Jedro

Revidentka vsa tri vprašanja, s tem da prvo in drugo niti nista konkretizirani, gradi na napačnem razumevanju razlogov izpodbijane sodbe. Ključni razlog za zavrnitev vodnega dovoljenja je namreč ta, da se gojenje vodnih organizmov lahko izvaja le v prostoru, ločenem od narave. Prav to pa v obravnavani zadevi, kjer je revidentka kot prostor gojenja navedla celotno površino jezera, ni bilo izkazano oziroma zagotovljeno. Zato revidentkina vprašanja, ki niso ustrezno konkretizira in izhajajo iz napačnega razumevanja razlogov izpodbijane sodbe, za dovoljenost revizije ne zadoščajo, saj na odločitev v obravnavani zadevi sploh ne morejo vplivati.

Za izkazanost zelo hudih posledic bi morala revidentka obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanjo izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanjo zelo hude, in to tudi izkazati.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za okolje, št. 35529-1/2013-13 z dne 23. 4. 2013. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožničin zahtevek za izdajo vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za gojenje sladkovodnih organizmov v ... jezeru, z odvzemom vode iz vodotoka ... potok in .... V upravnem postopku je bilo pridobljeno strokovno mnenje Zavoda RS za varstvo narave, Območne enote Celje. V tem mnenju je bilo ugotovljeno, da gojenje sladkovodnih organizmov, ki se po definiciji Zakona o ohranjanju narave izvaja v prostoru ločenem od narave, ni mogoče izvajati ločeno od stičnih ekosistemov in brez neposrednega vpliva nanje (vodne in na vodo vezane vrste slivniškega jezera so namreč neposredno povezane s pritoki in okoliškimi ekosistemi). Upravni organ je temu mnenju sledil in zahtevo za izdajo vodnega dovoljenja zavrnil. Pritožbeni organ je tožničino pritožbo zavrnil kot neutemeljeno z odločbo, št. 3555-40/2013/2-ŠZ z dne 4. 6. 2015. 2. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnica (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na vse tri točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga po prvem odstavku 85. člena ZUS-1. Zahteva vračilo stroškov revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6. V obravnavani zadevi se izpodbijani akt ne glasi na denarno vrednost, saj v tem aktu pravica oziroma obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti. Za izraz denarne vrednosti gre namreč le pri pravici do prejema določenega zneska in pri obveznosti plačati določen znesek. Zato pogoj za dovoljenost revizije po citirani določbi ZUS-1 ni izpolnjen.(1)

7. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo.

8. V okviru citirane določbe ZUS-1 revidentka uveljavlja dovoljenost revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja in odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Navaja tri vprašanja: „1. ali izpodbijana sodba ustreza standardom obrazložene odločbe, 2. ali je dopustno v postopku izdaje vodnega dovoljenja upoštevati, da sporno jezero spada v določen režim, čeprav z ustreznim podzakonskim aktom ni določeno, da tja spada, 3. ali je v primeru, če jezero spada v ekološko pomembno območje, pri izdaji vodnega dovoljenja potrebno ugotavljati, kateri habitatski tipi ali prosto živeče živalske ali rastlinske vrste naj bi bile pri tem ogrožene, ali to morebiti sploh ni potrebno“. Glede odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča pa navaja: „stališča prvostopnega sodišča odstopajo od uveljavljene sodne prakse Vrhovnega sodišča (Ustavnega sodišča in ESČP)-vprašanja pod 1 in 3“.

9. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije in kako mora biti izkazan odstop od soden prakse Vrhovnega sodišča izhaja iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča.(2) Revidentka teh zahtev ni izpolnila. Vsa tri vprašanja, s tem da prvo in drugo niti nista konkretizirani, gradi na napačnem razumevanju razlogov izpodbijane sodbe. Ključni razlog za zavrnitev vodnega dovoljenja je namreč ta, da se gojenje vodnih organizmov lahko izvaja le v prostoru, ločenem od narave. Prav to pa v obravnavani zadevi, kjer je revidentka kot prostor gojenja navedla celotno površino jezera, ni bilo izkazano oziroma zagotovljeno. Zato revidentkina vprašanja, ki niso ustrezno konkretizirana in izhajajo iz napačnega razumevanja razlogov izpodbijane sodbe, za dovoljenost revizije ne zadoščajo, saj na odločitev v obravnavani zadevi sploh ne morejo vplivati.

10. Revizije tudi ni mogoče dovoliti zaradi odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Revidentka, kot je to mogoče razumeti, ta pogoj uveljavlja v zvezi s prvim in tretjim vprašanjem. Že iz razloga, ker vprašanji nista pomembni v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, tudi ta pogoj za dovoljenost revizije ni izkazan.

11. Revidentka pa tudi ni izkazala, da je v tej zadevi izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, to je zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta.

12. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010) bi morala revidentka obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanjo izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanjo zelo hude, in to tudi izkazati.

13. Opisanega trditvenega in dokaznega bremena revidentka z navedbo, da ima odločitev zanjo hude materialne posledice, ker je brez dohodkov in ekonomsko ogrožena, ni izpolnila.

14. Ker uveljavljani pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

15. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Enako sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 100/2008, X Ips 233/2008, X Ips 115/2009, X Ips 407/2009, X Ips 264/2009, X Ips 494/2009, X Ips 503/2010, X Ips 182/2011 in drugi.

(2) Primerjaj s sklepi VSRS: X Ips 286/2008, X Ips 189/2009, X Ips 423/2012, X Ips 302/2013, X Ips 360/2013 in X Ips 86/2015.