Jedro

Pogoji iz 1. odstavka 211. člena carinskega zakona so materialni pogoji za dovolitev carinske shrambe in morajo biti podani kumulativno. Če eden od njih ni podan, je mogoče izdati negativno odločbo, ne da bi se upravni organ spuščal v ugotavljanje obstoja ostalih pogojev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je pri tem sodišču vložila 16.6.1994 tožbo zaradi molka organa druge stopnje. Proti odločbi carinarnice z dne 24.2.1994, s katero je bil njen zahtevek za dovolitev skladiščenja uvoznega neocarinjenega blaga v najetih prostorih zavrnjen, je namreč dne 16.3.1994 vložila pritožbo, nato pa podala še zahtevo za izdajo odločbe v nadaljnjih sedmih dneh. Ker odgovora tožene stranke ni prejela, je sprožila upravni spor.

Tožena stranka je med sodnim postopkom izdala odločbo z dne 14.10.1994, s katero je tožničino pritožbo zavrnila. Ugotovila je, da je tožnica zaprosila za dovolitev shrambe carinskega blaga v najetem skladišču, ki ga ima v trajnem najemu v prostorih ... Z občinskim sodnikom za prekrške ima namreč sklenjen dogovor, da vse blago, ki je v postopku o prekrških odvzeto zaradi kršitve embarga, shranijo do pravnomočnosti odločbe o prekršku v tožničinem skladišču, nato pa prodajo. Skladišče je primerno ograjeno in imajo dostop do blaga izključno osebe, zaposlene pri tožnici. Svojo zahtevo je tožnica oprla na določbe 2. odstavka 207. in 212. člena carinskega zakona. Tožena stranka meni, da je organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je tožničin zahtevek zavrnil. Tožnica ne izpolnjuje pogojev za otvoritev carinske hrambe po 211. členu (oziroma 212. členu prečiščenega besedila) carinskega zakona, saj zaprtega skladiščnega prostora, ki ga ima v najemu pri ..., ne bo uporabljala za skladiščenje svojega uvoženega neocarinjenega blaga. V carinskih shrambah pa je izključeno shranjevanje blaga za druge osebe. Za takšne namene je predvideno carinsko skladišče, za katerega odprtje pa tožnica prav tako ne izpolnjuje pogojev, saj ga v skladu z določili 210. člena carinskega zakona lahko uporablja in upravlja le podjetje, katerega poslovni predmet je uskladiščenje blaga. Tožena stranka tudi meni, da v obravnavanem primeru niso podani pogoji za dovolitev začasnega spravila blaga v druge prostore v smislu 1. odstavka 212. člena carinskega zakona. Ker tožnica ne izpolnjuje pogojev za dovolitev carinske shrambe, na odločitev ne more vplivati v pritožbi zatrjevano dejstvo, da pred izdajo odločbe prve stopnje ni bila imenovana komisija za pregled prostorov po določilih 16. člena pravilnika o carinskem nadzorstvu in postopku carinjenja blaga, spravljenega pod carinsko nadzorstvo.

Ker je bila med sodnim postopkom, sproženim na podlagi 26. člena zakona o upravnih sporih zaradi molka upravnega organa druge stopnje, izdana drugostopenjska upravna odločba, je sodišče pozvalo tožečo stranko, naj se izjavi v smislu 1. odstavka 32. člena zakona o upravnih sporih. Tožnica je v določenem roku izjavila, da z izdano odločbo tožene stranke ni zadovoljna in da tožbo razširja tudi na to odločbo. V razširitvi tožbe se sklicuje na razloge, navedene v tožbi z dne 16.6.1994. Meni, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker je organ prve stopnje opustil imenovanje komisije iz 16. člena pravilnika o carinskem nadzorstvu in postopku carinjenja blaga, spravljenega pod carinsko nadzorstvo, ki mora s pregledom prostorov ugotoviti, če so podani pogoji za shrambo blaga. Tožničin zahtevek je bil izrecno postavljen na shrambo in ne na skladiščenje blaga, ki je pod carinskim nadzorstvom, zato se organ prve stopnje ne bi smel sklicevati na to, da je tožnica zahtevala dovolitev "skladiščenja uvoznega neocarinjenega blaga". Tožnica iz navedenih razlogov predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožba ni utemeljena.

Iz izpodbijane odločbe in iz tožbenih navedb je razvidno, da je tožnica zaprosila carinski organ prve stopnje za izdajo dovoljenja za odprtje carinske shrambe. Carinska shramba je po določbah 1. odstavka 211. člena carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76 do 21/90 dalje: CZ) zaprt prostor, ki ga podjetje uporablja za začasno spravljanje svojega uvoženega, pa še ne ocarinjenega blaga. Med strankama ni spora o odločilni dejanski okoliščini, da je tožnica nameravala začasno spravljati v carinsko shrambo blago, zaseženo v postopku o prekrških zaradi kršitve embarga. Upravičeno ugotavlja tožena stranka, da tožnica odprtja carinske shrambe ne zahteva zaradi spravljanja lastnega uvoženega neocarinjenega blaga, temveč tujega. Začasno spravljanje uvoženega blaga, ki ni last imetnika carinske shrambe, pa v carinsko shrambo po navedeni določbi CZ ni možno. Po presoji sodišča je torej tožena stranka ravnala pravilno, ko je tožničino pritožbo proti negativni odločbi organa prve stopnje zavrnila. Pravilno je tudi obrazložila, da tožničin pritožbeni ugovor glede opustitve imenovanja komisije za pregled prostorov in ugotavljanje pogojev za izvajanje carinskega nadzora na odločitev ni mogla vplivati. Pogoji iz 1. odstavka 211. člena CZ so namreč materialni pogoji za dovolitev odprtja carinske shrambe in morajo biti podani kumulativno. Če eden od njih, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, ni podan, je mogoče izdati negativno odločbo, ne da bi se upravni organ spuščal v ugotavljanje obstoja ostalih pogojev.

Ker po navedenem tožba ni utemeljena, jo je moralo sodišče zavrniti. Svojo odločitev je oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot CZ smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).