Jedro

Tudi prikazovanje logotipa in drugih znakov za označevanje tobaka in tobačnih izdelkov na umetniških predmetih je potrebno šteti kot posredno reklamiranje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo sedanje tožnice zoper odločbo Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Enota A, z dne 30. 6. 1999, s katero je prvostopni organ tožnici prepovedal reklamiranje tobačnih izdelkov v gostinskem obratu AAA, O 16, B, in sicer: v prvi točilnici lokala, na stenski plastični tipski omarici za cigarete z napisom in logotipom cigaret znamke C ter na posodi za led z napisom cigaret znamke D; v predelu za kadilce, na štirih slikah izobešenih na stenah, avtorja AA, v tehniki kolaža, kjer se prepletajo razni motivi (športni avtomobili Formule 1, slika dirkalca BB) in drugi razni motivi, na katerih se pojavljajo podobe zaščitene blagovne znamke in logotip znamke cigaret C; ter na barvnih katalogih, z imenom gostišča in podružnice nosilke dejavnosti s ponudbo, kjer je na zadnji strani predstavljen avtor del z biografijo in njegovimi deli, s fotografijami, na katerih se pojavlja logotip znamke in ime cigaret C. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da ni moč upoštevati navedb tožnice, da v njenem lokalu ni šlo za reklamiranje tobačnih izdelkov, temveč za predstavitev umetniških del likovnega umetnika g. AA, s katerim je tožnica želela lokal narediti neobičajen in popestriti ponudbo. Iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem pregledu z dne 23. 6. 1999 izhaja, da so bile na steni lokala, v prostoru za kadilce, obešene štiri grafike, na katerih se prepletajo motivi avtomobilov Formule 1, slike dirkalca BB in drugih motivov, s ponavljajočimi se elementi in napisi cigaret znamke C. Tožnica je reklamirala tobačne izdelke tudi v prvi točilnici, saj je bil na stenski plastični tipski omarici za cigarete (ki je bila prazna) napis in logotip cigaret znamke C, na posodi za led pa napis cigaret znamke D. Prav tako je tožnica reklamirala tobačne izdelke v tridelnih barvnih katalogih z imenom gostišča, kjer so poleg slik z motivi in napisi nekaterih jedi, ki jih gostišče ponuja, dobro vidni znaki in napisi C in biografija avtorja AA v angleščini, ki ponazarja njegovo angažiranost pri C. Iz projekta, ki ponazarja kolaže, je tudi razvidno, da v večini primerov ni C uporabljen na majici BB, temveč so upodobljene npr. zmečkana škatlica cigaret, kjer je dobro viden napis C, taisti napis nad dirkalnim avtomobilom, na njem, ter tudi levo in desno od njega. Blagovna znamka C se kot rdeča nit ponavlja na večini kolažev. Ne drži trditev, da se omenjenega športnika ne da fotografirati brez napisa C na njegovi majici, saj je celo na eni izmed manjših sličic na kolažu brez napisa. Glede na ugotovljena dejstva tožena stranka zaključuje, da je tožnica izvajala prepovedano reklamiranje tobačnih izdelkov in s tem napeljevala h kajenju. Na podlagi 4. odstavka 20. člena Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (Uradni list RS, št. 57/96 - ZOUTI), ki določa, da je za nadzor nad izvajanjem 8., 9., 10. in 11. člena tega zakona pristojna tržna inšpekcija, je pristojni tržni inšpekcijski organ v primeru, ko ugotovi, da se reklamirajo tobačni izdelki v nasprotju z 10. členom zakona, dolžan izdati odločbo, s katero reklamiranje tobačnih izdelkov prepove.

Tožnica vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev upravnega postopka, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Po mnenju tožnice sta se oba upravna organa spustila v obravnavanje strokovnega vprašanja, ki ni domena prava niti upravnega postopka, brez prisotnosti stroke. Gre za to, da sta obravnavala umetniško slikarsko delo kot reklamo, ne da bi pri tem opredelila pojem in namen reklame, v kolikor to umetniško delo res predstavlja reklamni izdelek. To področje je zlasti v novejšem času postala cela znanost, s katero se ukvarja precej strokovnjakov raznih profilov. To trditev tožeča stranka lahko podkrepi s podatki iz slovarja tujk in iz slovarja slovenskega knjižnega jezika. V obeh navedenih knjigah je reklama javno opozarjanje na kaj, navadno z navajanjem dobrih lastnosti, z namenom pridobiti kupce ali drugačne obiskovalce oziroma porabnike. Reklama je dejavnost, katere namen je, da predvsem množico ljudi seznani z nečim in da potrošnike pridobi za nekaj, in sicer z objavljanjem pozitivnih podatkov z namenom populariziranja oziroma priporočanja nečesa. Reklama je lahko pozitivna in tudi negativna ali zavajajoča, odvisno od pristopa in namena, izraža pa se skozi sliko, besede ali glasbo. V kolikor bi predmetna umetniška slika res predstavljala reklamo za tobak in tobačne izdelke, potem je potrebno na prvem mestu ugotoviti, ali naj bi bila taka eventuelna reklama pozitivna ali negativna za izdelek. Nedovoljena oziroma kazniva je zgolj pozitivna reklama, dočim je negativna reklama, ki je v škodo izdelka, dobrodošla, saj bi predstavljala boj proti tobaku in tobačnim izdelkom in bi bila usmerjena proti kajenju nasploh. Vsega tega organ prve stopnje ni ugotavljal, tožena stranka pa je taki napaki zgolj sledila, ne da bi pokazala vsaj malo volje, da bi zadevo uredila na pravilen način. Tudi sporočilo reklame ni za vse ljudi enako. Nekaterim bo všeč in ji bodo sledili, drugim pa bo odvratna in ji ne bodo sledili, nekateri pa bodo ravnodušni. V kolikor naj bi vsaka slikovna podoba prestavljala reklamo, potem bi tudi namerno ali nenamerno odvržena škatla cigaret lahko predstavljala nedovoljeno reklamo. Očitno je nekje pač potrebno postaviti meje. Razen navedenega je treba ugotoviti tudi dejstvo, da nekatere firme kot so C, D in še precej drugih, imajo v svojem programu pod isto oznako tudi prodajo žvečilnih gumijev. Zato je trditev, da gre nedvoumno za reklamiranje cigaret, pravno zelo sporno. Tožeča stranka ni naročila slikarskemu umetniku, naj naredi slikarsko reklamo, ampak zgolj, naj naredi ustrezen izbor motivov za ureditev interiera v gostinskem lokalu posebnega tipa, z namenom, da bo lokal bolje delal in bolje plasiral svoje blago in storitve. Tožeči stranki se zdi popolnoma neumestna trditev, da je reklamirala tobačne izdelke, saj od prodaje le-teh nima nikakršne koristi. Upodobitev BB pa nekaj pomeni, saj njegova pojava privlači mnogo njegovih oboževalcev, kar je za trženje zelo zanimivo. Tožnica še mimogrede navede, da je njena družina navdušena nad BB in vedno navija za njega, ne navija pa niti za tobak niti za tobačne izdelke ali kajenje. Odločanje o tem, ali je določena dejavnost reklama ali ne, ne more biti zgolj v domeni upravno-pravne stroke, temveč predvsem v domeni stroke, ki se ukvarja z reklamiranjem. Vsako drugačno postopanje je kršitev postopka ter posledično napačna ugotovitev dejanskega stanja. Zato je treba pri vsakem odločanju pritegniti izvedenca za reklamno stroko. Tožnica sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je poslala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

Državno pravobranilstvo RS, kot zastopnik javnega interesa, je prijavilo udeležbo v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Namen Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov je določen v 1. členu. Zakon določa ukrepe za omejevanje uporabe tobačnih izdelkov in ukrepe za preprečevanje njihovih škodljivih vplivov na zdravje. V 10. členu ZOUTI je prepovedano neposredno in posredno reklamiranje tobaka in tobačnih izdelkov, pri čemer se za posredno reklamiranje šteje prikazovanje logotipov in drugih znakov za označevanje tobaka in tobačnih izdelkov na predmetih, ki po tem zakonu niso tobačni izdelki. 11. in 12. člen ZOUTI pa določata izjeme, kdaj je takšno reklamiranje dovoljeno. Upoštevaje določilo tega zakona, da je reklamiranje tobaka in tobačnih izdelkov prepovedano in da so dovoljene izjeme taksativno naštete, je edini mogoč zaključek, da ZOUTI ne dopušča širše oziroma ekstenzivne razlage 11. člena, s katero bi se kakorkoli povečal obseg primerov, v katerih je sicer dovoljeno reklamiranje tobaka in tobačnih izdelkov.

Sodišče ne dvomi v umetniško vrednost slik avtorja AA, vendar pa je dejstvo, da se na predmetnih slikah povsem jasno pojavljajo logotipi tobačnih izdelkov. Tudi tako prikazovanje logotipov je zato potrebno šteti kot posredno reklamiranje v smislu prej citiranih določb ZOUTI in ne glede na to, da gre za umetniška slikarska dela, ni moč uporabiti določb 11. in 12. člena ZOUTI, ki pomenita izjemo od sicer splošne prepovedi reklamiranja. Ob ekstenzivnejši razlagi določb 11. in 12. člena ZOUTI, bi namreč lahko prišlo do zlorabe umetniških izdelkov s ciljem izigrati citirane določbe ZOUTI, česar pa glede na namen zakona, ni možno dopustiti. Povsem irelevantno je tudi, da tožeča stranka ni naročila slikarskemu umetniku, naj naredi slikarsko reklamo, temveč naj zgolj naredi ustrezen izbor motivov za ureditev interiera v gostinskem lokalu posebnega tipa, ter da tožeča stranka od prodaje tobačnih izdelkov nima nikakršnih koristi. Namen prepovedi reklamiranja ni v preprečevanju pridobivanja kakšne koristi iz prodaje cigaret in tobačnih izdelkov, temveč preprečevanje škodljivih vplivov na zdravje. Zato tudi ni moč upoštevati izvajanj tožnice o pojmih reklame, kot so opredeljene v slovarju tujk in slovarju slovenskega knjižnega jezika. Tožnica sicer pravilno navaja, da je "reklama javno opozarjanje na določeno stvar", sodišče pa dodaja, da se s prikazovanjem logotipov tobačnih izdelkov povzroča ravno to: opozarja se na cigarete in druge tobačne izdelke. Navajanje "dobrih lastnosti" pri tobačnih izdelkih je seveda lahko zelo sporno, zato pa se tobačni izdelki (v državah, kjer je to dovoljeno) reklamirajo neposredno ali s prikazovanjem logotipov preko medijsko zanimivih dejavnosti in medijsko zanimivih ljudi. Te tožbene navedbe torej ne morejo v ničemer spremeniti odločitve glede reklamiranja tobačnih izdelkov saj, kot je že bilo navedeno, je zakon glede dopustnih izjem jasen, sam namen zakona pa tudi ne dopušča ekstenzivne razlage.

Glede na navedeno in ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo, na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo.