Jedro

Pri tožniku (invalidu III. kategorije) ni izkazano tolikšno bistveno poslabšanje zdravstvenega stanja, da ne bi bil več sposoben za organizirano pridobitno delo. Zato tožbeni zahtevek za njegovo razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik trpi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 19. 4. 2011 in št. ... z dne 5. 11. 2010, razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine od 5. 11. 2010 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Hkrati je izreklo, da trpi tožnik sam svoje stroške postopka (II. točka izreka). Na podlagi izvedenih dokazov je prišlo do zaključka, da sta izpodbijana zavrnilna posamična upravna akta o uveljavljanih novih pravicah iz invalidskega zavarovanja, pravilna in zakonita.

Zoper navedeno sodbo je tožnik po pooblaščeni odvetniški družbi vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo v smeri ugoditve celotnemu tožbenemu zahtevku oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Vztraja, da je pri njem podana I. kategorija invalidnosti, ker več ni zmožen za organizirano pridobitno delo. Nazadnje je delal na delovnem mestu voznika viličarja, ima zaključeno le osnovno šolo in glede na izobrazbo ni sposoben opravljati organiziranega pridobitnega dela. Tako kot pred sodiščem prve stopnje graja izvedensko mnenje klinike A., saj ga ta ni pregledala, čeprav je bil tam v preteklosti že obravnavan leta 2002 in 2010. Podana je absolutna bistvena kršitev postopka, saj je izvedensko mnenje v nasprotju z zdravniško dokumentacijo, zlasti z izvidom z dne 27. 5. 2009, ko so bile ugotovljene hude motnje dihanja v spanju, pretežno obstruktivne etiopatogeneze, z desaturacijami do 54 % in ne doseganjem normalne saturacije. Ugotovljen je bil hud sindrom OSAS in ob srčnem popuščanju uvedena CPAP terapija. V izvidu z dne 22. 3. 2010 je navedena ustanova predlagala, da ga je potrebno ponovno predstaviti invalidski komisiji. Izpostavlja, da naj bi že iz obvestila iz leta 2002 izhajalo, da ni sposoben za nikakršno telesno delo, v letu 2009 in kasneje pa je prišlo do občutnega poslabšanja zdravstvenega stanja.

Ne strinja se niti z izvedenskim mnenjem mag. B.B., saj to ni ustrezno niti strokovno, predvsem pa v njem ni stališča o tem, katero delo bi sploh lahko opravljal. Glede na njegovo izobrazbo ne obstaja delovno mesto, ki bi ga lahko opravljal 8 ur brez nevarnosti za svoje zdravje.

Predlaga dopolnitev dokaznega postopka, in sicer poizvedbe na Zavodu RS za zaposlovanje o seznamu del, ki jih lahko opravljajo nekvalificirane osebe in opis teh del ter dopolnitev izvedenskega mnenja. K pritožbi prilaga stališče zdravnika specialista medicine dela, prometa in športa dr. C.C., iz katerega izhaja, da po pregledu pulmologa v zvezi z nočno Apnejo, to je težavami z dihanjem, ni sposoben za nikakršno telesno delo. Iz tega mnenja izhaja tudi, da izvedenska organa tožene stranke in sodna izvedenca kažeta popolno neznanje, kaj pomeni Apneja ter kakšna je ogroženost življenja s to diagnozo.

Utemeljeno je predlagal dopolnitev postopka s poizvedbami pri Zavodu RS za zaposlovanje glede delovnih mest, ki jih lahko opravlja nekvalificirani delavec z opisom del ter predložitev seznama izvedencu s pozivom, da se opredeli, kakšna dela lahko opravlja. Ker prvostopenjsko sodišče o tem predlogu ni odločilo, je zagrešilo bistveno kršitev pravdnega postopka. Nepravilno je zavrnilo tudi predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja mag. B.B., ter postavitev novega izvedenskega organa Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, ki je najbolj usposobljen za podajanje mnenj glede preostale delovne zmožnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pravno odločilna dejstva v predmetni zadevi dovolj razčiščena, dejansko stanje pravilno ter popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno tudi materialno pravo.

V postopku ni prišlo niti do absolutnih bistvenih kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, ne do zatrjevanih kršitev iz 1. odstavka istega člena, ki bi lahko kakorkoli vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe.

Po 212. členu ZPP so stranke v sodnem postopku sicer dolžne navajati dejstva in predlagati dokaze, na katere opirajo svoj zahtevek. Vendar pa o tem, katere dokaze je potrebno izvesti za ugotovitev pravno odločilnih dejstev, v skladu z 2. odstavkom 213. člena ZPP, vedno odloča le sodišče. Zgolj zaradi zavrnitve dodatnih dokaznih predlogov z medicinskim izvedenstvom potem, ko dve sodno izvedenski mnenji za tožnika nista bili ugodni, ni prišlo do kršitve procesnega prava, ki bi lahko kakorkoli vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je tudi po oceni pritožbenega sodišča dejansko stanje z že izvedenimi dokazi dovolj razčiščeno. Pritožbeno vztrajanje o dopolnitvi dokaznega postopka še z izvedenstvom Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in šport in zaslišanjem sodne izvedenke dr. B.B., ni utemeljeno.

Pravno irelevantno in zato neupoštevno je v pritožbenem postopku predloženo mnenje dr. C.C. z dne 30. 11. 2014. Ne samo iz razloga, ker je novejšega datuma, in ker ne gre za sodno izvedensko mnenje v smislu 244. člena ZPP, temveč tudi zato, ker med drugim izhaja iz očitno napačne predpostavke, da naj bi po ocenah invalidskih komisij (v nadaljevanju: IK), bil tožnik zmožen za delo voznika viličarja z omejitvami. Prav zato, ker je bilo ocenjeno, da tožnik za delo, na katerega je bila ocenjevana invalidnost, torej „voznika viličarja“ zaradi sprememb v zdravstvenem stanju več sploh ni zmožen, je že od leta 2002 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je že od tedaj dalje z odločbo št. ... z dne 2. 7. 2003, pravnomočno priznana pravica do zaposlitve na drugem delovnem mestu z določenimi omejitvami, in sicer brez fizičnih obremenitev, sede in v ugodnih mikroklimatskih pogojih.

Povsem zmotno je nadalje pritožnikovo stališče, da naj bi ostalo dejansko stanje pomanjkljivo razčiščeno tudi zato, ker ni bil izveden dokaz s pridobitvijo seznama del od Zavoda RS za zaposlovanje, ki bi jih kot nekvalificirana oseba glede na zdravstveno stanje lahko opravljal. Res je sicer, da izpodbijana sodba glede tega nima razlogov, vendar ta pomanjkljivost sama po sebi ne vpliva na njeno pravilnost in zakonitost. V predmetni zadevi namreč ne gre za spor v zvezi z realizacijo pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi preostale delovne zmožnosti, da bi bilo potrebno ugotavljati, katera od del v okviru določenih delovnih mest bi bil tožnik kot nekvalificirani delavec sposoben opravljati glede na preostalo delovno zmožnost. Gre izključno za spor zaradi uveljavljanja novih pravic iz invalidskega zavarovanja na temelju I. kategorije invalidnosti zaradi zatrjevanega bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki pa pred sodiščem prve stopnje, enako kot v predsodnem upravnem postopku, zanesljivo ni dokazano.

Sicer pa je izpodbijana sodba utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč na pritožbena izvajanja dodaja le še naslednje.

Že IK I in IK II sta v mnenjih z dne 15. 9. 2010 oz. 11. 4. 2011 skladno ocenili, da je pri tožniku zaradi kardiomiopatije z diastolno disfunkcijo, arterijske hipertenzije in neopredeljene debelosti od 31. 12. 2002 in še nadalje podana III. kategorija invalidnosti, saj za svoje delo „voznika viličarja“ več ni zmožen. Hkrati sta ocenili, da je v polnem delovnem času in brez neposredne nevarnosti za poslabšanje zdravstvenega stanja še vedno zmožen opravljati drugo ustrezno delo, brez kakršnihkoli fizičnih obremenitev, po možnosti sede in v ugodnih mikroklimatskih pogojih. Skladni mnenji IK I in IK II pa le še dodatno potrjujeta sodno izvedenski mnenji D. klinike za pljučne bolezni in alergijo A. ter specialistke medicine dela, prometa in športa mag. B.B..

V sodno medicinskih izvedenskih mnenjih je namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča strokovno dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zaključek, da zaradi kardiovaskularnega obolenja in sindroma Apneje v spanju, ob uspešni terapiji s CPAP masko, pri tožniku ni izkazanega tolikšnega bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, da več ne bi bil zmožen za organizirano pridobitno delo. Iz izvida bolnišnice A. z dne 22. 3. 2010 sicer dejansko izhaja priporočilo o napotitvi na IK, ki pa samo po sebi v ničemer ne vpliva na ugotovljen nadaljnji obstoj preostale delovne zmožnosti.

Ravno nasprotno. Prav iz tega izvida izhaja, da je terapija CPAP učinkovita. Z njo je po prepričljivem izvedenskem mnenju dobro stabilizirano dihanje, na kar kaže analiza arterijske krvi, ki je bila brez dodatnega kisika popolnoma v mejah normale. Hkrati na podlagi razpoložljive listinske medicinske dokumentacije izvedenski organ ugotavlja normalno pljučno funkcijo in na podlagi normalne vrednosti proBNP, izključuje srčno popuščanje. Ugotavlja sicer, da je pri tožniku zaradi debelejše stene levega prekata, oteženo raztezanje prekata (diastolična disfunkcija), ni pa izkazano diastolično srčno popuščanje, torej zmanjšanje funkcije srca. Slednjo diagnozo po strokovno prepričljivi obrazložitvi izključuje prav normalna vrednost proBNP.

Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča z listinsko medicinsko dokumentacijo, razpoložljivo do konca predsodnega upravnega postopka, ni izkazano takšno bistveno poslabšanje tožnikovega funkcijskega statusa v kardiovaskularnem in dihalnem sistemu, da bi bila pri njem podana popolna izguba delazmožnosti, kot neutemeljeno zatrjuje pritožba. Ob pravilni dokazni oceni, ki je temeljito obrazložena že v izpodbijani sodbi, v obravnavani zadevi ni podan dejanski stan iz 1. alineje 2. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1), zato ostaja pritožba tudi v tej smeri brezuspešna.

Iz vseh, predhodno navedenih razlogov je tako z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na odpravo pravilnih in zakonitih zavrnilnih upravnih odločb na podlagi 1. odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) stroškovno utemeljeno zavrnjen, posledično pa tudi razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravice do invalidske pokojnine na tem pravnem temelju.

Zaradi vsega obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Ob takšnem izidu pritožbenega postopka je na temelju 154. člena ZPP potrebno hkrati odločiti, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbe.