Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje (ki tudi temelji na ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča glede predlagateljevega dokaznega bremena), da je treba v predlogu za izdajo začasne odredbe po določbah ZUS-1 navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi se utemeljuje nastanek, obliko ter obseg škode, in pojasniti, zakaj je ta škoda nepopravljiva in za to predložiti dokaze.

Z razlogi, ki jih pritožnika navajata šele v pritožbi, pa po presoji Vrhovnega sodišča ne moreta uspeti, ker gre za nedovoljene pritožbene novote.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo zahtevo tožnikov za izdajo začasne odredbe, predlagane v zvezi s tožbo zoper odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, št. 06122-1423/2014-43 z dne 13. 7. 2017 v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 0612-110/2016-6 z dne 9. 10. 2017. Z navedenima odločbama so bili tožnikoma izrečeni inšpekcijski ukrepi zaradi nelegalne gradnje, in sicer jima je naložena takojšnja ustavitev gradnje enostanovanjske stavbe tam navedenih dimenzij na zemljišču 112/1 k. o. X. (1. točka izreka), odstranitev te gradnje do 30. 8. 2018 in vzpostavitev prvotnega stanja (2. točka, kot je nadomeščena po odločitvi pritožbenega upravnega organa), sicer bo začet postopek izvršbe nedenarne obveznosti (3. točka), izrečene prepovedi iz prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1; 4. točka izreka) ter odločeno, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka) in da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (6. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi omenjenega sklepa navaja, da tožnika škode, ki bi nastala z izvršitvijo izpodbijane odločitve (in ki je temeljni vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe), niti ne zatrjujeta niti ne dokazujeta.

3. Tožnika (v nadaljevanju pritožnika) sta zoper navedeni sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagata, naj ji Vrhovno sodišče ugodi in samo odloči o vloženem predlogu za izdajo začasne odredbe.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče lahko na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče, skladno z načelom sorazmernosti, upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Vsebinski pogoj, ki mora biti izpolnjen za izdajo vsake začasne odredbe, je torej (kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje) verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki bi tožniku nastala z izvršitvijo akta, ki ga izpodbija v upravnem sporu. Odločitev sodišča prve stopnje pa temelji na ugotovitvi, da pritožnika v predlogu za izdajo začasne odredbe take škode nista zatrjevala.

8. Tej ugotovitvi tožnika v pritožbi nasprotujeta, saj trdita, da sta v tožbi "jasno navedla, da bi jima z rušitvijo stavbe, v kateri sicer živita s svojimi štirimi otroci, nastala nepopravljiva škoda, saj bi rušitev stavbe predstavljala nereverzibilno situacijo, ki je naknadno ni več mogoče sanirati oz. predstavlja nesorazmerno večjo škodo, kot je morebitna prizadetost javne koristi v danem primeru". V pritožbi poudarjata še, da predmetni objekt predstavlja njun dom in dom njunih štirih otrok, z rušenjem pred pravnomočno odločitvijo sodišča pa naj bi bilo ogroženo njihovo življenje, saj da ne razpolagajo s kako drugo nepremičnino, bivanje kje drugje pa bi bilo povezano z zelo visokimi stroški. Navajata, da sta to zatrjevala že v pritožbi zoper prvostopenjsko upravno odločbo, sodišču prve stopnje pa očitata, da se do teh njunih navedb ni opredelilo.

9. Navedb o tem, da naj bi bil objekt, ki je predmet inšpekcijske odločbe, dom obeh tožnikov in njunih otrok, v tožbi ni. Prav tako ne navedb o posledicah izvršitve izpodbijane odločbe na možnost preživljanja njune družine. Pritožbenega očitka, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb, pa ni mogoče utemeljiti z neresničnimi pritožbenimi trditvami o obstoju teh navedb. Razlogov, ki sta jih navajala v pritožbi v upravnem postopku, namreč ni mogoče šteti kot del tožbenih navedb, saj je tožba v upravnem sporu samostojno pravno sredstvo, zaradi česar mora tožnik razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi, samo tako opredeljeni razlogi pa so predmet preizkusa v upravnem sporu. Še toliko bolj to velja za utemeljevanje razlogov za izdajo začasne odredbe, katere izdajo sta od sodišča zahtevala na podlagi določb ZUS-1. 10. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje (ki tudi temelji na ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča glede predlagateljevega dokaznega bremena), da je treba v predlogu za izdajo začasne odredbe po določbah ZUS-1 navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi se utemeljuje nastanek, obliko ter obseg škode, in pojasniti, zakaj je ta škoda nepopravljiva in za to predložiti dokaze. Tudi po stališču Ustavnega sodišča ima inšpekcijski zavezanec trditveno in dokazno breme, da navede in izkaže vse okoliščine, ki so pomembne za varstvo pravice do spoštovanja doma (17. točka obrazložitve odločbe U-I-64/14 z dne 12. 10. 2017).

11. Ker sta pritožnika v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe kot nesorazmerno večjo škodo navajala le, da bi "rušitev stavbe predstavljala nereverzibilno situacijo", ne da bi z besedo omenila, da gre za dom oziroma ogroženost življenja oziroma preživljanja njune družine, je sodišče prve stopnje na to tudi ustrezno odgovorilo zgolj s pojasnilom, da začasna odredba ni namenjena podaljševanju rokov za izvršitev ukrepov, naloženih z inšpekcijsko odločbo. Po presoji Vrhovnega sodišča je zato tudi očitek o neobrazloženosti izpodbijanega sklepa neutemeljen.

12. Z razlogi, ki jih pritožnika navajata šele v pritožbi, pa po presoji Vrhovnega sodišča ne moreta uspeti, ker gre za nedovoljene pritožbene novote. V pritožbi sme namreč pritožnik navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave, če je postopek tekel brez glavne obravnave, pa do konca postopka na prvi stopnji (prvi odstavek 74. člena ZUS-1). Pritožnika v pritožbi nista pojasnila, zakaj navedb in dokazov o tem, da gre za dom in da bi bilo z odstranitvijo tega objekta pred pravnomočnostjo izpodbijane odločitve ogroženo življenje pritožnikov in njune družine, nista navajala in dokazov za te navedbe predložila že v predlogu za izdajo začasne odredbe oziroma v tožbi.

13. Tak opravičljiv razlog pa sam po sebi tudi iz okoliščin tega primera ne izhaja, saj rok za prostovoljno izvršitev inšpekcijske odločbe poteče šele 30. 8. 2018, odlog izvršbe pa je mogoč tudi po določbah ZGO-1. 14. Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavljata pritožnika, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.