Jedro

Zahteva, vložena na državno pravobranilstvo, ni procesna predpostavka za vložitev tožbe, zato tudi ne gre za „vsako drugo upnikovo dejanje zoper dolžnika pred drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev“, s katerim bi nastopilo pretrganje zastaranja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 547.153,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.12.2005 do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki v 15-ih dneh povrniti pravdne stroške v znesku 2.355,08 EUR. Tožbeni zahtevek se nanaša na škodo, ki naj bi jo tožnikom povzročila tožena stranka, oziroma na neupravičeno pridobitev.

Zoper sodbo se tožniki pritožujejo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagajo spremembo sodbe tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno.

Navajajo, da je sodišče kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ker je odklonilo izvedbo dokaza z zaslišanjem sodne izvedenke J. M. Zmotna uporaba materialnega prava je zlasti v pristopu sodišča k reševanju zadeve pretežno z vidika davčne zakonodaje, procesne in tudi materialne, ne pa z vidika civilnopravne zadeve s področja odškodninskega prava, podrejeno s področja neupravičene pridobitve. Odškodninska odgovornost pravne osebe se presoja v tem sporu še po ZOR – Zakonu o obligacijskih razmerjih. V tem zakonu pa ni določbe, po kateri bi se odškodninska odgovornost države nasproti tretji osebi omejevala samo na naklep in hudo malomarnost. Sodba je zmotna tudi z vidika neupravičene pridobitve. Stališče sodišča, da je tožeča stranka dvakrat plačala davek na podlagi odločbe, torej obakrat na neki pravni podlagi, ni pravilno. Enkrat ga je plačala brez pravne podlage. V zvezi z zastaranjem je sodišče zmotno presodilo pravni pomen 14. člena Zakona o državnem pravobranilstvu – ZDPra. Zastaranja vsaj z vidika neupravičene pridobitve ni. Pritožuje se tudi zoper izrek o stroških in pravi, da v izreku ni naveden začetek teka roka, zaradi česar je izrek nerazumljiv.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Dejansko stanje je popolno ugotovljeno in tudi materialnopravno je pravilna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Preizkus izpodbijane sodbe v okviru 2. odstavka 350. člena ZPP ni pokazal nepravilnosti. S tistimi razlogi izpodbijane sodbe, ki so odločilnega pomena, se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Odgovoriti je treba le na pritožbene trditve.

Odločilnega pomena je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta terjatvi zastarani, bodisi da gre za odškodninsko terjatev bodisi za terjatev iz neupravičene pridobitve. Davek je bil plačan 10.11.1999, kar ni sporno; tožba je bila vložena 20.12.2005. Torej sta potekla 5-letna: 1) objektivni rok iz 2. odstavka 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR (enako 2. odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika – OZ), in 2) splošni zastaralni rok iz 371. člena ZOR (enako 346. člen OZ). Ker je tako, vse ostale pritožbene trditve niso več odločilne: Tako ne vprašanje, ali je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo v zvezi z zaslišanjem izvedenke. To bi bilo lahko pomembno, če bi terjatev ne bila zastarana. Prav tako bi bilo pomembno vprašanje, ali je res odškodninska odgovornost države res omejena le na naklep ali hudo malomarnost. Ker sta torej terjatvi zastarani, se z navedenimi vprašanji ni treba ukvarjati. Pritožbeno sodišče pa v celoti sprejema tudi vse razloge sodišča prve stopnje v zvezi z vprašanjem pretrganja zastaranja. Strinja se torej, da se zaradi tega, ker se je tožeča stranka 24.9.2004 obrnila na državno pravobranilstvo s svojo terjatvijo, zastaranje ni bilo pretrgano. Zahteva, vložena na državno pravobranilstvo, ni procesna predpostavka za vložitev tožbe, zato tudi ne gre za „vsako drugo upnikovo dejanje zoper dolžnika pred drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev“ (388. člen ZOR, enako 365. člen OZ).

Kolikor gre za izrek o stroških je jasen: v tč. II. je zapisano, da mora tožeča stranka toženi stranki v 15-ih dneh plačati njene pravdne stroške. Nejasnosti, ki jo zatrjuje pritožba, ni.

Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sodbo potrditi po 353. členu ZPP.