UPRS Sodba II U 385/2021-28

Jedro

Tožnica kot upravljavec osebnih podatkov mora utemeljiti in izkazati, da obstoji zakoniti interes, ki ga z obdelavo uresničuje. Zgolj promocija starih dogodkov obrobne pomembnosti ne more zadostiti standardu nujnih legitimnih razlogov, ki jih zahteva GDPR, objava osebnih podatkov posameznice, ki ni javna osebnost, na spletni strani sploh nima nikakršenga vpliva ne prepoznavnost in finančno uspešnost organizatorjev navedenih dogodkov.

Ker tožnica ni izkazala navedenega zakonitega interesa (ki bi moral pretehtati nad pravicami in svoboščinami prizadete stranke, na katere se ti osebni podatki nanašajo), toženka tudi ni mogla nadalje tehtati, ali bi ta zakoniti interes prevladal nad pravico do varstva osebnih podatkov posameznice v konkretni zadevi. V konkretni zadevi tako niso podani nujni zakoniti (legitimni) razlogi za obdelavo zaradi uresničevanja svobode izražanja upravljavca ali pravice javnosti do obveščenosti, prav tako ne zaradi morebitnih interesov fotografov, avtorjev in lastnikov avtorskih pravic, ki bi prevladali nad interesi, pravicami, svoboščinami posameznice glede varstva osebnih podatkov.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Tožeča stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Glede poteka upravnega postopka

1.Z izpodbijano odločbo je toženka ugodila pritožbi prosilke (prizadete stranke v tem postopku) zoper odločitev upravljavca (tožnica v tem postopku) z dne 31. 8. 2021, s katero je ta zavrnila zahtevo prosilke za umik njenega imena in priimka z vseh javno dostopnih fotografij in odločila, da se ta odločitev odpravi (I. točka izreka). Upravljavcu je naložila, da mora nemudoma oz. najkasneje v roku 31 dni ukrepati tako, da iz spletne strani ... izbriše ime in priimek "A. A." iz besedil pod naslednjimi fotografijami: št. 14260 X 7159

, št. 14054 X 5685

, št. 14260 X 7162

, št. 14260 X 7165

ter št. 14054 X 5736

(II. točka izreka). Ugotovila je še, da posebni stroški v postopku niso nastali ter da prosilka in upravljavec krijeta svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2.Iz obrazložitve je razvidno, da prosilka sicer uresničuje pravico do izbrisa iz 17. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov (GDPR)

6

3.. Vendar pa je upravljavec, ki je izdajatelj portala ..., menil, da je treba glede njene zahteve za izbris pretehtati nasprotujoče si interese in v konkretnih okoliščinah ugotoviti, ali je za izbris podan višji javni ali zasebni interes. Skladno z Zakonom o medijih (ZMed) je upravljavec vpisan v razvid medijev in deluje kot elektronski medij, ki objavlja dnevno. Če bi ugodil vsaki zahtevi za umik/izbris osebe iz javne objave na njegovem portalu, bi to pomenilo nedovoljeno cenzuro in poseg v svobodo medija. Udeleženci dogodkov, ki jih pokriva, so praviloma vabljene osebe, ki so seznanjene, da se dogodek fotografira in snema. Fotografij se ne posname na skrivaj in ne fotografira se posameznikov, ki tega ne želijo. Vse fotografije so posnete ob konkludentnem soglasju posameznikov, saj slednji na vseh posnetih fotografijah pozirajo. Te fotografije so bile posnete na dveh javnih dogodkih in ne prikazujejo otrok. Upravljavec je navedel tudi, da je bila posameznica fotografirana na podlagi pogodbe, ki jo je imel upravljavec z organizatorjem dogodka in naj bi se zavedala fotografiranja in v njem tudi aktivno in prostovoljno sodelovala. Še vedno obstaja interes organizatorja dogodka, da se s fotografijami in zapisi o dogodku promovira, saj je bila organizacija dogodka namenjena primarno temu. Ne gre za "paparazzi" fotografijo, ki bi prikazovala posameznico v neprimerni ali nedostojni luči, neustrezne fotografije so bile izločene v redakcijskem postopku pred objavo. Z umikom objav bi se izključilo pravico do informiranja pomembnega dela naključnih uporabnikov interneta in iskalcev aktualnih novic, za kar bi skladno s sodno prakso morali obstajati utemeljeni razlogi, ki pa naj po mnenju upravljavca ne bi izhajali iz zahteve posameznice. Upravljavec je utemeljeval tudi poseben ustavno varovan položaj medijev, ki z novinarskim poročanjem uresničujejo poseben izraz svobode izražanja, "zaradi njihove ključne vloge v demokratični družbi pri širjenju informacij o zadevah v javnem interesu" - zato je treba vsakršne omejitve izvrševanja te človekove pravice skrbno pretehtati in prepričljivo utemeljiti. V zvezi s svobodo novinarskega poročanja je navedel, da bi morala pri tehtanju interesov imeti svoboda izražanja prednost pred drugimi človekovimi pravicami, da so meje svobode izražanja začrtane široko in da bi za omejitev morali obstajati ustavno sprejemljivi razlogi. Svoboda izražanja je varovana tudi v okviru 10. člena Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP). Upravljavec je izpostavil zadevo Wegrzynowski in Smolczewski proti Poljski z dne 16. 10. 2013, v kateri je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) pritrdilo poljskim sodiščem, da sodišča ne smejo spreminjati zgodovine tako, da odredijo popoln izbris člankov, četudi objave pomenijo protipraven napad na čast in dobro ime posameznikov. Upravljavec je tudi poudaril pomen medijskih arhivov, ki prispevajo k oblikovanju demokratičnih mnenj in omogočajo razpravo o zadevah v javnem interesu, kar tudi izhaja iz sodne prakse ESČP. Upravljavec omenja tudi nevarnost zastraševalnega učinka (t.i. "chilling effect"), če bi morali mediji svoje arhive prečiščevati, ker bi po določenem času postali osebni podatki nedovoljeni - tako, da bi že vnaprej v prispevkih izpuščali osebne podatke. Upravljavec je omenil tudi zadevo M. L. in W W. proti Nemčiji z dne 28. 6. 2018 v zvezi s pomenom samostojnosti izbire načina poročanja, v kar sodi tudi izbira za opredelitev oseb z imeni in priimki. Upravljavec navaja tudi zadevo Sodišča Evropske Unije (SEU) Tietosuojavaltuutettu proti Satakunnan Markkinaporssi OY in Satamedia OY, C- 73/07, z dne 16. 12. 2008, v kateri SEU opredeli "dejavnost novinarstva" kot tisto dejavnost, katere cilj je razkritje informacij, mnenj ali idej javnosti, ne glede na sredstvo za prenos.

7

4.3. Glede pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov je upravljavec navedel, da objava osebnih podatkov v konkretni zadevi ni izvedena na podlagi posamezničine privolitve, zato je posameznica tudi ne more umakniti in posledično doseči izbrisa. Sklepno je ugotovil glede na okoliščine zadeve (objava je iz javnega dogodka, posameznica pozira, posameznica ni prikazana v neprimernem ali nedostojnem položaju), da tudi niso podani legitimni razlogi za izbris posamezničinih osebnih podatkov. Poleg tega posameznica v svoji zahtevi ni navedla razlogov, kako objava lahko škodi njenemu ugledu, kar naj bi bilo po prepričanju upravljavca bistveno v konkretni zadevi.

5.4. Posameznica je zoper odločbo upravljavca vložila pritožbo, o kateri je z izpodbijano odločbo odločil IP. Toženka je ugotovila, da objava imena in priimka osebe na spletni strani skladno z utrjeno sodno prakso SEU pomeni obdelavo osebnih podatkov v smislu GDPR. Tako izhaja že iz sodbe Bodil Lindqvist, C- 101/01, z dne 6. 11. 2003 (tč. 25 in 26), ki je razlagala primerljive določbe Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES in ki je bila pogosto citirana v kasnejši sodni praksi. Razlikovanje med "medijsko objavo" in "zbirko osebnih podatkov" ali "obdelavo osebnih podatkov", ki ga izpostavlja upravljavec, pa nima nikakršne podlage v pravni ureditvi. Tudi če se v medijskem prispevku na spletu objavijo osebni podatki, to dejanje pomeni obdelavo osebnih podatkov z avtomatiziranimi sredstvi, kar pomeni, da se za tovrstne obdelave v celoti uporablja GDPR. Od nadaljnje presoje pa je odvisno, ali je takšna obdelava tudi skladna s pogoji GDPR in ali je mogoče v konkretni zadevi doseči izbris osebnih podatkov.

6.5. IP se v nadaljevanju sklicuje na 17. člen GDPR, ki ureja pravico do izbrisa. Ugotavlja, da je upravljavec zavrnil zahtevo za izbris posameznice, zlasti ker naj bi bila obdelava potrebna za izvrševanje svobode izražanja in obveščanja na podlagi člena 17(3)(a) GDPR. Vendar pa po sodni praksi ne gre za absolutno prevlado svobode izražanja in obveščanja nad pravico do varstva osebnih podatkov, temveč je treba opraviti tehtanje na podlagi sprejetih pravno upoštevnih kriterijev. Temeljna merila za razrešitev kolizije med pravico do zasebnosti (enako velja tudi za pravico do varstva osebnih podatkov, kot delom pravice do zasebnosti) in svobodo izražanja je oblikovalo ESČP v zadevah Von Hannover proti Nemčiji in Axel Springer proti Nemčiji. Pri tem je treba upoštevati zlasti: (1) kakšen je prispevek k javnemu interesu; (2) kako znana je zadevna oseba in kdo je subjekt poročila; (3) predhodna ravnanja osebe, na katero se nanaša objava; (4) metoda pridobitve informacij in njihova verodostojnost oz. okoliščine, v katerih je bila posneta fotografija; (5) vsebina, oblika in posledice objave; (6) strogost naloženih sankcij.

7.6. Dejavnost medija je poseben izraz svobode izražanja in obveščanja, ki jo v Sloveniji po ZMed izvajajo mediji. Kljub temu ni mogoče enostavno zaključiti, da vsaka oblika objave, ki jo izvede medij (subjekt, ki je vpisan v razvid medijev pri Ministrstvu za kulturo), že sodi v okvir novinarske dejavnosti. SEU se je v zadevi Tietosuojavaltuutettu proti Satakunnan Markkinapčrssi Oy in Satamedia Oy

7

opredelilo tudi do pojma novinarstva. Navedlo je, da je treba ta pojem (in s tem tudi svobodo izražanja) na splošno razlagati široko. Ko pa pride v kolizijo s pravico do varstva osebnih podatkov, je za zagotovitev ustreznega ravnotežja pravico do varstva osebnih podatkov dopustno omejiti le v strogo potrebni meri. SEU je ob tem tudi izpostavilo, da uresničevanje svobode izražanja ni pogojeno z naravo pridobitnosti same dejavnosti (sodišče celo navaja, da je določen trgovski uspeh lahko celo pogoj sine qua non za poklicno novinarstvo)

8

. Za razlago pojma novinarske dejavnosti pa je bistveno - "da je edini cilj navedenih dejavnosti razkritje informacij, mnenj ali idej javnosti".

9

V zadevi C-73/07 sta zasebna medija Satakunnan Markkinapčrssi Oy in Satamedia Oy z vzpostavitvijo plačljive SMS-storitve omogočila dostop do 1,2 milijona davčnih podatkov fizičnih oseb, ki so na Finskem sicer javni po zakonu, kljub temu pa je nacionalni organ za varstvo osebnih podatkov presodil, da način omogočanja dostopa do podatkov ni bil skladen s posebnimi zakonodajnimi varovalkami glede načina dostopa do podatkov, in je takšno storitev prepovedal. Pravno vprašanje se je v temelju nanašalo tudi na uravnoteženje pravice do varstva osebnih podatkov in svobode izražanja oz. novinarske dejavnosti. O tem vprašanju se je v tej zadevi izreklo tudi ESČP (zadeva Satakunnan Markkinapčrssi Oy in Satamedia Oy proti Finski)

10

. ESČP je pritrdilo odločitvi nacionalnega sodišča, da je bil v konkretni zadevi poseg v svobodo izražanja upravičen. ESČP je poudarilo, da ko gre za uresničevanje svobode izražanja s širjenjem informacij, ki vsebujejo politični govor ali razpravo, ki je v javnem interesu, se pravica do varstva osebnih podatkov praviloma umakne pravici do svobode izražanja. V tem delu ima namreč javnost pravico biti seznanjena, kar je bistvena pravica v demokratični družbi. Ob tem pa je tudi poudarilo, da zadovoljevanje radovednosti posameznega bralca ne prispeva k razpravi, ki je v javnem interesu. V primeru, ko gre zgolj za "potešitev radovednih članov družbe", pa delovanje medijev tudi ne more upravičiti posega v pravico do zasebnega življenja (in s tem v pravico do varstva osebnih podatkov). Za predmetni postopek je po mnenju IP relevantna tudi odločitev Vrhovnega sodišča RS (VSRS) v zadevi II Ips 23/2020 z dne 28. 8 2020 v zvezi s pravico do pozabe. V tej zadevi je VSRS poudarilo pomen pravice do pozabe v razmerju do starih medijskih objav in navedlo, da bi bila pretirana in v nasprotju s poslanstvom medijev zahteva, da sami sprotno, vsakodnevno preverjajo aktualnost svojih preteklih objav, so pa to dolžni storiti na zahtevo upravičene osebe in tedaj po potrebi tudi ustrezno ukrepati. Ob tem je poudarilo tudi, da morajo upravljavci upoštevati zlasti pomen samega dogodka, vloge osebe v javnem življenju in siceršnjega njenega vedenja in nastopanja v javnosti, interesa javnosti do dostopa informacije v določenem času po preteku dogodka, vsebine in oblike objave. V zvezi z omenjeno sodbo VSRS II Ips 23/2020 velja dodati, da je upravljavec navedel, da če bi ugodil vsaki zahtevi za umik/izbris osebe iz javne objave na njegovem portalu, bi to pomenilo nedovoljeno cenzuro in poseg v svobodo medija. Takšno stališče je v neposrednem nasprotju s stališčem, izraženim v omenjeni sodbi, kjer izhaja, da so mediji na zahtevo dolžni presojati upravičenost posameznika do izbrisa v konkretni zadevi. Kakršnikoli kategorični zaključki (odobritve ali zavrnitve izbrisa) bi bili v nasprotju s pravilom, da je treba izvesti tehtanje upoštevaje vse okoliščine konkretne zadeve. Zato tudi niso relevantne navedbe, da upravljavec ni zaznal (splošne) prakse, da bi mediji brisali svoje stare objave.

7.V konkretni zadevi upravljavec navaja, da ker je vpisan v razvid medijev, izvaja dejavnost medija v skladu z ZMed - kar na splošno sicer kaže na njegov poseben položaj v zvezi z uresničevanjem svobode izražanja in pravice javnosti do obveščenosti. Z vidika prej omenjene sodne prakse pa samo dejstvo, da je upravljavec kot medij vpisan v razvid medijev pri Ministrstvu za kulturo, ne more biti garant, da vse njegovo delovanje predstavlja uresničevanje svobode izražanja in da lahko zato brez omejitev posega v pravico do varstva osebnih podatkov posameznika. Svobodo izražanja in obveščanja je proti varstvu osebnih podatkov treba uravnotežiti v konkretnem primeru odločanja (upoštevaje dejanske okoliščine v času odločanja). Konkretno se sporne objave nanašajo na dva dogodka, oba iz leta 2014. Poročanje o dogodku je strnjeno na fotografijo, prikaz oseb na fotografijah in opredelitev imena in priimka oseb na fotografijah. Ob tem IP ugotavlja, da objav na strani ... ni mogoče razumeti kot zgolj fotoreportaže preteklih dogodkov. Iskalnik po spletni strani namreč omogoča iskanje po imenu in priimku, pri čemer je vsaka fotografija tudi ustrezno označena z imeni in priimki oseb na fotografijah (napis pod fotografijami in metapodatki, ki omogočajo iskanje fotografij). Po vnosu iskalnega niza imena in priimka se prikaže profil osebe. Medijsko poročanje se v tem primeru oddalji od zgolj foto poročanja o dogodkih, saj rezultat vrne foto poročilo o osebi - zlasti, na katerem dogodku je ta oseba bila. V konkretni zadevi torej medijsko poročanje ne obsega zgolj poročanja o javnih dogodkih (kot trdi upravljavec), temveč predvsem poroča o osebah, ki so se določenega dogodka udeležile in hkrati omogoča prikaz vseh dogodkov, kjer so bili ti posamezniki (subjekti iskanja) udeleženi. Ob tem velja tudi ugotoviti, da so sporne objave v konkretnem primeru iz leta 2014. Vse zgoraj navedeno - način poročanja, dejstvo, da iskalni niz ustvari profil posameznice, da profil vsebuje informacije o njeni preteklosti, tako pomeni znaten poseg v zasebnost in pravico posameznice do varstva njenih osebnih podatkov.

8.Posameznica je v svojih navedbah poudarila, da ni javna osebnost in da ji zasebno družinsko življenje predstavlja pomembno vrednoto. Upravljavec pa po drugi strani ni niti zatrjeval, da bi posameznica v kontekstu konkretnih objav uživala status absolutno ali relativno javne osebnosti. Upravljavec je zatrjeval le, da posameznica na posnetkih pozira, kar pa ne izkazuje njene siceršnje javne izpostavljenosti. IP tudi po pregledu fotografij ugotavlja, da na njih posameznica ni označena kot vidnejša javna osebnost (npr. predstojnica določene organizacije ipd.). IP tudi sicer v medijih ni zasledil drugega dokaza, da bi posameznica na kakršenkoli način zavzemala vidnejše mesto v družbi. Upoštevaje načelo odgovornosti upravljavca po členu 5(2) in 24 GDPR, po katerem je upravljavec odgovoren, da izkaže skladnost z GDPR, IP ugotavlja, da posameznica na objavah, ki so predmet tega postopka, ne uživa statusa javne osebe, zato interes javnosti, da se z informacijo seznani zgolj zato, ker bi bila posameznica javna osebnost, ni podan.

9.Kot izhaja iz navedb upravljavca, je njegov poslovni model zlasti promocija organizatorjev dogodkov. Za izvajanje tega je upravljavec registriran kot medij, ki objavlja fotografije in osebe iz aktualnih dogodkov, njegova spletna stran pa hkrati omogoča iskanje po imenih oseb na fotografijah. IP ugotavlja, da samo dejstvo, da upravljavec objavlja fotografije in osebe kot "poročila o dogodkih", na katerih sodeluje kot plačan fotograf in snemalec, še ne jemlje vrednosti sami informaciji (pomenu informacije za javnost), kaže pa na to, da osnovni namen objav ni bil nepristransko in objektivno informiranje javnosti o nekem družbeno pomembnem dogajanju ali sprožanju javnega diskurza, kot sicer izhaja iz njegovih trditev, temveč predvsem promocija organizatorja. Glede vrednosti vsebine informacije (pomena informacije za javnost) bi moral skladno z evropsko sodno prakso, ki jo upravljavec izpostavlja tudi sam, utemeljiti, da je njegovo delovanje pomembno za širši javni diskurz, da se nanaša na pomembno temo v javnem interesu ter da s svojim delovanjem uresničuje funkcijo "javnega psa čuvaja". Konkretno pa upravljavec navaja, da ima javnost prek dotičnih objav možnost "vpogleda v pretekle dogodke, primerjavo, kako so bili dogodki izvedeni v preteklosti v primerjavi z novejšimi dogodki, kot tudi zaradi informiranja o vsebini in obliki organizacije in izvedbe dogodkov, npr. zaradi odločanja o morebitni udeležbi na takšnih dogodkih ter kot preteklo, neodvisno dokumentiranje dogodkov, ki bo lahko v pomoč organizatorjem pri pridobivanju partnerjev sponzorjev in drugih sodelavcev v sklopu prihodnjih organizacij". Vsi navedeni argumenti po mnenju IP ne zdržijo resne pravne presoje niti niso relevantni za konkretno zadevo izbrisa imena in priimka posameznice. Po mnenju IP zgolj vpogled javnosti v pretekle dogodke, kjer je sodelovala posameznica, ki ni javna osebnost in ki promovirajo organizatorja, ne sproža nikakršne javne razprave širšega pomena, temveč kvečjemu zadovoljuje radovedne bralce/gledalce. Dalje, IP ni razumljivo, kako bi bil umik imena in priimka posameznice iz določenih fotografij lahko sploh pomemben za "primerjavo, kako so bili pretekli dogodki organizirani" (če je to sploh mogoče šteti za družbeno pomembno temo). Prav tako ni razumljivo, kako bi umik imena in priimka posameznice iz 5 fotografij sploh lahko vplival na "pridobivanje partnerjev, sponzorjev in drugih sodelavcev v sklopu prihodnjih organizacij". Po prepričanju IP upravljavec ni uspel izkazati, kako bi lahko nadaljnja objava imena in priimka posameznice pod 5 fotografijami na spletni strani ... lahko prispevala k javnemu interesu, zaradi katerega svoboda izražanja predstavlja temelj demokratične družbe. Po prepričanju IP so sporne objave usmerjene predvsem k zadovoljevanju potreb radovednih bralcev/gledalcev, ki želijo pridobiti informacije o določenem javnem dogodku in njegovih obiskovalcih oz. o določeni osebi izvedeti čim več podrobnosti iz njenega preteklega življenja, objave pa v ničemer ne prispevajo k razpravi širšega družbenega pomena oz. se ne nanašajo na temo, ki bi bila v javnem interesu. Objave, ki so za javnost (zgolj) zanimive in namenjene "potešitvi radovednih članov družbe" že po prej omenjenem stališču ESČP ne morejo prevladati nad pravico do varstva osebnih podatkov. Smisel pravice do pozabe je prav v tem, da lahko posameznik določeno svojo zgodovino, ki ni bistvenega pomena za javnost, ohrani zasebno oz. doseže njeno "pozabo".

10.Upravljavec navaja tudi, da posameznica ni predložila utemeljitev, kako objave lahko škodijo njenemu ugledu in da zato tehtanje upravičenosti posegov ni mogoče. V zvezi s tem IP poudarja, da pravica do varstva osebnih podatkov ne zahteva od posameznika, da utemelji, kako je oškodovan z neko obdelavo, da bi se v nadaljevanju lahko tehtalo njegovo upravičenje do izbrisa. Poseg v pravico do varstva osebnih podatkov je storjen že s samo obdelavo, odgovornost upravljavca pa je, da tak poseg skladno z zakonskimi pogoji upraviči.

11.Glede okoliščin zbiranja informacij (ki ga kot merilo upošteva ESČP) je treba ugotoviti, da je posameznica navedla, da ni bila ustrezno obveščena o namenu obdelave (objave) njenih osebnih podatkov v času fotografiranja. Ob tem upravljavec dodaja, da iz stališč IP izhaja, da privolitev za fotografiranje na javnih dogodkih praviloma ni treba pridobivati. Prav tako obdelava v konkretni zadevi poteka na podlagi zakonitega interesa (v skladu s členom 6(1 )(f) GDPR). IP v zvezi z navedenim ugotavlja, da zgolj dejstvo, da posameznica na fotografijah pozira, še ne izkazuje, da je upravljavec posameznico seznanil z vsemi potrebnimi informacijami glede obdelave osebnih podatkov (zlasti svoji identiteti in namenu obdelave), kar bi moral storiti skladno s svojimi obveznostmi, ki so v času nastanka fotografij izvirale iz 19. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1), česar pa ni uspel izkazati. Tudi po pregledu spletne strani ... je očitno, da potrebne informacije v zvezi z objavo oseb na fotografijah niso dostopne (v skladu s členoma 13 in 14 GDPR). Zgolj dejstvo, da je posameznica v času fotografiranja usmerila pogled v fotografa, za katerega ni izkazano, da bi se predstavil ali podal informacije, kaj namerava s fotografskimi posnetki, pa ne govori o tem, da je bila posameznica ustrezno informirana, da bi lahko pričakovala objavo. Dejavnost fotografiranja in objava fotografij na spletni strani s pripisom imena in priimka sta namreč dve ločeni dejavnosti in ni mogoče utemeljeno sklepati, da ker se je posameznica zavedala fotografiranja, da se je hkrati zavedala tudi, da bo objavljena na spletni strani ... s pripisom njenih osebnih podatkov pod fotografijami.

12.Ob navedenem velja še dodati, da v konkretnem primeru očitno ni edini cilj objavljenih fotografij poročanje o dogodku. Zainteresirani uporabniki lahko fotografije tudi kupijo po ceniku. IP je po pregledu spletne strani ugotovil, da sam prikaz posamezne objave (fotografij) na strani ... spominja tudi na repozitorij plačljivih fotografij za nadaljnjo uporabo. Na to kaže tudi cenik za nakup fotografij, vodni žig na fotografiji in možnost "V košarico", ki je izpostavljena na vidnem mestu. Dogodek, o katerem naj bi fotografija poročala in ki naj bi bil smisel objave, se zdi "nadgrajen" z drugim namenom - prodajo fotografij. Kot je poudarilo SEU v prej navedeni zadevi C-73/07, sicer sama narava pridobitne dejavnosti ne vpliva na to, ali je mogoče šteti objavo za namen novinarskega poročanja ali ne. Vendar pa je imelo pri tem sodišče v mislih predvsem prodajo novinarskih vsebin (novic) - npr. preko prodaje naklade tiskanih medijev, plačljivim dostopom do vsebin elektronskih medijev ipd. V navedenih primerih je bistveni predmet pogodbe informacija kot takšna, s katero se lahko zainteresirani kupec seznani, če plača postavljeno ceno. S tem je skladno tudi bistveno gledišče SEU, da je novinarsko dejavnost treba razumeti tako, "da je edini cilj navedenih dejavnosti razkritje informacij, mnenj ali idej javnosti, kar mora presoditi nacionalno sodišče". Konkretno pa pri "prodaji fotografij" ne gre za novinarsko dejavnost kot poseben (višji) izraz svobode izražanja, pač pa gre predvsem za prodajo fotografij kot avtorskih del. V tem kontekstu se sicer lahko postavi vprašanje uresničevanja umetniškega izražanja kot drugega vidika svobode izražanja, vendar pa tega upravljavec v konkretnem primeru niti ne zatrjuje.

13.Posledično IP zaključuje: 1. da je z dejavnostjo upravljavca v konkretnem primeru znatno poseženo v pravico do varstva osebnih podatkov posameznice (omogočanje iskanja po imenu in priimku in ustvarjanje profila); 2. da posameznica v zvezi objavami in nasploh ni javna osebnost; 3. da objava imena in priimka posameznice pod fotografijami, ki so predmet konkretnega postopka, ne sproža politične debate, širšega javnega diskurza ali na drug način prispeva k uresničevanju temeljne funkcije novinarske dejavnosti, ki v skladu z mednarodnimi standardi uživa posebno varstvo v okviru svobode izražanja (temveč je informacija namenjena kvečjemu zadovoljitvi radovednih bralcev/gledalcev). Zato v konkretni zadevi po presoji IP svoboda izražanja in obveščanja v skladu s členom 17(3)(a) GDPR ne prevlada nad pravico posameznice do uveljavljanja pravice do izbrisa njenih osebnih podatkov.

14.IP je v nadaljevanju preveril izpolnjevanje pogojev po členu 17(1) GDPR. Pravico do ugovora lahko v skladu s členom 21(1) Splošne uredbe posameznik uveljavlja, če obdelava poteka na podlagi določb 6(1)(e) ali (f) GDPR, in sicer sme na njihovi podlagi upravljavec zakonito obdelovati osebne podatke le, če utemelji, da zakoniti interes, ki ga z obdelavo uresničuje, pretehta nad pravicami in svoboščinami posameznikov, na katere se osebni podatki nanašajo. Pri tem pa je upravljavec odgovoren, da izkaže zakonitost obdelave (običajno z izvedenim tristopenjskim testom zakonitih interesov, s katerim se utemelji (i) dopustnost namena (ii) primernost in nujnost obdelave za dosego namena, zlasti v smislu izbire "najblažjega sredstva" glede na alternative in (iii) test tehtanja, ki pokaže, da dopusten namen prevlada nad pravicami in svoboščinami posameznikov v konkretni zadevi (sorazmernost v ožjem smislu). Za utemeljitev zadnjega kriterija je ključnega pomena tudi utemeljitev pričakovanja obdelave s strani posameznika, kar se zlasti izkazuje preko ustreznega informiranja posameznikov v skladu z zahtevami GDPR (členi 12-14). Utrditev navedenih kriterijev je osnovni pogoj za zakonitost obdelave na podlagi člena 6(1)(f) GDPR. Če posameznik v skladu s členom 21(1) GDPR ugovarja obdelavi, ki se izvaja na podlagi zakonitih interesov, lahko upravljavec zavrne ugovor, če dokaže nujne legitimne razloge za obdelavo, ki prevladajo nad interesi, pravicami in svoboščinami posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki. Nujni legitimni razlogi morajo biti prepričljivi in utemeljeni in konkretno povezani z osebnimi podatki, na katere se nanaša ugovor. Zgolj morebiten obstoj nujnih legitimnih razlogov pa še ne zadostuje, ti razlogi morajo v konkretni zadevi prevladati nad pravicami in svoboščinami posameznika, kar pomeni, da je treba izvesti tehtanje interesov. Zato bi moral upravljavec (v skladu z načelom odgovornosti): 1. dokazati konkretno, da obstajajo nujni legitimni razlogi za nadaljnjo objavo imena in priimka posameznice pod fotografijami (in omogočanje druge obdelave - iskanje po imenu in priimku po spletni strani) in 2. dokazati konkretno, da nujni legitimni razlogi prevladajo nad pravicami in svoboščinami posameznika.

15.V zvezi s temi navedbami IP ugotavlja: - upravljavec v svojih navedbah ni uspel konkretno dokazati, kako bi lahko izbris osebnih podatkov posameznice pod 5 fotografijami na dveh dogodkih kakorkoli sploh vplival na interes C-ja, da obeležuje svojo praznovanje 60-letnice, in interes organizatorja drugega dogodka, da obeležuje ta dogodek. Zgolj promocija starih dogodkov obrobne pomembnosti ne more zadostiti standardu nujnih legitimnih razlogov, ki jih zahteva GDPR. Objava osebnih podatkov posameznice na spletni strani ... nima sploh nikakršnega vpliva na prepoznavnost in finančno uspešnost organizatorjev navedenih dogodkov; - interes upravljavca, da objave ohrani zaradi lastne promocije lastnega dela, tudi ni bil dokazan v povezavi s konkretnimi objavami osebnih podatkov. IP namreč ne verjame, da je za prepoznavnost medija ... nujna objava imena in priimka posameznice pod 5 fotografijami. Konkretno pa upravljavec tudi ni dokazal, kako bi bila prepoznavnost medija ogrožena, če bi osebne podatke posameznice pod 5 fotografijami izbrisal; - interes avtorjev (fotografov) po mnenju IP tudi ne opravičuje standarda nujnih legitimnih interesov - objava osebnih podatkov oseb na fotografijah namreč ne spreminja ali vpliva na avtorsko fotografijo v konkretni zadevi; - glede domnevnega interesa drugih oseb na fotografijah (ki ni bil izkazan) pa tudi ni jasno, kako bi neobjava imena in priimka posameznice pod fotografijami sploh vplivala na morebiten interes drugih posameznikov, da je njihova podoba objavljena. Takšen morebiten interes pa po prepričanju IP tudi ne more utemeljiti nujnih legitimnih razlogov, ki jih zahteva GDPR. IP meni, da v konkretni zadevi tudi ni podan nujni legitimni interes, ki bi izviral iz svobode izražanja medija. Objava imena in priimka posameznice pod 5 fotografijami na dogodkih ne sproža širše javne razprave, ne prispeva k politični debati ali drugem pravno upoštevnem kriteriju v zvezi z uresničevanjem svobode izražanja. Posameznica tudi ni javna osebnost, zato niso podani pogoji za utemeljitev objave njenega imena in priimka zaradi uresničevanja svobode izražanja medija.

16.Ker po prepričanju IP upravljavec ni uspel dokazati nujnih legitimnih razlogov za obdelavo, nadaljnje tehtanje uravnoteženosti posega v pravice in svoboščine posameznika v konkretni zadevi niti ni mogoče. Ob tem IP pripominja, da glede na konkretne okoliščine obdelave osebnih podatkov na spletni strani ... (iskanje po imenu in priimku, ustvarjanje profila posameznika glede na njegovo udeležbo na dogodkih), obstaja očitno neravnotežje med zakonitostjo interesa za objavo in posegom v pravice in svoboščine posameznika, ki je v prid pravici do varstva osebnih podatkov.

17.V skladu s členom 17(2) je bilo v zadevi izpostavljeno, da osebne podatke posameznice najdejo tudi iskalniki po spletnih straneh. IP pojasnjuje, da se ponudniki spletnih iskalnikov, kot je Google, Bing, Yahoo in podobni, štejejo za upravljavce osebnih podatkov posameznikov, ko iskalni niz vsebuje ime in priimek posameznika (tako SEU v zadevi Google proti Španiji, št. C-131/12). Obveznost po členu 17(2) GDPR nalaga upravljavcem, ki morajo izbrisati osebne podatke posameznikov, da sprejmejo razumne ukrepe, da preprečijo tovrstne zadetke. Ob običajnih tehničnih pogojih se to praviloma zagotovi samodejno po določenem času (običajno 14 dni) po izbrisu vseh metapodatkov, ki vežejo posameznico z določeno fotografijo. Upravljavec pa je dolžan pri sebi preveriti in zagotoviti skladnost tudi s členom 17(2) GDPR.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

18.Tožnica v tožbi navaja, da je v izpodbijani odločbi napačno in zmotno uporabljeno materialno pravo (ZMed), posledično pa tudi nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnica nastopa kot elektronski medij, ki objavlja dnevno. Če bi sledila vsaki zahtevi o umiku/izbrisu imena in priimka osebe, ki se nahaja na javnem dogodku ali prireditvi, bi se s tem nedovoljeno posegalo v delovanje medijev, saj bi to predstavljajo nedovoljeno cenzuro. Fotografij ne posname na skrivaj, prav tako pa ne fotografira posameznikov, ki tega ne želijo. Te fotografije pa se dalje objavijo kot poročilo in slikovni del javnega medijskega dogodka, o katerem poroča tožnica skladno s svojo dejavnostjo. Iz samih fotografij je prav tako razvidno, da so vse posnete ob konkludentnem soglasju posameznikov, saj slednji na vseh posnetih fotografijah pozirajo, in sicer gre za dva javna dogodka. Njuni obiskovalci so bili obveščeni in seznanjeni, da se dogodka snemata. V Sloveniji ne velja praksa, da bi mediji brisali svoje pretekle medijske objave. Varstvo osebnostnih pravic upodobljenih oseb ni absolutno. Poseg v lastno podobo lahko opravičuje nek višji zasebni ali javni interes. V teh primerih je treba odločiti na podlagi tehtanja pomena nasprotujočih si interesov. Tožnica je posameznico fotografirala: na javnih prireditvah, na javnem mestu in na podlagi pogodbe, ki jo je imela tožnica z organizatorjem dogodka in ki ji je storitev tudi plačala z namenom svoje promocije. Ni šlo za prikrito fotografiranje, za katerega posameznica ni vedela, saj na vseh posnetih fotografijah pozira. Prav tako je bilo na samem dogodku zelo jasno pojasnjeno, da gre za fotografiranje medija, za katerega je jasno, da bo posnete fotografije ustrezno opremil in objavil v spletnem prispevku. Gre za medijske objave, zato se slednje tudi trajno hranijo kot del medijskega arhiva. Ker je IP odredil izbris podatkov (izbris imena in priimka), to pomeni, da od medija zahteva, da predrugači neka dejstva iz zgodovine, ki so bila medijsko zabeležena in so predstavljala informacijo javnosti o dogodku. Bolj "čista" oblika resnice v smislu post-festum poročanja sploh ne obstaja, zato tožnica nasprotuje, da IP prekvalificira medijsko objavo izključno v zbirko osebnih podatkov in ji s tem odvzame status medijske objave. Po mnenju tožnice ne gre za situacijo, ki bi opravičevala poseg v medijski arhiv in cenzuro medija. Meni, da je nujno najprej zavzeti stališče, ali v predmetni zadevi sploh gre za obdelavo osebnih podatkov; tožnica vztraja, da gre za medijsko objavo. Ker IP zavzame stališče, da gre za obdelavo osebnih podatkov in da se GDPR v konkretni zadevi uporablja, je po mnenju tožnice treba preizkusiti, ali so v skladu s 17. členom GDPR podani razlogi za izbris. Gre za arhivsko medijsko objavo o javnem dogodku, ki v ničemer ne škoduje posameznici. Zgolj abstraktno zatrjevanje, da slednja živi zasebno družinsko življenje in "da je v preteklosti že pripeljalo do nelagodnih situacij v njenem zasebnem življenju" ne zadostuje za opravo testa sorazmernosti, zlasti pa ne gre za razloge, ki jih je mogoče kakorkoli objektivno preveriti in se do njih sploh ustrezno opredeliti. IP z zadevno odločitvijo vzpostavlja prakso, da je pravica do izbrisa absolutna pravica, kjer vsakršno zatrjevanje posameznika zadostuje za njeno uresničitev. Po prepričanju tožnice ima slednja ustrezno zakonito podlago, zato osebni podatki tudi niso bili obdelani nezakonito, kot to navaja posameznica in IP. Pomembna so tudi stališča, ki jih je v svoji sodni praksi glede Direktive 95/46/ES v povezavi s svobodo izražanja sprejelo SEU. Sklicuje se na sodbo SEU v zadevi Tietosuojavaltuutettu proti Satakunnan Markkinapdrssi OY in Satamedia OY, C-73/07, z dne 16. 12. 2008. Iz navedene sodbe tudi izhaja, da so "dejavnosti novinarstva" tiste dejavnosti, katerih cilj je razkritje informacij, mnenj ali idej javnosti, ne glede na sredstvo za prenos. Na to stališče se je SEU med drugim sklicevalo tudi v eni od svojih zadnjih odločitev, in sicer v sodbi v zadevi Sergejs Buivids, C-345/17, z dne 14. 2. 2019. Glede na navedeno je evidentno, da se pravica do izbrisa (pozabe) ne uporablja, če je obdelava potrebna za uresničevanje pravice do svobode izražanja in obveščanja (člen 17 (3) GDPR), čeprav IP navaja, da tožnica ni uspela izkazati, kako bi objava imena in priimka posameznice prispevala k javnemu interesu, zaradi katerega svoboda izražanja predstavlja temelj demokratične družbe. Posameznica tudi ni pojasnila zakaj oz. kako bi te fotografije vplivale na njen ugled, kar je v predmetni zadevi eno od bistvenih vprašanj, temveč je zgolj povedala, da "živi zasebno življenje." Po prepričanju tožnice bi posameznica morala utemeljiti izbris za vsako fotografijo posebej, torej kako je vsebinsko škodljiva za posameznico. Ni mogoče kar pavšalno zahtevati izbrisa imena in priimka iz množice fotografij, brez obrazložitve, saj bi to pomenilo, da postane pravica do izbrisa absolutna. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zavrne pritožbo posameznice in potrdi odločbo tožnika oz. podredno, da izpodbijano odločbo odpravi in jo vrne IP v ponovno odločanje. Priglaša tudi stroške postopka.

19.Toženka v odgovoru na tožbo tožbi nasprotuje in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne. Navaja, da je v konkretni zadevi odločala na podlagi člena 17 GDPR, pri čemer je bilo treba odgovoriti na tri bistvena materialno-pravna vprašanja in sicer: 1. ali gre v konkretnem primeru za obdelavo osebnih podatkov; 2. ali je podana izjema svobode izražanja in obveščanja v skladu z določbo 17 (3) (a) GDPR; 3. ali je izpolnjen pogoj za izbris skladno s členom 17(1) GDPR - v zvezi s tem je toženka ugotovila, da so izpolnjeni pogoji za izbris na podlagi člena 17 (1) (c) GDPR. Vsa tri vprašanja so obravnavana v točkah 2, 4 in 5 obrazložitve izpodbijane odločbe. Navaja, da iz utrjene sodne prakse SEU izhaja, da objava osebnih podatkov na spletni strani (za namen novinarskega poročanja ali za drug namen) pomeni obdelavo osebnih podatkov v smislu GDPR (glej v tem smislu sodbi z dne 6. 11. 2003, Lindqvist, C-101/01, točka 25, in z dne 13. 5. 2014, Google proti Španiji, C-131/12, točka 26). V zadevi Buivids (C-345/17, 14. 2. 2019, točka 47) pa je SEU presodilo tudi, da že objava video posnetka na portalu Youtube pomeni obdelavo osebnih podatkov v smislu te Direktive 95/46/ES. Toženka pojasnjuje, da je namen obdelave (npr. medijsko poročanje) ločeno pravno vprašanje in ne utemeljuje pojmov: osebni podatek, obdelava osebnih podatkov, zbirka osebnih podatkov, avtomatizirana obdelava osebnih podatkov. Če se osebni podatki objavijo na spletni strani, pri tem praviloma pride vsaj do avtomatizirane obdelave osebnih podatkov - kar zadošča za opredelitev uporabe GDPR v smislu člena 2 (1).

Pri tem pa ni pomembno, za kakšen namen so bili osebni podatki objavljeni. Ker so v konkretni zadevi objavljeni osebni podatki posameznice na spletni strani ..., omogočeno pa je tudi iskanje po tako objavljenem imenu in priimku (objavljene osebne podatke indeksirajo in posledično "najdejo" tudi spletni iskalniki, kot npr. Google Search ali spletni iskalnik, vgrajen na spletni strani ...), gre v konkretni zadevi nedvomno za avtomatizirano obdelavo osebnih podatkov v smislu člena 2 (1) GDPR. Pravica do izbrisa (do pozabe) se ne more uveljavljati, ko gre za izvrševanje pravice do svobode izražanja in obveščanja. Glede na sodno prakso pa je treba konkretne okoliščine pretehtati, ali svoboda izražanja in obveščanja prevlada nad pravico do izbrisa (pozabe). V skladu s tem je treba razlagati tudi določbo 17(3)(a) GDPR. Toženka je s tehtanjem ocenila, da v konkretni zadevi svoboda izražanja in obveščanja ne prevlada nad pravico posameznice do varstva njenih osebnih podatkov, zato je tudi zavrnila uporabo izjeme po členu 17(3)(a) GDPR v konkretni zadevi. Pri tem pripominja, da ne drži, da bi morala posameznica utemeljiti, kako ji objave škodujejo, da bi bilo tehtanje sploh mogoče. Tehtanje je namreč mogoče že na podlagi objektivno ugotovljenih okoliščin same objave - tj. pomena objavljene vsebine za javnost (ali gre za pomembno temo v javnem interesu, ki npr. sproža širšo družbeno razpravo) in siceršnjo javno izpostavljenost osebe, na katero se nanašajo osebni podatki (ali oseba uživa status relativno ali absolutno javne osebnosti). Pri tem sploh ni pomembno, kako objava posameznici škodi. Posameznica ima namreč pravico, da se v njeno pravico do varstva osebnih podatkov ne posega, če pa se, bi pa moral upravljavec izkazati, da je tak poseg upravičen skladno z GDPR.

20.Po presoji toženke se tožnica ne more sklicevati na svobodo izražanja že samo zato, ker je vpisana v razvid medijev. Objave osebnih podatkov morajo po vsebini zadostiti standardom svobode izražanja, ki jih izrisuje sodna praksa. V skladu s sprejetimi standardi pa, kadar je informacija namenjena zgolj potešitvi radovednosti bralcev/gledalcev, takšna objava ne more opravičiti posega v pravico do zasebnosti in varstva osebnih podatkov. V konkretni zadevi gre za sponzorirane objave fotografij iz dogodkov za namen promocije organizatorjev teh dogodkov, tožnica pa ne navaja relevantnih utemeljitev, kako naj bi takšna objava (konkretno objava posamezničinega imena in priimka pod njenimi fotografijami) prispevala k širši družbeni razpravi oz. bi bila v javnem interesu. Tožnica tudi ne utemelji, zakaj naj bi posameznica bila upravičena pričakovati tak poseg v njeno zasebnost - glede na to, da ni javna osebnost (ne relativna v zvezi z dogodki in ne absolutna). Poleg tega so same objave namenjena tudi promociji fotografij za prodajo zainteresiranim kupcem. Po prepričanju toženke navedene okoliščine ne opravičujejo posega v zasebnost in varstvo osebnih podatkov posameznice - pa čeprav so fotografije napravljene na javnih dogodkih in na katerih posameznica pozira (zgolj zato še ni javna osebnost). Zgolj dejstvo, da je šlo za javni dogodek, še ne napravi informacije o tem dogodku družbeno pomembne ali relevantne za javnost.

21.Člen 17(1) GDPR opredeljuje osnovne pogoje za izbris. Pogoji so določeni alternativno - torej katerikoli je izpolnjen, je posameznik do izbrisa upravičen. Toženka se je oprla na določbo člena 17(1)(c). Svoje odločitve ni oprla na določbe člena 17(1) - (a), (b) ali (d) - do katerih se verjetno opredeljuje tožnica v tožbenih navedbah, zato jih v tem odgovoru na tožbo tudi ne prereka, saj niso relevantne za predmetni postopek. Pravilnosti uporabe določbe člena 17(1)(c) v konkretni zadevi tožnica v tožbi izrecno ne nasprotuje, navaja zgolj pavšalno, da obstaja zakoniti interes za objavo na strani tožnice. Za zavrnitev izbrisa na tej podlagi bi morala tožnica: 1. dokazati obstoj nujnih legitimnih razlogov, ki (2.) prevladajo nad pravicami in svoboščinami posameznika. V zaključku svoje presoje je toženka ugotovila, da tožnica ni dokazala nujnih legitimnih razlogov za nadaljnjo objavo kljub zahtevi za izbris in je zato odločbo tožnice odpravila ter naložila izbris imena in priimka posameznice pod 5 fotografijami na spletni strani ...

22.Tožnica v pripravljali vlogi z dne 24. 2. 2022 še navaja, da je toženka pri svoji odločitvi napačno oz. nepravilno uporabila točko 17(3)(a) člena GDPR, saj je tožnica medij, ki je prav tako vpisana v razvid medijev. Izpostavi odločbo SEU Google proti Španiji. SEU je v tej odločbi dopustilo možnost, da je obdelava podatkov, ki jo opravi izdajatelj spletne strani in pri kateri se objavijo informacije o določeni osebi, izvedena zgolj v novinarske namene in zato izvzeta iz zahtev Direktive 95/46, medtem ko to ne velja za obdelavo, ki jo izvede upravljavec iskalnika. Možno je torej, da posameznik lahko določene pravice uveljavlja proti upravljavcu, ne pa tudi proti izdajatelju spletne strani. Kot ključno izpostavlja tudi sodbo v zadevi M. L. in W. W. proti Nemčiji. Navaja, da ESČP v njej poudarja, da mediji s spletnimi stranmi, vzpostavitvijo spletnih arhivov in javnim dostopom do starejših prispevkov v njih prispevajo k oblikovanju demokratičnih mnenj in omogočajo razpravo o zadevah v javnem interesu. Podobno je ESČP odločilo tudi v zadevi Wegrzynowski in Smolczewskiproti Poljski 16. 10. 2013. Poudarilo je velik pomen, ki ga imajo spletni arhivi pri ohranjanju in dostopu do novic in informacij. Spletni arhivi so pomemben vir za izobraževanje, zgodovinske raziskave, zlasti če so takoj javno dostopni in praviloma brezplačni. Sodišče je opozorilo tudi na nevarnost spreminjanja zgodovine, če bi se odredila odstranitev članka s spletne strani medija. Nesporno v navedeni zadevi je, da je članek, katerega umik sta zahtevala poljska odvetnika Wegrzynowski in Smolczewski, protipravno posegel v njuno čast in dobro ime, a je ESČP kljub temu odločilo, da zahteva za izbris tega članka pomeni pretiran poseg v novinarsko svobodo izražanja. VSRS pa je z odločbo II Ips 23/2020 z dne 28. 8. 2020 odločilo, da potek časa ni in ne more biti edini relevantni kriterij za uveljavitev pravice do pozabe. To pa pomeni, da lahko prejšnje dopustno razširjanje informacije sčasoma postane nedopustno in obratno. Treba je torej najti pravično ravnovesje med pravico do spoštovanja zasebnega življenja in pravico javnosti do svobode obveščanja. V okviru svobode izražanja je varovana tudi pravica medijev, da omogočajo javnosti dostop do svojih spletnih arhivov. Posameznica je bila na javni dogodek izrecno povabljena, bila v družbi vodilnih oseb (predsednika uprave in predsednika nadzornega sveta) in fotografije niso neprimerne vsebine, so po prepričanju tožnice izkazani vsi legitimni razlogi, ki prevladajo nad pravicami posameznika in dopuščajo svobodo medijem. Pretirana in v nasprotju s poslanstvom medijev bi bila zahteva, da sami sprotno, vsakodnevno preverjajo aktualnost svojih preteklih objav. Če pride do kolizije nasprotujočih si pravic, je potrebno temeljito presoditi, ali pravica posameznika v resnici res prevlada nad pravico do svobode izražanja in obveščanja javnosti o dogodkih in prireditvah. Tožnica meni, da v predmetni zadevi pravica posameznika ne more prevladati nad svobodo izražanja, dodatno pa bi se z izbrisom imena in priimka posameznice poseglo v medijski arhiv, kar pa brez dvoma predstavlja nedovoljeno cenzuro. Sklicuje se, da je bil nepravilno uporabljen 6. člen ZMed.

23.Sodišče je v postopek pritegnilo tudi prosilko A. A. kot prizadeto stranko, ki odgovora na tožbo ni podala.

O odločanju brez oprave glavne obravnave v zadevi

24.Sodišče je v zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave, saj so obe stranki in prizadeta stranka izrecno podali pisno soglasje, da se glavni obravnavi odpovedujejo v skladu z 279.a členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), kar je tudi v zvezi s 5. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tako je sodišče v sporu odločilo na podlagi listin strank (5. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki I izreka

25.Tožba ni utemeljena.

26.Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato se sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

27.Z izpodbijano odločbo je toženka tožnici naložila zgolj obveznost, da s svoje spletne strani nemudoma oz. najkasneje v roku 31 dni izbriše ime in priimek "A. A." iz besedil pod 5 fotografijami (ne pa samih fotografij). V tem oziru je zadevo presojalo tudi sodišče.

28.Sodišče se strinja s toženko, da je tožnica upravljavec osebnih podatkov, ki jih objavi na svoji spletni strani, zato šteje tudi za upravljavca osebnih podatkov posameznice, ki so predmet zahteve za izbris. V konkretni zadevi so namreč na spletni strani ... objavljeni osebni podatki - ime in priimek posameznice, na tej spletni strani pa je posebej omogočeno tudi iskanje po tako objavljenem imenu in priimku (objavljene osebne podatke indeksirajo in posledično "najdejo" tudi spletni iskalniki, kot npr. Google Search ali spletni iskalnik, vgrajen na spletni strani ...). Zato gre v konkretni zadevi objave imena in priimka prizadete osebe na spletni strani tožnice nedvomno za avtomatizirano obdelavo osebnih podatkov v smislu člena 2 (1) GDPR, tožnica pa je s tem upravljavec osebnih podatkov, kot ga opredeljuje 4 (7) člen GDPR. Sodišče pripominja, da tudi zato tožnica ni le izdajateljica spletne strani, kot to sama zatrjuje, pač pa tudi upravljavec osebnih podatkov v zvezi z navedeno spletno stranjo.

29.V nadaljevanju pa je treba presoditi, ali je do izbrisa osebnih podatkov posameznica v konkretni zadevi upravičena - kar se presoja v okviru pogojev iz člena 17 GDPR (pravica do pozabe). To je pravica osebe, da zahteva izbris določenih osebnih podatkov oz. informacij, na podlagi katerih jo je mogoče identificirati.

30.Iz člena 17 (1) GDPR je razvidno, da ima posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, pravico doseči, da upravljavec brez nepotrebnega odlašanja izbriše osebne podatke v zvezi z njim, upravljavec pa ima obveznost osebne podatke brez nepotrebnega odlašanja izbrisati, kadar velja eden od naslednjih razlogov:

(a)osebni podatki niso več potrebni v namene, za katere so bili zbrani ali kako drugače obdelani;

(b)posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, prekliče privolitev, na podlagi katere poteka obdelava v skladu s točko (a) člena 6(1) ali točko (a) člena 9(2), in kadar za obdelavo ne obstaja nobena druga pravna podlaga;

(c)posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, obdelavi ugovarja v skladu s členom 21(1), za njihovo obdelavo pa ne obstajajo nobeni prevladujoči zakoniti razlogi, ali pa posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, obdelavi ugovarja v skladu s členom 21(2);

(d)osebni podatki so bili obdelani nezakonito;

(e)osebne podatke je treba izbrisati za izpolnitev pravne obveznosti v skladu s pravom Unije ali pravom države članice, ki velja za upravljavca;

(f)osebni podatki so bili zbrani v zvezi s ponudbo storitev informacijske družbe iz člena 8(1).

31.Vendar pa iz člena 17 (3) GDPR izhaja, da se navedeni prvi odstavek ne uporablja, če je obdelava potrebna:

(a)za uresničevanje pravice do svobode izražanja in obveščanja;

(b)za izpolnjevanje pravne obveznosti obdelave na podlagi prava Unije ali prava države članice, ki velja za upravljavca, ali za izvajanje naloge v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti, ki je bila dodeljena upravljavcu;

(c)iz razlogov javnega interesa na področju javnega zdravja v skladu s točkama (h) in (i) člena 9(2) ter členom 9(3);

(d)za namene arhiviranja v javnem interesu, za znanstveno- ali zgodovinskoraziskovalne namene ali statistične namene v skladu s členom 89(1), kolikor bi pravica iz odstavka 1 lahko onemogočila ali resno ovirala uresničevanje namenov te obdelave, ali

(e)za uveljavljanje, izvajanje ali obrambo pravnih zahtevkov.

32.Pravica do izbrisa (do pozabe) po 17(3)(a) členu GDPR se ne more uveljavljati, ko gre za izvrševanje pravice do svobode izražanja in obveščanja, vendar je treba glede na sodno prakso razlagati tudi to določbo GDPR tako, da je treba v konkretnih okoliščinah pretehtati, ali svoboda izražanja in obveščanja prevlada nad pravico do izbrisa (pozabe). Tehtanje, ki ga 17 (1) (c) člen GDPR v zvezi z 21 (1) členom GDPR predvideva v zvezi z oceno upravičenosti do zakonite obdelave osebnih podatkov na eni strani zaradi varstva pravice do svobode izražanja (po 6(1)(f) členu GDPR) in pravico do njihovega izbrisa na drugi strani zaradi varstva osebnih podatkov posameznika, je po presoji sodišča IP pravilno opravil. Pri tem je po presoji sodišča pravilno upošteval tudi prakso ESČP, SEU ter VSRS.

33.Pravica do pozabe, ki je ustavnopravno varovana v okviru pravice do zasebnosti (35. člen Ustave - varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic, pa tudi 38. člen Ustave, kot eden od vidikov zasebnosti - varstvo osebnih podatkov oz. informacijska zasebnost), namreč ni neomejena. V konkretni zadevi nasprotuje tožnikovi pravici do svobode izražanja oz. v njenem okviru svobodi tiska in novinarskega izražanja. Ne eni ne drugi ustavnosodna in sodna praksa ne dajeta absolutnega pomena, temveč je treba spor rešiti s tehtanjem položajev ene in druge stranke.

34.Toženka je po presoji sodišča pravilno tehtala okoliščine zadeve. Pri tem je tudi upoštevala, da je tožnica vpisana v razvid medijev in da izvaja dejavnost medija v skladu z ZMed. Vendar pa zgolj to še ne pomeni, da vse njeno delovanje predstavlja uresničevanje svobode izražanja. Zato je v konkretni zadevi ugotavljala lastnosti konkretnih 5 objav fotografij z imenom in priimkov posameznice, da jih je lahko ovrednotila z vidika varovanja pravice do svobode izražanja in obveščanja. Pri tem je ugotovila, da je navedenih 5 fotografij, opremljenih z imenom in priimkom prizadete stranke, bilo posnetih na 2 javnih prireditvah, na javnem mestu, kjer je tožnica fotografiranje opravljala kot plačano storitev na podlagi pogodbe z organizatorjem dogodka, pri čemer je tožnica imela tudi interes opraviti delo, ki je njena osnovna dejavnost in ki ga je naročil organizator dogodka. Drži, da iz poziranja posameznice na navedenih fotografijah izhaja, da se je ta zavedala fotografiranja in je pri tem prostovoljno sodelovala, kakor tudi, da navedene fotografije ne predstavljajo paparazzi fotografije, pač pa gre za fotografije profesionalnega fotografa in urejene v redakcijskem postopku, za katere so fotografi prejeli plačilo za svoje delo, pri čemer je posameznica na fotografijah predstavljena dostojno. Sodišče tudi ne dvomi v interes organizatorjev dogodkov za promocijo s temi fotografijami in zapisi, kakor tudi možen interes drugih posameznikov na fotografijah, pri čemer te fotografije lahko v končni fazi sestavljajo medijski arhiv. Vendar je pri presoji teh fotografij po mnenju sodišča IP pravilno upošteval, da ima pravica do izražanja medijev poseben pomen v demokratični družbi in zajema tudi pravico javnosti do obveščenosti ter da pri tehtanju kolizije te pravice z drugimi človekovimi pravicami praksa sodišč daje posebno težo svobodi izražanja, še zlati ko gre za novinarsko poročanje in terja posebno skrbno preveritev, ali obstojijo utemeljeni razlogi za njeno omilitev. Toženka je konkretno obdelavo osebnih podatkov prizadete stranke obravnavala z vidika, ali je obdelava potrebna za uresničevanje tožničine pravice do svobode izražanja in obveščanja. Sodišče pa nadalje ocenjuje kot pravilen zaključek toženke, da v konkretni zadevi tožničina pravica do svobode izražanja, čeprav gre za obdelavo osebnih podatkov s strani upravljavca osebnih podatkov, ki je medij, ne prevlada nad pravico prizadete stranke do uveljavljanja pravice do izbrisa njenih osebnih podatkov.

35.V konkretni zadevi so namreč upoštevne okoliščine, da sporne objave predstavljajo fotografije iz dveh javnih družabnih dogodkov, zabav iz 2014, opremljene le z naslovom in brez opisa dogodka, in na kateri so prikazane osebe, ki so opredeljene z imenom in priimkom. Glede na ta obseg informacij gre predvsem za poročanje o osebah, ki so se določenega dogodka udeležile. Posameznica, ki predlaga izbris svojega imena in priimka s teh fotografij (ne pa tudi izbrisa samih fotografij), pa je oseba, ki je ni šteti (ne v času nastanka fotografij ne sedaj) ne za absolutno ne za relativno javno osebnost, sama poudarja, da ni javna osebnost, da živi mirno družinsko življenje, tožnica pa ne izkaže drugače. Sodišče pripominja, da je v zvezi s tem nepravilen ugovor tožnice, da bi morala prizadeta stranka izkazati konkreten interes za izbris svojih osebnih podatkov. Ravno nasprotno, na strani tožnice je dokazno breme, da dokaže, da je prizadeta stranka tako poznana v javnosti, takšna javna osebnost, v katere pravice do objave osebnih podatkov taka objava fotografij ne bi posegala kot sicer, kadar ni takšna osebnost, česar pa tožnica ni izkazala, kot pravilno ugotavlja že IP. Iz povzetih določil 17. člena GDPR pa tudi ne izhaja, da bi bil kriterij za presojo zahteve za izbris, ali so objave škodljive za posameznika oz. kaj so razlogi prizadete stranke, da je podala zahtevo za izbris. Ob tem pa je na spletni strani omogočeno tudi iskanje po imenu in priimku, rezultat iskanja pa vrne foto poročilo o osebi, torej se kot rezultat prikažejo vse fotografije osebe z iskanim imenom in priimkom, kar omogoča pregled, na kateri zabavi oz. dogodku, s kom in v kakšni vlogi je ta oseba sodelovala. Poleg tega je na spletni strani omogočen nakup teh fotografij po ceniku. Na fotografiji je vodni žig, na vidnem mestu na spletni stranij je možnost "V košarico", na spletni strani je cenik. Za presojo pomembna okoliščina je torej tudi namen prodaje fotografij, ne pa zgolj poročanje o dogodku. Na teh ugotovitvah temelji po mnenju sodišča tudi pravilen zaključek toženke, da objava navedenih 5 fotografij z imenom in priimkom posameznice ne prispevajo k razpravi širšega družbenega pomena in se ne nanašajo na temo, ki bi bila v javnem interesu, pač pa so namenjene zgolj potešitvi radovednosti bralcev/gledalcev, zato takšna objava ne more upravičiti posega v pravico do zasebnosti in varstva osebnih podatkov, četudi so fotografije napravljene na javnem dogodku, na njih pa posameznica pozira (s tem ta še ni javna osebnost, informacije o tem (sicer javnem) dogodku pa tudi zato niso še družbeno pomembne). S tem je toženka sprejela po mnenju sodišča tudi pravilen zaključek, da v konkretni zadevi niso podani pogoji izjeme po 17 (3) (a) členu GDPR in s tem za izključitev uporabe 17 (1) člena GDPR. Sodišče je zato preverilo tudi pravilnost izpodbijane odločbe o utemeljenosti zahteve za izbris na podlagi 17 (1) (c) GDPR.

35.V konkretni zadevi so namreč upoštevne okoliščine, da sporne objave predstavljajo fotografije iz dveh javnih družabnih dogodkov, zabav iz 2014, opremljene le z naslovom in brez opisa dogodka, in na kateri so prikazane osebe, ki so opredeljene z imenom in priimkom. Glede na ta obseg informacij gre predvsem za poročanje o osebah, ki so se določenega dogodka udeležile. Posameznica, ki predlaga izbris svojega imena in priimka s teh fotografij (ne pa tudi izbrisa samih fotografij), pa je oseba, ki je ni šteti (ne v času nastanka fotografij ne sedaj) ne za absolutno ne za relativno javno osebnost, sama poudarja, da ni javna osebnost, da živi mirno družinsko življenje, tožnica pa ne izkaže drugače. Sodišče pripominja, da je v zvezi s tem nepravilen ugovor tožnice, da bi morala prizadeta stranka izkazati konkreten interes za izbris svojih osebnih podatkov. Ravno nasprotno, na strani tožnice je dokazno breme, da dokaže, da je prizadeta stranka tako poznana v javnosti, takšna javna osebnost, v katere pravice do objave osebnih podatkov taka objava fotografij ne bi posegala kot sicer, kadar ni takšna osebnost, česar pa tožnica ni izkazala, kot pravilno ugotavlja že IP. Iz povzetih določil 17. člena GDPR pa tudi ne izhaja, da bi bil kriterij za presojo zahteve za izbris, ali so objave škodljive za posameznika oz. kaj so razlogi prizadete stranke, da je podala zahtevo za izbris. Ob tem pa je na spletni strani omogočeno tudi iskanje po imenu in priimku, rezultat iskanja pa vrne foto poročilo o osebi, torej se kot rezultat prikažejo vse fotografije osebe z iskanim imenom in priimkom, kar omogoča pregled, na kateri zabavi oz. dogodku, s kom in v kakšni vlogi je ta oseba sodelovala. Poleg tega je na spletni strani omogočen nakup teh fotografij po ceniku. Na fotografiji je vodni žig, na vidnem mestu na spletni stran i ob fotografij je možnost "V košarico", na spletni strani je cenik. Za presojo pomembna okoliščina je torej tudi namen prodaje fotografij, ne pa zgolj poročanje o dogodku. Na teh ugotovitvah temelji po mnenju sodišča tudi pravilen zaključek toženke, da objava navedenih 5 fotografij z imenom in priimkom posameznice ne prispevajo k razpravi širšega družbenega pomena in se ne nanašajo na temo, ki bi bila v javnem interesu, pač pa so namenjene zgolj potešitvi radovednosti bralcev/gledalcev, zato takšna objava ne more upravičiti posega v pravico do zasebnosti in varstva osebnih podatkov, četudi so fotografije napravljene na javnem dogodku, na njih pa posameznica pozira (s tem ta še ni javna osebnost, informacije o tem (sicer javnem) dogodku pa tudi zato niso še družbeno pomembne). S tem je toženka sprejela po mnenju sodišča tudi pravilen zaključek, da v konkretni zadevi niso podani pogoji izjeme po 17 (3) (a) členu GDPR in s tem za izključitev uporabe 17 (1) člena GDPR. Sodišče je zato preverilo tudi pravilnost izpodbijane odločbe o utemeljenosti zahteve za izbris na podlagi 17 (1) (c) GDPR.

36.Kot je nesporno med strankama, je prizadeta stranka, posameznica, katere ime in priimek sta bila objavljena na navedenih 5 fotografijah, ugovarjala obdelavi teh podatkov, saj je podala zahtevo za izbris teh podatkov. To pravico ima po 21(1) členu GDPR v zvezi s 17 (1) členom GDPR kadarkoli, kadar za njihovo obdelavo ne obstajajo nobeni prevladujoči zakoniti razlogi, tj. razen če upravljavec dokaže nujne legitimne razloge za obdelavo, ki prevladajo nad interesi, pravicami in svoboščinami posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali za uveljavljanje, izvajanje ali obrambo pravnih zahtevkov.

37.Sodišče v zvezi s tem pritrjuje toženki, da mora tožnica kot upravljavec osebnih podatkov utemeljiti in izkazati, da obstoji zakoniti interes, ki ga z obdelavo uresničuje, in da ta interes pretehta nad pravicami in svoboščinami prizadete stranke, na katere se ti osebni podatki nanašajo. To izhaja iz citiranih določb GDPR in načela odgovornosti upravljavca osebnih podatkov po členih 5(2) in 24 GDPR. Navedenega pa tudi po presoji sodišča tožnica ni izkazala, kot zatrjuje že toženka. Tožnica namreč ni izkazala, kako bi izbris konkretnega imena in priimka posameznice na navedenih 5 fotografijah (pri čemer ta ni javna osebnost) kakorkoli sploh vplival na interes C-ja, da obeležuje svojo praznovanje 60-letnice v letu 2014, in interes organizatorja drugega dogodka, da obeležuje ta dogodek. Sodišče sledi toženki, da zgolj promocija starih dogodkov obrobne pomembnosti ne more zadostiti standardu nujnih legitimnih razlogov, ki jih zahteva GDPR in se strinja, da objava osebnih podatkov posameznice, ki ni javna osebnost, na spletni strani ... nima sploh nikakršnega vpliva na prepoznavnost in finančno uspešnost organizatorjev navedenih dogodkov. Nadalje tožnica tudi po presoji sodišča ni izkazala, da bi bil izbris navedenih osebnih podatkov posameznice (ki ni javna osebnost) z navedenih fotografij sploh pomemben za "primerjavo, kako so bili pretekli dogodki organizirani", kako bi nadalje navedeni izbris osebnih podatkov sploh lahko vplival na "pridobivanje partnerjev, sponzorjev in drugih sodelavcev v sklopu prihodnjih organizacij" ter kako bi nadaljnja objava imena in priimka posameznice pod 5 fotografijami lahko prispevala k javnemu interesu, zaradi katerega svoboda izražanja predstavlja temelj demokratične družbe.

38.Sodišče zato pritrjuje toženki, da tožnica ni uspela konkretno dokazati, kako bi lahko izbris osebnih podatkov posameznice pod 5 fotografijami posegel v interes upravljavca, da objave ohrani zaradi lastne promocije lastnega dela, kakor tudi ne, da bi bila za prepoznavnost medija ... nujna objava imena in priimka posameznice pod 5 fotografijami. Konkretno pa tožnica tudi ni dokazala, kako bi bila prepoznavnost medija ogrožena, če bi osebne podatke posameznice pod 5 fotografijami izbrisala. Ravno tako ni izkazala, da bi objava osebnih podatkov oseb na fotografijah spreminjala ali vplivala na avtorsko fotografijo v konkretni zadevi, zato sodišče sledi toženki, da interes avtorjev (fotografov) tudi ne opravičuje standarda nujnih legitimnih interesov. Ravno tako tožnica ni izkazala domnevnega interesa drugih oseb na fotografijah, zato sodišče pritrjuje toženki, da sicer ni jasno, kako bi neobjava imena in priimka posameznice pod fotografijami sploh vplivala na morebiten interes drugih posameznikov, da je njihova podoba objavljena, vendar pa tudi takšen morebiten interes ne more utemeljiti nujnih legitimnih razlogov, ki jih zahteva GDPR. Ravno tako, ker tožnica ni izkazala, da bi objava imena in priimka posameznice, ki ni javna osebnost, pod 5 fotografijami na dogodkih, sprožala širše javne razprave, prispevala k politični debati ali drugem pravno upoštevnem kriteriju v zvezi z uresničevanjem svobode izražanja, sodišče tudi ugotavlja, kot to sicer pravilno oceni že toženka, da v konkretni zadevi tudi ni podan nujni legitimni interes do objave imena in priimka posameznice pod navedenimi 5 fotografijami, ki bi izviral iz svobode izražanja medija.

39.Ker tožnica torej ni izkazala navedenega zakonitega interesa (ki bi moral pretehtati nad pravicami in svoboščinami prizadete stranke, na katere se ti osebni podatki nanašajo), toženka tudi ni mogla nadalje tehtati, ali bi ta zakoniti interes prevladal nad pravico do varstva osebnih podatkov posameznice v konkretni zadevi. Iz izpodbijane odločbe po presoji sodišča zato izhajajo ustrezni razlogi, da v konkretni zadevi niso podani nujni zakoniti (legitimni) razlogi za obdelavo zaradi uresničevanja svobode izražanja upravljavca ali pravice javnosti do obveščenosti, prav tako ne zaradi morebitnih interesov fotografov, avtorjev in lastnikov avtorskih pravic, ki bi prevladali nad interesi, pravicami, svoboščinami posameznice glede varstva osebnih podatkov. Zato je toženka po presoji sodišča pravilno odločbo tožnice odpravila in ji naložila izbris imena in priimka posameznice pod 5 fotografijami na spletni strani ...

40.Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K točki II izreka

41.Odločitev o zahtevi tožnice za povrnitev stroškov postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem tožnica nosi sama svoje stroške postopka, ko sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------

1https://www.../fotografije/prikazi/418100-.

2https://www..../fotografije/prikazi/400947-.

3https://www..../fotografije/prikazi/418101-.

4https://www..../fotografije/prikazi/418102-.

5https://www.../fotografije/prikazi/400951-.

6Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. 4. 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES.

7SEU, C-73/07.

8SEU, C-73/07, odstavek 59.

9SEU, C-73/07, odstavek 62.

10ESČP, št. 931/13 z dne 27. 6. 2017.

11Ta uredba se uporablja za obdelavo osebnih podatkov, ki se v celoti ali delno izvaja z avtomatiziranimi sredstvi, in za obdelavo osebnih podatkov, ki so del zbirke ali so namenjeni oblikovanju dela zbirke, ki se ne izvaja z avtomatiziranimi sredstvi.

12Tako sodba SEU: Bodil Lindqvist, C- 101/01, z dne 6. 11. 2003, tč. 25 in 26.

13Ta določa, da je upravljavec fizična ali pravna oseba, javni organ, agencija ali drugo telo, ki samo ali skupaj z drugimi določa namene in sredstva obdelave; kadar namene in sredstva obdelave določa pravo Unije ali pravo države članice, se lahko upravljavec ali posebna merila za njegovo imenovanje določijo s pravom Unije ali pravom države članice.

14Tudi zato zanjo ne pride v poštev sodba SEU Google proti Španiji, C-131/12, na katere se tožnica sklicuje.

15Ta določa, da ima posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, ima na podlagi razlogov, povezanih z njegovim posebnim položajem, pravico, da kadar koli ugovarja obdelavi osebnih podatkov v zvezi z njim, ki temelji na točki (e) ali (f) člena 6(1), vključno z oblikovanjem profilov na podlagi teh določb. Upravljavec preneha obdelovati osebne podatke, razen če dokaže nujne legitimne razloge za obdelavo, ki prevladajo nad interesi, pravicami in svoboščinami posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali za uveljavljanje, izvajanje ali obrambo pravnih zahtevkov.

16Ta določa, da je obdelava osebnih podatkov potrebna zaradi zakonitih interesov, za katere si prizadeva upravljavec ali tretja oseba, razen kadar nad takimi interesi prevladajo interesi ali temeljne pravice in svoboščine posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ki zahtevajo varstvo osebnih podatkov, zlasti, kadar je posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, otrok.

17Temeljna merila za tehtanje in razrešitev kolizije med pravico do zasebnosti in svobodo izražanja, ki jih je oblikovalo ESČP v zadevah Von Hannover proti Nemčiji in Axel Springer proti Nemčiji, so: 1.) prispevek k razpravi v splošnem interesu; 2.) položaj osebe, na katero se nanaša objava in predmet objave; 3.) predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava; 4.) metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; 5.) vsebina in posledice objave; 6.) teža naloženih sankcij. Ker pravica do pozabe sodi v okvir pravice do zasebnosti, so vsi ti kriteriji relevantni tudi za razrešitev njene kolizije s svobodo izražanja, poleg tega pa je treba upoštevati še dodatne, ki se tičejo interesa posameznika do izbrisa njegovih osebnih podatkov v zvezi določenim preteklim dogodkom na eni strani in interesa javnosti, da razpolaga s to informacijo tudi po preteku določenega časa, v katerem je bila informacija (dogodek, na katerega se nanaša) ažurna. Na te kriterije se ESČP sklicuje tudi v zadevi Hurbain proti Belgiji v sodbi z dne 22. 6. 2021 in sodbi velikega senata z dne 4. 7. 2023.

18Zadeva C-73/07 Tietosuojavaltuutettu proti Satakunnan Markkinapörssi Oy in Satamedia Oy z dne 16. 12. 2008.

19Glej VRSR II Ips 23/2020 z dne 28. 8. 2020, tč. 27.

20Tudi upoštevaje stališča SEU v zadevi C-345/17, Buivids - sodba z dne 14. 2. 2019, ESČP v zadevi Węgrzynowski in Smolczewski proti Poljski dne 16. 10. 2013 in v zadevi M.L. in W.W. proti Nemčiji z dne 28. 6. 2018.

21Glej sodbo ESČP Satakunnan Markkinapčrssi Oy in Satamedia Oy proti Finski, št. 931/13 z dne 27. 6. 2017.

22Toženka namreč ni izkazala, da bi imela objava njenih fotografij z navedenih dveh dogodkov iz leta 2014 enako naravo poročanja o novinarskih dogodkih, kot so jo imele glede informacij v zadevah v javnem interesu iz npr. zadev ESČP Wegrzynowski in Smolczewski proti Poljski z dne 16. 10. 2013 in M. L. in W W. proti Nemčiji z dne 28. 6. 2018 oz. iz odločbe SEU Tietosuojavaltuutettu proti Satakunnan Markkinaporssi OY in Satamedia OY, C- 73/07, z dne 16. 12. 2008.

23Primerjaj tudi Sodbo SEU z dne 14. 3. 2024 v zadevi C-46/23 Újpesti Polgármesteri Hivatal.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o varstvu osebnih podatkov (2004) - ZVOP-1 - člen 19

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES - člen 5, 6, 6/1, 6/1-f, 17,17/1, 17/3, 21, 24

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Podobni dokumenti

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

UPRS Sodba II U 385/2021-28

ECLI:SI:UPRS:2024:II.U.385.2021.28 Upravni oddelek