Jedro

Druge tožničine zdravstvene težave in sicer bolečine v predelu desnega kolka, ledvenem delu hrbtenice (križ), ki trajajo še vedno, so se pojavile v septembru 2020. Vzrok za bolečine v predelu desnega kolka bi lahko bilo predpisano nepretrgano in dolgotrajno ležanje, ki pa tožnici ni bilo predpisano, in tožnica tega tudi ni zatrjevala, prav tako pa tudi ob nesreči ni prejela udarca v predelu kolka. Te bolečine so posledica trohanternega burzitisa kot posledice preobremenitev ali obrabnih sprememb v delu kolka in niso posledica nezgode pri delu.

Enako velja tudi za bolečine v križu, ki so tudi posledica tožničinih degenerativnih sprememb v ledveni hrbtenici, kar izhaja iz izvidov magnetne resonance. Tožnica ni prejela udarca v križ in tudi ni padla na zadnjico. To dvoje bi lahko povzročilo poškodbo križa. Tožnica tako hernije ni dobila ob nezgodi pri delu, saj je tožnica v tem predelu bolečine začutila mesec in pol po nezgodi.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožnici v roku 15 dni plača odškodnino v višini 2.806,58 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2021 dalje do plačila (točka I izreka). V presežku za znesek 14.415,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Tožnica je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške postopka toženki v znesku 2.637,51 EUR, stranskemu intervenientu pa v znesku 2.912,43 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka III izreka).

2.Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnica zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka. Navaja, da je sodba v tem delu nepravilna in nezakonita, zato predlaga, da ji pritožbeno sodišče ugodi in sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa naj odloči, da mora toženka tožnici povrniti stroške, ki jih ji je povzročila v postopku. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi o višini odškodnine v celoti oprlo na izvedensko mnenje izvedenca A. A., dr. med., ki je po pritožbenem stališču napačno in protislovno. Tožnica se je poškodovala v delovni nesreči dne 16. 7. 2020, ko je prišlo do udarca v leva meča in posterolateralni del desnega stegna in goleni. Da je pri tožnici prišlo tekom zdravljenja do razvoja trohanternega burzitisa desno in diskusa hernije v posledici delovne nezgode izhaja iz izvida z dne 8. 9. 2020, v katerem B. B., dr. med., specialist fizikalne in rehabilitacijske medicine ugotavlja, da je trohanterni burzitis posledica delovne nezgode. Enako je ugotovil tudi specialist nevrokirurgije C. C., dr. med, iz UKC D. v izvidu z dne 19. 5. 2021 v zvezi diskusa hernije. Postavljeni izvedenec je te ugotovitve označil za napačne, svojega stališča pa ni argumentiral. Njegove ugotovitve so povsem v nasprotju z ugotovitvami navedenih zdravnikov, svojih ugotovitev pa ni argumentiral. Tožnica je pozvala sodišče, da postavi novega izvedenca, česar pa ni storilo. Posledično je napačno ugotovilo, da trohanterni burzitis in diskus hernija pri tožnici nista nastala v posledici delovne nezgode. Izvedensko mnenje ni zgolj nepopolno, ampak je nestrokovno in protislovno. V bistvenem se ne ujema z izvidi specialistov, ki so tožnico v sklopu zdravljenja obravnavali, prav tako ni podprto z drugimi dokazi. Izvedenec tudi ni podal vsebinske obrazložitve. Ni upošteval celotne dokumentacije in podatkov iz sodnega spisa. Posledično ni pravilno ocenil obsega in trajanja telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, obsega in trajanja duševnih bolečin zaradi strahu in zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Prav tako pri izdelavi mnenja ni upošteval celotne dokumentacije in podatkov v spisu ter osebnega pregleda tožnice. Ker je tako dokazna ocena sodišča prve stopnje nepravilna, je postavitev novega izvedenca nujna. Napačna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Tožnica je v celoti uspela po temelju, zato bi moralo glede stroškov postopka po višini odločiti posebej po temelju in posebej po višini. Priglaša pritožbene stroške.

3.Stranska intervenientka na strani toženke in toženka sta podala odgovor na pritožbo, v katerem predlagata, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, ker so vsi pritožbeni razlogi neutemeljeni.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) je upoštevalo določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6.Sodišče prve stopnje je v tej zadevi dne 24. 10. 2024 izdalo vmesno sodbo pod opr. št. Pd 117/2023, ki je dne 17. 12. 2024 postala pravnomočna. Iz te odločitve izhaja, da je toženka po temelju v celoti odškodninsko odgovorna za škodo, ki je tožnici nastala v škodnem dogodku dne 16. 7. 2020. Tožnica se je poškodovala med opravljanjem del in nalog po pogodbi o zaposlitvi in sicer je tega dne opravljala dejavnost potiskanja obešal za hrenovke po stropnem tiru. Ko je tožnica stala na transportni poti ob obešalih, sta se nanjo prevrnili dve plastični paleti, ki ju je tja postavil sodelavec, tako da je ob tem utrpela udarec v nogo zadaj. Sodišče je ugotovilo, da toženka ni organizirala delovnega procesa tako, da bi zagotovila proste transportne poti, s tem pa je podana njena subjektivna odgovornost.

7.Tožnica je iz naslova nematerialne škode zahtevala 16.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2021 do plačila in sicer iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 9.000,00 EUR, za strah 1.800,00 EUR in 6.000,00 EUR za zmanjšanje življenjskih aktivnosti. V zvezi z obsegom škodnega dogodka je sodišče prve stopnje imenovalo sodnega izvedenca medicinske stroke - travmatologije in splošne kirurgije A. A., dr. med., ki je izdelal pisno izvedensko mnenje z dne 10. 4. 2025, dopolnilno pisno izvedensko mnenje z dne 10. 5. 2025 ter dodatek k zadnji dopolnitvi z dne 26. 5. 2025, vse na podlagi podatkov sodnega spisa, medicinske dokumentacije v sodnem spisu in druge relevantne dokumentacije (zdravstveni karton tožnice), tožnice pa osebno ni pregledal.

8.Napačno je pritožbeno stališče, da se je sodišče prve stopnje pri odločitvi o višini odškodnine v celoti oprlo le na izvedensko mnenje A. A., dr. med. Sodišče prve stopnje je napravilo celovito dokazno oceno skladno z določbo 8. člena ZPP. Presojalo je vsak dokaz posebej in vse skupaj, ne pa le izvedensko mnenje z dopolnitvami.

9.V zvezi s podanim izvedenskim mnenjem postavljenega izvedenca in zdravstveno dokumentacijo, pa tudi z izpovedjo prič, je pravilno ugotovilo, da je tožnica v delovni nesreči dne 16. 7. 2020 utrpela udarnino in večji hematom na desnem stegnu zadaj in manjšo udarnino na levi goleni zadaj. Na podlagi izvedenskega mnenja in zapisov osebne zdravnice je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je iz zapisov osebne zdravnice z dne 17. 8. 2020 in 25. 8. 2020 izhajalo, da je bilo tožničino zdravljenje zaključeno 25. 8. 2020, ko je zdravnici javila, da ji je bolje. Tako poškodbe, ki jih je dobila v nesreči pri delu niso pustile anatomskih posledic. Izvedenec je potrdil, da nastale poškodbe ustrezajo zatrjevanemu načinu nastanka, in sicer udarcu palet v desno stegno in levo golen z zadnje strani. Poškodbe, ki bi bile posledica naknadnega padca na tla, na kolena in roke, v zdravstveni dokumentaciji niso opisane.

10.Druge tožničine zdravstvene težave in sicer bolečine v predelu desnega kolka, ledvenem delu hrbtenice (križ), ki trajajo še vedno, so se pojavile v septembru 2020. Vzrok za bolečine v predelu desnega kolka bi lahko bilo predpisano nepretrgano in dolgotrajno ležanje, ki pa tožnici ni bilo predpisano, in tožnica tega tudi ni zatrjevala, prav tako pa tudi ob nesreči ni prejela udarca v predelu kolka. Te bolečine so posledica trohanternega burzitisa kot posledice preobremenitev ali obrabnih sprememb v delu kolka. Tako je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo mnenje izvedenca, da te bolečine niso posledica nezgode pri delu.

11.Enako velja tudi za bolečine v križu, ki so tudi posledica tožničinih degenerativnih sprememb v ledveni hrbtenici, kar izhaja iz izvidov magnetne resonance. Tožnica ni prejela udarca v križ in tudi ni padla na zadnjico. To dvoje bi lahko povzročilo poškodbo križa. Tožnica tako hernije ni dobila ob nezgodi pri delu, saj je tožnica v tem predelu bolečine začutila mesec in pol po nezgodi. Pri tem je pomembno, da so tožnici po škodnem dogodku v bolnišnici slikali vse boleče predele, ker ji hrbtenice niso slikali, očitno bolečin v križu ni bilo, saj jih tožnica ob sprejemu ni navedla. Zato sodišče prve stopnje pravilno ni verjelo tožnici, saj iz zdravstvene dokumentacije to ne izhaja. Pri tem pa je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da zdravniki vsako težavo s hrbtenico jemljejo zelo resno, zato bi, če bi tožnica bolečine v predelu desnega kolka in ledvenem delu hrbtenice - v križu zatrjevala ob sprejemu, takoj ustrezno ukrepali in tudi slikali.

12.V zvezi s pritožbenimi navedbami, da sta zdravnika B. B., dr. med., specialist fizikalne in rehabilitacijske medicine in specialist nevrokirurgije C. C., dr. med., ugotovila, da sta tako trohanterni burzitis in diskus hernija posledica nezgode pri delu, tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta oba specialista postavila diagnozo po tem, ko jima je tožnica povedala, da so bolečine nastale ob nesreči pri delu. To pa je začela navajati šele v septembru 2020, kar je mesec in pol po nezgodi.

13.Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo tudi razloge, zaradi katerih je sprejelo metodologijo dela izvedenca, ki je mnenje podal brez osebnega pregleda tožnice. Ker so v posledici nesreče pri delu nastale tožnici zgolj udarnina in hematom na desnem stegnu in levi goleni, podatki iz zdravstvene dokumentacije pa izključujejo kakršnekoli anatomske posledice udarcev, ki jih je prejela tožnica, osebni pregled ni bil potreben.

14.Tako je sodišče prve stopnje za prisojo pravične denarne odškodnine kot pravno podlago uporabilo določbe 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika. Glede na to, da se je izvedenec pravilno opredelil le do negmotne škode, ki je tožnici nastala v povezavi na udarnino in hematomom na desnem stegnu in levi goleni, ki sta tožnici nastali ob nezgodi, je sodišče presojalo višino negmotne škode iz tega naslova.

15.Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je tožnica zahtevala 9.000,00 EUR. Sodišče je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je zdravljenje potekalo običajno, saj je prišlo le do otekline in rdečine na mestu udarca, hematoma pod mestom udarca in do zabarvanja - podpludbe. Hudih bolečin ni bilo, srednje je čutila tri tedne in pol, nato izmenično zmerne in blage dva tedna in dodatna dva tedna blage. Neugodnosti med zdravljenjem pa so bile: enkrat pregled v bolnišnici, trikrat pregled pri izbranem osebnem zdravniku, RTG medenice, stegnenice, kolena in goleni. Od 16. 7. do 10. 8. 2020, pretežno zmerne v aktivnem času je čutila do 25. 8. 2020 in naslednja dva tedna stalne blage bolečine. Poškodbe iz delovne nezgode tožnici trajnih bolečin ne povzročajo. Tako je sodišče prve stopnje tožnici pravilno in v skladu s sodno prakso priznalo odškodnino v višini 2.500,00 EUR, v presežku pa je zahtevek zavrnilo. Iz naslova strahu je zahtevala 1.800,00 EUR. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica utrpela zmeren primarni strah, ki je trajal dve do tri ure in sicer od poškodbe do pregleda in ji prisodilo znesek 300,00 EUR. Tožnica je iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zahtevala 6.000,00 EUR. Sodišče ji iz tega naslova ni priznalo odškodnine, ker ji delovna nesreča ni pustila nobenih anatomskih posledic udarcev in s tem zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tako ji je iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo dosodilo 2.800,00 EUR, višji zahtevek pa je zavrnilo.

16.Tožnica je zahtevala tudi povrnitev premoženjske škode potnih stroškov v višini 421,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje ji je pravilno dosodilo potne stroške za tri prevoze v E. (k osebni zdravnici, v Splošno bolnišnico E. in v Zdravstveni dom E.) v višini 6,58 EUR, v presežku pa je zahtevek zavrnilo.

17.Iz navedenega izhaja, da pritožbeni razlogi, na katere se tožnica sklicuje niso podani in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišče prve stopnje (353. člen ZPP). Presojalo je le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.