Jedro

Tožena stranka z izrekom izpodbijane odločbe ni zadostila določbi prvega odstavka 252. člena ZUP, saj je v izreku v celoti izostala odločitev o sami pritožbi vlagatelja zahtevka. Z izrekom, kot ga je oblikovala tožena stranka, namreč ni odločila o bistvenem vprašanju, ali se pritožbi ugodi (deloma ali v celoti) ali pa se pritožba zavrne, temveč je pod točko 1 odločila zgolj o tem, da se s strani tožnika izdana prvostopenjska odločba odpravi, tožnik pa je v danem roku dolžan prosilcu posredovati skenirane reprodukcije 19 dokumentov, naštetih v nadaljnjih 19 alineah.

Tudi za izrek drugostopenjske odločbe, ki je v obravnavanem primeru predmet spora med strankama, velja določilo 213. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Informacijskega pooblaščenca št. 0710-66/2010/13 z dne 29. 11. 2010 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka ob sklicevanju na določila 1. odstavka 252. člena in 3. odstavka 256. člena ZUP pod zgoraj navedeno opravilno številko istočasno izdala sklep in odločbo po pritožbi prosilca A.A. zoper odločbo Državnega pravobranilstva št. DP-A01-263/2010-10 z dne 24. 9. 2010, sedaj tožeče stranke, v zadevi seznanitve prosilca z lastnimi osebnimi podatki tako, da je s sklepom ustavila pritožbeni postopek v delu, ki se ne nanaša na določno opredeljeno dokumentacijo (ki sta jo izmenjala Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Veterinarska uprava RS in upravljavec) v zvezi s premoženjsko-pravnim zahtevkom (1. alinea), niti se ne nanaša na drugo dokumentacijo upravljavca, ki se nanaša na prosilca v zvezi s pripravo tega zahtevka (2. alinea) ter se nanaša na dokumente, ki jih je upravljavec prejel na glavni obravnavi (3. alinea) in ki se nanaša na dokazno gradivo ter potne naloge v zvezi s konkretnim postopkom uveljavljanja premoženjsko-pravnega zahtevka (4. alinea). Z izrekom izpodbijane odločbe pod točko 1 pa je tožena stranka odločila, da se odločba upravljavca št. DP-A01-263/2010-10 z dne 24. 9. 2010 odpravi ter da je upravljavec (sedaj tožnik) dolžan v 8 dneh od vročitve te odločbe prosilcu posredovati skenirane reprodukcije v nadaljevanju naštetih 19 dokumentov, opredeljenih z opravilnimi številkami in datumi izdaje oziroma prejema. Hkrati je pod točko 2 odločila, da posebni stroški v tem postopku niso nastali.

V obrazložitvi navaja, da je prosilec dne 27. 8. 2010 pri upravljavcu po elektronski pošti vložil zahtevo skladno s 30. členom ZVOP-1 za pridobitev „skena“ vseh dokumentov, ki so vezani na njegovo ime A.A., da ga upravljavec seznani z virom tega podatka oziroma listine in komu vse je bil posredovan in zakaj, po prejemu prvostopne odločbe, s katero je njegovo zahtevo upravljavec (sedaj tožnik) zavrnil ob sklicevanju na 30. in 36. člen ZVOP-1 v povezavi s 7. in 8. členom Zakona o državnem pravobranilstvu, na podlagi katerega zastopa pred sodišči državo, njene organe in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe, na podlagi usmeritvenih navodil teh subjektov, katerim na njihovo zahtevo poroča o zadevah, kjer jih zastopa ter jim pravno svetuje pri sklepanju pogodb, s katerimi za te subjekte nastajajo premoženjske pravice in obveznosti; nadalje je še navedel, da v konkretni zadevi razpolaga le z relevantno dokumentacijo, vezano na prosilca, ki jo je pridobil kot stranka v kazenskem postopku, v katerem nastopa s premoženjsko-pravnim zahtevkom, poleg tega pa poseduje dopise med omenjenim ministrstvom ali Veterinarsko upravo RS, te listine pa niso javne, saj je med stranko in zastopnikom zaupno razmerje, razkritje vsebine zahtevanih dokumentov pa bi škodovalo dokazovanju in pregonu oziroma izvedbi kazenskega postopka, ki še traja, ter hkrati ogrozilo uspeh v tem postopku. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema navedbe prosilca, ki je v pritožbi navedel, da mu odločitev upravljavca odvzema možnost seznanitve s podatki, ki jih država zbira o njem in ga postavlja v položaj, v katerem ne sme biti seznanjen s podatkom, s čem ga država preganja, ker če bi bil (seznanjen), bi to lahko ogrozilo uspeh države v pregonu. Naknadno je prosilec dne 19. 11. 2010 toženi stranki sporočil, da ne potrebuje dokumentov, ki jih je upravljavec prejel na obravnavi in da ne potrebuje dokaznega gradiva ter potnih nalogov, pač pa želi le dokumentacijo, ki sta si jo izmenjala upravljavec in Veterinarska uprava RS (v nadaljevanju: VURS), ki pa ne predstavlja dokaznega gradiva. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka izpostavlja 3. odstavek 38. člena Ustave RS in določila 1. in 2. točke 6. člena, 30. člen ter 31. člen ZVOP-1, kolikor se nanašajo na pravico posameznika do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki oziroma možnostjo omejitve te pravice skladno z 2. odstavkom 15. člena v povezavi z 2. odstavkom 38. člena Ustave RS ter 36. člena ZVOP-1. Za zakonito omejitev pravice do seznanitve morajo biti po stališču tožene stranke podani trije pogoji, in sicer mora biti omejitev predvidena z zakonom, pravica posameznika se lahko omeji le izjemoma iz taksativno naštetih razlogov, kot tudi, da se omejitve lahko določijo le v obsegu, ki je nujen za dosego namena varovanih interesov. Po preučitvi Zakona o državnem pravobranilstvu tožena stranka ugotavlja, da ne vsebuje nobenega zakonskega določila, ki bi na način, predviden v 1. odstavku 36. člena ZVOP-1 omejevalo pravico posameznika do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki, zato meni, da citirani zakon ne daje podlage za zavrnitev, niti ne obstaja kakšen drug relevanten zakon, ki bi omejeval to pravico v konkretnem primeru. Nadalje ugotavlja, da med varovanimi interesi, ki jih ščiti 36. člen ZVOP-1 ni premoženjsko-pravnih zahtevkov. Poleg tega pa adhezijski postopek, za kar gre v obravnavanem primeru, ne more soditi v kategorijo „preprečevanja, razkrivanja, odkrivanja, dokazovanja in pregona kaznivih dejanj in prekrškov“. Nadalje meni, da prav tako ni možno uporabiti omejevanja pravice posameznika do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki zaradi „pravic in svoboščin drugih“, kar je tudi eden od varovanih interesov iz 1. odstavka 36. člena ZVOP-1. Po oceni tožene stranke je smiselno, da bi upravljavec na prvi stopnji in tožena stranka na drugi stopnji v primerih, kot je obravnavani, lahko tehtal med dvema pravicama različnih subjektov, in sicer pravice do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki na eni strani in pravice do sodnega uveljavljanja premoženjskega zahtevka na drugi strani, vendar bi morala takšna omejitev pravice biti eksplicitno zapisana v specialnem zakonu, kot je na primer Zakon o kazenskem postopku (ZKP) ali Zakon o pravdnem postopku (ZPP). ZKP sicer vsebuje omejevalne določbe v 128. členu, vendar se omejitve nanašajo na pregledovanje in prepisovanje kazenskih spisov, kar pa ni predmet tega postopka, saj prosilec ne želi seznanitve z lastnimi osebnimi podatki, ki bi izhajali iz kazenskega, temveč pravobranilskega spisa. Tudi ZPP omejuje pravico do pregledovanja in prepisovanja spisov, vendar pa se omejitve nanašajo zgolj na upravičene subjekte (stranke ali druge osebe z opravičeno koristjo) in ne na posamezne kategorije dokumentov ali podatkov. Pri tem dodatno ugotavlja, da ZVOP-1 ne predvideva nobenega mehanizma, ki je kot izjema predpisan z določili Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ), ki bi omogočal zavrnitev pravice posameznika v smislu izjeme podatkov iz sodnega postopka, katerih razkritje bi škodovalo izvedbi takšnega postopka, ali v smislu izjeme notranjega delovanja organa. Pri tem ugotavlja, da je namen navedenih zakonov različen, saj ZDIJZ omogoča dostop do informacij javnega značaja vsakomur v smislu splošne transparentnosti, ZVOP-1 pa omogoča seznanitev z osebnimi podatki posameznika, na katerega se podatki nanašajo, v smislu specifične transparentnosti pri obdelavi osebnih podatkov posameznika. Z izrecnim namenom zakonodajalca so izjeme v 36. členu ZVOP-1 opredeljene ozko, zato mora biti tudi njihova interpretacija restriktivna oziroma ne dopušča širjenja in široke smiselne razlage. Nadalje v obrazložitvi (pod točko 4.1.) tožena stranka ugotavlja, da v izreku pod točko 1 izpodbijane odločbe našteti dokumenti izpolnjujejo pogoje za dovolitev seznanitve z lastnimi osebnimi podatki prosilca iz razlogov, ki jih našteva v nadaljevanju: v 1. alinei ugotavlja, da ti dokumenti vsebujejo identifikacijske osebne podatke prosilca, na katerega se nanaša tudi vsebina dokumentov, poleg tega pa vsebujejo še vrsto drugih podatkov, ki se glede na prosilčevo določenost, nanašajo na prosilca, zlasti podatke o udeležbi v kazenskem postopku, podatke o službenih poteh, podatke o opravljanju dela, predvsem pa podatke o dejstvu, da Republika Slovenija zoper prosilca uveljavlja tudi premoženjsko-pravni zahtevek. Nadalje v 2. alinei ugotavlja, da se ti dokumenti v fizični obliki nahajajo v obravnavanem pravobranilskem spisu. V 3. alinei ugotavlja, da je s temi dokumenti razpolagal tipičen upravljavec v javnem sektorju, saj gre za državni organ. V 4. alinei ugotavlja, da v konkretnem primeru ZVOP-1 in področni predpisi, kot na primer Zakon o državnem pravobranilstvu, ZKP in ZPP ne predvidevajo omejitve pravice do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki v smislu 36. člena ZVOP-1. Četudi našteti dokumenti vsebujejo osnovne identifikacijske osebne podatke drugih oseb, zaposlenih tako pri upravljavcu, kot tudi pri Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani, MKGP, VURS ali Okrajnem sodišču v Ljubljani, pa tožena stranka upravljavcu ni naložila, naj te podatke prikrije, glede na to, da gre v konkretnem primeru za osebne podatke javnih uslužbencev, za katerih razkritje obstaja pravna podlaga v 1. odstavku 9. člena ZVOP-1 in v 3. odstavku 6. člena ZDIJZ, dostop do njih pa lahko zahteva vsakdo, brez izkazanega pravnega interesa. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da se prosilec niti v svoji pritožbi niti v kasnejših pojasnilih ni pritožil glede zavrnitve njegovega zahtevka v delu, ki se nanaša na zahtevo za posredovanje seznama uporabnikov, katerim so bili posredovani osebni podatki, in informacije o virih, na katerih temeljijo zapisi. Tožena stranka ugotavlja, da bo prosilec s podatkom o viru informacij ter uporabnikih in namenu posredovanja seznanjen s pomočjo informacij iz dokumentov, v katerih se nahajajo njegovi osebni podatki, saj gre predvsem za dopise oziroma korespondenco, iz katere je razviden naslovnik, namen pošiljanja, viri informacij pa izhajajo iz samega razmerja med upravljavci in naslovniki ali pošiljatelji v postopku uveljavljanja zadevnega premoženjsko-pravnega zahtevka.

Tožnik v tožbi uvodoma opisuje kronološki potek postopka v obravnavani sporni zadevi, v kateri je tožnik odločil kot upravljavec z odločbo DP-A01-263/2010-10 z dne 24. 9. 2010 o zahtevi vlagatelja A.A. za seznanitev z lastnimi osebnimi podatki na podlagi 30. člena ZVOP-1 tako, da je njegovo zahtevo zavrnil ob sklicevanju na 36. člen ZVOP-1, ker bi razkritje vsebine zahtevanih dokumentov škodovalo dokazovanju in pregonu oziroma izvedbi kazenskega postopka, ki še traja ter hkrati ogrozilo uspeh v tem postopku. Z izpodbijano odločbo pa se tožnik ne strinja iz razlogov, ki jih navaja v nadaljevanju tožbe ob sklicevanju na Zakon o odvetništvu, ki v 6. členu določa, da mora odvetnik varovati kot tajnost vse, kar mu je zaupala stranka. Dolžnost varovanja zaupnosti veže tudi druge osebe, ki delajo v odvetniški pisarni. Skladno z določilom 2. odstavka 21. člena citiranega zakona pa je odvetnik upravičen informirati javnost o svoji dejavnosti pod pogojem, da pri tem varuje zavezo o zaupnosti, ki je skladna z etičnimi zahtevami, ki veljajo za opravljanje odvetniškega poklica, kot izhaja iz Kodeksa odvetniške poklicne etike. Ta v 51. členu določa, da mora odvetnik varovati kot tajnost, kar mu je stranka zaupala ali kar je kot zaupno zanjo izvedel. Tudi sam mora vestno oceniti, kaj stranka želi varovati kot tajno. Dolžnost varovanja poklicne tajnosti velja tudi za vsebino odvetnikovega spisa in to tudi po prenehanju zastopanja in pri uničenju arhiva končanih zadev. Po mnenju tožnika bi se z izvršitvijo izpodbijane odločbe tožene stranka o posredovanju skeniranih reprodukcij izmenjanih dokumentov z VURS v zvezi s pripravo premoženjsko-pravnega zahtevka v danem primeru kršilo zaupno razmerje in etična načela, ki jih mora Državno pravobranilstvo oziroma tožnik spoštovati pri svojem delu ob upoštevanju 1. odstavka 1. člena in 1. odstavka 2. člena Zakona o državnem pravobranilstvu, saj tožnik v skladu z določilom 7. člena navedenega zakona na podlagi usmeritvenih navodil zastopanega pred sodišči zastopa državo, njene organe in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe, torej kot „odvetnik države“ oziroma Republike Slovenije. Zato meni, da za razmerja med tožnikom, to je Državnim pravobranilstvom kot zastopnikom in Republiko Slovenijo oziroma njenimi organi, ki jih zastopa, veljajo enaka načela kot med odvetnikom in njegovo stranko. Izvrševanje nalog Državnega pravobranilstva, ki ga izvajajo državni pravobranilci, ne zahteva samo izpolnjevanja strokovnih pogojev, temveč vsaj v enaki meri tudi spoštovanje etičnih načel, zlasti spoštovanja zaupnosti razmerja in poslovnih interesov zastopanih strank, resnice, humanosti, človekovega dostojanstva, pravil lepega vedenja in podobno. Usmeritvena navodila, ki jih dajejo stranke svojemu zastopniku, zatorej nimajo narave predpisa, marveč gre za ustna ali pisna navodila stranke v postopku ali v zvezi s postopkom (upravnim, pravdnim, kazenskim) in v prvi vrsti temeljijo na zaupnosti razmerij med stranko in zastopnikom. Ob tem tožnik izrecno poudarja, da tožena stranka v svoji odločbi št. 090-163/2010/9 z dne 30. 11. 2010 (stran 4), s katero je na podlagi določil ZDIJZ zavrnila pritožbo imenovanega prosilca za dostop do informacij javnega značaja glede posredovanja (istih kot v konkretnem primeru zahtevanih) skeniranih dokumentov in listin, ki so povezani s pripravo premoženjsko-pravnega zahtevka in korespondenco z VURS in drugimi državnimi organi, sama ugotavlja, da so ti dokumenti sestavljeni v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organa. V teh dokumentih je vsebovana strategija državno-pravobranilskega dela in materializirana reprezentacija sodelovanja med dvema organa, katerega bistvo je v zaupnem odnosu med mandatarjem in mandantom. Državno pravobranilstvo, ki zastopa Republiko Slovenijo oziroma njene organe, se lahko s prispodobo imenuje „odvetnik države“, kar nakazuje na to, da je predvsem za uspešno uveljavljanje zahtevkov, s katerimi Državno pravobranilstvo v prvi vrsti ščiti javni interes, torej interes vseh državljanov Republike Slovenije, potrebno ščititi zaupnost komunikacije med organom in subjektom, ki ga zastopa. Sama tožena stranka v citirani odločbi ugotavlja, da če je zaupanje porušeno oziroma obstaja bojazen, da bodo dokumenti, ki sta jih organ in zastopanec izmenjala za namene postopka, v katerem je drug organ zastopan, dostopni na podlagi določb ZDIJZ, lahko pride do situacije, ko je samo zastopanje oteženo ali celo onemogočeno. V zahtevanih dokumentih pa se pojavljajo prav usmeritvena navodila, smernice, vprašanja itd., ki so bila sestavljena z namenom, da lahko Državno pravobranilstvo učinkovito zastopa drug državni organ, ki uveljavlja premoženjsko-pravni zahtevek. Tovrstno razkritje zahtevane dokumentacije iz razloga seznanitve z lastnimi osebnimi podatki, bi povzročilo motnje in veliko škodo pri delovanju tožeče stranke, saj bi porušilo zaupanje med tožečo stranko kot zastopnikom in zastopancem, na dolgi rok pa bi lahko takšna praksa razkrivanja vsebine aktivnih, odprtih pravobranilskih spisov nasprotnim strankam države pomenila negativni in škodljiv vpliv na delo organa, zlasti uspešno uveljavljanje zahtevkov, s katerimi Državno pravobranilstvo oziroma tožeča stranka kot zakoniti zastopnik države ščiti v prvi vrsti javni interes. Zaradi tako široke razlage o dostopnosti osebnih podatkov prosilcem, ki so istočasno nasprotne stranke v sodnih postopkih, na dokumentih, ki jih izmenjuje tožeča stranka kot zakoniti zastopnik in zastopanec za namene posameznega sodnega ali drugega postopka, bi bilo zastopanje zelo oteženo ali celo onemogočeno, država oziroma njeni organi pa bi bili v sodnih in drugih postopkih v neenakopravnem položaju z ostalimi strankami, saj bi se nasprotna stranka z uveljavitvijo možnosti seznanitve z lastnimi podatki na raznih dokumentih istočasno seznanila tudi z usmeritvenimi navodili, smernicami in drugimi dokumenti, ki si jih tožeča stranka in zastopanec izmenjujeta za namene postopka, v katerem je drug organ zastopan. Navedeno bi lahko ustvarilo novo prakso, ko bi država oziroma državni organi za zastopanje sklepali pogodbe z odvetniki, saj bi bila notranja korespondenca v takem primeru veliko bolje zaščitena, kot če bi jih zastopalo Državno pravobranilstvo kot državni organ, kar bi za posledico imelo tudi večjo finančno obremenitev države, posledično pa tudi vseh državljanov oziroma davkoplačevalcev. Razkritje vsebine zahtevanih dokumentov bi v konkretnem primeru nedvomno škodovalo dokazovanju in pregonu oziroma izvedbi kazenskega postopka, v posledici bi šlo za kršitev etičnih norm odvetniškega poklica in varstva pravic in svoboščin državljanov Republike Slovenije. Zato je tožnik prepričan, da je ravnal pravilno, ko je zahtevo prosilca s svojo odločbo zavrnil, tožena stranka pa je ob reševanju pritožbe prosilca dejansko stanje napačno ugotovila, saj gre pri dokumentih, katerih „skene“ je prosilec zahteval na podlagi pravice do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki, za komunikacijo med Državnim pravobranilstvom kot zakonitim zastopnikom in zastopancem, zato v izpodbijani odločbi navedeni dokumenti niso javni. Tožnik izpostavlja, da je tožena stranka v konkretnem primeru sprejela diametralno nasprotno odločitev kot v svoji odločbi št. 090-163/2010/9 z dne 30. 11. 2010, s katero je zavrnila pritožbo imenovanega prosilca za dostop do istih dokumentov in listin, kot v sedaj sporni zadevi, na podlagi določil ZDIJZ.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti vztraja pri navedbah v izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo v celoti zavrne. V zvezi s stališči tožeče stranke, da po Zakonu o državnem pravobranilstvu tožnik pred sodišči zastopa državo in nastopa kot „odvetnik države“, zato naj bi za razmerja med njim in njegovimi strankami veljala enaka načela kot med odvetnikom in njegovo stranko, sklicujoč se na določila Zakona o odvetništvu, ki določa dolžnost varovanja poklicne tajnosti, raztezujočo tudi na vsebino odvetnikovega spisa, na podlagi česar tožnik meni, da gre za omejitev pravice do seznanitve po 36. členu ZVOP-1, tožena stranka najprej pojasnjuje, da neposredno sklicevanje na 36. člena ZVOP-1 ni mogoče. Ta določba namreč ne predstavlja samostojne pravne podlage za omejevanje, saj kot zgolj deklaratorna norma in neobvezujoče napotilo zakonodajalcu odkazuje na področne zakone. Pri tem izpostavlja določilo 38. člena Ustave RS in v konkretnem primeru ugotavlja, da ni podane nobene od možnih omejitev seznanitve z lastnimi osebnimi podatki. Čeprav gre pri delu tožeče stranke in odvetnikov za resda podobno delo, toda zgolj funkcionalna podobnost po mnenju tožene stranke ne dopušča analogne uporabe določb Zakona o odvetništvu, saj je odvetništvo samostojen poklic, reguliran z določili Zakona o odvetništvu, ki se opravlja kot pridobitna gospodarska dejavnost. Na drugi strani pa je tožnik državni organ, del organizacijske strukture države, ki pred sodišči in upravnimi organi ne zastopa fizičnih oseb, temveč državo, njene organe in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe in katerega pristojnosti so regulirane zlasti z Zakonom o državnem pravobranilstvu. Le-ta sam pa ne odkazuje na subsidiarno uporabo določb Zakona o odvetništvu. Tudi če bi bilo možno formalno sklicevanje na določbe o varstvu poklicne skrivnosti v Zakonu o odvetništvu, to v konkretnem primeru ne bi prišlo v poštev, saj kot pooblastitelj (zastopanec) ne nastopa posameznik kot nosilec ustavnih pravic, pač pa državni organ (VURS), ki mu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče priznati, saj je lahko le nosilec pristojnosti, tako da omejitev po Zakonu o odvetništvu v smislu Direktive 95/46/ES le 15. člena Ustave RS ne pride v poštev. Zato je po mnenju tožene stranke tudi zatrjevanje domnevno škodljivih posledic razkritja irelevantno, saj ni na voljo pravne podlage za omejitev seznanitve prosilca z lastnimi osebnimi podatki. Po oceni tožene stranke tudi razlog pregona kaznivih dejanj po Direktivi ne pride v poštev, ker za omejitev v tej fazi kazenskega postopka ni na voljo podlage v področnem zakonu in ker je tožeča stranka uveljavljala civilno-pravni zahtevek v adhezijskem postopku. V zvezi z navedbo tožnika, da je tožena stranka glede predmetne dokumentacije sprejela diametralno nasprotno rešitev na podlagi določb ZDIJZ, pa tožena stranka izpostavlja, da ZDIJZ predstavlja samostojno in od določil ZVOP-1 povsem ločeno materialno-pravno podlago za presojo dostopnosti do dokumentov, ki so lahko predmet odločanja tako po ZDIJZ kot po ZVOP-1. Glede seznanitve z lastnimi osebnimi podatki po ZVOP-1 je nepomembno, ali je upravljavec zavezanec po ZDIJZ, ali so dokumenti informacije javnega značaja in tudi, ali so podane izjeme od prostega dostopa po 6. členu ZDIJZ.

Stranka z interesom, A.A., ki mu je sodišče v skladu z določili 19. člena ZUS-1 v vednost posredovalo tožbo in odgovor tožene stranke na tožbo, svojega odgovora v danem roku ni vložil. Tožba je utemeljena iz drugih razlogov, kot jih uveljavlja tožeča stranka.

Predmet spora v obravnavanem primeru je uvodoma navedena odločba, ki jo je tožena stranka izdala na podlagi pritožbe prosilca A.A. zoper omenjeno zavrnilno odločbo, ki jo je na prvi stopnji odločanja izdal tožnik, Državno pravobranilstvo RS, pri svoji odločitvi pa se je tožena stranka, med drugim, sklicevala na 1. odstavek 252. člena in 3. odstavek 256. člena ZUP.

Po določbi 1. odstavka 252. člena ZUP, ki je v sistematiki zakona uvrščena v 8. razdelek (Odločanje organa druge stopnje o pritožbi), ki je uvrščen v XV. poglavje (Pritožba), ta pa v III. del (Pravna sredstva) ZUP, organ druge stopnje odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in sam reši zadevo, če ugotovi, da so bili v odločbi prve stopnje zmotno presojeni dokazi, da je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep glede dejanskega stanja ali da je bil napačno uporabljen pravni predpis, na podlagi katerega je bilo odločeno o zadevi, ali če spozna, da bi bilo treba po prostem preudarku izdati drugačno odločbo. Citiranemu določilu pa tožena stranka po presoji sodišča z izrekom izpodbijane odločbe, kot je predhodno povzet, ni zadostila, saj je namreč v izreku izpodbijane odločbe, kot ga je oblikovala tožena stranka, v celoti izostala odločitev o sami pritožbi vlagatelja zahtevka, A.A. (v delu, ki ga ni izrecno umaknil, na kar se sicer nanaša sklep tožene stranke o ustavitvi pritožbenega postopka na podlagi 3. odstavka 256. člena ZUP, ki je bil izdan hkrati z izpodbijano odločbo, vendar predmetna tožba zoper navedeni sklep ni uperjena).

Z izrekom izpodbijane odločbe, kot ga je oblikovala tožena stranka, v konkretnem primeru namreč ni odločila o bistvenem vprašanju, ali se pritožbi ugodi (deloma ali v celoti) ali pa se pritožba zavrne, temveč je z izrekom pod točko 1 odločila zgolj o tem, da se s strani tožnika izdana prvostopna odločba št. DP-A01-263/2010-10 z dne 24. 9. 2010 odpravi, tožnik pa je v danem roku dolžan prosilcu posredovati skenirane reprodukcije 19 dokumentov, naštetih v nadaljnjih 19 alineah (medtem ko je z izrekom pod točko 2 istočasno odločila, da v tem postopku posebni stroški niso nastali). To pa je v nasprotju z določilom 1. odstavka 252. člena ZUP (na katerega se sicer izrecno sklicuje) v povezavi z 2. odstavkom 246. člena ZUP, po katerem organ druge stopnje vzame zadevo v reševanje, če pritožbe ne zavrže; pri tem na podlagi 1. odstavka 247. člena ZUP organ druge stopnje preizkusi odločbo v delu, v katerem jo pritožnik izpodbija; v skladu z 2. odstavkom 247. člena ZUP jo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon, pri čemer mora v skladu s 1. odstavkom 254. člena ZUP tudi za odločbo o pritožbi smiselno uporabiti določbe ZUP, ki se nanašajo na odločbo, hkrati pa v skladu z 2. odstavkom 254. člena ZUP odgovoriti tudi na vse (relevantne) pritožbene navedbe. Navedeno pomeni, da tudi za izrek drugostopne odločbe, ki je v obravnavanem primeru predmet spora med strankama velja določilo 213. člena ZUP. Ta opredeljuje zahteve zakonodajalca glede oblikovanja vsebine izreka posamičnega konkretnega upravnega akta tako, da se v izreku odloči o predmetu postopka (v konkretnem primeru torej o pritožbi) in o vseh zahtevkih strank (1. odstavek), izrek mora biti kratek in določen; če je potrebno, se lahko razdeli tudi na več točk (6. odstavek), v njem se lahko v skladu z zakonom določijo tudi pogoji ali nalogi, povezani z odločitvijo organa o predmetu postopka (2. odstavek), če se z odločbo naloži kakšno dejanje, se določi v izreku tudi, v katerem roku ga je potrebno opraviti (3. odstavek); kadar je predpisano, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, mora biti to navedeno v izreku (4. odstavek). V izreku se odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka, določi se njihov znesek, kdo jih mora plačati, komu in v katerem roku ali navede, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (5. odstavek 213. člena ZUP).

Navedenim zahtevam zakonodajalca pa izrek izpodbijane odločbe v konkretnem primeru ne zadosti, saj se je tožena stranka v svojstvu drugostopnega organa pri odločitvi oprla na 2. odstavek 252. člena ZUP, pri čemer pa je v izreku izpodbijane odločbe izostala navedba glede obligatorne odločitve o pritožbi v skladu s 1. odstavkom 252. člena ZUP. To pomanjkljivost izreka izpodbijane odločbe je po presoji sodišča šteti za bistveno kršitev pravil upravnega postopka v smislu 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, saj v tolikšni meri pomanjkljivo oblikovan izrek izpodbijane odločbe, kot je predhodno povzet, onemogoča njen preizkus, saj ugotovljene pomanjkljivosti izreka ne more nadomestiti zgolj navedba v obrazložitvi odločbe (na str. 3, 2. odstavek), da je pritožba utemeljena, niti navedba v obrazložitvi izpodbijane odločbe (5. odstavek na strani 7), da je „pooblaščenec skladno s 1. odstavkom 252. člena pritožbi prosilca ugodil tako, da je upravljavcu naložil posredovanje določenih dokumentov ter v tem delu izpodbijano odločbo odpravil“.

Po presoji sodišča v konkretnem primeru s tem, da je v izreku izpodbijane odločbe, ki jo je tožena stranka oprla na 1. odstavek 252. člena ZUP, izostala odločitev tožene stranke glede pritožbe prosilca zoper prvostopno zavrnilno odločbo, tožena stranka ni ravnala v skladu s 1. odstavkom 252. člena ZUP v zvezi s 1. odstavkom 213. člena ZUP, pri čemer ugotovljena pomanjkljivost izreka izpodbijane odločbe onemogoča njen preizkus (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP). Sodišče je moralo tožbi že zaradi navedenega razloga na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ugoditi ter uvodoma navedeno odločbo tožene stranke odpraviti in se zato niti ni spuščalo v podrobnejšo presojo tožbenih ugovorov, glede katerih se bo opredelila tožena stranka, ko bo v predmetni sporni zadevi odločala v ponovljenem postopku v skladu z določilom 3. in 4. odstavka 64. člena ZUS-1.