Jedro

Čeprav so služba generalnega direktorja Policije in ostale službe znotraj Policije seznanjene s kršitvami pred predstojnikom in očitke tudi preverijo, preden jih predstavijo predstojniku, to ne pomeni, da je bil s kršitvami avtomatično seznanjen tudi predstojnik, ki vodi delo Policije.

Toženka je dokazala očitane kršitve delovnih obveznosti po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Izrek

I.Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v I. točki izreka tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od prisojenih zneskov od 16. dne v mesecu za pretekli mesec, v presežku, tj. za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 10. do 15. dne v mesecu, pa se tožbeni zahtevek zavrne.

II.V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III.Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača nadomestilo plače za april 2024 v znesku 8,14 EUR bruto, za maj 2024 v znesku 115,72 EUR bruto in junij 2024 v znesku 88,03 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo na neto znesek od 10. dne v mesecu za pretekli mesec (točka I izreka). Zavrnilo je zahtevek za razveljavitev sklepa o izredni odpovedi, priznanje delovnega razmerja, poziv nazaj na delo oziroma podredno sodno razvezo in plačilo denarnega povračila v znesku 22.473,00 EUR, priznanje pravic iz delovnega razmerja, plačilo nadomestila plače, razlike v plači od 23. 4. 2024 do 30. 6. 2024 in stroškov postopka (točka II izreka).

2.Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik. V obsežni pritožbi prepisuje obrazložitev sodišča prve stopnje ter priloge spisa, citira določbe Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in sodno prakso. Vztraja, da je odpoved prepozna. Izredna odpoved je prepis uradnega zaznamka o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon, odredbe o prepovedi približevanja in obvestila o zaznavi nasilja v družini, ki so bili sestavljeni že 25. 3. in 26. 3. 2024. Sklicuje se na odločbo VIII Ips 187/2015 in meni, da je bil generalni direktor Policije oziroma njegov namestnik seznanjen s kršitvami že dne 25. 3. 2023 oziroma 26. 3. 2024, ko so bili sestavljeni navedeni dokumenti. Ni mogoče slediti izpovedi vodje službe generalnega direktorja Policije, da so potrebovali tri dodatne dni po prejetju predloga Policijske uprave A. (PU A.), da so dokumente pregledali, saj so predlog dobili 20 dni po tem, ko so bili spisani navedeni akti. Namestnik generalnega direktorja je bil seznanjen z vsemi očitki 15. 4. 2024, ko je PU A. poslala predlog ukrepa zoper tožnika, kar je skladno z obveznostmi generalnega direktorja policije, ki na podlagi 17. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji vodi delo generalne policijske uprave. Meni, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je sledilo le pričam toženke, ne pa ugotovitvam notranje varnostnega poročila z dne 9. 4. 2024, kjer je dejansko stanje ugotovljeno drugače. Nesporno je, da tožnik očitanih ravnanj dne 23. 4. 2024 ni storil na način, da bi ravnal naklepno ali iz hude malomarnosti. Iz notranje varnostnega poročila namreč izhaja, da je bil ves čas nesoglasij skrben oče in soprog. Dne 24. 3. 2024 je bil izzvan s strani soproge z burnimi očitki in vpogledi v telefon in ne drži, da je prišel domov alkoholiziran in pričel razgrajati in razmetavati. Ugotovljeno je bilo, da obstaja resen dvom v resničnost navedb njegove soproge. Sodišče tudi ni vpogledalo v zdravstveno dokumentacijo B. B., čeprav bi bilo ob vpogledu jasno, da tožnik ni bil nasilen in je dobila poškodbe na način, kot je izpovedala. Kot ključno izpostavlja, da je Specializirano državno tožilstvo zavrglo kazensko ovadbo, ker ni podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje, sodišče prve stopnje pa je ob istem dokaznem gradivu ugotovilo, da obstajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, kar posega v ustavno zagotovljeno domnevo nedolžnosti. Ne glede na 14. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in VIII Ips 564/2007, sodišče brez utemeljenega suma ne more zaključiti, da so izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja. Brez zahteve upravičenega tožilca se kazenski postopek ne more začeti. Sodbo VIII Ips 564/2007 razume na način, da za odločanje o izredni odpovedi niso odločilna dejstva iz kazenskega postopka, kadar so podane časovne okoliščine med vloženo obtožnico in sklepom o preiskavi ali preden postane obtožnica pravnomočna, ne pa tudi v fazi predkazenskega postopka, ko niso izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, ampak je podan le sum. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni odločitev tako, da zahtevku ugodi oziroma podredno sodbo razveljavi in vrne zadevo v nov postopek.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbi tožnika in predlaga njeno zavrnitev, sama pa se tudi pritožuje zoper I. točko izreka, s katero ji je sodišče prve stopnje naložilo plačilo razlike v plači za čas prepovedi opravljanja dela. Izpostavlja, da je način izračuna nadomestila plače drugačen kot obračun plače. Osnova za izračun nadomestila plače je postavka Z120, ki je sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost, dodatka za stalnost in delovno dobo. Sodišče prve stopnje je napačno upoštevalo postavko Z080. Za april 2024 je napačno upoštevalo tudi ure, za katere tožniku pripada nadomestilo. Toženka je nasprotovala obračunu obresti od 10. dne v mesecu, saj je bila plačo dolžna plačati do 15. dne v mesecu za pretekli mesec. Predlaga spremembo sodbe tako, da mora tožniku za april 2024 plačati nadomestilo plače v višini 3,37 EUR, za maj 2021 v višini 105,13 EUR in za junij 2021 v višini 77,44 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec.

4.Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke pa je delno utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, v povezavi z drugim odstavkom 350. člena ZPP, preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Glede vseh odločilnih dejstev je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna, razen glede datuma teka zakonskih zamudnih obresti.

6.Toženka je tožniku dne 17. 5. 2024 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po prvi in drugi alineji 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) zaradi nasilja v družini in neupoštevanja zakonito odrejenih ukazov policistov. V odpovedi tožniku očita, da je dne 24. 3. 2024 v alkoholiziranem stanju vpričo sedemletnega sina razmetaval po hiši, držal, tresel in odrival svojo ženo tako, da je slednja udarjala ob pohištvo, ob udarcu v pomivalno korito se je iztaknil sifon za vodo, žena pa je utrpela lahke telesne poškodbe. Žena in sin sta bila prestrašena, zato je sin poklical na številko 113. Ko so policisti prišli na kraj, sta žena in sin pritekla iz hiše, tožnik jima je sledil in se na ukaz policistov ni ustavil. Nasilje (ženo je pretepal, odrival, stiskal za roke, ji grozil, da jo bo uničil, da ji bo uničil s. p., da mu nič ne more, jo žalil) je tožnik izvajal od leta 2022 in še pred tem, v novembru 2023 pa je fizično obračunal tudi s sinom z močno zaušnico. O navedenem je bila Generalna policijska uprava seznanjena s strani PU A. dne 15. 4. 2024, namestnik generalnega direktorja Policije C. C., ki je na podlagi prejetega obvestila zahteval uvedbo postopka izredne odpovedi, pa dne 18. 4. 2024.

7.Skladno z ustaljeno sodno prakso začne rok za podajo izredne odpovedi teči, ko se predstojnik seznani z vsemi bistvenimi elementi kršitve in okoliščinami, ki vplivajo na presojo le-te. Čeprav so služba generalnega direktorja Policije in ostale službe znotraj Policije seznanjene s kršitvami pred predstojnikom in očitke tudi preverijo, preden jih predstavijo predstojniku, to ne pomeni, da je bil s kršitvami avtomatično seznanjen tudi predstojnik, ki vodi delo Policije. Tožnik zato v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da je bil uradni zaznamek o sprejemu ustne ovadbe sestavljen že dne 25. 3. 2024, odredba o prepovedi približevanja in obvestilo o zaznavi nasilja v družini pa dne 26. 3. 2024. Pri tem niti ne zatrjuje, da so bili navedeni dokumenti posredovani generalnemu direktorju Policije oziroma njegovemu namestniku. Prav tako ne zatrjuje, da je bil namestnik generalnega direktorja Policije že dne 15. 4. 2024 seznanjen s predlogom PU A. Ugotovljeno je bilo, da je predlog prejel D. D., vodja službe generalnega direktorja Policije, ki je zadevo predstavil članom ožjega vodstva, preveril je vse okoliščine in nato dne 18. 4. 2024 s predlogom seznanil namestnika generalnega direktorja Policije, ki se je odločil, da se začne postopek izredne odpovedi. Ker je bil namestnik generalnega direktorja Policije z očitanimi kršitvami dejansko seznanjen 18. 4. 2024 in ne že ob podaji ovadbe oziroma izdaji odredbe o prepovedi približevanja, se tožnik neutemeljeno sklicuje na zadevo VIII Ips 187/2015, v kateri je bilo ugotovljeno, da je bil predstojnik seznanjen z očitanimi kršitvami, ko je Generalna policijska uprava prejela obvestilo Specializiranega državnega tožilstva o vloženi zahtevi za preiskavo. Rok za podajo izredne odpovedi je tako pričel teči dne 18. 4. 2024, odpoved pa je bila podana dne 17. 5. 2024, torej znotraj 30-dnevnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1.

8.Tožnik v pritožbi izpostavlja, da je bilo v notranje varnostnem poročilu ugotovljeno drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in prepisuje ugotovitve iz poročila. Z navedenim ni uspel omajati pravilne in prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je pojasnilo, zakaj ni sledilo notranjemu občutku E. E., ki je vodil notranji postopek in nekaterim njegovim zaključkom o B. B. v notranje varnostnem poročilu, ampak policistom, ki so dne 24. 3. 2024 posredovali ob prijavi nasilja. Policisti, ki so se odzvali na klic tožnikovega sina in posredovali dne 24. 3. 2024 (F. F., G. G., naknadno pa še H. H. in I. I.) so potrdili, da je tožnik v alkoholiziranem stanju fizično napadel ženo, jo odrival v pohištvo, zaradi česar se je iztaknil sifon, tožnikova žena pa je imela po roki in nogi udarnine in odrgnine. Ko je patrulja prispela na kraj, sta iz hiše pritekla B. B., ki je klicala na pomoč, in J. J., sledil pa jima je tožnik, ki ni spoštoval navodil policista G. G. naj se ustavi in ju pusti, zaradi česar sta morala G. G. in F. F. uporabiti strokovni prijem, udarec s tonfo in lisice, da sta tožnika umirila. B. B. je sicer naknadno spremenila svojo izjavo in pričela trditi, da je pritekla iz hiše in klicala na pomoč, ker se je bala za pobegle pse, vendar sodišče prve stopnje temu utemeljeno ni sledilo. G. G. in F. F., ki nista zainteresirana za izid tega spora in sta prva prišla na kraj dogodka, sta izpovedala povsem drugače, prav tako tožnik ni nikoli omenil, da naj bi žena stekla iz hiše zaradi psov. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da so tudi druge institucije, ki se ukvarjajo s problematiko nasilja v družini, tožnikovi ženi nudile pomoč, da je bila od 24. 3. 2024 do julija 2024 v veljavi odredba o prepovedi približevanja, kot tudi izjavo tožnika v notranje varnostnem postopku, da je sina v novembru 2023 res udaril. Žrtve nasilja v družini pogosto spremenijo svoje izjave, ostali izvedeni dokazi pa potrjujejo očitke iz izredne odpovedi, zato se tožnik neutemeljeno sklicuje na spremenjeno izjavo svoje žene, kot tudi na zavrnitev dokaznega predloga toženke, da se vpogleda v zdravstveno dokumentacijo B. B. Sodišče prve stopnje ni verjelo spremenjeni izjavi B. B., tudi sicer pa lahko kršitev zaradi zavrnitve dokaznega predloga uveljavlja le stranka, katere dokaz ni bil izveden, tožnik pa ni predlagal, da se vpogleda v zdravstveno dokumentacijo njegove žene. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je očitek o razmetavanju stvari neutemeljen, ker ob ogledu ni bilo ugotovljeno, da je stanovanje razmetano, pritožbeno sodišče izpostavlja, da je v zapisniku o ogledu z dne 25. 3. 2024 (B2) navedeno, da je pred ogledom B. B. stanovanje že delno pospravila. Ugovor o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ter upoštevanju izpovedi prič toženke, je posledično neutemeljen.

9.Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da ravnanje tožnika (nasilje nad ženo in mladoletnim otrokom, neupoštevanje navodil policistov) predstavlja ne le hujšo naklepno kršitev delovnih obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ampak tudi kršitev, ki izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Čeprav upravičeni tožilec ne uvede kazenskega postopka zoper delavca, ki se mu očita kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja, to ne vpliva na presojo obstoja očitane kršitve po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 v individualnem delovnem sporu, zato se tožnik neutemeljeno sklicuje na pristojnosti državnega tožilca in določbe ZKP, prav tako si napačno interpretira odločbo VIII Ips 564/2007. Čeprav je Specializirano državno tožilstvo ovadbo zavrglo, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali držijo očitki o kršitvi delovnih obveznosti z zakonskimi znaki kaznivega dejanja, s čimer ni kršilo domneve nedolžnost, saj ni ugotavljalo tožnikove kazenske odgovornosti.

10.Glede na naravo tožnikovih kršitev (razmetavanje po hiši, tresenje in odrivanje žene, udarec sina, neupoštevanje ukazov policistov), je šlo lahko le za naklepno ravnanje. Tožnikova žena je kasneje sicer podala izjavo, kjer je navedla, da je bil tožnik skrben in ljubeči oče ter mož, vendar naknadno spreminjanje izjave žrtve nasilja v družini ne pomeni, da očitana ravnanja niso storjena naklepno. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je toženka dokazala očitane kršitve delovnih obveznosti po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, zato je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka tožniku za čas prepovedi opravljanja dela plačala prenizko nadomestilo plače, zato je delno ugodilo njegovemu zahtevku za plačilo razlike v plači za ta čas, toženka pa neutemeljeno nasprotuje načinu izračuna prikrajšanja. Tožnik je v drugi pripravljalni vlogi navedel, da je povprečna plača v zadnjih treh mesecih pred prepovedjo znašala 1.872,75 EUR, toženka pa tako opredeljeni višini zahtevka ni specificirano nasprotovala. Navedla je le, da je bil sklep o prepovedi opravljanja dela zakonit in ni jasen način izračuna razlike, kar ne drži. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno izhajalo iz povprečne plače, kot jo je opredelil tožnik (drugi odstavek 214. člena ZPP). Ugovori toženke, katero postavko na plačilnih listah bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti, katere normativne ure bi moralo upoštevati, pa predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj bi navedena dejstva toženka lahk0 in bi jih tudi morala nevesti že tekom postopka na prvi stopnji.

12.Utemeljeno pa toženka nasprotuje teku zakonskih zamudnih obresti od 10. dne v mesecu za pretekli mesec namesto od 16. dne. Toženka je pravočasno ugovarjala, da je bila tožniku dolžna plačati plačo najkasneje do 15. dne v mesecu in je posledično lahko v zamudi šele od 16. dne v mesecu za pretekli mesec. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi toženke delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v točki I izreka, tako da tožniku pripadajo zakonske zamudne obresti od 16. dne v mesecu za pretekli mesec, tožbeni zahtevek pa zavrnilo v delu, kjer je tožnik zahteval plačilo zakonskih zamudnih obresti od 10. do 15. dne v mesecu. V preostalem pa je pritožbo toženke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške (prvi odstavek 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Prim. VIII Ips 28/2022.

2Uradni zaznamek o sprejemu ustne ovadbe je sestavila PU A., na njem ni navedeno, da bi bil posredovan generalnemu direktorju Policije (B2); obvestilo o zaznavi nasilja v družini je bilo naslovljeno na CSD (B5); odredba o prepovedi približevanja je bila vročena tožniku, preiskovalni sodnici, PP A. in oškodovanki (B7).

3Komunikacija B. B. s svetovalkama društva K. o nasilju tožnika od novembra 2020 dalje; obravnava pred CSD.

4Prim. VIII Ips 177/2014 .

5Ovadba je bila zavržena, ker tožnikova žena ni želela sodelovati s tožilstvom, ni navedla imen prič, katerim je poročala o nasilju, in ni predložila fotografij poškodb, za katere je navedla, da jih je povzročil tožnik (A23).