Jedro

Odreditev preizkusa alkoholiziranosti na storilčevem domu, čeprav več kot uro in pol po storitvi prekrška, je bila upravičena, saj je bil podan sum, da je storilec vozil pod vplivom alkohola, ko je storil prekršek, razlog za časovni zamik pa je bil na strani storilca, ki je kraj storitve prekrška zapustil.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 15.3.2007 kršena določba prvega odstavka v zvezi z enajstim odstavkom 132. člena ZVCP-1.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Piranu je s sodbo z dne 8.12.2006 spoznalo Z.T. za odgovornega storitve dveh prekrškov, in sicer enega po tretjem odstavku 42. člena ZVCP-1 in drugega po enajstem odstavku 132. člena ZVCP-1. Za prvi prekršek mu je bila določena globa 20.000,00 SIT, za drugega globa 120.000,00 SIT in 18 kazenskih točk s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja za prekršek, storjen z motornim vozil B kategorije, nato izrečena enotna sankcija, in sicer globa 140.000,00 SIT ter stranska sankcija 18 kazenskih točk s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja za prekršek, storjen z motornim vozil B kategorije. Naloženo mu je bilo plačilo povprečnine v znesku 20.000,00 SIT. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 15.3.2007 sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je postopek proti obdolžencu zaradi prekrška po enajstem odstavku 132. člena ZVCP-1 iz razloga po 5. točki prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ustavilo, spremenilo pa je tudi odločbo o enotni globi, tako da se ne izreče, in določilo, da se globa 83,46 EUR za prvi prekršek plača v petnajstih dneh od vročitve prepisa sodbe. Potrdilo je sodbo sodišča prve stopnje glede prekrška po tretjem odstavku 42. člena ZVCP-1. 2. Vrhovni državni tožilec je 14.11.2007 zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru vložil zahtevo za varstvo zakonitosti s predlogom, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovi, da je Višje sodišče v Kopru z izpodbijano sodbo z dne 15.3.2007 kršilo prvi odstavek v zvezi z enajstim odstavkom 132. člena ZVCP-1. Pritožbeno sodišče naj bi navedene določbe napačno razlagalo, ko je v sodbi obrazložilo, da glede na to, da storilec v času odrejenega preizkusa ni bil udeleženec cestnega prometa in da mu je bil preizkus odrejen na domu nekaj več kot eno uro in pol po storitvi prekrška po tretjem odstavku 42. člena ZVCP-1, odreditev preizkusa alkoholiziranosti ni bi bila upravičena. Storilec v času odrejenega preizkusa res ni bil več udeleženec cestnega prometa, vendar ni mogoče sprejeti stališča, da odreditev preizkusa alkoholiziranosti ni bila upravičena. Pritožbeno sodišče pri tem ni dvomilo, da je storilec pred tem bil udeleženec v prometu, saj je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje glede prekrška po tretjem odstavku 42. člena ZVCP-1. Ravno zaradi dokazovanja tega prekrška je policist odredil preizkus alkoholiziranosti, saj je iz pričanja oškodovanca M.Ž. izhajalo, da je bil podan sum vožnje pod vplivom alkohola. Vožnjo pod vplivom alkohola pa je vsekakor mogoče dokazovati tudi udeležencu v cestnem prometu, ki ni zasačen pri sami vožnji, temveč se mu status udeleženca v cestnem prometu dokazuje z drugimi dokaznimi viri.

3. Storilčev zagovornik B.S., odvetnik iz P., v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, izraža nestrinjanje s stališčem vrhovnega državnega tožilca in navaja, da organi pregona zaradi zavarovanja dokazov, odkrivanja nezakonitih ravnanj lahko izvajajo ukrepe, vendar jih ne gre navezovati na določbo 132. člena ZVCP-1, ki je namenjena udeležencem v cestnem prometu v času, ko se promet odvija. Takšno izhodišče izhaja tudi iz pouka o pravicah, ki se poda pred preizkusom alkoholiziranosti. Daljši časovni razmak med zaključkom vožnje in odreditvijo preizkusa, ki ni bil posledica odredbe policista o ustavitvi vozila, je pomembna okoliščina, ki izključuje izvedbo postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

B.

4. Po prvem odstavku 50. člena ZP-1 se postopek o prekršku začne po uradni dolžnosti, ko opravi prekrškovni organ v okviru svoje pristojnosti v ta namen kakršnokoli dejanje, ali z vložitvijo pisnega predloga oškodovanca, državnega tožilca ali državnega organa, nosilca javnih pooblastil ali samoupravne lokalne skupnosti (predlagatelji). Predlog mora vsebovati podatke o kršitelju prekrška, opis prekrška in navedbo dejstev oziroma dokazov, ki kažejo na sum storitve prekrška. Iz opisa dejanja in dokazov Policijske postaje P. (PP P.) z dne 18.11.2005 izhaja, da se je oškodovanec zglasil na PP P. in prijavil udeležbo v prometni nesreči, v kateri naj bi voznik soudeleženega vozila odpeljal s kraja prometne nesreče. Opisal je, da je dne 23.10.2005 ob 17.05 uri vozil osebni avtomobil po lokalni cesti iz smeri P. proti K. V nasprotni smeri je pripeljal storilec, ki je vozil na preveliki oddaljenosti od desnega roba vozišča in se pri srečanju z njim ni umaknil k desnemu robu vozišča ter s tem ni zagotovil zadostne bočne razdalje med srečujočima se voziloma, zato je prišlo do oplaženja. Iz takšnega opisa dogodka in iz navedenih dejstev in dokazov je izhajal sum storitve prekrška po tretjem odstavku 42. člena ZVCP-1. Ker storilec vozila ni ustavil, mu je oškodovanec sledil do naslova U. v L., kjer je storilec vozilo parkiral. Ko ga je ogovoril, je opazil, da je bil pod vplivom alkohola, udeležbo v nesreči je zanikal in ni želel posredovati nobenih podatkov. S tem je ravnal v nasprotju s peto alineo drugega odstavka 135. člena ZVCP-1. Zaradi navedenih kršitev so policisti v skladu s prvim odstavkom 50. člena in 52. členom ZP-1 na podlagi predloga oškodovanca začeli hitri postopek o prekršku.

5. Po prvem odstavku 51. člena ZP-1 prekrškovni organ po ugotovitvi pogojev za začetek postopka po uradni dolžnosti oziroma po prejemu predloga zbere dodatna obvestila in dokaze o prekršku. Takšno ravnanje se po 2. točki prvega odstavka 3. člena Zakona o policiji (ZPol-UPB2) od policistov zahteva, saj kot naloge policije določa preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje prekrškov, ter odkrivanje in prijemanje storilcev prekrškov. Policisti in oškodovanec so po opravljenem razgovoru odšli na kraj prometne nesreče, kjer je bila na bankini vidna sled vožnje vozila, katera je ustrezala profilu pnevmatik vozila oškodovanca. Nato so opravili ogled storilčevega vozila na parkirnem prostoru na naslovu U. v L. in ugotovili, da poškodbe na vozilu ustrezajo poškodbam na vozilu oškodovanca. Ker je bilo na podlagi ugotovljenih okoliščin očitno, da je bil storilec udeležen v cestnem prometu, so ga policisti izsledili na domu in mu na podlagi podanega suma vožnje pod vplivom alkohola, ki je izhajal iz pričanja oškodovanca, odredili preizkus alkoholiziranosti.

6. Po določbi prvega odstavka 132. člena ZVCP-1 sme policist zaradi ugotovitve, ali je imel udeleženec cestnega prometa oziroma udeleženec prometne nesreče v organizmu alkohol ali več alkohola, kot je dovoljeno, izvesti preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil podan sum, da je storilec vozil pod vplivom alkohola, ko je storil prekršek po tretjem odstavku 42. člena ZVCP-1. Zaradi preiskovanja tega prekrška so bili policisti po prejemu oškodovančevega predloga dolžni ugotoviti dejstva ter zbrati dokaze, potrebne za odločitev o tem prekršku. Ker je bil podan tudi sum vožnje pod vplivom alkohola, so bili dolžni in upravičeni odrediti preizkus alkoholiziranosti. Razlog za časovni zamik odreditve preizkusa alkoholiziranosti od storitve prekrška je bil na strani storilca, ker po trčenju vozil z ogledalom svojega vozila ni ustavil. Zato ni sprejemljiva razlaga, da preizkus alkoholiziranosti na njegovem domu nekaj več kot eno uro in pol po storitvi prekrška ni bil upravičen. Po takem stališču bi dopustili izmikanje preizkusu alkoholiziranosti vsakomur, ki bi zapustil kraj storitve prekrška. Tudi okoliščina, da se je šele kasneje ugotovilo, da na oškodovančevem vozilu ni bilo škode, ne opravičuje storilčevega ravnanja, da vozila ni ustavil in ne pomeni, da preizkus alkoholiziranosti ni bil upravičen. Policisti so namreč dolžni in upravičeni odrediti preizkus alkoholiziranosti zoper vsakega udeleženca cestnega prometa, ko je podan sum vožnje pod vplivom alkohola, ne le ob povzročitvi prometne nesreče. Vrhovno sodišče pri tem opozarja, da je bil v času odreditve preizkusa alkoholiziranosti na podlagi prijave oškodovanca podan sum povzročitve prometne nesreče I. kategorije, saj iz obdolžilnega predloga PP P. izhaja, da naj bi bila povzročena materialna škoda. Na podlagi navedenih razlogov Vrhovno sodišče zaključuje, da je bila odreditev preizkusa alkoholiziranosti na storilčevem domu, čeprav nekaj več kot eno uro in pol po storitvi prekrška, po tretjem odstavku 42. člena ZVCP-1 upravičena.

7. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je Višje sodišče v Kopru s sodbo z dne 15.3.2007 kršilo prvi odstavek v zvezi z enajstim odstavkom 132. člena ZVCP-1, ko je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je postopek proti storilcu zaradi prekrška po enajstem odstavku 132. člena ZVCP-1 iz razloga po 5. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo.