Jedro

Predpisi o delovnih razmerjih ne prepuščajo disciplinskim organom, da opravljajo procesna opravila na način, ki se jim zdi najbolj primeren, temveč predpisujejo za posamezna procesna opravila posebne oblike. Oblika je način opravljanja procesnih opravil in ima svoj namen. Strogo varovanje procesnih opravil ustvarja procesno zakonitost, s katero se uresničuje zakonitost pri ugotavljanju disciplinske odgovornosti.

Izrek

1. Revizija zoper sklep se zavrže. 2. Revizija zoper sodbo se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklep direktorja tožene stranke z dne 4.3.1994, o začasni odstranitvi tožnice z dela in odločbo direktorja z dne 6.5.1994 ter njenega upravnega odbora z dne 15.6.1994, na podlagi katerih ji je bil zaradi domnevnih hujših kršitev delovnih obveznosti izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je ugotovilo, da za izrek suspenza niso bili izpolnjeni zakoniti pogoji iz 95. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR), uvedba in izvedba disciplinskega postopka pa sta bila bistveno kršena. O izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja tožnici je v nasprotju z določili 46. člena Kolektivne pogodbe tožene stranke oziroma njenimi pravili odločal nepristojni organ. V posledici razveljavitve disciplinskih sklepov je sodišče naložilo toženi stranki, da tožnico pozove nazaj na delo in ji prizna vse pravice iz delovnega razmerja ter ji izplača za čas suspenza razliko med prejetim nadomestilom in polno plačo, za čas po 21.6.1994 pa polno plačo. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje s sklepom razveljavilo v točki 4. izreka v delu, ki se nanaša na plačilo plače za čas od 21.6.1994 do 30.9.1996 in preostalo pripadajočo plačo do vrnitve tožnice nazaj na delo in v točki 5. glede stroškov postopka. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu potrdilo prvostopno sodbo.

Proti pravnomočni sodbi in sklepu sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožena stranka s predlogom, da se reviziji ugodi in izpodbijana sodba in sklep spremenita tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne. Revizija je bila vložena zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava, ki je, po mnenju tožene stranke, podana zaradi napačne razlage 95. člena Zakona o delovnih razmerjih. To določilo pogojuje izrek fakultativnega suspenza med drugim v primeru, da je zoper delavca uveden disciplinski postopek zaradi hujše kršitve delovne obveznosti, za katero se v skladu z zakonom izreče prenehanje delovnega razmerja. Ta pogoj je, po stališču revizije, predpisan ad probationem in ne ad valorem. To pomeni, da za zakonitost izreka odstranitve tožnice z dela zadošča že dejstvo, da je nastal v trgovini primanjkljaj, za katerega je odgovorna prav ona. Poslovodkinje, ki je kradla, delavci zadruge ne morejo trpeti med seboj, saj je tožnica to storila že pred izrečenim suspenzom. Bistvena kršitev določb postopka pa je podana, ker je pritožbeno sodišče napačno povzelo pritožbene navedbe tožene stranke in zato na njih zmotno odgovorilo. Za zakonitost izvedenega disciplinskega postopka so, po stališču revizije, pomembni tudi vsebinski razlogi, zato so v primeru konkurence postopkovnih pravil in odločanja po objektivnem pravu, relevantnejši vsebinski razlogi. Odločanje nepristojnega prvostopnega organa zato ne more predstavljati absolutne bistvene kršitve postopka, če je o zahtevi za varstvo pravic odločal pristojni organ. Tako kot sodišče šteje za absolutno bistveno kršitev določb postopka formalno napako na prvi stopnji, je absolutna in nepopravljiva kršitev prisvajanje zadružnega premoženja v trgovini, ki jo stori poslovodkinja.

Revizija je bila na podlagi 390. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V svojem odgovoru predlaga, da se revizija zavrne kot neutemeljena.

Revizija zoper sklep ni dovoljena.

Določila ZPP so uporabljena na podlagi napotilne norme iz 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - ZDSS). Po 400. členu ZPP lahko stranke vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje s katerim je bil postopek pravnomočno končan. V obravnavanem primeru pa ne gre za takšen sklep. Sodišče druge stopnje je na podlagi 370. člena ZPP s sklepom razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu izreka pod 4. in 5. in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. S tem sklepom postopek v tem delu ni bil pravnomočno končan. Zoper tak sklep zato revizija ni dovoljena in jo je moralo revizijsko sodišče zavreči (392. člen ZPP).

Revizija zoper sodbo ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Tožena stranka v reviziji uveljavlja revizijski razlog po 2. točki 1. odstavka 385. člena ZPP, pri čemer se sklicuje na kršitev iz določila 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Očitana kršitev ni podana, saj trditev, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, ne drži. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena in jih ustrezno obrazložilo. Če pa tožena stranka z njimi ne soglaša, pa to pomeni uveljavljanje revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Trditve o napačni presoji navedb pritožbe - ki niso bile odločilnega pomena - po svoji vsebini namreč predstavljajo izpodbijanje materialnopravne presoje obeh sodišč.

Materialno pravo v izpodbijani sodbi ni bilo zmotno uporabljeno.

Pravna podlaga za odločitev o zakonitosti izrečenega suspenza tožeči stranki je vsebovana v 69. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) in 95. členu Zakona o delovnih razmerjih, po katerem je delavcu mogoče začasno odstraniti z dela, med drugim tudi v primeru, če je zoper njega uveden disciplinski postopek zaradi hujše kršitve delovne obveznosti, za katero se v skladu z zakonom izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. Ob dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da je bila tožeča stranka na podlagi sklepa direktorja tožene stranke z dnem 4.3.1994 začasno odstranjena z dela, zoper njo pa je bila predlagana uvedba disciplinskega postopka šele 7.4.1994, za izrek suspenza, tudi po presoji revizijskega sodišča, ni obstajala zakonita podlaga.

V obravnavanem primeru je bila tožnica odstranjena z dela, ne da bi bila zoper njo zahtevana uvedba disciplinskega postopka in to le na podlagi sklepa direktorja. Po 2. odstavku 69. člena ZTPDR mora poslovodni organ oziroma delodajalec nalog o začasni odstranitvi v treh dneh predložiti pristojnemu organu, ki je določen s splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo. Po 52. členu Kolektivne pogodbe je kot tak organ določena komisija za delovna razmerja. Njena pristojnost je torej v zakonu in Kolektivni pogodbi tožene stranke posebej določena. Omenjeno procesno pravilo pomeni jamstvo, da bo inštitut suspenza zakonito uporabljen, da pri odločanju ne bo prisotna arbitrarnost in bo delavcu zagotovljena pravna varnost pred morebitno samovoljo. Ker je bila odločitev o suspenzu tožeče stranke sprejeta na način in po postopku, ki nima podlage v zakonu, je pravilna materialnopravna presoja sodišča, da ne more ostati v veljavi.

Materialno pravno pravilna pa je tudi odločitev o nezakoniti odločbi direktorja tožene stranke z dne 6.5.1994 v zvezi z odločbo upravnega odbora z dne 15.6.1994, s katero je bil tožnici izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Temeljna načela o disciplinskem postopku so vsebovana tako v III/7 poglavju Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja in VI. poglavju Zakona o delovnih razmerjih. V omenjenih zakonskih določbah je opredeljena pristojnost disciplinskih organov za ugotavljanje kršitev delovnih obveznosti in izrekanje ukrepov, njihova sestava, uvedba in izvedba disciplinskega postopka in delavčeve pravice v njem.

V 1. in 2. odstavku 59. člena ZTPDR je določena pristojnost organov, ki odločajo o disciplinski odgovornosti delavcev glede na težo storjene kršitve (poslovodni organ oziroma disciplinka komisija), v 2. odstavku 59. člena omenjenega zakonskega določila je kot organ, pristojen za izrekanje ukrepov prenehanja delovnega razmerja določena disciplinska komisija. Njeno sestavo in delo urejajo določila 3. in 4. odstavka 60. člena ZTPDR. Disciplinska komisija veljavno odloča o delavčevi odgovornosti za očitane kršitve le v svoji polni, sklepčni sestavi.

Ker je o očitanih kršitvah delovnih obveznosti tožnice odločal v nasprotju z zakonom (2. odstavek 39. člena ZTPDR) direktor tožene stranke, torej organ, ki za meritorno odločanje o zadevi absolutno ni bil pristojen, je njegova odločitev tudi, po presoji revizijskega sodišča, nezakonita. V posledici te ugotovitve je bilo potrebno razveljaviti vsa procesna dejanja in odločitve, saj direktor, ki je izrekel disciplinsko sankcijo, niti po zakonu, niti po kolektivni pogodbi, za njen izrek ni bil stvarno pristojen.

Kot je pravilno poudarilo sodišče druge stopnje, pomeni izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja po organu, ki nima zakonskih pooblastil, tako absolutno bistveno kršitev določb postopka (103. člen ZDR v zvezi s 1. točko 2. odstavka 354. člena ZPP), kot tudi zmotno uporabo prava. Takšna kršitev ima vedno za posledico razveljavitev odločbe, ne glede na to, ali je vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost same odločitve. Zato bi jo moral drugostopni organ po uradni dolžnosti že sam razveljaviti.

Z uvodoma omenjenimi določili ZTPDR in ZDR so določena procesna pravila in temeljna postopkovna načela, ki so jamstvo za zakonitost postopka. Disciplinski postopek nima samo funkcije varovanja interesov delodajalcev, temveč domnevnemu storilcu disciplinske kršitve tudi zagotavlja pravno varnost pred morebitno samovoljo in arbitrarnostjo. Predpisi o delovnih razmerjih zato ne prepuščajo disciplinskim organom, da opravljajo procesna opravila na način, ki se jim zdi najbolj primeren, temveč predpisujejo za posamezna procesna opravila posebne oblike. Oblika je način opravljanja procesnih opravil in ima svoj namen. Strogo varovanje procesnih opravil ustvarja procesno zakonitost, s katero se uresničuje zakonitost pri ugotavljanju disciplinske odgovornosti. S procesnimi oblikami se zagotavlja pravilnost odločanja in stanje materialne resnice, z njimi se uresničujejo procesne garancije delavcev v postopku in jih varujejo pred neupravičenimi sankcijami.

Zato stališče tožene stranke, da so v primeru konkurence med popolnostjo postopka in vsebinskimi razlogi, relevantnejši vsebinski razlogi, ni pravno pravilno. Disciplinsko materialno in formalno (procesno) pravo obsegata norme o uporabi disciplinskih sankcij zoper kršitelja delovne obveznosti in sta neločljivo povezana med seboj. Zato ni mogoče dajati prednosti ali procesnim oblikam ali vsebini materialnega disciplinskega prava.

Glede na navedeno reviziji zoper sodbo ni bilo mogoče ugoditi, zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, so upravljene v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).