Jedro

Čeprav ne najbolj običajna oziroma pogosta posledica , pa je bil ugriz psa zagotovo objektivno predvidljiva posledica tožnikovega ravnanja (beg pred policisti) oziroma nadaljnje tožnikove opustitve (neodziv na poziv policistov), kar pomeni, da je v skladu s teorijo adekvatnosti moč vzpostaviti pravnorelevantno vzročno zvezo med njegovim ravnanjem in nastankom škodnega dogodka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločitev o stroških (2. točka izreka) spremeni tako, da se znesek 709,37 EUR nadomesti z zneskom 652,17 EUR, znesek 40,30 EUR pa z zneskom 97,5 EUR; v preostalem pa se pritožba zavrne, sodba sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžna toženka tožniku v 15-ih dneh plačati znesek 1.472,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (in sicer od zneska 1.470,00 EUR od 19.9.2013 dalje do plačila in od zneska 2,92 EUR od 26.7.2013 dalje do plačila); v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (vse 1. točka izreka). Toženki je nadalje naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka v znesku 709,37 EUR (namesto tožniku) v korist proračuna RS, plačilo stroškov v znesku 40,30 EUR pa tožniku (vse 2. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe (za nadaljnjih 881,25 EUR) in odločitev o stroških se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da mu prisodi nadaljnjo odškodnino s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (vse s stroškovno posledico). Nasprotuje zaključku sodišča, da je sam prispeval 30% k nastalemu dogodku. Meni, da med njegovim ravnanjem in nastalo škodo ni pravno relevantne vzročnosti. Okoliščina, da ni počakal policistov v avtu, ampak se je skril v grmovje, njegovega soprispevka ne more utemeljiti. Stališče sodišča je zmotno tudi zato, ker samo njegovo ravnanje ni privedlo do škodnega dogodka, ampak je ta posledica krivdnega ravnanja vodnika policijskega psa. V zvezi s tem opozarja na ugotovitev sodišča, da policist, čeprav bi ga moral imeti, psa ni imel ves čas pod nadzorom (na zategnjeni vrvi). Če bi bil pod nadzorom, do ugriza psa ne bi moglo priti. Slednje pa pretrga vzročnost med njegovim ravnanjem in nastalim dogodkom. Toliko bolj, ker je dokazni postopek pokazal, da je bil tožnik v grmičevju pasiven, na kolenih in komolcih podprt v tla, roke pa je imel prekrižane na zatilju, ni poskušal bežati in tudi se ne upirati psu. Napačen je zaključek sodišča, da je bil pes na povodcu, saj tega razen prič vodnikov službenih psov ni potrdil nihče drug. Toženka je trdila, da naj bi pes najprej začel renčati in šele nato zagrabil tožnika. Če je bilo temu tako in če bi bil dejansko na povodcu, bi ga vodnik mogel in moral zadržati, tako da ne bi mogel napasti tožnika. Zato izpovedbama prič F. in Š. ni moč pokloniti dobre vere, saj sta izpovedala z namenom zaščititi sebe in opravičiti svoje nestrokovno ravnanje. Tudi sicer sta bili njuni izpovedbi neprepričljivi in neskladni. Do škodnega dogodka ne bi prišlo, če bi imel pes nameščen nagobčnik, ki bi ga moral imeti skladno z načelom sorazmernosti iz 16. člena ZNPPol in 5. člena Pravilnika o policijskih pooblastilih, ki ga morajo policisti upoštevati pri izvrševanju svojih nalog in pooblastil. Zasledovanje oseb, ki so bili potniki v vozilu, ki ni upoštevalo svetlobnih in zvočnih signalov policistov, s službenim psom brez nagobčnika zagotovo ne upravičuje cilja, ki se ga želi doseči z uporabo službenega psa kot delovnega pripomočka. Ker je v trenutku, ko je bil službeni pes uporabljen brez nagobčnika ali (vsaj) ko je zagrabil tožnika, je postal vrsta prisilnega sredstva, zaradi česar je treba pravilnost in zakonitost ravnanja policistov vodnikov in službenega psa presojati v luči 85. in 86. člena ZNPPol. V nadaljevanju pritožba pojasnjuje, kaj določata drugi in tretji odstavek 85. člena ZNPPol. Tudi če bi se štelo, da je bil službeni pes uporabljen ne kot prisilno sredstvo, temveč kot delovni pripomoček za izsleditev pobeglih oseb, omenjena določila ZNPPol veljajo. Če veljajo posebna pravila za uporabo službenega psa kot prisilnega sredstva, potem veljajo (analogno) toliko bolj ta pravila tudi za uporabo službenega psa kot delovnega pripomočka. Prisilna sredstva so izjema, ki se uporabi v vnaprej predvidenih situacijah. Če za izjemo veljajo določena pravila, potem ta veljajo še toliko bolj za „običajne“ situacije. Načelo sorazmernosti ukrepa je treba razlagati še bolj strogo kot v primeru uporabe prisilnih sredstev. Uporaba službenega psa brez nagobčnika, ne glede na to, ali je bil na vrvici ali ne, je pretirana. To pa pomeni, da je izključna odgovornost za škodni dogodek na strani zavarovanca toženke in njegovih zaposlenih, saj bi lahko isti cilj, ki so ga zasledovali, dosegli z uporabo psa z nagobčnikom in na vrvici. Do teh argumentov se sodišče ni opredelilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Da bi službeni pes moral imeti nagobčnik, posredno izhaja iz izpovedbe priče F., ki je pojasnil, da tudi če ga uporabijo kot delovni pripomoček, pa ga izpustijo iz vidnega polja, mu že prej dajo nagobčnik. Glede na to, da je bila tema in teren poraščen, bi policista mogla in morala pričakovati, da psa ne bosta imela ves čas v vidnem polju, zaradi česar bi moral imeti ta nagobčnik. O tem se sodišče ni opredelilo. V konkretnem primeru je pes ugriznil tožnik, čeprav je ta ležal pri miru. Ob tem, da je sodišče štelo službenega psa kot nevarno žival, ker se je obnašal nenavadno, agresivno, ob tem da tožnik pozivov policistov, naj pride iz grmovja, ni slišal, in ob krivdnem ravnanju policistov, je materialnopravno zmoten zaključek sodišča o 30 % soprispevku tožnika k nastalemu dogodku. Prisojena odškodnina iz naslova nepremoženjske škode v višini 2.100,00 EUR je prenizka. V nadaljevanju povzema vsebino izvedenčevih ugotovitev glede intenzitete in trajanja bolečin (neugodnosti) ter strahu. Meni, da je iz naslova telesnih bolečin (neugodnosti) poleg prisojenih 1.500,00 EUR upravičen do nadaljnjega zneska 150,00 EUR, iz naslova strahu pa ob prisojenih 600,00 EUR še do nadaljnjih 100,00 EUR. Izpodbija tudi odločitev sodišča o stroških postopka. Iz obrazložitve sodbe ne izhaja, zakaj mu sodišče ni priznalo vseh stroškov. K stroškom bi moralo sodišče prišteti še znesek izvedenine v višini 578,62 EUR, ki bi jih moralo priznati v korist proračuna RS. Torej bi sodišče moralo toženki naložiti v povračilo v korist proračuna RS znesek 1.028,73 EUR. Tožniku pa bi moralo priznati celoten znesek sodne takse za postopek na prvi stopnji v višini 195,00 EUR in nagrado za posel po tar. št. 2200 v višini 215,25 EUR oziroma 262,60 EUR z DDV, saj ga je pooblaščenec zastopal že v predpravdnem postopku. Sorazmeren del teh stroškov pa bi moralo sodišče toženki naložiti v plačilo tožniku in ne v korist proračuna RS. Glede končnega uspeha v pravdi se strinja z upoštevanjem uspeha tako po temelju kot tudi po višini, a poudarja, da je po višini uspel z višjim odstotkom (78 %), kot ga je odmerilo sodišče (54 %).

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo odgovornost toženke za škodo, ki je nastala tožniku zaradi ugriza policijskega psa v noči z dne 11. na 12.7.2013, ki jo je zmanjšalo na račun 30 % tožnikovega soprispevka.

6. Upoštevaje (pravilno) ugotovljena odločilna dejstva, se je tožnik s prijatelji z avtomobilom odpeljal iz gostinskega lokala, ko jih je pričelo zasledovati policijsko vozilo, ki je dajalo svetlobne in zvočne signale, vendar voznik ni ustavil. Zato se je pregon nadaljeval po mestu in končal tako, da je vozilo nasedlo na večjem kupu zemlje. Iz vozila so izstopili vsi potniki in se skrili v bližnjem gozdičku oziroma podrasti. Brž ko sta policista, ki sta jih zasledovala, prišla na kraj, kjer je bilo njihovo vozilo, sta poklicala okrepitev in tudi vodnika službenih psov. Slednja sta pred samim izvajanjem sledenja najprej skrite osebe opozorila, da bosta začela s sledenjem, a se le-te na njune pozive niso odzvale. Policist psa ni imel ves čas pod kontrolo, to je na zategnjeni vrvici, temveč ga je za trenutek izgubil na način, da se je vrvica zrahljala, v tistem trenutku pa je pes, ki ni imel nagobčnika, ugriznil tožnika v predel zgornjega dela hrbta proti vratu, tako da je zadobil dve ugrizni rani v velikosti 3 mm.

7. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje napravilo skrbno, celovito in prepričljivo dokazno oceno, v okviru katere se je dosledno opredelilo do vseh izvedenih dokazov in jih ustrezno ovrednotilo, v posledici pa pravilno ugotovilo dejansko stanje. Pritožba sicer izpodbija posamezna ugotovljena dejstva (zaključke), a se ob celostni obravnavi izpodbijane sodbe izkaže, da jih je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in navsezadnje tako, kot si v končni fazi prizadeva pritožba. Sem spadajo predvsem ugotovitve glede opustitve nadzora vodnika policijskega psa v kritičnem trenutku in dejstva, da pes ni imel nagobčnika, da je bilo pri sledenju nekaj narobe, saj sicer ne bi prišlo do ugriza, in navsezadnje tudi sklep, da je vodnik službenega psa ravnal malomarno. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev, zato izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus. Smiselno uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podana. Čeprav se sodišče ni izrecno opredelilo, ali je bilo v konkretnem primeru spoštovano načelo sorazmernosti iz 16. člena ZNPPol,(1) o bistveni kršitvi določb postopka, kot jo presplošno očita tožnik, ne more biti govora.(2)

8. V zvezi s soprispevkom je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da tožnik kot sovoznik v vozilu ni imel možnosti, da bi na kakršenkoli način odvrnil voznika od neprimernega ravnanja (bežanja pred policijskim vozilom). Je pa imel možnost, da potem, ko je vozilo nasedlo na kupu zemlje, ostane v vozilu in počaka na policiste, a se je namesto tega skril v grmovje, tako da se je (kot ugotavlja sodišče prve stopnje) kleče potuhnil v podrasti. Odzval se ni niti na opozorilo vodnikov službenih psov, da bosta začela s sledenjem s psom. Dejstva, ki ga tožnik izpostavlja v pritožbi, in sicer da ju ni slišal, dokazni postopek ni potrdil.(3) Slednji je torej s svojim nepravilnim postopanjem ustvaril potrebo po iskanju s psom (in sicer še toliko bolj zaradi teme in vrste terena), kar vse vzpostavlja njegov relevanten soprispevek (soodgovornost). Čeprav mogoče ne najbolj običajna (oziroma pogosta) posledica takšnega postopanja, pa je bil ugriz psa v konkretnem primeru vseeno objektivno predvidljiva posledica njegovega ravnanja oziroma (predvsem) nadaljnje opustitve (neodziv na poziv policistov), kar (z drugimi besedami) pomeni, da je moč v skladu s teorijo adekvatnosti vzpostaviti pravno-relevantno vzročno zvezo med njegovim ravnanjem (opustitvijo) in nastankom škodnega dogodka. Neutemeljeno je zato pritožbeno stališče, da je izključna odgovornost za nastanek škodnega dogodka na strani zavarovanca toženke oziroma da je protipravno ravnanje njenega zavarovanca edini vzrok (razlog) nastanka škode.(4) Upoštevaje vse navedeno tožnikova soodgovornost za nastalo nesrečo ne more biti nižja od 30 % (prvi odstavek 171. člena OZ(5)). Pritožba sicer izpostavlja okoliščino, ki tvori del ugotovitev izpodbijane sodbe, da je bil tožnik v mirujočem klečečem položaju z glavo navzdol in se ni aktivno upiral, ko ga je pes izsledil, ki pa ne pripomore k zmanjšanju njegovega soprispevka. Zgolj v (nasprotnem) primeru, če bi bilo ugotovljeno, da se je psu upiral ali ga dražil, bi to utegnilo njegovo soodgovornost (soprispevek) povečati.

9. Tožnik se v pritožbi zavzema tudi za zvišanje prisojene odškodnine. Višje odškodnine pa ne utemeljuje s sklicevanjem na napačnost ugotovljenih relevantnih okoliščin (teh ne izpodbija). Zgolj sklicevanje na ugotovitve v postopku angažiranega izvedenca in vztrajanje, da mu gre višja odškodnina, pa v primernost s strani sodišča prve stopnje prisojene odškodnine, ne vzbudi prav nobenega dvoma. Ta namreč ustrezno (enakovredno) upošteva iz 179. člena OZ izhajajoči načeli objektivne pogojenosti odškodnine in individualizacije.

10. Neutemeljeno je nadalje pritožnikovo navajanje, da je bil njegov uspeh po višini (s tem pa tudi skupni uspeh v pravdi) višji, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi kljub temu, da zato upravičeni razlogi niso bili podani, ločeno presojalo uspeh po temelju in višini.(6) Upoštevaje pravilno uporabo prava je tožnikov uspeh v pravdi predstavljal razmerje med zneskom odškodnine, ki mu je bil prisojen (1.472,92 EUR), in zneskom odškodnine, ki ga je zahteval (2.704,17 EUR). Njegov pravdni uspeh je (z drugimi besedami) znašal (približno) 54%, torej manj od uspeha, ki mu ga je priznalo (upoštevalo) sodišče prve stopnje. Ker pa se pritožuje samo on, omenjene odločitve v njegovo škodo seveda ni bilo moč spremeniti (359. člen ZPP(7)).

11. Iz razlogov izpodbijane sodbe res ne izhaja, zakaj sodišče prve stopnje tožniku ni priznalo vseh (priglašenih) stroškov. Vendar pa zadošča, da izhaja iz predloženega stroškovnika (priloga A10), katere stroške mu je priznalo. Sodna praksa pri odločanju o pravdnih stroških (kot akcesorni obveznosti) namreč dopušča, da je v odločbi navedena le podlaga odločitve, odmera stroškov pa je razvidna iz spisa.(8) Iz stroškovnika je tako razvidno, da je sodišče prve stopnje pri nagradi za posel po tar. št. 2200 ZOdvT(9) navedlo „pol sr. vred.“, kar pomeni, da je kot koeficient za nagrado določilo 1,5(10), tako da je nagrada za posel znašala 184,50 EUR (1,5 x 123), pri čemer jo je sodišče prve stopnje polovico vštelo v nagrado za postopek,(11) polovico, to je v višini 92,25 EUR, pa jo je priznalo tožniku. Ker je tožnik upravičen do povrnitve stroškov, ki jih je dejansko imel, mu je sodišče prve stopnje pravilno priznalo znesek sodne takse v višini 65,00 EUR(12) oziroma skladno s (tožniku) priznanim (62 %) uspehom naložilo toženki, da mu plača sorazmeren del. Z ozirom na to da iz stroškovnika izhaja, da je sodišče prve stopnje k ostalim stroškom prištelo tudi sorazmeren strošek izvedenine v višini 358,74 EUR, tudi omenjenemu očitku ni bilo moč slediti.

12. Iz obrazložitve odločbe Okrožnega sodišča v Krškem Bpp 112/2014 z dne 10.4.2014, ki je bila izdana tožniku, izhaja, da dodeljena brezplačna pravna pomoč v skladu z 11. členom ZBPP(13) zajema tiste stroške sodnega postopka, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči ter plačilo za dejanja pravne pomoči, ki do dneva vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči še niso bila opravljena. Ker je tožnik prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči vložil 13.3.2014, v pritožbi upravičeno navaja, da je dolžna sorazmeren del stroškov nastalih zaradi zastopanja v predpravdnem postopku (in v zvezi z vložitvijo odškodninskega zahtevka z dne 3.9.2013(14)) v višini (92,25 EUR x 0,62) 57,2 EUR toženka plačati njemu in ne povrniti v korist proračuna RS. Pritožbi je bilo zato potrebno delno ugoditi in odločitev o stroških (2. točka izreka) spremeniti tako (358. člen ZPP), da se znesek 709,37 EUR nadomesti z zneskom 652,17 EUR, znesek 40,30 EUR pa z zneskom 97,5 EUR.

13. Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo v preostalem kot neutemeljeno zavrniti, sodbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrditi (353. člen ZPP). Tožnik je s pritožbo uspel le v sorazmerno majhnem delu (in sicer delno zgolj v zvezi z odločitvijo o stroških oziroma o stranski terjatvi). Zato sam nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Zakon o nalogah in pooblastilih policije, Uradni list RS, št. 15/2013, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (2): Pri čemer se je moč strinjati s pritožbeno navedbo, da to načelo velja pri uporabi vseh policijskih pooblastil, bodisi da gre za uporabo psa kot prisilnega sredstva bodisi kot delovnega pripomočka za sledenje oseb.

Op. št. (3): Tožnik je ves čas v postopku na prvi stopnji vztrajal, da policisti niso uporabili glasovnih ukazov, preden so pričeli s sledenjem (zaradi česar jih ni mogel slišati).

Op. št. (4): Oziroma da je prišlo do pretrganja vzročnosti.

Op. št. (5): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (6): ZPP namreč ločevanja uspeha po temelju in višini zahtevka ne pozna, dopušča pa to sodna praksa v določenih (predvsem odškodninskih) primerih, v katerih to zaradi obsežnosti dokazovanja temelja predstavlja primernejši (pravičnejši) pristop. Gre za primere, ko je predstavljalo izvajanje dokazov glede temelja ne le pretežni, ampak tudi izrazito dražji del dokaznega postopka. Ker v konkretnem primeru za takšno situacijo (očitno) ne gre, tudi ni bilo nobenega razloga za takšno (ločeno) ovrednotenje pravdnega uspeha.

Op. št. (7): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (8): Glej Janez Vlaj, Stroški postopka, Pravosodni bilten 2/2008, str. 9. Enako tudi sodba VS RS II Ips 10/2014 z dne 5.11.2015. Op. št. (9): Zakon o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008, s kasnejšimi spremembami), ki ga je potrebno v konkretnem primeru uporabiti v skladu z 20. členom Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/2015).

Op. št. (10): Tar. št. 2200 ZOdvT določa, da se nagrada odmeri s pomočjo količnika 0,5 – 2,5. Srednja vrednost potemtakem znaša 1,5. Op. št. (11): Tretji odstavek opombe 3 v 3. delu Tarife: Če zaradi istega predmeta nastane nagrada za posel po tar. št. 2200 – 2202, se polovica te nagrade, vendar največ 0,75, všteje v nagrado za postopek.

Op. št. (12): Sodna taksa je res znašala 195,00 EUR, a je bil tožnik delno oproščen njenega plačila (za 130,00 EUR), tako da je njegova taksna obveznost znašala 65,00 EUR. Skladno s sklepom o delni oprostitvi je tožnik dejansko plačal le 65,00 EUR, kar izhaja iz potrdila o plačilu sodne takse, ki ga je sam predložil sodišču prve stopnje (list. št. 7 spisa).

Op. št. (13): Zakon o brezplačni pravni pomoči, Uradni list RS, št. 48/2011, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (14): Ki ga je toženka, kot izhaja iz odgovora na tožbo, prejela 4.9.2013.