Jedro

Delavec ima pravico (ne dolžnost), da naloženo nevarno delo odkloniti. Če tega ne stori, ampak nevarno delo opravlja (oziroma če opravlja delo na nedovoljen način, kot mu je naloženo s strani delodajalca), to delodajalca ne razbremeni (niti delno) odgovornosti za škodo, ki jo delavec pri delu utrpi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v 2. in 3. točki izreka tako, da se 1., 2. in 3. točka izreka v celoti glasijo: „1. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati 10.221,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 17. 12. 2008 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

2. Zavrne se za 7.521,96 EUR višji zahtevek in zahtevek za zamudne obresti od zneska nepremoženjske škode za čas od 1. 12. 2008 do 17. 12. 2008. 3. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 320,71 EUR v 15 dneh po prejemu sodbe, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 79,84 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 9.198,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 17. 12. 2008 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (1. točka izreka). Zavrnilo je za 8.544,30 EUR višji zahtevek in zahtevek za zamudne obresti od zneska nepremoženjske škode za čas od 1. 12. 2008 do 17. 12. 2008 (2. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 78,13 EUR stroškov postopka v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo (3. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe (2. točka izreka) in zoper odločitev o stroških postopka (3. točka izreka) se pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da odloči, da je dolžna tožena stranka tožniku poleg že prisojene odškodnine plačati še nadaljnjo odškodnino v znesku 8.544,30 EUR. Sodišče prve stopnje je odločilo, da naj bi tožnik sam z 10 % soprispeval k nastali nezgodi. Tožnik bi kot delavec z večletnimi delovnimi izkušnjami moral delo odkloniti in od tožene stranke zahtevati odpravo napak. Tožnik meni, da je sodišče prišlo glede očitane sokrivde tožnika samo s seboj v nasprotje, takšen zaključek pa je tudi v nasprotju z ugotovitvami izvedenca iz varstva pri delu. S tem je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da tožnik ni bil zadostno usposobljen, da bi na osnovi 14. člena ZVZD pravilno ocenil tveganja, kot tudi da je ocenjevanje tveganja naloga delodajalca. Kot izhaja iz mnenja izvedenca bi tožnik lahko uveljavljal navedeno pravico le v primeru, če bi bil predhodno na teoretičnem usposabljanju seznanjen z zahtevami pravilnika. Ni torej tožnik tisti, ki bi laično presojal, ali je zanj določeno delo toliko nevarno, da ga je dolžan odkloniti. Glede na ugotovitve izvedenca je torej materialnopravni zaključek sodišča, da bi moral tožnik ob merilu povprečno skrbnega delavca zaznati, da je nevarno delo pri stroju, pri katerem je potrebno z roko segati v bližino vrtečih se valjev in da bi takšen stroj moral imeti ustrezna varovala. Takšna ocena tveganja je v domeni delodajalca. Tožnik se ne strinja tudi z višino prisojene odškodnine. Meni, da je glede na obseg nepremoženjske škode prenizka in ni v skladu s sodno prakso za enakovrstne poškodbe. Pri odmeri višine odškodnine iz naslova prestanih telesnih bolečin in neugodnosti in bodočih telesnih bolečin, je sodišče premalo ovrednotilo dejstvo neugodne hospitalizacije, operacije, ki so jo opravili, ankitetične zaščite kot tudi nošnje longete. Sodišče ni upoštevalo in ustrezno vrednotilo dejstva, da se je moral kar 42-krat oglasiti na fizioterapevtske vaje. Ob škodnem dogodku je bil tožnik star 30 let, kar pomeni, da bo primoran prestajati telesne bolečine v obeh poškodovanih prstih še okoli 47 let. Sodišče bi moralo tožniku prisoditi še 2.000,00 EUR iz tega naslova oziroma odškodnino v znesku 7.000,00 EUR. Tudi iz naslova strahu je sodišče tožniku prisodilo odškodnino v prenizkem znesku. Ob samem škodnem dogodku je utrpel hud primarni strah, ob upoštevanju trajanja sekundarnega strahu je prisojena odškodnina v znesku 1.000,00 EUR prenizka. Tudi odškodnina iz naslova skaženosti je odmerjena v prenizkem znesku. Ob upoštevanju tožnikove starosti 30 let bi moralo sodišče prisoditi zahtevano odškodnino v višini 2.000,00 EUR. Ne strinja se tudi s prisojeno odškodnino iz naslova doslej prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ob ustreznem vrednotenju tožnikove starosti ob škodnem dogodku ter da je vsakodnevno omejen pri celi vrsti finih opravil bi mu moralo sodišče prisoditi zahtevano odškodnino v višini 6.000,00 EUR. Če sodišče tožniku ne bi prisodilo 10 % sokrivde bi mu moralo prisoditi tudi vso zahtevano odškodnino iz naslova premoženjske škode. Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Ker je bil v zadevi sporen predvsem temelj odškodninske odgovornosti bi moralo sodišče upoštevati oba kriterija (temelj in višino) in bi bil lahko tožnikov uspeh v pravdi že dosedaj 71 %. Sodišče je tožniku priznalo nagrado po tar. št. 3102 le za en narok, ni pa mu znan razlog zavrnitve nagrad za nadaljnje štiri naroke. Sklicuje se na veljavno odvetniško tarifo v delu, ki se nanaša na kazenski postopek. Meni, da v kolikor so se določbe odvetniške tarife, ki se nanašajo na pravdni postopek zdele sodišču nejasne, je sodišče dolžno postopati po analogiji za enake določbe kazenskega postopka. Z odločbo Vrhovnega sodišča RS, na katero se sklicuje sodišče, je Vrhovno sodišče RS kršilo Ustavo RS, ki vsakomur zagotavlja enake pravice in enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del (2. in 3. točka izreka) sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval plačilo odškodnine za nesrečo pri delu z dne 12. 4. 2007. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da se je tožnik dne 12. 4. 2007 poškodoval pri delu, ko je delal prireze za kartone na starih škarjah. Ugotovilo je, da tožena stranka ni poskrbela za varno opravljanje dela na krožnih žagah, na katerih še ni bila nameščena zaščitna varovalna pločevina, ki bi delavcem preprečevala dostop do nevarnih območij in ki bi zagotavljala ustavitev gibanja nevarnih delov, ker na vidnem mestu niso bila nameščena navodila za uporabo škarij in ker tožnik za delo ni imel opravljenega preizkusa usposobljenosti za varno delo. Zato je zaključilo, da je tožena stranka krivdno odgovorna. Kljub navedenim ugotovitvam je zaključilo, da je tožnik 10 % prispeval k nastanku škodnega dogodka, ker bi moral kot delavec z dolgoletnimi izkušnjami delo odkloniti in zahtevati odpravo napake.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) v 1. odstavku 184. člena določa, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Temeljni elementi odškodninske odgovornosti so nastanek škode, da škoda izvira iz protipravnega ravnanja, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem (obstoj le – teh je dolžan dokazati tisti, ki nastanek škode zatrjuje) in odgovornost na strani povzročitelja škode, ki je dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je le – ta nastala brez njegove krivde – 131. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Po določbi 2. odstavka 131. člena OZ se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. 149. člen OZ določa, da se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če dokaže, da ta ni bila vzrok. 153. člen OZ pa določa, da je imetnik prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali jih odstraniti, oziroma je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode.

Pritožbeno sodišče se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je podana 10 % sokrivda tožnika za nastanek škode. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi naj bil podan prispevek tožnika pri nastanku škode, ker ni odklonil naloženega mu dela oziroma ni zahteval odprave napake. Organizacija delovnega postopka je v rokah delodajalca. Ta mora primarno poskrbeti, da delo poteka varno. Delavec ima pravico in ne dolžnost naloženo mu nevarno delo odkloniti – 33. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99 in naslednji). Z opustitvijo odklonitve delodajalec ni razbremenjen, če je bilo delavcu naročeno, da delo opravi na nedovoljen način. Dolžnost delavca, da sam prispeva k varnemu delu, je pravilno razlagati le v okviru upoštevanja danih navodil in razpoložljivih varnostnih ukrepov. Kolikor pride do poškodbe zaradi neustreznih delodajalčevih navodil, nosi odgovornost izključno delodajalec. Drugačna razlaga bi spodbudila delodajalce, da preložijo svoje breme varne izvedbe dela na delavca. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnik ni imel opravljenega preizkusa usposobljenosti za delo strojnika pri krožnih žagah in da stroj ni imel ustreznih varoval, kar pomeni, da niso bili izpolnjeni temeljni pogoji za varno delo, je po oceni pritožbenega sodišča v celoti podana odgovornost tožene stranke za nastalo škodo in s tem pritožba tožnika utemeljena.

Ob preizkusu odločitve glede višine prisojene odškodnine pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe 179. člena OZ pri odmeri pravične denarne odškodnine. 179. člen OZ določa, da pravična denarna odškodnina pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (2. odstavek 179. člena OZ). Pri odmeri je primerno upoštevalo tudi osebnost oškodovanca, njegovo dojemanje škode in okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo v medsebojnih razmerjih med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje ter sodno prakso pri odmerjanju navedenih odškodnin, zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da je odškodnina iz posameznih naslovov negmotne škode odmerjena prenizko. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova odškodnine za negmotno škodo prisodilo iz naslova telesnih bolečin in neugodja med zdravljenjem 5.000,00 EUR od vtoževanih 7.000,00 EUR, za strah 1.000,00 EUR od vtoževanih 2.500,00 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti 1.000,00 EUR od vtoževanih 2.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 3.000,00 EUR od vtoževanih 6.000,00 EUR. Obseg tožnikovega oškodovanja, potek zdravljenja, trajanje in stopnje bolečin je natančno opisal izvedenec medicinske stroke, tožnik pa je bil o tem zaslišan kot stranka. Ob upoštevanju trajanja in stopnje bolečin (stalne hude bolečine dva dni, občasno hude še dva dni, stalne srednje močne bolečine dva tedna, občasne še dva tedna, ves čas zdravljenja občasne blage bolečine) je tožnik tudi po mnenju pritožbenega sodišča upravičen do odškodnine v višini 5.000,00 EUR. Tudi pri odmeri odškodnine za strah je sodišče prve stopnje upoštevalo vse okoliščine primera. Ugotovilo je, da je doživel hud primaren strah (ob sami poškodbi), sekundarni strah pa je trajal ves čas zdravljenja v bolnišnici, ko ga je skrbelo za obstanek prstov, zato je prisojena odškodnina iz naslova strahu primerna. Tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti je po oceni pritožbenega sodišča primerna. Neutemeljena je tudi pritožba glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je upoštevalo oceno izvedenca, da gre za blago zmanjšanje življenjskih aktivnosti, upoštevalo je tudi starost tožnika ter dejstvo, da bo tožnik duševne bolečine trpel še dolgo časa.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in glede temelja odškodninske odgovornosti sodbo sodišča prve stopnje po 5. odstavku 358. člena ZPP delno spremenilo tako, da je tožniku prisodilo še preostali del odškodnine (v znesku 1.022,10 EUR), za škodo, ugotovljeno po sodišču prve stopnje, v preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v 353. členu ZPP.

Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Ob preizkusu odločitve pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili stroški postopka pravilno odmerjeni. ZPP v 2. odstavku 154. člena določa, da v primeru, če stranka le deloma zmaga v sporu, se ji prizna le sorazmerni del stroškov. Pri ugotavljanju uspeha tožnika v sporu je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov pravilno ugotavljalo le, kolikšen je bil uspeh strank v sporu glede na višino postavljenega denarnega zahtevka, saj se le od te višine odmerjajo nagrade pooblaščencem. Pravilna je tudi odločitev, ko je tožniku priznalo po tarifni številki 3102 nagrado le za en narok. Ne glede na navedeno pa je moralo pritožbeno sodišče spremeniti odločitev o stroških postopka (2. odstavek 165. člena ZPP), ker je pritožbeno sodišče delno spremenilo odločitev. Po delno spremenjeni sodbi je tožnikov uspeh višji in sicer 58 %, uspeh tožene stranke pa 42 %. Stroški tožnika znašajo 1.964,03 EUR, 58 % predstavlja znesek 1.139,13 EUR. Stroški tožene stranke znašajo 1.948,64 EUR, 42 % znaša 818,42 EUR. Ob medsebojnem pobotanju stroškov, je tožena stranka dolžna povrniti tožniku znesek 320,71 EUR.

O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Tožnik je s pritožbo delno uspel. Od priglašenih stroškov je pritožbeno sodišče tožniku priznalo za sestavo pritožbe po tar. št. 3210 465,60 EUR ter 20 % DDV. Glede na uspeh s pritožbo (14,29 %) znašajo priznani stroški pritožbe 79,84 EUR.