Jedro

Sodišče prve stopnje je namreč obdolženki na podlagi 48. člena KZ-1 utemeljeno izreklo prepoved vožnje motornega vozila "B" kategorije v najdaljšem predpisanem trajanju - dveh let. Za takšno odločitev je v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo tehtne in prepričljive razloge, ki jih zagovornik ne more omajati. Pri tem ob upoštevanju že navedenih olajševalnih in obteževalnih okoliščinah ni prezrlo vrste in narave kršitev cestnoprometnih predpisov, in sicer zlasti visoko koncentracijo alkohola, ki ga je imela obdolženka v krvi ob storitvi kaznivega dejanja in je presegla trikratnik dovoljene vrednosti; obdolženkino sankcioniranost zaradi kršitev pravil v cestnem prometu, med drugim tudi zaradi vožnje pod vplivom alkohola (kar nakazuje na njen izjemno nekritičen odnos to spoštovanja pravil v cestnem prometu, nenazadnje pa tudi do preostalih udeležencev); ter da je bil v obravnavanem dogodku udeleženec telesno poškodovan.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolžene A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženko se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem odstavku v zvezi s 1. točko in drugo alinejo 3. točke prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji po istem zakonskem določilu izreklo kazen eno leto zapora. Po določbi 86. člena KZ-1 je odločilo, da se izrečena kazen izvrši z delom v splošno korist, ki ga mora obdolženka opraviti v obdobju največ treh let od izvršljivosti sodbe pod nadzorom Uprave Republike Slovenije za probacijo, Probacijska enota, kot je podrobneje opredeljeno v izreku izpodbijane sodbe. Na podlagi tretjega odstavka 324. člena KZ-1 je obdolženki izreklo stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila "B" kategorije za čas dveh let od pravnomočnosti sodbe, pri čemer je v izrečeno stransko kazen v skladu s šestim odstavkom 137. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vštelo čas začasnega odvzema vozniškega dovoljenja, in sicer čas od 25. 6. 2024 do pravnomočnosti sodbe. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP pa je obdolženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2.Zoper sodbo se je zaradi odločbe o kazenski sankciji pritožil obdolženkin zagovornik, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženki izreče kazen šest mesecev zapora in stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila "B" kategorije za čas šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe, podredno pa, da zadevo vrne v ponovno odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik se ne strinja z višino izrečene zaporne kazni. Meni, da je izrečena sankcija prestroga in odstopa od običajne sodne prakse, ki jo v pritožbi primeroma navaja. Ni mu mogoče pritrditi. Uvodoma je poudariti, da je izrekanje kazni posameznim storilcem kaznivih dejanj vedno odraz konkretno obravnavanega kaznivega dejanja in okoliščin, v katerih je to bilo izvršeno ter konkretnega storilca kaznivega dejanja, s čimer je zasledovano tudi načelo prilagoditve individualizacije izrečenih sankcij storilcu. Upoštevaje navedeno je soglašati z zaključki sodišča prve stopnje v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je pri izbiri kazenske sankcije prostostne narave upoštevalo zlasti težo kaznivega dejanja, pri odmeri višine kazni pa težo kaznivega dejanja, posledice obdolženkinega ravnanja, stopnjo njene krivde, obdolženkino osebnost in njeno prejšnje življenje ter obnašanje po storitvi kaznivega dejanja. Kot obteževalne okoliščine je pravilno upoštevalo, da je njena vinjenost presegla trikratnik dovoljene vrednosti, obdolženkino večkratno predhodno sankcioniranost v prekrškovnih postopkih in dejstvo, da očitana vožnja pod vplivom alkohola pri obdolženki očitno ni predstavljala osamljenega primera. Ob tem je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo še, da je obdolženka z vožnjo poleg svojega, ogrozila tudi življenje druge osebe, ki je bila v prometni nesreči lahko telesno poškodovana. Na drugi strani pa je pravilno ugotovilo in upoštevalo olajševalne okoliščine, in sicer obdolženkino priznanje krivde, njeno obžalovanje kaznivega dejanja in nekaznovanost za kazniva dejanja. Upoštevaje vse navedene relevantne okoliščine in zlasti težo kaznivega dejanja, je izbira in odmera obdolženki izrečene kazenske sankcije tako povsem ustrezna in pravična, ter skladna z določbama prvega in drugega odstavka 49. člena KZ-1. Pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje v zvezi z izrekom kazni enega leta zapora (ki glede na določitev alternativnega načina izvršitve z delom v splošno korist niti ne bo imela znatnejšega vpliva na obdolženko), kot je podrobno pojasnjeno v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe, zagovornik ne more omajati niti z izrecnim sklicevanjem na sodbo VSM II Kp 16593/2022 z dne 23. 5. 2023, saj ne gre za zadevo, ki bi bila primerljiva obravnavani. V pritožbeno navedeni zadevi je namreč obdolženka (predhodno že sankcionirana zaradi storitve prekrškov) povzročila prometno nesrečo s posledico hude telesne poškodbe ene osebe, ko je vozila pod vplivom štirih psihoaktivnih snovi. V obravnavani zadevi pa je obdolženka (prav tako predhodno že večkrat sankcionirana zaradi storitve prekrškov), povzročila prometno nesrečo s posledico lahke telesne poškodbe ene osebe v okoliščinah, ko je ne samo vozila pod izjemno visoko koncentracijo alkohola, temveč tudi za vožnjo ni imela pravice, saj ni imela veljavnega vozniškega dovoljenja, vozila pa je tudi po smernem vozišču, namenjenem vožnji v nasprotni smeri. Po obrazloženem tovrstne zagovornikove navedbe nimajo relevantnega vpliva, zato pritožbeno sodišče ni posegalo v obdolženki izrečeno kazensko sankcijo.

6.5. V osrednjem delu pritožbe zagovornik graja odločitev sodišča prve stopnje glede višine izrečene stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila. Meni, da okoliščine kaznivega dejanja niso imele take teže, da bi bilo treba obdolženki izreči najvišjo možno kazen, to je v trajanju dveh let. Najvišja kazen je namreč namenjena hudim kršiteljem in specialnim povratnikom in se običajno ne izreka, ko storilec dejanje stori prvič, ga obžaluje, posledice pa niso trajne in so že odpravljene. Izrečena kazen tudi odstopa od sodne prakse, pri čemer je ugotoviti, da se maksimalno trajanje prepovedi vožnje izreče le izjemoma in v posebno hudih primerih, kamor obravnavane zadeve ni mogoče uvrstiti. Ob tem je oškodovanec utrpel zgolj odrgnine in udarnine, ki so bile nemudoma sanirane in hitro odpravljene.

6. Takšne zagovornikove pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč obdolženki na podlagi 48. člena KZ-1 utemeljeno izreklo prepoved vožnje motornega vozila "B" kategorije v najdaljšem predpisanem trajanju - dveh let. Za takšno odločitev je v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo tehtne in prepričljive razloge, ki jih zagovornik ne more omajati. Pri tem ob upoštevanju že navedenih olajševalnih in obteževalnih okoliščinah ni prezrlo vrste in narave kršitev cestnoprometnih predpisov, in sicer zlasti visoko koncentracijo alkohola, ki ga je imela obdolženka v krvi ob storitvi kaznivega dejanja in je presegla trikratnik dovoljene vrednosti; obdolženkino sankcioniranost zaradi kršitev pravil v cestnem prometu, med drugim tudi zaradi vožnje pod vplivom alkohola (kar nakazuje na njen izjemno nekritičen odnos to spoštovanja pravil v cestnem prometu, nenazadnje pa tudi do preostalih udeležencev); ter da je bil v obravnavanem dogodku udeleženec telesno poškodovan. Tako je soglašati s presojo sodišča prve stopnje, da je obdobje dveh let povsem ustrezno obdobje, da bo obdolženka spremenila svoj odnos do vožnje in spoznala, da je treba cestnoprometne predpise spoštovati. To je glede na že navedeno, ko ji torej vožnja pod znatnim vplivom alkohola ni bila prva, ne samo primerno, temveč tudi nujno. V luči navedenega zagovornik ne more uspeti z navedbami, da je obdolženka vozila v skladu s predpisi in da je do trčenja prišlo slučajno. Takšne navedbe so celo neprimerne. V kolikor bi namreč obdolženka inkriminiranega dne vozila v skladu s predpisi, do prometne nesreče s posledico lahke telesne poškodbe niti ne bi prišlo. Zagovornik pa ob tem očitno prezre še, da je predmet obdolženki očitanega dejanja več alternativno predpisanih kršitev v okviru kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po prvem odstavku 324. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje jo je tako (na podlagi sprejetega priznanja krivde) utemeljeno spoznalo za krivo, da je z vožnjo po smernem vozišču, namenjenem vožnji v nasprotni smeri, pod zelo visoko stopnjo alkohola (kar 1,73 grama alkohola na kilogram krvi) in brez veljavnega vozniškega dovoljenja, povzročila prometno nesrečo, v kateri je bil B. B. lahko telesno poškodovan, kar kaže na visoko stopnjo ogrožanja zavarovane pravne vrednote - varnosti javnega prometa. Glede na navedeno se zagovornikove navedbe s katerimi poskuša z lastnim tolmačenjem okoliščin obravnavanega kaznivega dejanja minimalizirati težo kaznivega dejanja izkažejo za zmotne.

7. Zagovornik v pritožbi ob sklicevanju na opravilne številke posameznih zadev Višjega sodišča v Mariboru trdi, da izrečena sankcija prepovedi vožnje motornega vozila odstopa od veljavne sodne prakse. Ni mu mogoče pritrditi. Pri preverjanju navedenih zadev (z vpogledom v bazo sodnih odločb in elektronski vpisnik) je ugotoviti, da le-te niso primerljive obravnavani zadevi. Sicer drži, da so bile v določenih pritožbeno izpostavljenih primerih, posledice hujše kot v obravnavani zadevi. Vendar pa zagovornik na tej podlagi ne more uspeti. Pri vseh navedenih zadevah je bila namreč predmet očitka ena kršitev oziroma dve kršitvi znotraj kaznivega dejanja nevarne vožnje po prvem odstavku 324. člena KZ-1 oziroma kaznivega dejanja prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena KZ-1. V obravnavani zadevi pa, kot že pojasnjeno, obdolženka niti ni imela pravice voziti vozilo, saj ni imela veljavnega vozniškega dovoljenja, pri čemer je z vožnjo po smernem vozišču namenjenem vožnji v nasprotni smeri in preko dveh neprekinjenih črt ter pod visokim vplivom alkohola trčila v vozilo B. B., ki je bil v tej posledici lahko telesno poškodovan. Ob tem ne gre prezreti, da je bila že predkaznovana zaradi storitve prekrškov, med drugim tudi vožnje pod vplivom alkohola in da je podana naklepna oblika obdolženkine krivde. Po obrazloženem tako zagovornik na eni strani daje premajhno težo posameznim predstavljenim okoliščinam konkretnega kaznivega dejanja, na drugi strani pa prevelik poudarek dejstvu, da je oškodovanec (po prepričanju zagovornika) utrpel "le" lahke telesne poškodbe, ki so že sanirane. Ker torej posledice prometne nesreče, kot si zmotno prizadeva prikazati zagovornik, ne morejo imeti odločilnega vpliva za odločitev o višini izrečene stranske kazni, so preostale njegove navedbe v tej smeri neutemeljene.

8. Zagovornik poskuša omajati zaključke sodišča prve stopnje še z navedbami, da bi nezmožnost vožnje motornega vozila v nadaljnjih dveh letih korenito posegla v obdolženkino življenje, saj izpit nujno potrebuje, zaradi izrečene prepovedi pa bi najverjetneje ostala brez dela. Vendar neutemeljeno. Poudariti je namreč, da cestnoprometne kršitve izkazujejo obdolženkin družbeno nesprejemljiv odnos do storjenih ravnanj, saj je po vozišču, namenjenem vožnji v nasprotno smer, vozila brez veljavnega vozniškega dovoljenja in pod (znatnim) vplivom alkohola. Tako pa torej že predstavljeno izhodišče o teži kaznivega dejanja (vožnja obdolženke, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe) narekuje najdaljši čas prepovedi vožnje motornega vozila obdolženki, saj bo le na ta način v celoti ozavestila nujnost doslednega spoštovanja cestnoprometnih predpisov. Ker vsakdo nosi sam posledice prejšnjega življenja, pa na izrek stranske kazni ne morejo imeti odločilnega vpliva niti preostale pritožbene navedbe o obdolženkini prihodnosti.

9.Glede na pojasnjeno, in ker tudi pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z določbo prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

10. Glede na premoženjske razmere obdolženke, ki so razvidne iz njenih osebnih podatkov v spisu, je pritožbeno sodišče odločilo, da jo sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, ki bi ga morala plačati zaradi neuspešne pritožbe, oprosti (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 48, 49, 49/1, 49/2, 324, 324/1, 324/1-1, 324/1-3, 324/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.