Jedro

Bistvo kaznivega dejanja preprečitve vrnitve na delo po 289. členu KZ-1, s katerim se varuje spoštovanje pravnomočnih sodnih odločb in s tem delovanje pravosodja, je namreč v tem, da storilec ne izpolni obveznosti, ki mu jih naloži sodišče v svoji odločbi, zaradi česar privolitev oškodovanca ne vpliva na njegovo protipravnost. Medsebojni razmerji koordinacije in subordinacije med pravno samostojnimi družbami lahko nastaneta tudi na podlagi dejanskih okoliščin, zaradi katerih je ena družba odvisna od druge (obvladujoče) družbe. Pojem koncern (četudi ga ni mogoče popolnoma enačiti z vsemi drugimi vrstami povezanih družb) je v ZGD-1 uporabljen kot skupni pojem za vse oblike povezanih družb, kjer med družbami obstaja medsebojna odvisnost in ki imajo enotno vodstvo. Bistvena lastnost povezanih družb je njihov medsebojni odnos soodvisnosti oziroma prevlade ene družbe nad drugo. Gre za odvisnost pri vodenju poslov oziroma podjetij povezanih družb. Podlaga za odvisnost je lahko kapitalska povezanost, skupno dogovorjena organizacija, obligacijska ali podjetniška pogodba ali pa dejanske okoliščine. Ni nujno, da je podlaga za takšno odvisnost zgolj pravna. Zadoščajo dejanske okoliščine, ki povzročajo odvisnost ene družbe od druge.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v višini 420,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 54180/2017 z dne 13. 4. 2021 spoznalo obdolženega A. A. za krivega storitve kaznivega dejanja preprečitve vrnitve na delo po 289. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo denarno kazen v višini 70 dnevnih zneskov po 83,33 EUR, kar skupaj znaša 5.833,33 EUR, ki jo je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, potrebne stroške in nagrado pooblaščenca oškodovanca ter sodno takso. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca B. B. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženec po svojem zagovorniku, ki uvodoma uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter kršitev odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in podrejeno, da obdolžencu izreče milejšo kazensko sankcijo.

3. Zagovornik je v pritožbi predlagal, da se ju z obdolžencem obvesti o seji pritožbenega senata. Seja pritožbenega senata se v postopku s pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo, izdano v skrajšanem postopku, izvede praviloma brez navzočnosti strank in se o njej stranke obvesti le, če pritožbeno sodišče spozna, da bi bila njihova navzočnost koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP). Pritožbeno sodišče strank in zagovornika o pritožbeni seji ni obvestilo, saj predsednik senata oziroma senat, upoštevaje dejansko in pravno stanje stvari v obravnavani kazenski zadevi ter vsebino pritožbe, nista ocenila, da bi bila njihova navzočnost koristna za razjasnitev dejanskih ali pravnih vprašanj. Na navedeno ne vpliva niti zagovornikovo zatrjevanje, da je njuna navzočnost z obdolžencem nujna, ker gre za pomembno zadevo v smislu ustvarjanja sodne prakse. Pritožbeno sodišče namreč morebitnih razhajanj v pravni literaturi in sodni praksi glede vprašanj, pomembnih za razsojo v tej zadevi, ni zasledilo. Razen tega pa se obdolženčeva prisotnost ne zahteva, kadar so predmet presoje pred pritožbenim sodiščem pravna vprašanja, kadar pritožnik zgolj ponavlja očitke, na katere je v zadostni meri odgovorilo že sodišče prve stopnje, oziroma kadar je pritožba očitno neutemeljena,1 kar je mogoče ugotoviti v konkretni zadevi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zagovornik smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z zatrjevanji, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokazov, ki jih je obramba predložila na glavni obravnavi dne 19. 3. 2021. Navaja, da gre za „tri relacije“, ki so bile v letu 2017 naslovljene na oškodovanega B. B. in so se kot nevročene vrnile na sedež podjetja, zaradi česar ne držijo očitki, da je bil obdolženec tisti, ki ni izvršil pravnomočne sodbe Delovnega sodišča v Mariboru. Po mnenju zagovornika je sodba nepravilna (drugi odstavek 371. člen ZKP), ker je dejansko stanje v tem delu ostalo nerazjasnjeno, prav tako pa je bila kršena obdolženčeva pravica do izvajanja razbremenilnih dokazov iz 29. člena Ustave Republike Slovenija (v nadaljevanju Ustava). Takšnim pritožbenim pomislekom ni mogoče pritrditi. Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri med seboj v nasprotju ali v nasprotju z izrekom. Odločilna dejstva so tista dejstva, ki se nanašajo na zakonske znake kaznivega dejanja in na katerih temelji obdolženčeva kazenska odgovornost ter predstavljajo dejanski temelj sodbe. Glede teh pa ima izpodbijana sodba ustrezne razloge. Sodišče prve stopnje je namreč jasno, določno in tehtno obrazložilo svoje zaključke, da je obdolženec izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja preprečitve vrnitve na delo po 289. členu KZ-1 in da je pri tem ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa. Prav tako je v točki 2 razlogov izpodbijane sodbe navedlo, katere dokaze je izvedlo na glavni obravnavi, pri tem pa, kot to pritožnik tudi sam navaja, v pritožbi izpostavljene „tri relacije“ upoštevalo kot „vse ostale listine in priloge spisa“, zaradi česar je neutemeljeno pritožbeno problematiziranje, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedenih dokazov in da ni navedlo, ali jih je zavrnilo in iz katerih razlogov. Razen tega pa pritožnik očitno prezre, da se obdolžencu očita, da je kaznivo dejanje kot direktor družbe A. d.o.o. storil v času od aprila 2016 do 31. 12. 2016 in da je bil v skladu s pravnomočno delovno sodbo, ki je postala izvršljiva dne 28. 4. 2016, oškodovanca dolžan sprejeti nazaj na delo v roku osem dni. Glede na navedeno pritožbena prizadevanja prikazati, da je obdolženec pozival oškodovanca nazaj na delo v letu 2017, ne morejo biti uspešna. Bistveno vprašanje v obravnavani zadevi je namreč, ali je obdolženec sprejel oškodovanca nazaj na delo v roku osem dni od izvršljivosti delovne sodbe oziroma do 31. 12. 2016, kot se mu to očita v izreku izpodbijane sodbe. O navedenih okoliščinah pa ima izpodbijana sodba tehtne in prepričljive razloge skozi celotno obrazložitev, zaradi česar v tej zvezi uveljavljane kršitve niso podane, v pritožbi izpostavljen dokaz pa se ne izkaže kot pravno relevanten.

6. Zagovornik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, s katero je zavrnilo predlog državne tožilke za pridobitev sklepa o zavrženju kazenske ovadbe zoper obdolženčevo ženo C. C. Po njegovem mnenju bi sodišče prve stopnje lahko neverodostojnost priče C. C. dokazalo zgolj s pridobitvijo navedenega sklepa, ki je nenazadnje za obdolženca lahko obremenilni. Razkritje dokazov je eden izmed temeljnih predpogojev za poštenost postopka v smislu enakosti orožij. Skrivanje dokazov pa vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. Ker sodišče prve stopnje ni popolnoma in po resnici ugotovilo dejansko stanje, je po mnenju pritožnika bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Takšnim stališčem pa ni mogoče pritrditi. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče zavrnilo dokazni predlog tožilstva za pridobitev sklepa o zavrženju kazenske ovadbe zoper C. C., kar je v točki 3 razlogov izpodbijane sodbe tehtno obrazložilo, namreč ni kršilo obdolženčeve pravice do enakost orožij oziroma poštenosti postopka. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, mora pa ugoditi dokaznemu predlogu ter izvesti dokaz, če je le-ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost predlagatelj utemeljil s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče zavrne predlagani dokaz, če na podlagi že izvedenih dokazov oceni, da so v zadostni meri razčiščena vsa odločilna dejstva, ali če oceni, da ni izkazana verjetnost, da bo mogoče s predlaganim dokazom ugotoviti ali izključiti obstoj dejstev, pomembnih za razsojo. Prav tako ne sme izvajati nedovoljenega dokaza in dokaza, s katerim bi se zaobšle dokazne prepovedi. Sodišče prve stopnje je zavrnitev obravnavanega dokaznega predloga prepričljivo obrazložilo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča namreč pridobitev sklepa o zavrženju kazenske ovadbe zoper C. C. ne bi pripomogla k boljši razjasnitvi dejanskega stanja, saj je le-to dovolj razjasnjeno že na podlagi drugih izvedenih dokazov. Izvedba omenjenega dokaza tako na samo odločitev sodišča ne bi vplivala. Razen tega je sodišče prve stopnje izpovedbo priče C. C. tehtno ocenilo ter pri tem razumsko pojasnilo, zakaj ji ni verjelo v delu, ko je izpovedala, da je družbo A. d.o.o. dejansko vodila ona, ne pa obdolženi A. A. Iz vsebine nadaljnjih pritožbenih navedb v tej smeri pa je razbrati, da se pritožnik ne strinja z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, s čimer nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju in tako po vsebini uveljavlja pritožbeni razlog iz prvega odstavka 373. člena ZKP, ki bo predmet nadaljnje pritožbene presoje, ne pa bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

7. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožnik prav tako uveljavlja z obširnimi zatrjevanji, da družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. nista povezani osebi v smislu določb Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Tudi takšne navedbe, s katerimi pritožnik izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, po svoji vsebini predstavljajo izpodbojni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, katerega bo pritožbeno sodišče presojalo v nadaljevanju.

8. Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP pritožnik uveljavlja kot posledico zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ko trdi, da obdolženec ni ravnal z naklepom preprečiti oškodovanemu B. B. vrnitev na delo, zaradi česar niso podani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Takšna kršitev pa ni mogoča, saj je kazenski zakon lahko kršen le, če sodišče ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju uporabi napačen zakon ali ga sploh ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

9. Pritožnik tudi neutemeljeno izpodbija pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa obdolženega A. A. zanesljivo spoznalo za krivega storitve v izreku prvostopenjske sodbe opisanega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

10. Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene, s katero pritožnik ne soglaša. Meni, da je bila dejansko poslovodeča oseba družbe A. d.o.o. obdolženčeva žena C. C., ne pa obdolženec. Do reintegracije oškodovanca ni prišlo iz razlogov na strani oškodovanca, saj je bil v tem času zaposlen pri drugem delodajalcu, medtem ko ga družba A. d.o.o. v novembru 2016 objektivno ni mogla pozvati nazaj na delo, saj je družba prenehala s poslovanjem. Po presoji zagovornika družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. nista povezani osebi.

11. S takšnimi pritožbenimi zatrjevanji pa ni mogoče soglašati. Za zaključek, da je obdolženec storil kaznivo dejanje preprečitve vrnitve na delo po 289. členu KZ-1, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago v izpovedbah oškodovanca B. B., prič D. D. in E. E., v mnenju izvedenca ekonomske stroke dr. F. F. ter listinski dokumentaciji. Zagovor obdolženca, ki je zanikal storitev obravnavanega kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ter v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tehtne razloge, zakaj mu ni mogoče pritrditi. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči ter je le še pritrditi oceni sodišča prve stopnje o kazenski odgovornosti obdolženca.

12. Prepričljive zaključke sodišča prve stopnje v točki 11 razlogov izpodbijane sodbe, da je družbo A. d.o.o. dejansko vodil obdolženec, ki je bil tudi direktor družbe, ne pa njegova žena C. C., poskuša pritožnik omajati z navedbami, da je bila C. C. edina, ki je sprejemala odločitve v družbi A. d.o.o., tako v postopku prenehanja pogodbe o zaposlitvi oškodovanca kot tudi glede pravnomočne sodbe Delovnega sodišča v Mariboru in ostalih zadev iz kroga registrirane dejavnosti družbe. Takšnim pomislekom pa ni mogoče pritrditi. Že sodišče sodišče prve stopnje je tehtno pojasnilo, zakaj ni verjelo priči C. C., da je ona odpustila oškodovanca. V nasprotju z njeno izpovedbo je namreč sam obdolženec v svoj zagovor povedal, da je oškodovanca odpustil, ker ni prihajal na delo in da mu je pred tem večkrat dal možnost zagovora, prav tako ga je seznanil s kršitvami. Okoliščina, da je v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitve obdolženec aktivno sodeloval kot direktor družbe, je nenazadnje potrjena tudi z izpovedbo priče D. D. iz delovnega spora, ki je povedal, da sta se z direktorjem (torej obdolžencem) odločila, da oškodovanca obvestita o napakah in da je direktor predlagal, da se to naredi v pisni obliki. Obdolženec je bil s sodbo delovnega sodišča nedvomno seznanjen, prav tako ga je pooblaščenka G. G. obvestila o rezultatu postopka, kot je to sam povedal, zaradi česar v zagovoru neuspešno izpostavlja, da so kadrovske zadeve urejali drugi (predvsem prokuristka C. C.). Tudi po oceni pritožbenega sodišča je bil obdolženec kot direktor družbe A. d.o.o. odgovorna oseba za poslovanje družbe, o čemer se je mogoče dodatno prepričati na podlagi sklepa direktorja družbe A. d.o.o. o zaposlitvi voznikov (priloga B6), iz katerega izhaja, da je bila sprejeta poslovna odločitev, da družba B. d.o.o. zaposli 50 voznikov tovornjakov, pri čemer imajo prednost pri zaposlovanju delavci, ki so doslej opravljali delo za družbo A. d.o.o. Navedeni sklep z dne 1. 3. 2016 je podpisan s strani direktorja, torej obdolženca, zaradi česar pritožbeno sodišče ne dvomi, da je obdolženec funkcijo direktorja tudi dejansko opravljal. Pritožbene navedbe, da je o vseh zadevah iz kroga registrirane dejavnosti družbe A. d.o.o. odločala prokuristka C. C., se tako izkažejo za neutemeljene. Na navedeno ne vplivajo niti nekonkretizirane pritožbene navedbe, da je izpodbijana sodba v tem delu v nasprotju z izpovedbama prič D. D. in E. E. ter z izvedenskim mnenjem dr. F. F. 13. Pritožnik pa je tudi neuspešen z navedbami, da do reintegracije ni prišlo iz razloga na strani oškodovanca. Bistvo kaznivega dejanja preprečitve vrnitve na delo po 289. členu KZ-1, s katerim se varuje spoštovanje pravnomočnih sodnih odločb in s tem delovanje pravosodja, je namreč v tem, da storilec ne izpolni obveznosti, ki mu jih naloži sodišče v svoji odločbi, zaradi česar privolitev oškodovanca ne vpliva na njegovo protipravnost.2 Razen tega pa iz podatkov spisa izhaja, da je oškodovanec po svojem pooblaščencu že dne 25. 4. 2016 (prilogi A8 in A12) na družbo A. d.o.o. naslovil zahtevo za izpolnitev obveznosti po pravnomočni sodbi delovnega sodišča. V zahtevku je izrecno navedel, da je pri drugem delodajalcu zaposlen za določen čas in da vztraja pri reintegraciji, tudi zaradi česar je neutemeljeno problematiziranje pritožbe, da do izvršitve delovne sodbe ni prišlo iz razlogov na strani oškodovanca in da je oškodovanec svojo reintegracijo uveljavljal šele v izvršilnem postopku z zahtevkom z dne 18. 10. 2016. 14. Pritožnik glede vprašanja objektivne (ne)zmožnosti izpolnitve pravnomočne sodbe delovnega sodišča obširno problematizira ugotovitev izvedenca dr. F. F., da sta bili družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. poslovno odvisni in da je v tem primeru šlo za razmerje med odvisno in obvladujočo družbo. Po mnenju zagovornika ne gre za povezani osebi oziroma družbi v smislu ZGD-1, ker okoliščina, da ista fizična oseba (v konkretnem primeru obdolženi A. A.) kapitalsko obvladuje obe družbi in je poslovodja obeh družb, ne vzpostavlja odnosa povezanosti obeh družb. Izpostavlja še mnenje izvedenca, da iz razpoložljivih listin ni razvidno, da bi družba B. d.o.o. s prevzemom (prezaposlitvijo) delavcev od družbe A. d.o.o. prevzela tudi kakršnekoli obveznosti, ki jih je imela družba A. d.o.o. do delavcev ali drugih oseb, zaradi česar zagovornik meni, da pravno nasledstvo ni izkazano. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni mogoče pritrditi. Pritožbeno sodišče se namreč strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da sta bili družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. povezani družbi. Medsebojno povezovanje in združevanje družb v slovenskem pravu ureja zakon. Podlaga za nastanek medsebojnega razmerja je lahko kapitalska udeležba ene družbe v drugi družbi, pogodba ali konkretno podane dejanske okoliščine. Medsebojni razmerji koordinacije in subordinacije med pravno samostojnimi družbami lahko nastaneta tudi na podlagi dejanskih okoliščin, zaradi katerih je ena družba odvisna od druge (obvladujoče) družbe. Pojem koncern (četudi ga ni mogoče popolnoma enačiti z vsemi drugimi vrstami povezanih družb) je v ZGD-1 uporabljen kot skupni pojem za vse oblike povezanih družb, kjer med družbami obstaja medsebojna odvisnost in ki imajo enotno vodstvo. Bistvena lastnost povezanih družb je njihov medsebojni odnos soodvisnosti oziroma prevlade ene družbe nad drugo. Gre za odvisnost pri vodenju poslov oziroma podjetij povezanih družb. Podlaga za odvisnost je lahko kapitalska povezanost, skupno dogovorjena organizacija, obligacijska ali podjetniška pogodba ali pa dejanske okoliščine. Ni nujno, da je podlaga za takšno odvisnost zgolj pravna. Zadoščajo dejanske okoliščine, ki povzročajo odvisnost ene družbe od druge,3 tako kot je to mogoče ugotoviti v konkretnem primeru. Odvisnost družbe A. d.o.o. od družbe B. d.o.o. je nedvomno obstajala, saj je družba A. d.o.o. na podlagi pogodbe o medsebojnem poslovanju opravljala storitve le za družbo B. d.o.o. Pri tem pa ni mogoče prezreti niti, da so delavci družbe A. d.o.o. opravljali storitve s kamioni, ki so bili v lasti družbe B. d.o.o. Dodatno je povezanost omenjenih družb mogoče utrditi tudi z okoliščino, da je bilo s 1. 5. 2016 vseh 62 delavcev družbe A. d.o.o. prezaposlenih na družbo B. d.o.o. Ob navedenem in upoštevaje, da je bil obdolženec direktor in edini družbenik obeh družb, pritožbeno sodišče nima nobenega razloga za dvom v strokovnost mnenja sodnega izvedenca dr. F. F., da gre med družbama A. d.o.o. in B. d.o.o. za razmerje med odvisno in obvladujočo družbo, zaradi česar je zaključiti, da objektivna nezmožnost izpolnitve obravnavane pravnomočne sodbe delovnega sodišča pri obdolžencu ni bila podana. Družba A. d.o.o., ki bi morala sprejeti oškodovanca nazaj na delo, je takrat še poslovala, pri čemer so bili vsi delavci družbe B. d.o.o. prav v času, ko bi obdolženec moral izvršiti sodbo delovnega sodišča, prezaposleni na povezano družbo B. d.o.o., zaradi česar je obdolženec bil objektivno zmožen izpolniti obravnavano pravnomočno sodbo delovnega sodišča. Popolna ignoranca obdolženca kot direktorja družbe A. d.o.o. do sodbe delovnega sodišča, ob njegovem že pojasnjenem nadaljnjem poslovnem ravnanju, jasno kaže na njegov direktni naklep, da sodbe delovnega sodišča ne izvrši. 15. Ker zagovornik tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

16. Odločbo o kazenski sankciji zagovornik graja zgolj uvodoma, ne da bi jo v nadaljevanju pritožbe konkretno obrazložil. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije. Glede na težo kaznivega dejanja, posledice obdolženčevega ravnanja, stopnjo obdolženčeve krivde in njegove osebne razmere je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo, ki je nikakor ne gre spreminjati v njegovo korist. Pri tem je kot olajševalno okoliščino pravilno upoštevalo predhodno nekaznovanost, medtem ko obteževalnih okoliščin utemeljeno ni našlo. Denarna kazen bo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča dosegla namen kaznovanja in bo na obdolženca vplivala toliko vzgojno, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj.

17. Pritožnik tudi neutemeljeno izpodbija odločbo o premoženjskopravnem zahtevku, saj sodišče v kazenskem postopku nima pooblastila za zavrnitev premoženjskopravnega zahtevka in to tudi, če ugotovi, da teče v zvezi s tem pravda ali da je bila celo izrečena pravnomočna sodba ali da obstoji drug izvršilni naslov. V takem primeru bo sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP oškodovanca s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde. Ker je oškodovanec v obravnavani zadevi uveljavljal, kar mu je bilo že priznano s pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, je sodišče prve stopnje v skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP oškodovanca utemeljeno napotilo na pravdo. Glede na navedeno so brez podlage vsa nadaljnja pritožbena pojasnjevanja, zakaj oškodovancu zaradi očitanega kaznivega dejanja ni nastala škoda.

18. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

19. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Glede na izid postopka je obdolženec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena na podlagi tarifne št. 7122 v zvezi s tarifno številko 7114 Zakona o sodnih taksah, upoštevaje premoženjske razmere obdolženca.

1 Glej odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-122/19-17 in Up-700/16-24 z dne 28. 5. 2020. 2 Tako Tičar L. in Filipčič K. v Kazenskem zakoniku (KZ-1) s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, 2021, str. 357. 3 Tako prof. dr. Šime Ivanjko in drugi, Korporacijsko pravo, Pravni položaj gospodarskih subjektov, GV Založba in Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Ljubljana 2009, str. 965-971.