Jedro

Odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica, takrat stara 39 let, se je 10. 6. 2012 poškodovala v delovni nesreči. Za škodo, ki jo je utrpela, je v deležu 65% odgovoren toženkin zavarovanec. S tožbo zahteva povrnitev denarne odškodnine za v tem škodnem dogodku utrpelo premoženjsko in nepremoženjsko škodo.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (med drugim) denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo odmerilo na 31.200,00 EUR (14.000,00 za telesne bolečine, 1.700,00 EUR za strah, 1.500,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti in 14.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti).

3. S pravočasno pritožbo toženka delno izpodbija prisodilni del sodbe. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da bi morala biti odškodnina za telesne bolečine odmerjena na 8.000,00 EUR, za strah na 1.200,00 EUR ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti na 8.000,00 EUR. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti pa meni, da ta tožnici ne pripada, ker niso izpolnjeni objektivni in subjektivni kriteriji za prisojo tovrstne odškodnine. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožnica pritožbenega odgovora ni podala.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Podroben dejanski obseg tožnici nastale nepremoženjske škode zaradi telesnih bolečin in neugodnosti, zaradi strahu, zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti, kateri s pritožbo niti ni izpodbijan, je razviden iz razlogov od šeste do trinajste strani prvostopenjske sodbe. Zato pritožbeno sodišče na tem mestu povzema le, da je tožnica utrpela večkosovni zlom leve petnice s premikom kostnih odlomkov, pri čemer je zlom segal v sprednjem delu v sklep, ki ga tvorita petnica in kocka, zadnji subtalarni sklep pa je bil zlomljen v več kosih.

7. V zvezi z odmero višine denarne odškodnine toženka trdi, da je upoštevaje sodno prakso (Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 275/2008, II Ips 73/2008, II Ips 80/2005 in Višjega sodišča v Ljubljani, v zvezi s katero pa ne navaja opravilne številke zadeve), za ugotovljeni obseg škode prisojena odškodnina previsoka.

8. Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, usmerjenih v odmero denarne odškodnine za tožnici nastalo nepremoženjsko škodo, je v 179. in 182. členu OZ, ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upoštevati je torej treba objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

9. Stališče pritožbe, da prisoja odškodnine za duševne bolečine za skaženost ni utemeljena, ni pravilno. Pri skaženosti je pravno pomembno ne le, za kakšne spremembe v zunanjosti človeka gre, koliko so opazne za povprečnega človeka, na katerem delu telesa se spremembe nahajajo, možnost njihovega zakrivanja, starost in spol oškodovanca, temveč tudi, kakšne reakcije povzročajo spremembe v zunanjosti oškodovanca pri drugih ljudeh. Tudi po presoji pritožbenega sodišča spremembe zunanjosti v konkretnem primeru predstavljajo skaženost, tako ob upoštevanju objektivnih kot subjektivnih meril. V 24. točki izpodbijane sodbe opisane spremembe na koži in šepanje so za okolico opazne. Za tožnico so te spremembe in šepanje moteči, saj v negativnem smislu občuti odzive okolice na te spremembe v zunanjosti kože in hoje.

10. Ob ugotovitvah prvega sodišča se relevantne pritožbene navedbe glede vrednotenja posameznih okoliščin izkažejo za nekoliko pretirane. Sodna praksa, ki jo pritožnica ponuja v primerjavo, pa se ne nanaša na primerljiv obseg škode. Pritožbeno sodišče glede na konkretne okoliščine, sploh tožničino starost in obseg področij, na katerih se objektivne prizadetosti tožnice odražajo, nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine, saj je prvo sodišče pri odmeri vseh oblik nepremoženjske škode ustrezno upoštevalo vse ugotovljene okoliščine. Odmerjeni znesek 31.200,00 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 28,94 takratne povprečne neto plače (Uradni list RS, št. 52/2018). Tako odmerjena odškodnina je ustrezno umeščena v okvir odškodnin za primerljivo škodo (npr. od novejše sodne prakse II Ips 97/2017), hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode, ki jo je utrpela tožnica. Tudi zneski denarne odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

11. Pritožbo je bilo potrebno zavrniti, ker se ni izkazala za utemeljeno. Niso bili namreč podani niti uveljavljani razlogi, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). V izpodbijanem delu je bilo tako potrebno sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

12. Pritožnica mora sama kriti stroške, ki so ji nastali v zvezi s tem pritožbenim postopkom, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).