Jedro

Sodna praksa je razvila standarde presoje zakonitosti tovrstnih zadev, po katerih je sodna presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev glede materialno - pravnih in procesnih vprašanj stroga in glede izpolnjevanja dejanskih kriterijev zadržana, saj se ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev. Sodišče presoja le pravilnost uporabe materialnega in procesnega zakona. Odločitev v tovrstnih zadevah sodišče odpravi le v primeru, če je argumentacija, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, očitno nerazumna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da se vloga tožnika za odobritev spodbude ne odobri.

2. Iz obrazložitve sklepa sledi, da se je tožnik s spletnim servisom "A." prijavil na javni razpis za Spodbude za zagon inovativnih podjetij v letu 2017 (P2 2017), objavljen v Uradnem listu RS, št. 14/17. Ker je več vlagateljev znotraj kohezijske regije doseglo 60 ali več točk, kolikor skladno s točko 5.2 Javnega razpisa znaša prag, nad katerim bo odobreno sofinanciranje, so imeli prednost tisti vlagatelji, ki so dobili več točk. Prag za sprejem v sofinanciranje v sklopu skupine podjetij iz kohezijske regije Zahodna Slovenija, kamor spada tožnik, je bil tako 77 ali več točk. Komisija za dodelitev sredstev je ocenila tožnikovo vlogo in jo ob upoštevanju meril za izbor upravičencev točkovala s 75 od 100 možnih točk. Tožnik je prejel naslednje število točk po posameznih merilih: 1. Dosežene točke na DEMO dnevu v okviru pred-selekcijskega postopka tekmovanja Start:up Slovenija 2017: 23 točk; 2. Višina osnovnega kapitala: 20 točk; 3. Inovativnost: 10 točk; 4. Strategija trženja in pretežni prodajni trg: 10 točk; 5. Reference in zaposlenost lastnikov v podjetju: 12 točk. 3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja. Sodišču predlaga, da samo spremeni odločitev tožene stranke in mu pri kriteriju št. 3. Inovativnost prizna 20 točk oziroma podredno, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Pri kriteriju inovativnosti je bilo njegovi prijavi podeljenih zgolj 10 točk, in sicer z obrazložitvijo, da podobne rešitve za nadzor fermentacije, namenjene proizvajalcem alkoholnih pijač, že obstajajo. Navedeno ne drži, tožnik je namreč pred pričetkom razvoja servisa A. pridobil podatke o obstoječi ponudbi na trgu. Ob tem ustrezne oziroma primerljive rešitve ni našel. Obrazložitev tožene stranke je zelo splošna in ni podkrepljena s konkretnimi primeri. Posledično ni mogoče vedeti, katere sestavne dele tožnikove ideje so ocenjevalci primerjali s tako imenovano konkurenco. Sklepati je, da so prijavljeno idejo primerjali z rešitvami, ki ponujajo strojno in programsko opremo za nadzor fermentacije kot neločljivo enoto. Vendar pa je A. od vrste strojne opreme neodvisen spletni servis. Na Demo dnevu je tožnik pridobil mnenje enega od članov komisije, da podobno rešitev razvija podjetje B. Že takrat je pojasnil, da gre za povsem različne zadeve - oni razvijajo samo strojno opremo in ne celotnega kontrolnega sistema, tožnik pa želi razviti od strojne opreme neodvisen servis, ki bi v enovit sistem združil senzorje, kot jih izdeluje B., in kontrolna stikala ter bi s tem omogočil nadzor temperature in fermentacije s povezovanjem poljubnih obstoječih sestavnih delov. Napačno mnenje je očitno prevladalo ne samo pri točkovanju predstavitve na Demo dnevu, ampak tudi pri kriteriju inovativnosti.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje ocenjevanje vloge po kriteriju 3. Inovativnost. Pojasnila je, da že obstajajo rešitve za nadzor fermentacije (ki so seveda lahko sestavljene samo iz strojne opreme, kot na primer refraktomer, ali iz strojne in programske opreme). V vseh primerih gre za pomoč pri nadzoru fermentacije pri proizvodnji alkoholnih pijač. Tudi sam tožnik v vlogi piše, da v industriji že obstajajo rešitve, ki pa so dražje. Zato pri tožnikovem sistemu ne gre za drugo kategorijo izdelkov, ampak za drugačen način izvedbe merjenja višine alkoholne stopnje in interpretacije rezultatov. Komisija je tako prepoznala delno lasten razvoj in tožniku korektno dodelila 10 točk. 5. Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri svojih navedbah. Pri sistemu A. ne gre za spremljanje alkoholne stopnje ali gostote, ampak za sistem za kontrolo poteka fermentacije preko spremljanja temperature in njeno uravnavanje preko kontrole gretja in hlajenja. Če že, je torej sistem podoben rešitvam, ki ponujajo strojno in programsko opremo za nadzor fermentacije in ne aparaturam za merjenje.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je v konkretnem primeru zaradi omejenih sredstev prišlo do zvišanja pragu za dodelitev finančne spodbude, in sicer s 60 na 77 točk, kar je skladno s točko 5.2 Javnega razpisa. To pa posledično pomeni, da so tudi zelo dobri, inovativni in razvojno naravnani prijavitelji (med njimi tudi tožnik) lahko ostali brez sredstev, saj so imeli skladno z razpisom prednost tisti vlagatelji, ki so pridobili več točk. 8. Sporno v zadevi je vrednotenje (točkovanje) tožnikove prijave po kriterijih iz javnega razpisa, konkretno po kriteriju 3. Inovativnost. Tožnik se namreč ne strinja z dodeljenimi točkami po tem kriteriju, niti z obrazložitvijo vrednotenja strokovne komisije, ki je navedena v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Meni, da njegov spletni servis predstavlja resnično inovacijo in bi zato pri kriteriju inovativnosti moral dobiti maksimalno število točk, to je 20. 9. Sodna praksa1 je razvila standarde presoje zakonitosti tovrstnih zadev, po katerih je sodna presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev glede materialno - pravnih in procesnih vprašanj stroga in glede izpolnjevanja dejanskih kriterijev zadržana, saj se ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev. Sodišče presoja le pravilnost uporabe materialnega in procesnega zakona. Odločitev v tovrstnih zadevah sodišče odpravi le v primeru, če je argumentacija, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, očitno nerazumna2. Vrhovno sodišče je v svojih odločitvah, ki se nanašajo na javne razpise, sprejelo stališče, da je javni razpis materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev in da se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom, ne pa tudi primernosti ali ustreznosti določenega merila javnega razpisa in da je število doseženih točk, ki je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega upravnega akta, rezultat ocene strokovne komisije po določenih kriterijih. Sodišče takšne ocene ne more strokovno presojati, saj za to ni usposobljeno. V upravnem sporu se namreč presoja zakonitost in pravilnost upravnih aktov, ne pa pravilnost strokovne ocene (glej sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 725/2008 z dne 15. 12. 2010 in X Ips 193/2013 z dne 17. 3. 2015).

10. Presoja sodišča glede izpolnjevanja kriterijev iz javnih razpisov je po navedenem zadržana, tako da sodišče upravnemu organu pušča določeno polje proste presoje. Ocenjevanje vlog, prispelih na javni razpis, je tako v izključni pristojnosti strokovne komisije, ki jo sestavljajo strokovnjaki z ustreznega področja. Glede na navedeno sodišče sodi, da je tožena stranka v zvezi s točkovanjem po spornem kriteriju pravilno in skladno z javnim razpisom navedla oziroma pojasnila, da gre pri tožnikovem projektu za prilagoditev obstoječega izdelka oziroma storitve, kar glede na razpisne pogoje pomeni, da tožnik ni upravičen do maksimalnega števila točk pri kriteriju inovativnosti. Razlogi za takšno odločitev niso očitno nerazumni in sledijo oceni strokovne komisije.

11. Kot neutemeljene sodišče tudi zavrača tožbene očitke o presplošni oziroma pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Kot je razvidno iz sklepa, so poleg števila točk, dodeljenih pri posameznem kriteriju, v obrazložitvi navedeni razlogi za njihovo dodelitev. Obrazložitev sklepa je torej, kot je že pojasnjeno v 10. točki obrazložitve te sodbe, ustrezna glede na vrsto postopka in obseg sodne kontrole.

12. Po povedanem je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa so neutemeljeni. Ker sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Sodišče je skladno z 59. členom ZUS-1 odločalo na seji senata, ker je v zadevi med strankama sporna le ocena inovativnosti prijavljenega projekta.

14. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Glej na primer sodbe Upravnega sodišča I U 1256/2011, I U 1956/2011, I U 1654/2013, I U 1601/2014. 2 Tako sklep Vrhovnega sodišča X Ips 193/2013 z dne 17. 3. 2015.