoje, da kršitev bolniškega staleža predstavlja trajajočo kršitev in da je odpoved podana znotraj subjektivnega in objektivnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, je ustrezno obrazložilo, zato se sodbo da preizkusiti in ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6.Podana ni niti očitana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba utemeljuje, ker se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje o trajajoči kršitvi in zadostni konkretizaciji očitka glede objav na Facebooku, s katerimi naj bi tožnik blatil dobro ime toženke. Protispisnost je podana, kadar sodišče glede odločilnih dejstev napačno povzame vsebino listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov, ne pa, kadar se stranka ne strinja s presojo izvedenih dokazov in materialnopravnimi stališči sodišča.

7.Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je odpoved premalo obrazložena, da očitek ni vsebinsko in časovno konkretiziran. Očitek v zvezi s kršitvijo bolniškega staleža zaradi opravljanja pridobitne dejavnosti in odpotovanja iz kraja bivanja je dovolj konkretiziran, da tožnik ve, kaj se mu očita, prav tako je mogoče preizkusiti pravočasnost podane odpovedi.

8.Iz izredne odpovedi izhaja, da je bil tožnik od dne 15. 11. 2022 dalje na bolniškem staležu, toženka pa je 13. 11. 2023 ugotovila, da v času bolniškega staleža ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika oziroma je v tem času opravljal pridobitno delo, prav tako je brez odobritve pristojnega zdravnika odpotoval iz kraja svojega bivanja. Očitek je časovno opredeljen, poleg tega je toženka v sodnem postopku pojasnila časovni potek kršitev, s čimer ni nedovoljeno širila odpovednega razloga, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba, ampak je le dodatno utemeljila očitke iz odpovedi. Navedla je, da je tožnik dne 22. 9. 2023 odpotoval v BIH; dne 8. 11. 2023 je bil v kraju H. in kraju I.; dne 13. 11. 2023 je zapustil kraj svojega bivanja (kraj J.) in je bil na sestanku pri C. v Ljubljani.1 Prav tako je časovno opredelila opravljanje pridobitne dejavnosti, in sicer da je dne 6. 11. 2023 vozil kamion za družbo A. d. o. o. v J.; dne 13. 11. 2023 je bil na sestanku v podjetju C.; poleg tega je bil v novembru 2023 zakoniti zastopnik toženke s strani zaposlenih pri podjetju C. in podjetju D. obveščen, da je bil tožnik večkrat pri njih na sestanku, da bi poslovali z A. d. o. o. namesto s toženko. Z izjemo odpotovanja v BIH v septembru 2023 je odpoved glede ostalih očitanih kršitev v zvezi z bolniškim staležem pravočasna, saj ni potekel ne subjektivni (30 dni od ugotovitve kršitve) ne objektivni rok (6 mesecev od nastanka kršitve) iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Čeprav ne gre za eno trajajoče ravnanje, ampak več različnih posameznih ravnanj (več neupravičenih odhodov iz kraja bivanja ter opravljanje pridobitne dejavnosti), slednje glede na datum očitanih kršitev (6., 8. in 13. 11. 2023) in datum odpovedi (13. 11. 2023) ne vpliva na pravilnost odločitve.

9.Očitka glede kršitve bolniškega staleža, in sicer odpotovanje iz kraja bivanja brez dovoljenja pristojnega zdravnika in opravljanje pridobitne dejavnosti,2 je toženka tudi vsebinsko dovolj konkretizirala. Iz odpovedi izhaja, da tožnik v času bolniškega staleža opravlja pridobitno dejavnost za družbo A. d. o. o., in sicer je v korist navedene družbe vozil njihovo tovorno vozilo in se dogovarjal za posle s strankami, ki so stranke delodajalca (z gospodom K.K. iz podjetja D. in gospodom L.L. iz podjetja C.). Družba A. d. o. o. je konkurenčna družba toženki, tožnik pa se dogovarja, da bo to podjetje prevzelo vse stranke toženke. Dodatno se tožniku še očita, da s tem povzroča veliko poslovno škodo. Glede druge kršitve bolniškega staleža pa je toženka navedla, da je tožnik odpotoval iz kraja bivanja, ko je šel v BIH in tudi v času, ko je redno hodil na sestanke na podjetje C. in podjetje D. ter opravljal druge poti, ki mu niso dovoljene. Le očitek, da je tožnik opravljal druge poti, ki mu niso bile dovoljene, je nekonketiziran, saj ni navedeno, kam (izven kraja bivanja) naj bi odpotoval, ostali očitki pa so tako časovno kot vsebinsko dovolj konkretizirani.

10.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se toženka ne bi smela sklicevati na poročilo detektivske agencije, ki je bilo izdano 19. 11. 2023, torej po podani odpovedi. Toženka je v odpovedi dovolj natančno opredelila kršitve bolniškega staleža, ki jih je očitala tožniku, da je tožnik vedel, kaj se mu očita. V dokaz obstoja kršitev je v sodnem postopku predložila poročilo detektivske agencije, ki je preverjala spoštovanje bolniškega staleža dne 8. in 13. 11. 2023, in ne po podani izredni odpovedi. Zakoniti zastopnik toženke M.M. je potrdil, da je bil s strani detektivske agencije obveščen sproti, po terenskih preverjanjih. Prvo preverjanje je bilo sicer 8. 11. 2023, vendar se tožniku očita tudi nedovoljeno opravljanje pridobitne dejavnosti in odhod iz kraja bivanja dne 13. 11. 2023, za kar toženka pred tem datumom ni mogla vedeti, odpoved pa je za vse zaznane kršitve (odhoda iz kraja bivanja dne 8. in 13. 11. 2023, opravljanje pridobitne dejavnosti) podana tako znotraj subjektivnega kot objektivnega roka.

11.Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je toženka dokazala, da je tožnik opravljal pridobitno dejavnost, ker je zakoniti zastopnik toženke dne 6. 11. 2023 videl tožnika, kako vozi tovorno vozilo družbe A. d. o. o., dne 13. 11. 2023 je bil viden na sestanku pri podjetju C. v Ljubljani, zakoniti zastopnik toženke pa je bil obveščen tudi o drugih sestankih pri podjetju C. in podjetju D., poleg tega je na družbenem omrežju Facebook preko osebe N.N. objavil, da je ponovno pričel z dejavnostjo prevozništva preko družbe A. d. o. o. (objave dne 25. in 27. 10. ter 9. 11. 2023), po sami odpovedi pa je tudi postal družbenik te družbe. Čeprav gre za več posamičnih ravnanj,3 (tudi) vsa skupaj predstavljajo opravljanje pridobitne dejavnosti. Ne glede na to, ali navedena ravnanja predstavljajo eno samo trajajočo kršitev ali več posameznih, je odpoved za vsa očitana ravnanja v mesecu novembru 2023 pravočasna.

12.Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti izpovedi zakonitega zastopnika toženke, da je videl tožnika voziti tovorno vozilo, ker je bil tožnik v preveč slabem zdravstvenem stanju za takšno početje, kar naj bi potrdil tudi njegov sin B.B. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj je ocenilo izpoved B.B. za neprepričljivo (spreminjanje izpovedi glede tega, da je tožnik dejansko vozil za družbo A. d. o. o.; tožnik je bil v tem obdobju opažen med vožnjo in poslovnimi sestanki). Pritožba s ponavljanjem navedb, da tožniku zdravstveno stanje tega ni omogočalo, ne more ovreči prepričljivega dokaznega zaključka sodišča prve stopnje. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje postaviti izvedenca medicinske stroke, da bi pojasnil, ali bi tožnik glede na svoje zdravstveno stanje sploh lahko vozil tovorno vozilo, saj je tožnik izvedenca predlagal v zvezi s tem, v kakšnem obsegu je bilo priporočljivo in dovoljeno gibanje izven doma.

13.V izredni odpovedi se je tožniku očitalo, da je hodil na poslovne sestanke tako k podjetju C. kot podjetju D. Zakoniti zastopnik toženke je povedal, da so ga v novembru 2023 klicali predstavniki obeh družb in mu povedali, da jih je tožnik večkrat obiskal in želel, da prenehajo sodelovati s toženko in pričnejo sodelovati z A. d. o. o., zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da iz nobene listine ne izhaja, da je hodil tudi na sestanke k družbi D. ter da noben dokaz ne izkazuje, da je šlo za redne sestanke. Dokazuje se lahko ne samo z listinami, ampak tudi z izpovedjo strank in prič.

1.Toženka je tožniku v odpovedi očitala, da se je dogovarjal z njenimi poslovnimi partnerji in je želel prevzeti njene stranke, sodišče prve stopnje pa je ugotavljalo, ali ta očitek drži. V okviru presoje obstoja nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 je pravilno upoštevalo, da drug ukrep, glede na porušeno zaupanje, ni bil možen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik v novembru 2023 dogovarjal s poslovnimi partnerji toženke, da bi namesto s toženko pričeli sodelovati z družbo A. d. o. o., katere izključni družbenik je postal dne 15. 1. 2024, od 16. 1. 2025 pa ima v tej družbi 5 % delež, kar je bilo predmet dokaznega postopka, saj sta obe stranki v spis vložili izpisek iz Ajpesa za družbo A. d. o. o. (A10, B11). Tožnik zato neutemeljeno nasprotuje pravilnemu zaključku sodišča prve stopnje, da je na nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka zagotovo vplivalo, da se je v času bolniškega staleža dogovarjal s strankami toženke za posle v korist druge pravne osebe, na prevzem katere se je pripravljal. Tudi sicer pa je toženka dokazala obstoj drugega pogoja za izredno odpoved iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 tudi z izrečenimi grožnjami tožnika zoper zakonitega zastopnika in družbenico toženke.

2.Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kakšna poslovna škoda je nastala toženki zaradi očitanih kršitev, saj to ni bilo potrebno. Glede ostalih očitanih kršitev je namreč ugotovilo, da je odpoved prepozna, zato ni ugotavljalo njihovega obstoja (tudi sicer za zakonitost izredne odpovedi zadostuje, da je dokazana ena od očitanih kršitev). Pri presoji nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka je sicer upoštevalo, da je tožnik toženki s tem, ko je nagovarjal njene stranke, da namesto s toženko poslujejo s konkurenčno družbo, povzročal poslovno škodo, kar pa je glede na očitano ravnanje povsem logičen zaključek, saj izguba strank predstavlja izpad dohodka in s tem škodo za poslovanje. Tega ne spremeni dejstvo, da je toženka umaknila tožbo zoper tožnika zaradi očitanega nepooblaščenega dviga denarnih sredstev in mu povrnila sodne stroške, saj gre za drug očitek, s tem ravnanjem pa sodišče prve stopnje ni utemeljevalo obstoja pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1.

3.Toženka tožniku pred podajo izredne odpovedi ni omogočila zagovora, vendar je dokazala, da je za to imela upravičene razloge. Na podlagi drugega odstavka 85. člena ZDR-1 namreč delodajalec ni dolžan delavcu pred izredno odpovedjo vročiti pisne obdolžitve s kršitvami in mu omogočiti zagovora, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo to neupravičeno pričakovati. Toženka je dokazala, da je tožnik grozil tako zakonitemu zastopniku M.M. kot družbenici F.F. Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo, da je F.F. hčerka toženca in da je prišlo do spora. Ravno iz razloga, ker je ugotovilo, da je prišlo do resnega spora (grožnje s smrtjo), je pravilno zaključilo, da bi bilo neutemeljeno pričakovati, da bo toženka tožniku omogočila zagovor pred izredno odpovedjo. Toženka je zaradi ravnanja tožnika preselila sedež družbe, M.M. in F.F. sta se morala preseliti, podana je bila ovadba na policijo. Dejstvo, da je bila ovadba podana oktobra, grožnje pa so bil izrečene septembra 2023, tega ne spremeni. Prav tako je nepomembno, da ni bila izrečena prepoved približevanja. Sodišče prve stopnje je pri resnosti izrečenih groženj in s tem družinskega spora utemeljeno upoštevalo, da je tožnik zakonitemu zastopniku toženke grozil tudi še po podani izredni odpovedi in je bil zaradi tega tudi obsojen. S tem ni utemeljevalo utemeljenosti neizvedenega zagovora z naknadnimi dogodki, ampak je le dodatno utemeljilo, zakaj je verjelo M.M., da se je resnično bal tožnika, zaradi česar mu zagovora ni omogočil.

4.Tožnik šele v pritožbi uveljavlja, da bi mu morala toženka omogočiti vsaj pisni zagovor. ZDR-1 sicer ne določa, da mora biti zagovor nujno v ustni obliki, vendar pa drugi odstavek 85. člena ZDR-1 določa, da delodajalec ni dolžan izvesti zagovora, torej kakršnegakoli - ne pisnega ne ustnega, kadar bi bilo to glede na okoliščine primera neupravičeno pričakovati. Toženka je dokazala obstoj takšnih okoliščin (resne grožnje tožnika, zaradi katerih sta se zakoniti zastopnik in družbenica toženke bala za svoje življenje), zato ni bila dolžna tožniku omogočiti niti pisnega zagovora pred izredno odpovedjo.

5.Pritožba utemeljeno izpostavlja, da očitek glede objav na Facebooku, s katerimi naj bi tožnik krnil dobro ime toženke, ni konkretiziran. V odpovedi ni pojasnjeno, kaj je predmet objav in na katere objave se očitek nanaša, vendar glede na to, da je dokazan očitek o kršitvi bolniškega staleža in nadaljnji pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, slednje ne vpliva na pravilnost odločitve o zakonitosti podane odpovedi.

6.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

7.Tožnik ni uspel s pritožbo, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Svoje stroške krije tudi toženka, saj gre za spor o prenehanju delovnega razmerja (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih).