Jedro

Plačilo stroškov upravljanja, vzdrževanja in obratovanja stavbe po zakonu bremenijo zgolj lastnika.

19. člen ZPSPP ureja zgolj (relativno) pravno razmerje med lastnikom in najemnikom in ne določa pravic in obveznosti najemnika do tretjih oseb - v konkretnem primeru do dobavitelja toplote (tožnice). Navedenega določila tako ni mogoče uporabiti za utemeljitev upravičenja tretje osebe (dobavitelja toplote) do najemnika oziroma nasprotno: za izključitev odgovornosti lastnika. Ker ne gre za zakonsko predpisano obveznost najemnika v razmerju do dobaviteljev, dobavitelj nima aktivne legitimacije v razmerju do najemnika. Dejanska raba, katere upravičenje ni utemeljeno na lastninski pravici, za najemnika ne ustvarja zaveze za plačilo vtoževanih stroškov. Ker najemnik ni pasivno legitimiran v razmerju do dobaviteljev, tudi ne pride v poštev subsidiarna odgovornost lastnika prostorov.

Dobavitelj lahko plačilo stroškov dobave toplotne energije zahteva neposredno le od etažnega lastnika (toženke), ta pa jih - odvisno od najemne pogodbe, lahko nato terja od najemnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 208358/2012 z dne 29. 12. 2012 obdržalo v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka (I. točka izreka) in toženki naložilo v plačilo pravdne stroške tožnice v znesku 144,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 8-dnevnega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Toženka je zoper navedeno sodbo pravočasno vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je neutemeljena pritožbena navedba o kršitvi določb pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano sodbo brez naroka za glavno obravnavo in izvedbe dokaza z zaslišanjem odgovorne osebe. Določilo drugega odstavka 454. člena ZPP namreč pooblašča sodišče, da izda odločbo o sporu brez naroka, če ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov in v kolikor nobena stranka ne zahteva izvedbe naroka. Zmotno je stališče pritožnice, da je s predlaganim zaslišanjem odgovorne osebe smiselno zahtevala tudi izvedbo naroka. Pravna teorija in sodna praksa sta si namreč enotni,(1) da mora stranka izvedbo naroka izrecno zahtevati, pri čemer ni mogoče šteti, da dokazni predlog z zaslišanjem strank ali prič pomeni takšno zahtevo, saj ni nujno, da bo sodišče predlogu ugodilo. Toženka v pritožbi ne trdi, da bi narok izrecno zahtevala, o spornem dejanskem stanju pa je bilo tudi po presoji pritožbenega sodišča mogoče odločiti že na podlagi pisnih dokazov. Smiselno zatrjevana kršitev določb postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

7. V konkretnem primeru je tožnica (dobavitelj) od toženke (lastnice poslovnih prostorov) zahtevala plačilo računov za dobavljeno toploto v obdobju od januarja do junija 2012. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja: 1. da je tožnica dobavitelj toplotne energije za poslovno stavbo na naslovu ..., 2. da je toženka lastnica poslovnih prostorov v tej stavbi, ki jih oddaja v najem, 3. da je upravnik v imenu lastnikov stavbe podpisal Pogodbo o dobavi toplote s tožnico, 4. da je tožnica toploto dobavila, vendar računi za poslovne prostore toženke od januarja do junija 2012 niso bili plačani. V pritožbi je sporna pasivna legitimacija toženke za plačilo dobavljene toplote in zastaranje terjatve.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev pravilno obdržalo sklep o izvršbi v veljavi v 1. in 3 odstavku izreka. Toženka ves čas postopka vztraja na stališču, da je za plačilo dobavljene toplote pravi dolžnik najemnik. Takšno naziranje je napačno. Nerazumljivo je stališče pritožbe, da upravnik ni opravil prenosa terjatve na tožnico (po 71. členu Stanovanjskega zakonika, v nadaljevanju SZ-1) oziroma, da bi moralo sodišče upoštevati 24. člen SZ-1, ki določa subsidiarno odgovornost lastnika za dolgove najemnika. Za stroške iz naslova upravljanja, vzdrževanja in obratovanja, ki nastanejo v vezi s poslovnimi prostori v poslovnih stavbah, se namreč ne uporablja SZ-1, temveč je potrebno uporabiti določbe Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (v nadaljevanju ZPSPP) in Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). V konkretnem primeru torej določila, ki jih citira pritožba, ne pridejo v poštev, saj se vtoževani stroški ne nanašajo na stanovanje oziroma na stanovanjsko stavbo, temveč na poslovno stavbo, zaradi česar določb SZ-1 ni mogoče uporabiti.

9. Pravilno je stališče prvostopenjske sodbe, da plačilo stroškov upravljanja, vzdrževanja in obratovanja stavbe (med katere sodijo tudi stroški za dobavljeno toploto) po zakonu (115. člen SPZ) bremenijo zgolj lastnika, zaradi česar je toženka kot lastnica poslovnih prostorov dolžna nositi te stroške. Že prvostopenjsko sodišče je toženki pojasnilo, da 19. člen ZPSPP, na katerega se sklicuje v pritožbi, ureja zgolj (relativno) pravno razmerje med lastnikom in najemnikom in ne določa pravic in obveznosti najemnika do tretjih oseb - v konkretnem primeru do dobavitelja toplote (tožnice). Navedenega določila tako ni mogoče uporabiti za utemeljitev upravičenja tretje osebe (dobavitelja toplote) do najemnika oziroma nasprotno: za izključitev odgovornosti lastnika.(2) Ker ne gre za zakonsko predpisano obveznost najemnika v razmerju do dobaviteljev, dobavitelj nima aktivne legitimacije v razmerju do najemnika. Dejanska raba, katere upravičenje ni utemeljeno na lastninski pravici za najemnika ne ustvarja zaveze za plačilo vtoževanih stroškov. Ker najemnik ni pasivno legitimiran v razmerju do dobaviteljev, tudi ne pride v poštev subsidiarna odgovornost lastnika prostorov.

10. S tem v zvezi so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki zmotne uporabe materialnega prava, ker prvostopenjsko sodišče odločitve ni oprlo na določbe Pogodbe o prevzemu upravljanja skupnih delov prostorov in naprav poslovne zgradbe S. in Najemne pogodbe. Toženka sicer opozarja, da se zakonska določila uporabljajo zgolj takrat, kadar razmerje ni pogodbeno urejeno oziroma v primeru kogentnih zakonskih določb in meni, da bi moralo sodišče upoštevati pogodbena določila, ki urejajo neposredno plačevanje najemnikov upravniku. Vendar tožnica ni bila stranka pogodb, na kateri se sklicuje pritožnica, zato prvostopenjsko sodišče teh pogodbenih določil ni moglo upoštevati za presojo razmerja med dobaviteljem in toženko. Pogodba o prevzemu upravljanja je bila namreč sklenjena med etažnimi lastniki in upravnikom, pri čemer tožnica ni bila stranka te pogodbe in torej ni v nikakršnem pogodbenem razmerju z upravnikom poslovne stavbe, ki je zastopnik etažnih lastnikov. Enako stališče je potrebno zavzeti tudi glede pritožbenih navedb v zvezi z neupoštevanjem Najemne pogodbe med toženko in najemnikoma, saj pravno razmerje med toženko in najemnikom ne vpliva na razmerje nasproti tretjim osebam - dobaviteljem. Dobavitelj lahko plačilo stroškov dobave toplotne energije zahteva neposredno le od etažnega lastnika (toženke), ta pa jih - odvisno od najemne pogodbe, lahko nato terja od najemnika.

11. Ob povedanem se izkaže za pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je pasivno legitimirana toženka (in ne najemnik) in posledično pritožba tudi z očitki, da tožnica ni vložila zahteve za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ker je bil račun izdan toženki (in ne najemnikoma), ne more uspeti.

12. Nadalje prav tako ni mogoče upoštevati v pritožbi podanih trditev o nepravilni razdelitvi porabe toplotne energije, ki naj bi bila razdeljena po kvadraturi, čeprav najemnika toplote nista uporabljala (453. člen ZPP). V sporih majhne vrednosti namreč sodišče ne sme upoštevati novih dejstev (in dokazov), ki jih je stranka predlagala oziroma navedla v vlogah, ki jih je vložila izven možnosti po 451. in 452. členu ZPP.(3) Ob povedanem trditev o nepravilni razdelitvi porabe toplotne energije ni več mogoče uveljavljati v pritožbi, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo oziroma se do njih ni opredeljevalo.

13. Nenazadnje je prvostopenjsko sodišče utemeljeno presodilo tudi, da do zastaranja tožničine terjatve še ni prišlo. Vtoževani računi so se nanašali na storitve opravljene v letu 2012, medtem ko je bil predlog za izvršbo vložen že 27. 12. 2012, pri čemer začne enoletni zastaralni rok skladno z določbo drugega odstavka 355. člena OZ teči šele po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilu (torej šele s 1. 1. 2013). Glede na navedeno pritožba ne more uspeti s trditvami, da je terjatev tožnice zastarala, češ da računi niso bili izdani na pravega dolžnika, saj je bila zavrnitev ugovora zastaranja pravilna.

14. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP).

(1) Primerjaj, Betetto, N., v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 722. Glej tudi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 135/2013, VSL sodba II Cpg 756/2014, I Cpg 1256/2012 ipd.

(2) Tako tudi VSL Sodba I Cpg 487/2010, VSL sodba II Cpg 1000/2013,VSL sodba in sklep II Cpg 1786/2013 ipd.

(3) Tako tudi N. Betteto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2009, str. 718.