Jedro

Četudi bi bilo pritrditi prvotoženki, da je sodišče prve stopnje s tem, ko se je pri svoji odločitvi oprlo na mnenje izvedenca tudi v delu, kjer je prekoračil svoja pooblastila oziroma podajal mnenje tudi izven svoje pristojnosti, kršilo določilo 243. člena ZPP, pa takšna kršitev predstavlja zgolj relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ta pa je podana samo v primeru, če je vplivala na pravilnost oziroma zakonitost izdane sodne odločbe, kar mora pravdna stranka, ki takšno kršitev zatrjuje, tudi izkazati. Pritožba ima sicer prav, da se oporočna sposobnost domneva in da mora biti oporočiteljeva oporočna nesposobnost v času testiranja ugotovljena z gotovostjo, ne drži pa njen pritožbeni očitek, da v tem konkretnem primeru temu dokaznemu standardu ni bilo zadoščeno. Dokazni standard t.i. gotovosti za odločitev v pravdnem postopku se v skladu s sodno prakso udejanja s t.i. prepričanjem. Sodišče prve stopnje je glede na dejanske ugotovitve in zaključke v točki 41. obrazložitve izpodbijane sodbe tudi pravilno zaključilo, da je prvotoženka v smislu navedenega zakonskega določila nepoštena oseba in da se zato v tem primeru uporabi 20-letni zastaralni rok. Ob dejanskih ugotovitvah in zaključkih, da je bil pokojni v času sestave oporoke dementen z ugotovljeno vsestransko dezorientiranostjo, da se ni zavedal dogajanja okoli sebe in da je sestava oporoke zanj prestavljala obremenjujočo situacijo, kjer je bilo njegovo funkcioniranje še toliko bolj oteženo, da se ob sestavi oporoke ni zavedal pravnih posledic podpisane oporoke, torej da podpisuje oporoko, s katero svojo celotno premoženje zapušča prvotoženki pa je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. 59. člena ZD, nadalje še pravilno zaključilo, da pokojni ob sestavi oporoke z dne 14. 7. 2000 ni bil oporočno sposoben in je posledično zaradi oporočne nesposobnosti oporočitelja tudi pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za razveljavitev oporoke

Izrek

I. Pritožba prvotožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah II., III. in IV. izreka potrdi.

II. Prvotožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v točki I. izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je le-ta zahtevala, da se ugotovi, da je oporoka oporočitelja J. P. opr. št. SV 321/2000 z dne 14. 7. 2000, sestavljena pri notarju F. M. iz ..., neveljavna, v točki II. izreka pa je razsodilo, da se oporoka oporočitelja J. P. opr. št. SV 321/2000 z dne 14. 7. 2000, sestavljena pri notarju F. M. iz ..., razveljavi, nadalje je v točki III. izreka je tožeči stranki naložilo, da je dolžna povrniti prvotoženi stranki pravdne stroške v višini 2.482,21 EUR ter drugotoženi stranki pravdne stroške v višini 1.121,31 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega roka za plačilo pravdnih stroškov, v točki IV. izreka pa je prvotoženi in tretjetoženi stranki naložilo, da nerazdelno in solidarno tožeči stranki povrneta 3.515,81 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega roka za plačilo pravdnih stroškov.

2. Zoper to sodbo se je pritožila prvotožena stranka (v nadaljevanju: prvotoženka), ki sodbo izpodbija v točkah II., III. in IV. izreka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnik) zavrne kot neutemeljen. Prvotoženka v pritožbi najprej povzame odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, nato pa takšni odločitvi sodišča prve stopnje nasprotuje. V nadaljevanju svoje pritožbe prvotoženka izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da je bila predmetna oporoka z dne 14. 7. 2000 pravno veljavno sklenjena oz. zapisana pred dvema pričama, zapustnik pa je oporoko tudi lastnoročno podpisal, tako oporoka izpolnjuje tudi zakonske zahteve glede same oblike, nato pa sodišču prve stopnje očita, da so takšni zaključki v nasprotju s točko II. izreka sodne odločbe glede na to, da jasno navaja, da je bila predmetna oporoko veljavno sklenjena. S tem je po njenem mnenju podana očitna protispisnost, saj so zaključki sodišča v točki 13. v očitnem nasprotju z nadaljnjimi zaključki sodišča, predvsem pa v nasprotju z izrekom zadevne sodne odločbe. S tem pa je tudi podana absolutna bistvena kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje glede zastaranja prvotoženka izpostavlja, da se je tožnik skliceval na 20-letni zastaralni rok nasproti nepošteni osebi, sodišče prve stopnje pa glede slednjega zaključuje (točka 14.), da zapustnik v času zapisa oporoke ni bil oporočno sposoben, da ni vedel, da podpisuje oporoko, saj je bil vsestransko deziorientiran, prvotoženki pa naj bi bilo ves čas znano njegovo stanje. Takšni zaključki sodišča prve stopnje pa so po njenem mnenju napačni, saj temeljijo na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišču prve stopnje očita, da je ob ugotovitvi, da si glede zdravstvenega stanja zapustnika v času sestave oporoke izpovedbe strank in prič nasprotujejo, popolnoma verjelo tožniku, drugotoženki in tretjetožencu, da je psihično stanje pokojnega vedno bolj pešalo, da niti vseh svojih otrok ni prepoznal, da je pokojni govoril tudi nerazumljive stvari in da ni vedno razumel, kaj mu drugi govorijo. Prvotoženka se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je verjelo slednjim, saj naj bi njihove izpovedbe prepričljivejše in verodostojnejše, navedbam prvotoženke ter pričam-njenemu možu B. P. st., njegovi hči K. G. in njenemu možu A. G., ki so enotno izpovedali, da je bil pokojni vse do svoje smrti povsem priseben, da so se njegove zdravstvene težave tikale fizičnih težav, imel je težave z gibanjem, da se je dalo z njim povsem normalno pogovarjati, da jih je prepoznal, pa ni poklonilo vere, ker je po njeni oceni njihovo pričanje popolnoma subjektivno označilo kot prilagojeno potrebam postopka. Prvotoženka ob tem še opozarja, da drugotoženka in tretjetoženec nista mogla objektivno izpovedati o stanju očeta, saj z njim praktično nista imeli stikov. Drugotoženka je bila v konfliktu z očetom 6 let in v teh letih ni nič hodila na obiske k staršema, kot je to izpovedala prvotoženka v okviru zaslišanja dne 10. 1. 2017. Po njeni oceni je zgrešen tudi argument sodišča prve stopnje, da sta ravno oni verodostojni priči za izpovedbo o realnem stanju pokojnika, ker sta ga videli tako redko, pa sta težave opazili, prvotoženka pa v stiku večkrat dnevno teh težav ni opazila, saj bi ravno prvotoženka lahko poda realno oceno, ker je s pokojnim bila v nenehnem stiku, dejstvo, da je ravno to predmet obravnave v oceni o vedenju o oporočiteljevi oporočni sposobnosti, pa še ne dokazuje, da izpovedbo prilagaja potrebam tega postopka, kot je to po njenem mnenju brez dokazne podlage ocenilo sodišče prve stopnje. Ob tem izpostavlja še dejstvo, da je prvotoženka praktično sama skrbela za pokojnega očeta zadnji dve leti, zato je tudi sama najbolje poznala vsako spremembo počutja ter poslabšanja zdravstvenega stanja, kot izhaja tudi iz priložene zdravstvene dokumentacije, pa je to tudi bilo vedno ustrezno zdravniško obravnavano. Izpostavlja še, da je skrbela za zapustnika in ju negovala, najprej na njunem domu, ko pa je zapustnik umrl, je mater (zapustnico) sprejela na svoj dom. Zapustnika sta imela klasične starostne zdravstvene težave, katere pa na njuno sposobnost komuniciranja in izražanja volje niso imele vpliva. Oba oporočitelja se v času podpisa oporoke nista zdravila za nobeno boleznijo, katere posledica bi bila njuna oporočna nesposobnost torej, da bi bila nesposobna izraziti svojo voljo. Da je bil zapustnik razsoden - s tem, pa tudi oporočno sposoben, po njenem mnenju priča tudi dejstvo, da je pred Okrajnim sodiščem v Slovenskih Konjicah v tistem času tekel pravdni postopek v katerem je oporočitelj (skupaj z oporočiteljico) tožil sina (sedanjega tožnika) zaradi razveze pogodbe o dosmrtnem preživljanju (opr. št. P 118/99). V okviru tega pravdnega postopka je bil zaslišan tudi oporočitelj na glavni obravnavi, ki je bila na njegovem domu 19. 4. 2000 torej slabe tri mesece pred podpisom sporne oporoke. Iz vsebine izpovedi (zapisnik obravnave je med dokazi) jasno izhaja, da gre za osebo, ki je sposobna izražati svojo voljo, izražati svoje misli in opisovati dogodke iz preteklosti. Ob tem ni bilo izkazanega nobenega dvoma v njegove psihične sposobnosti oziroma sposobnosti dojemanja in opravljanja pravdnih dejanj. Pokojni je v svoji izpovedbi natančno (vključno z vsemi podrobnostmi iz vsakdanjega življenja, kot tudi iz preteklosti), ter kronološko pravilno, popolnoma brez težav pripovedoval o dejanskem stanju ter odgovarjal na vprašanja sodnice ter obeh pooblaščencev. Pokojni je tako jasno izpovedal, da je toženec (v tem postopku sin tožeče stranke) pri njiju prav malo delal, pri tem navaja natančne ure in opravila. Pove tudi katera gospodinjska opravila sta opravljala sama, ter kdo sedaj skrbi za njiju. Izpove tudi o zdravstvenih težavah, ki se nanašajo na sladkorno bolezen ter z izjemno natančnostjo povzame kdo, kdaj in kolikokrat ga je odpeljal k zdravniku. Prav tako zna izpovedati o izpolnjevanju določil pogodbe, tako glede gospodinjskih opravil kot tudi samega dela na kmetiji. Vse to brez težav in znakov zmanjšanja njegovih psihičnih sposobnosti. Njegovo stanje se po mnenju prvotoženke tako nikakor ni moglo v treh mesecih spremeniti tako, da bi bil dne 14. 7. 2000 oporočno nesposoben. Zato so po njenem mnenju zaključki sodišča prve stopnje v točki 37., da je psihično stanje pokojnega v času sestave oporoke navzven kazalo tako, da ni vedno prepoznal svojih otrok in, da je govoril stvari, ki niso imele veze z realnostjo, napačno. Prvotoženka meni, da je sodišče prve stopnje nekritično poklonilo vero tožniku in drugo in tretjetoženi stranki, ko izpovedujejo o stanju očeta. Dejansko pa so ravno tožnik, drugo in tretjetoženec imeli interes, da svoje izpovedi prilagajajo potrebam tega postopka sploh glede na dejstvo, da sta tožnik in prvotoženka že več kot desetletje v sporu, kateremu je bil vzrok tožba obeh zapustnikov zoper njegovega sina zaradi razveljavitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju, da je drugotoženka pripoznala tožbeni zahtevek ter, da tretjetoženec v postopku tudi ni aktivno sodeloval ampak je nemo spremljal potek postopka. Vsi trije, čeprav so nastopali na obeh straneh, so imeli interes, da v postopku glede zdravstvenega stanja očeta izpovedujejo in prilagajajo svoje izpovedi za potrebe tega postopka in v svojo korist. Kot nepravilne prvotoženka označi tudi zaključke sodišča prve stopnje, da iz izvedenskega mnenja in medicinske dokumentacije izhaja, da je prvotoženka, čeprav je izpovedala drugače, zaznala psihične spremembe pri pokojnem. V zvezi z ugotovitvami sodišča prve stopnje v točki 13., da je na pregledu pri nevrologu samo 13 dni po sestavi oporoke povedala, da se je pokojni precej psihično spremenil in nato je nevrolog v okviru ocene statusa, navedel, da je govorica zabrisana in da, krajevno, časovno in situacijsko ni orientiran, prvotoženka opozarja, da ugotovitve nevrologa z dne 27. 7. 2000 ne morejo dokazovati dejstva, da ji je bilo, že pred ugotovitvami nevrologa kot laiku znano zdravstveno stanje, ki bi lahko vplivalo na njegovo oporočno sposobnost, t.j. že dne 14. 7. 2000 (cca. 13 dni pred pregledom), ko je bila sestavljena oporoka, niti ne dokazuje, da je to stanje obstajalo ob sami sestavi oporoke. Prvotoženka izpostavlja, da je zdravstveno stanje pokojnega pri nevrologu opisala: ″...da je oče še za silo hodil ob pomoči bergel do pred 3 dni. Zadnje 3 dni pa samostojne hoje praktično ni več sposoben. Tudi psihično se je precej spremenil.″ Znakov, ki bi kazali, da je bila seznanjena s takšnim stanjem pokojnega, ki bi vplivalo na njegovo oporočno sposobnost, tako po lastnem mnenju ni podajala. Pa četudi bi jih, govori o spremembah nastalih v časovnem obdobju 3 dni pred pregledom, kar pa ne zajema dneva, ko se je sestavljala oporoka. V nadaljevanju pritožbe prvotoženka povzame še ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 38. obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih je sprejelo na podlagi mnenj izvedencev dr. M... in dr. V..., in na podlagi katerih je v točki 40. zaključilo, da je bilo prvotoženki v času sestave oporoke znano zdravstveno stanje pokojnega, nadalje povzame še zaključek sodišča prve stopnje v točki 41., da je prvotoženka pripeljala pokojnega k notarju, da bi tam sestavil oporoko, da je bil v času oporoke dementen v takšnem obsegu, da je bil vsestransko dezorientiran in da je takšno psihično stanje vplivalo na njegovo sposobnost testiranja, ugotovljeno zdravstveno stanje pa je bilo prvotoženki znano, ter njegov zaključek, da je bila prvotoženka nepoštena oseba in da zato pride v poštev 20 letni zastaralni rok. Ob tem pa, sklicujoč se na kronologijo zdravljena pri nevrologu in sklicujoč se na zapisnik o zaslišanju zapustnika 19. 4. 2000, poudarja, da iz nobene medicinske dokumentacije ne izhaja, da bi bil zapustnik dementen. V zvezi s pregledom dne 27. 7. 2000 v nevrološki ambulanti poudarja, da ga je tja urgentno napotil dežurni zdravnik dr. H. pod diagnozo CVI zaradi psihičnega in fizičnega poslabšanja, ki se je pojavilo zadnje tri dni, nevrolog pa je ugotovil asimetrijo ustnega kota, ter ga poslal na CT glave, ker je menil, da gre za generalizirano prizadetost centralnega kot perifernega živčevja. CT ki ga je opravil 30. 10. 2000 je sicer potrdil CVI, vendar je po njenem mnenju potrebno na tem mestu poudariti, da pri možganski kapi gre za nenaden dogodek, ki pa z gotovostjo pri zapustniku ni bila prisotna na dan podpisa oporoke. Prvotoženka nadalje izpostavlja še dejstvo, da tako notar kot priča U. M. ob podpisu oporoke nista zaznala nobenega od simptomov, ki jih je takrat zaznal nevrolog, prav tako pa je prvotoženka očeta takoj, ko je pri njem zaznala spremembo v psihičnem in fizičnem stanju, odpeljala k zdravniku. Vse navedeno pa po njenem mnenju dokazuje, da zapustnik na dan podpisa oporke še ni doživel možganske kapi in da je to stanje nastopilo tri dni pred 27. 7. 2000. Zgolj psihična spremenjenost pa še ne pomeni, da gre za dementnost. Prvotoženka še očita, da je o vseh teh okoliščinah nobeden od izvedencev ni zaslišal. V nadaljevanju pritožbe prvotoženka poudarja in pojasnjuje svojo skrb za pokojnega očeta, tudi v smislu, da se je ob vsaki spremembi njegovega zdravstvenega stanja tudi ustrezno odzvala. Poudarja še, da so v usmerjenosti v uspeh tožnika v tej pravdi, vsi trije (tožnik, drugotoženka in tretjetoženec) neresnično izpovedovali o zdravstvenem stanju očeta, kako jih ni prepoznaval ipd. nihče od njih pa ni v tej smeri za očeta storil ničesar, da bi ga peljal z zdravniku ipd. Še enkrat poudari, da je ta njena skrb razvidna tudi iz izvida z dne 27. 7. 2000, ko je očetu takoj, ko je zaznala spremembe v njegovem psihičnem in fizičnem stanju, poiskala ustrezno zdravniško pomoč. Zaradi navedenega je tako po njenem mnenju neutemeljen očitek sodišča prve stopnje, da je, ker je poznala zdravstveno stanje očeta, s tem, ko ga je peljala k notarju, ravnala nepošteno. Očitek o nepoštenosti pa je po njeni oceni tudi neobrazložen, kar pa predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka, to pa še zlasti velja za zaključek sodišča prve stopnje, da je bil pokojni v času sestave oporoke dementen in vsestransko dezorientiran, saj navedeno dejstvo ne izhaja iz nobenega medicinskega izvida. Sodišču prve stopnje očita, da ta zaključek povzema le na podlagi sklepanja izvedenca, s čimer pa se prvotoženka ne more strinja in je v tej smeri tudi predlagala angažiranje novega izvedenca, čemur pa sodišče ni sledilo, zato je tudi pravočasno grajala kršitev postopka. Sodišču prve stopnje ob tem še očita, da tudi, če sledi v tem delu izvedencu, pa ne obrazloži, kako bi lahko prvotoženka demenco pri očetu prepoznala. Ob tem izpostavlja, da izvedenec M. v svojem mnenju zapiše, da laik tega ne more zaznati, prvotoženka pa je na tem področju laik. Poleg tega pa izpostavlja še to, da je nobeden od izvedencev pred podajanjem mnenja ni zaslišal in izprašal o tem, kako je očeta negovala, kako je zaznavala njegovo zdravstveno stanje, njegove spremembe in ukrepanje. Zaradi navedenega meni, da je v tem okviru dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno, posledično pa je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo in zmotno zaključilo, da je prvotoženka ravnala nepošteno in upoštevalo 20-letni zastaralni rok. Prvotoženka izpostavlja, da je starša peljala k notarju na njuno pobudo, zgolj sama vožnja pa ne more predstavljati njene nepoštenosti. K notarju ju je peljala tako kot že večkrat pred tem k zdravniku in po drugih opravkih, kar pa zanju ni storil nobeden od ostalih pravdnih strank. Ob tem še poudarja, da je pri opravljanju svojega dela notar strokovno zavezan, da pri sklepanju pravnih poslov pazi na poslovno sposobnost strank, kar je notar M. ravnal tudi v primeru sestave oporoke pokojnega, čeprav sodišče prve stopnje njegovi izpovedi in priči M. U. ni poklonilo nobene teže, ampak je nekritično verjelo tožniku, drugotoženki in tretjetožencu ter se oprlo na strokovno zgrešena izvedeniška mnenja. Če bi imela slab namen, potem zagotovo starša ne bi peljala k notarju, saj bi lahko, ker gre za oporoko pred pričami, takšno oporoko sestavil tudi kdo drug. Ker tega namena ni imela, je zgolj izvršila željo obeh staršev, da ju naj pelje k notarju. Tožnik pa tudi ni z ničemer dokazal, da je prvotoženka starša peljala k notarju na njeno lastno pobudo in da bi kakorkoli vplivala na vsebino oporoke. Sklicujoč se na določila 59. člena ZD prvotoženka poudarja, da je subjektivni kriterij oporočne sposobnosti, oporočiteljeva sposobnost za razsojanje, podan, če oporočitelj zmore pravilno dojeti pomen oporoke in njene (pravne) posledice (t.i. intelektualna sestavina razsodnosti) in je zmožen ravnati v skladu s tem dojemanjem, zmožen izraziti svojo pravo voljo (t.i. voljna sestavina razsodnosti), oporoka pa je neveljavna, če oporočitelj tedaj, ko jo je napravil, ni bil oporočno sposoben. Pri tem pa se oporočna sposobnost, kot je definirana z določbo 1. odstavka 59. člena ZD, domneva, tisti, ki ima pravni interes, pa lahko na podlagi 1. odstavka 61. člena istega zakona tako domnevo izpodbija. Za uspešno izpodbijanje ne zadošča izkazan dvom v oporočiteljevo oporočno sposobnost, temveč mora biti njegova oporočna nesposobnost v času testiranja z gotovostjo ugotovljena. Prvotoženka meni, da je v tem postopku sodni izvedene medicinski stroke zgolj izpostavil osebni dvom v oporočiteljevo sposobnost, ki pa je temeljil zgolj na njegovi domnevi in ne objektivno ugotovljenih dejstvih, tako da nikakor ni izpolnjen pravni standard gotovosti, ki je potreben za uspešno izpodbijanje oporoke. Ponovno izpostavlja, da je bila oporoka sestavljena pri notarju F. M., ki je glede oporočitelja izpovedal, da se sicer ne spomni oporočiteljev, vendar je prepričan, da sta bila oporočitelja povsem pravno sposobna izraziti voljo. Oporoka je bila tako podpisana pred notarjem in pričo in v kolikor bi šlo za osebo, ki se ne bi zavedala pravnih posledic podpisane oporoke oziroma bi obstajal sum, da oseba ni oporočno sposobna, bi to (kot je izpovedal tudi sam) po mnenju prvotoženke notar zagotovo opazil. Ravno dejstvo, da je bila oporoka narejena pred notarjem, za katerega se domneva določena mera skrbnosti (ki je večja od skrbnosti povprečnega človeka), po njenem mnenju kaže na to, da bi ob podpisu pogodbe zagotovo opazil, da stranke ne vedo kaj podpisujejo in nezavedno razpolagajo s svojim premoženjem. Prvotoženka nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da so ti argumenti (točka 41. obrazložitve) neupoštevni in mu še očita, da se ne opredeli do razlogov, zakaj meni, da izjave uradne osebe - notarja, ne sprejema kot resnične. Zavrača tudi argumente sodišča prve stopnje, da so neupoštevne navedbe, da je bila oporoka sestavljena pred notarjem, ki oporoke takšni osebi ne bi dovolil skleniti, ker se v tem postopku ni ugotavljalo na kak način, če sploh, je notar preverjal oporočno sposobnost pokojnega. Prvotoženka meni, da je s tem sodišče prve stopnje samo priznalo, da dejanskega stanja sploh ni ugotovilo popolno, čeprav bi se to pričakovalo, tudi glede na dejstvo, da je ravno notar bil nenazadnje ključna oseba pri ugotavljanju o dejanskem stanju oporočitelja in s tem tudi njegove oporočne sposobnosti, saj je z njim sestavljal oporoko. Nadalje prvotoženka izpostavlja še mnenji izvedencev dr. V. in dr. M. glede tega, ali bi lahko laik stanje pokojnega prepoznal kot patološkega in meni, da iz mnenja izvedenca dr. M. izhaja, da spremljevalka kot laik stanja duševnih funkcij ni mogla prepoznati kot patološkega, zato po njenem mnenju ni podlage za zaključek sodišča prve stopnje o nepoštenosti prvotoženke. Ob tem še poudarja, da je izvedenec dr. M. že dne 24. 3. 2019 v dopolnitvi izvedenskega mnenja kot nesporno ugotavljal, da ob površinskem pogovoru motenih duševnih funkcij laik ne bi zaznal, opazil pa bi jih ob bolj zahtevnem pogovoru oz. zavestnem preverjanju (kar praviloma presega laične kompetence). Prav tako, pa naj bi njegova opredelitev do vprašanja kako in koliko so konkretno pokojnikovo psihično stanje opazovali in preverjali prisotni ob podpisu pogodbe ni moč ugotoviti oz. to vprašanje presega domeno nevrološkega izvedenstva. V drugi dopolnitvi z dne 30. 5. 2019 pa je zavzel popolnoma drugačno stališče. Prvotoženka glede na nasprotujoče ugotovitve izvedenca meni, da svoje ocene ni opravil strokovno in objektivno, prav tako pa izvedenec dr. M. v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 24. 3. 2019 govori o ″le delno tudi v zmanjšanju njegovih sposobnostih″ (odgovor na vprašanje št.2, o prisotnosti svežih sprememb v frontalnem režnju in kako se je to odražalo pri pokojnem), medtem ko je v odgovor na vprašanje, ali je bila pri pokojnem prisotna vsestranska deziorentiranost na dan podpisa oporoke, ponovno ponudil le svoje sklepanje, da je bil že 14. 7. 2000 vsestransko deziorentiran, nikakor pa tega ne potrdi z gotovostjo, ki se v takšnih primerih zahteva. Nadalje prvotoženka nasprotuje tudi razlogovanju sodišča prve stopnje v točki 39. obrazložitve, da je glede navedb tožnika, da je prvotoženka s sugestivnostjo vplivala na pokojnega, da je sestavil oporoko, v kateri jo je določil za edino dedinjo, glede na to, da je izvedenec dr. M. menil, da je vpliv drugih oseb na dementno osebo različen, odvisen pa je od tega, kdo mu ponuja sugestijo, če ga nagovarja nekdo, ki mu je simpatičen, je lahko pretirano sugestibilen in obratno, če nekdo, ki ga ne mara, zavrača njegove sugestije. Ne strinja se namreč z razlogi sodišča prve stopnje, da je, ker je prvotoženka prevzela celotno skrb za pokojnega in bila v primerjavi z ostalimi njegovimi otroci z njim največ v stiku, povsem življenjsko, da ji je bil pokojni naklonjen in tako dovzeten za njene poskuse, da naredi oporoko v njeno korist ter nadaljnjimi razlogi, da navedba v oporoki, da pritožnica že 12 mesecev skrbi za pokojnega, ne dokazuje njene poštenosti, da ni vplivala na zapustnika, da lahko to glede na zgoraj ugotovljeno dokazuje ravno nasprotno. Takšni zaključki sodišča prve stopnje so po mnenju prvotoženke popolnoma napačni in dokazno nepodprti, še več, celo sodišče prve stopnje samo uporabi termin ″lahko dokazujejo nasprotno″. Popolnoma normalo in življenjsko je, da pokojni svoje premoženje zapusti osebi, ki mu je pri srcu in zanj skrb, kot je to počela prvotoženka. Takšni sklepi sodišča prve stopnje, ki ne zagotavljajo pravnega standarda gotovosti, pa po njenem mnenju ne morejo predstavljati temelja sodni odločbi. Prvotoženka meni, da je popolnoma napačen in v nasprotju z mnenjem izvedenca zaključek sodišča prve stopnje v točki 24. obrazložitve, da je sledilo izvedencu, da je bil pokojni dementen, kar je ugotovil na podlagi obstoječe medicinske dokumentacije, saj je po njenem mnenju izvedenec dr. M. v mnenju podal le oceno, da je moč sklepati na Alzheimerjevo bolezen ter na vaskularno demenco, navedeno pa še ne pomeni, da je bil pokojni dementen, saj navedeno ne izhaja iz nobene medicinske dokumentacije. Na podlagi sklepanja izvedenca pa sodišče po mnenju prvotoženke ne more postaviti trditve, da je bil pokojni dementen in so takšni zaključki sodišča prve stopnje zato po njenem mnenju zmotni. Meni tudi, da niti izvedenec dr. M. ne more podati mnenja, kako je prvotoženka (za katero je izvedenec v dopolnitvi zapisal, da je bila prisotna ob zapisu oporoke, kar ne drži) lahko zaznala stanje duševnih funkcij pokojnega J. P. brez, da bi z njo opravil razgovor in ocenil ali je sposobna, in kako, zaznati spremembe v duševnem stanju. Izvedenec dr. M. je po mnenju prvotoženke tako svojo oceno, ki je zmotna, podal zgolj na podlagi dveh stavkov iz zapisa v medicinski dokumentaciji, kar pa ne more zadoščati za strokovno celovito podano mnenje glede vedenja prvotoženke. Ob tem prvotoženka še opozarja, da je že ob podaji dopolnilnega izvedeniškega mnenja izvedenec dr. V. dne 15. 1. 2019 podal oceno, da je izvedenec dr. M. zelo prekoračil svoje pristojnosti, ki jih ima kot izvedenec nevrološke stroke in za kar ni kompetenten in je posegel na področje psihiatrične stroke. S tem je izvedenec dr. V. menil, da se izvedenec nevrološke stroke ne more izjasniti o tem, ali je lahko prvotoženka zaznala spremembe stanja duševnih funkcij pokojnega. Izvedenec dr. M. je tako podajal dopolnilno mnenje iz področja psihiatrije, za kar pa ni pristojen. Ali je bila prvotoženka sposobna zaznati spremembe v duševnem stanju svojega očeta, bi lahko podal mnenje zgolj izvedenec psihiatrične stroke in ne nevrolog, pa še to ne brez predhodnega razgovora s prvotoženko. Dopolnilno mnenje izvedenca dr. M. je tako po mnenju prvotoženke strokovno nesprejemljivo zaradi prekoračitve svojih pooblastil, saj ocenjevanje psihofizičnih sposobnosti razpoznanja sprememb v duševnem stanju prvotoženke ne spada v njegovo področje dela in njegove strokovne usposobljenosti, kot je pojasnil tudi izvedenec dr. V. Glede na dejstvo, da je dokazno breme glede nepoštenega ravnanja prvotoženke na strani tožnika, ki pa zato ni ponudil prav nobenega dokaza, razen izvedeniškega mnenja izvedenca dr. M., ki pa je v svoji oceni prekoračil svoje področje ekspertize, po njenem mnenju nikakor ne gre za z gotovostjo dokazano dejstvo, ki jo kot tako zatrjuje sodišče prve stopnje. Prekoračitev pristojnosti izvedenca (in opiranje sodišča na take zaključke) predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Podano izvedensko mnenje je v nasprotju z določbo 243. člena ZPP. Navedena prekoračitev predstavlja tudi kršitev 254. člena ZPP. Zaradi kršitev pravil postopka pa je bilo tudi napačno ugotovljeno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za napačno uporabo materialnega prava. Po mnenju prvotoženke tako v obravnavani zadevi ni bilo dokazano, da oporočitelj ni bil v času podpisa oporoke pred pričami oporočno sposoben in da bi bila prvotoženka nepoštena oseba v smislu 3. odstavka 61.člena ZD, zato ni mogoče uporabiti dvajsetletnega zastaralnega roka.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) je na pritožbo prvotoženke odgovoril, v odgovoru pa se zavzema za njeno zavrnitev.

4. Pritožba prvotoženke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tej pravdni zadevi je tožnik zahteval ugotovitev neveljavnosti oziroma razveljavitev oporok zapustnikov J. in A. P., sestavljenih dne 14. 7. 2000 pri notarju F. M. iz ... in sicer iz razlogov pomanjkanja veljavne oblike oporoke in oporočne nesposobnosti oporočiteljev. S sodbo z dne 7. 9. 2017 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 30/2018 z dne 23. 8. 2018 je bilo pravnomočno že odločeno o veljavnosti oporoke oporočiteljice A. P. Z izpodbijano sodbo pa je sodišče prve stopnje tako odločalo še o veljavnosti oporoke oporočitelja J. P. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku1 v točki 13. obrazložitve zaključilo, da gre pri predmetni oporoki zapustnika z dne 14. 7. 2000 za pisno oporoko pred pričami in ne za notarsko oporoko in da je bila predmetna oporoka pravno veljavno sklenjena oziroma zapisana pred dvema pričama, zapustnik pa je oporoko tudi lastnoročno podpisal in tako oporoka izpolnjuje zakonske zahteve glede same oblike, v točki 28. obrazložitve izpodbijane sodbe je zaključilo, da je bil pokojni v času sestave oporoke psihično spremenjen v tem smislu, da je bil vsestransko dezorientiran, z motnjami spomina in pozornosti, v točki 30. obrazložitve pa še, da so bile v času sestave oporoke umske sposobnosti pokojnega zmanjšane do te mere, da ni bil sposoben za razsojanje, saj se ni zavedal, da sestavlja oziroma podpisuje oporoko, s katero je izrazil svojo namero o razdelitvi premoženja po svoji smrti. V točki 37. obrazložitve je sodišče prve stopnje še zaključilo, da se je psihično stanje pokojnega v času sestave oporoke navzven kazalo tako, da ni vedno prepoznal svojih otrok in da je govoril stvari, ki niso imele veze z realnostjo, v točki 40. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je bilo prvotoženki v času sestave oporoke znano zdravstveno stanje pokojnega, v točki 41. obrazložitve izpodbijane sodbe pa še, da je prvotoženka, glede na to, da je za pokojnega pred smrtjo skrbela, imela interes, da jo pokojni določi za edino dedinjo, zato je je s sugestibilnostjo vplivala nanj, da je napravil oporoko v njeno korist, na kar je bil pokojni, ki je bil dementen, še posebej dovzeten, zato je še zaključilo, da je bila prvotoženka nepoštena oseba, posledično pa je uporabilo 20-letni zastaralni rok, v katerem se lahko zahteva razveljavitev oporoke, ki pa do vložitve tožbe še ni potekel. Ker je bil pokojni v času sestave oporoke dementen z ugotovljeno vsestransko dezorientiranostjo, da se ni zavedal dogajanja okoli sebe in da je sestava oporoke pri notarju zanj predstavljala obremenjujočo situacijo, kjer je bilo njegovo funkcioniranje še toliko bolj oteženo, je sodišče prve stopnje v točki 42. obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je ugotavljalo, ali je bil oporočitelj oporočno sposoben, nadalje še zaključilo, da se pokojni ob sestavi oporoke ni zavedal pravnih posledic podpisane oporoke, torej, da podpisuje oporoko, s katero svoje celotno premoženje zapušča prvotoženki, zato je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za razveljavitev oporoke J. P. z dne 14. 7. 2000 zaradi pomanjkanja oporočne sposobnosti (točka 44. obrazložitve izpodbijane sodbe), zavrnilo pa je njegov tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti te oporoke, ker ta zahtevek glede na trditveno podlago spora ni bil pravilen (točka 43. obrazložitve izpodbijane sodbe).

7. Ni pritrditi prvotoženki, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker v njej obstaja nasprotje v razlogih sodbe in izreku sodbe. To kršitev je utemeljevala z navedbo, da je sodišče prve stopnje v točki 13. obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo, da je bila predmetna oporoka z dne 14. 7. 2000 pravno veljavno sklenjena oz. zapisana pred dvema pričama, zapustnik pa je oporoko tudi lastnoročno podpisal, tako da oporoka izpolnjuje tudi zakonske zahteve glede same oblike, in da tem zaključkom nasprotuje izrek v točki II. izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za razveljavitev oporoke. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 13. obrazložitve izpodbijane sodbe presojalo veljavnost oporoke le iz vidika njene formalne veljavnosti glede same oblike oporoke in ob tem zaključilo, da predmetna oporoka izpolnjuje vse zakonske pogoje za pisno oporoko pred pričami. V nadaljevanju pa je presojalo še obstoj materialno pravnih pomanjkljivosti za veljavnost te oporoke, t.j. oporočno nesposobnost oporočitelja. Tožbenemu zahtevku tožnika na razveljavitev oporoke je ugodilo zato, ker je ugotovilo, da oporočitelj ni bil oporočno sposoben in ne zaradi pomanjkljivosti v sami obliki oporoke, zato ne obstaja nasprotje med razlogi sodbe in njenim izrekom.

8. Neutemeljen je tudi očitek prvotoženke, da je sodišče prve stopnje isto absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (t.j. iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP) zagrešilo tudi s tem, da ni obrazložilo očitka o nepoštenosti prvotoženke, saj je sodišče prve stopnje za ta zaključek navedlo povsem dovolj in ustrezne razloge v točki 41. obrazložitve izpodbijane sodbe, tako da se da tudi ta njegov zaključek preizkusiti, kar nenazadnje izhaja že iz same pritožbe prvotoženke, ki je del teh razlogov sodišča prve stopnje v pritožbi tudi povzela in jim nasprotovala s svojimi protiargumenti.

9. Četudi bi bilo pritrditi prvotoženki, da je sodišče prve stopnje s tem, ko se je pri svoji odločitvi oprlo na mnenje izvedenca dr. M. tudi v delu, kjer je prekoračil svoja pooblastila oziroma podajal mnenje tudi izven svoje pristojnosti, kršilo določilo 243. člena ZPP, pa takšna kršitev predstavlja zgolj relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ta pa je podana samo v primeru, če je vplivala na pravilnost oziroma zakonitost izdane sodne odločbe, kar mora pravdna stranka, ki takšno kršitev zatrjuje, tudi izkazati. V tem konkretnem primeru je prvotoženka trdila, da je zaradi te kršitve sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo nepoštenost prvotoženke. Ker sodišče prve stopnje, kot je to obrazložilo tudi v točkah 31. do 42. obrazložitve izpodbijane sodbe, nepoštenosti prvotoženke (da ji je bilo znano zdravstveno stanje pokojnega v času sestave oporoke, da je pokojnega kljub temu peljala k notarju, kjer je bila sestavljena predmetna oporoka, da je s sugestibilnostjo vplivala na pokojnega, da je napravil oporoko v njeno korist) ni ugotavljalo zgolj na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca dr. M., temveč tudi in predvsem tudi na podlagi drugi izvedenih dokazov (zaslišanje vseh strank in prič, medicinska dokumentacija pokojnega, pa tudi izvedensko mnenje izvedenca psihiatrične stroke dr. V.), zatrjevana kršitev na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni imela (bistvenega) vpliva, saj bi do enakih dejanskih ugotovitev sodišče prve stopnje prišlo tudi brez upoštevanja mnenja izvedenca dr. M. v delu, v katerem je prekoračil svoje pristojnosti (t.j. v delu, za katerega bi bil pristojen izvedence psihiater, za ocenjevanje psihofizičnih sposobnosti razpoznavanja sprememb v duševnem stanju prvotožrenke).

10. Ni pa pritrditi prvotoženki, da prekoračitev pristojnosti oziroma pooblastil izvedenca dr. M. predstavlja tudi kršitev 254. člena ZPP, saj to zakonsko določilo ureja postopanje sodišča v primeru obstoja nejasnosti, nepopolnosti, nasprotij in pomanjkljivosti v mnenju izvedenca oziroma več izvedencev, ne uporablja pa se za primer prekoračitve pooblastil oziroma pristojnosti posameznega izvedenca, saj se da to pomanjkljivost odpraviti na takšen način, da se v delu, v katerem je izvedenec prekoračil svoja pooblastila, njegovo izvedensko mnenje ne uporabi.

11. (Delna) Prekoračitev pooblastil sodnega izvedenca iz istega razloga sama zase tako tudi ne more predstavljati razloga za določitev novega izvedenca, zato so tudi tovrstne pritožbene navedbe prvoztoženke, s katerimi nasprotuje (celotnemu) izvedenskemu mnenju izvedenca dr. M. in vztraja pri svojem stališču, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi njenemu predlogu in postaviti novega izvedenca s področja nevrologije, povsem neutemeljene, sodišče prve stopnje pa posledično z opustitvijo dokaza z novim izvedencem s področja nevrologije tudi ni zagrešilo s strani prvotoženke smiselno zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa tudi ni zmotno ugotovilo dejanskega stanja v delu, ki se nanaša na nevrološko zdravstveno stanje zapustnika in na njegov vpliv na psihofizične sposobnosti zapustnika.

12. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je zapustnik v času zapisa oporoke ni bil oporočno sposoben, ter da je bilo prvotoženki njegovo stanje takrat znano. Sodišče prve stopnje se pri tem ni oprlo le na prepričljive izpovedi tožnika ter drugotoženke in še zlasti tretjetoženca, ki je zapustnika pogosto obiskoval (tedensko), temveč je dokazno oceno podprlo še z listinami, t.j. razpoložljivo zdravniško dokumentacijo zapustnika in z izvedenskimi mnenji izvedencev nevrološke stroke (dr. M.) in psihiatrične stroke (dr. V.), ki potrjujejo izpovedi tožnika in drugotoženke ter tretjetoženca. Dokazna ocena sodišča je glede teh dejanskih zaključkov celovita, prepričljiva in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Prepričljivi so tudi vsi argumenti sodišča prve stopnje, zakaj ni sledilo drugačni izpovedi prvotoženke (t.j. zato, ker je bila njena izpoved neverodostojna, saj iz izvidov izhaja, da je zdravnikom poročala o psihičnih težavah pokojnega, ko je bila zaslišana, pa je zanikala, da bi pokojni imel psihične težave in se niti ni spomnila, da bi ga dne 27. 7. 2000 peljala k zdravniku ter da bi bil dezorientiran, njene izpovedi pa ne podpirajo niti ugotovitve izvedencev, ampak le priče, ki jih je kot dokaz predlagala sama) in prič, ki so tako ali drugače sorodstveno povezane z njo (t.j. zato, ker kot taki zasledujejo interes, da prvotoženka v postopku uspe) oziroma so sodelovale pri sestavi oporoke kot priče (notar F. M. in njegov sin U. M., ki se zaradi oddaljenosti dogodka okoliščin v zvezi s sestavo oporoke, ki sicer ni bila sestavljena kot notarska oporoka, nista spominjala in sta lahko izpovedovala le o siceršnjem običajnem načinu poslovanja s strankami v podobnih primerih). Takšne prepričljive, z razumnimi razlogi utemeljene in življenjsko logične dokazne ocene sodišča prve stopnje prvotoženka ne more uspešno izpodbiti z lastno enostransko dokazno oceno, v kateri izpostavlja zgolj lastno izpoved in izpoved prič, ki jih je sama predlagala kot dokaz v tem postopku, t.j. K. G. (hči moža prvotoženke), A. G. (mož K. G.) in B. P. st. (mož prvotoženke), pa tudi prič F. in U. M. (notarja, ki je sestavil oporoko kot pisno oporoko pred pričami in jo kot priča tudi podpisal in njegovega sina, ki je bil prav tako navzoč kot priča pri sestavi oporoke), minimizira in izničuje dokazno vrednost nekaterih drugih izvedenih dokazov (izpovedi tožnika, drugotoženke in tretjetoženca, deloma pa tudi izvedenskega mnenja izvedenca dr. M.), spet druge izvedene dokaze pa interpretira po svoje in jim pripisuje drugačne pomene oziroma iz njih izvaja svoje lastne dejanske zaključke (zdravniški izvidi pokojnega in izvedenska mnenja izvedencev dr. M. in dr. V. ter zapisnik o zaslišanju pokojnega pred Okrajnim sodiščem v Slovenskih Konjicah na naroku na njegovem domu dne 19. 4. 2000, t.j. skoraj tri mesece pred sestavo oporoke, ko je bilo njegovo zdravstveno stanje v smislu njegovih psihičnih sposobnosti glede na izvedenska mnenja še precej drugačno, boljše, kot na dan sestave oporoke). Neutemeljeni so tudi očitki prvotoženke, da je sodišče prve stopnje popolnoma subjektivno označilo izpovedi prvotoženke in prič K. G., A. G. in B. P. st. kot prilagojen potrebam postopka, saj takšna ocena sodišča prve stopnje, kot je bilo že predhodno pojasnjeno, temelji na povsem razumnih in objektivnih razlogih. Dokazne ocene sodišča prve stopnje in pravilnosti na njeni podlagi ugotovljenega dejanskega stanja prvotoženka ne more izpodbiti niti s sklicevanjem na lastno skrb za zapustnika, ki je zajemala tudi zagotovitev vse potrebne zdravniške obravnave in njegovo nego v času obnemoglosti. Tega, da ne bi ustrezno skrbela za zapustnika, ji namreč ne očita niti tožnik niti sodišče prve stopnje, prav nasprotno. Tovrstne ugotovitve in nadaljnje ugotovitve, da je v oporoki navedba, da prvotoženka že 12 mesecev skrbi za pokojnega, ki so zajete v točkah od 39. do 42. obrazložitve izpodbijane sodbe, pa, kot je to pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne izključujejo njene nepoštenosti v smislu njenega vedenja o zdravstvenem stanju zapustnika, zaradi katerega je bil oporočno nesposoben in njenega ravnanja, ki je privedlo do tega, da je zapustnik, čeprav je bil oporočno nesposoben, sestavil oporoko v njeno korist. 13. Neutemeljeno je tudi pritožbeno nasprotovanje zaključku, da je bil v času oporoke pokojni dementen v takšnem obsegu, da je bil vsestransko dezorientiran in da je takšno psihično stanje vplivalo na njegovo sposobnost testiranja. Drži sicer, da v medicinski dokumentaciji ni izrecnih zapisov o demenci pokojnega in njenem tipu, vendar pa obstoj diagnoze in tipa demence za odločitev v tej zadevi ni odločilnega pomena, pomembna je namreč le njena posledica, to pa je oporočna nesposobnost pokojnega, ki pa je bila ugotovljena na podlagi mnenj izvedencev v tej zadevi in na podlagi tudi drugih izvedenih dokazov, kot je to obrazložilo sodišče prve stopnje v točkah 25. do 30. obrazložitve izpodbijane sodbe. Tako že iz same zdravstvene dokumentacije pokojnega, kot je to pravilno povzelo tudi sodišče prve stopnje, izhaja cela vrsta simptomov in drugih podatkov o zdravstvenem stanju pokojnega, na podlagi katerih je izvedenec nevrolog dr. M.lahko sklepal na obstoj te bolezni, na njen tip (Alzheimerjeva bolezen in vaskularna demenca), pa tudi na njen razvoj vse od februarja 2000 dalje. Sodni izvedenec nevrolog dr. M. je tako v osnovnem mnenju kot tudi v njegovih pisnih dopolnitvah in med ustnim zaslišanjem obširno obrazložil svoj zaključek o (nevrološkem) zdravstvenem stanju pokojnega na dan sestave oporoke, kako je le-to vplivalo tudi na njegovo psihofizično stanje in njegovo sposobnost testiranja, prav tako pa je pojasnil tudi, na kakšen način se takšno psihofizično stanje kaže navzven. Dokazno podprt, temelječ na tem izvedenskem mnenju, je tako zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo (nevrološko in s tem povezano psihofizično stanje) zdravstveno stanje pokojnega na dan sestave oporoke (14. 7. 2000) podobno kot na dan 27. 7. 2000, ko je bil pregledan pri nevrologu, ki je pri njem ugotovil vsestransko dezorientiranost, ki je posledica motenih kognitivnih sposobnosti, predvsem pozornosti in spomina, ter da se pokojni v času sestave oporoke ni polno zavedal, da je bila njegova sposobnost odločanja močno zmanjšana, kar je potrdil tudi izvedenec psihiatrične stroke dr. V., ki je že v svojem osnovnem pisnem izvedenskem mnenju z dne 2. 6. 2016 izrecno zapisal, da na podlagi razpoložljivih zdravstvenih podatkov ni mogoče izključiti verjetnosti, da je bilo poslabšanje duševnih funkcij z dezorientiranostjo opisano nevrološkem izvidu z dne 27. 7. 2000, prisotno že 14. 7. 2000 v času podpisovanja sporne oporoke, ter da je opisano slabšanje duševnih funkcij prav gotovo povezano s spremembo v frontalnem delu velikih možganov in da zato meni, da so začetna, akutna dogajanja v centralnem živčevju, ki so povzročila sveže ishemične spremembe frontalnega dela velikih možganov, vplivala na ta način, da oporočni zapustnik ni vedel, da podpisuje oporoko, niti se ni zavedal pravnih posledic podpisane oporoke2. Teh strokovnih zaključkov izvedencev prvotoženka ne more uspešno izpodbiti z lastnim laičnim mnenjem, ki ga je izražala že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, ponavlja pa ga tudi v pritožbi, da sta njuni izvedenski mnenji strokovno zgrešeni, ter da to, da tako notar kot priča U. M. ob podpisu oporoke nista zaznala nobenega od simptomov, ki jih v izvidu z dne 27. 7. 2000 opisuje nevrolog dr. Hlačar, dokazuje, da zapustnik na dan podpisa oporoke še ni doživel možganske kapi in da je to stanje nastopilo tri dni pred 27. 7. 2000, še zlasti upoštevaje dejstvo, da se tako notar F. M. kot tudi njegov sin U. M. natančnih okoliščin v zvezi s sestavo te konkretne oporoke niti nista spominjala, tudi sicer pa je bila konkretna oporoka sestavljena v obliki navadne pisne oporoke pred pričami, ne pa v obliki notarske oporoke, zato je povsem upravičen tudi dvom sodišča prve stopnje, ali je notar oporočno sposobnost pokojnega sploh preverjal. 14. Pritožba ima sicer prav, da se oporočna sposobnost domneva in da mora biti oporočiteljeva oporočna nesposobnost v času testiranja ugotovljena z gotovostjo, ne drži pa njen pritožbeni očitek, da v tem konkretnem primeru temu dokaznemu standardu ni bilo zadoščeno. Dokazni standard t.i. gotovosti za odločitev v pravdnem postopku se v skladu s sodno prakso udejanja s t.i. prepričanjem3. Sodišče prve stopnje se je tega problema v celoti zavedalo, kot to izhaja iz točke 25. obrazložitve izpodbijane sodbe. Tako je pojasnilo, da sta oba izvedenca ugotovila, da se glede na psihično stanje pokojnega v času sestave oporoke, na katerega sta glede na to, da gre za osebo, ki je že pokojna in za časovno relativno oddaljeno stanje, lahko seveda zgolj sklepala na podlagi podatkov iz medicinske dokumentacije, s katero sta razpolagala, le-ta ni polno zavedal in je bila njegova sposobnost odločanja močno zmanjšana, nista pa tega mogla z gotovostjo potrditi. Prav zato je sodišče prve stopnje o obstoju tega dejstva odločilo tudi na podlagi drugih izvedenih dokazov in šele na podlagi vseh za ugotovitev tega dejstva predlaganih in izvedenih dokazov, ki jih je povzelo v točkah od 26. do 30. obrazložitve izpodbijane sodbe, je končno zaključilo, da so bile pri pokojnem v času sestave oporoke umske sposobnosti zmanjšane do te mere, da ni bil sposoben za razsojanje, saj se ni zavedal, da sestavlja oporoko, s katero je izrazil svojo namero o razdelitvi premoženja po svoji smrti. Sodišče prve stopnje se tako ni zadovoljilo le z mnenjem izvedencev, ki sta o oporočni nesposobnosti pokojnega sklepala le s stopnjo verjetnosti, temveč je to dejstvo ugotovilo še s pomočjo drugih izvedenih dokazov, ko se je o obstoju tega dejstva lahko prepričalo s potrebno zanesljivostjo.

15. Sodišče prve stopnje je tako povsem pravilno dokazno podprto ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, na podlagi katerega se presoja vprašanje, kateri zastaralni rok uporabiti v konkretnem primeru za uveljavljanje neveljavnosti oporoke, t.j. določilo 3. odstavka 61. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) in glede na dejanske ugotovitve in zaključke v točki 41. obrazložitve izpodbijane sodbe tudi pravilno zaključilo, da je prvotoženka v smislu navedenega zakonskega določila nepoštena oseba in da se zato v tem primeru uporabi 20-letni zastaralni rok, ki pa še ni potekel, kar pa pritožbeno niti ni izpodbijano. Ob dejanskih ugotovitvah in zaključkih, da je bil pokojni v času sestave oporoke dementen z ugotovljeno vsestransko dezorientiranostjo, da se ni zavedal dogajanja okoli sebe in da je sestava oporoke zanj prestavljala obremenjujočo situacijo, kjer je bilo njegovo funkcioniranje še toliko bolj oteženo, da se ob sestavi oporoke ni zavedal pravnih posledic podpisane oporoke, torej da podpisuje oporoko, s katero svojo celotno premoženje zapušča prvotoženki (točka 42. obrazložitve izpodbijane sodbe) pa je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. 59. člena ZD, nadalje še pravilno zaključilo, da pokojni ob sestavi oporoke z dne 14. 7. 2000 ni bil oporočno sposoben in je posledično zaradi oporočne nesposobnosti oporočitelja tudi pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za razveljavitev oporoke J. P. opr. št. SV 321/2000 z dne 14. 7. 2000 (točka 44. obrazložitve izpodbijane sodbe).

16. Pritožba odločitve o stroških pravdnega postopka ne izpodbija konkretizirano, veže jo izključno na uspeh s pritožbo. Ker pa prvotoženka s pritožbo ni uspela, je tudi njena pritožba zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje neutemeljena.

17. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo, da bi bila izpodbijana sodba obremenjena s katero od drugih tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti samo (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni podan.

18. Ob obrazloženem je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Prvotoženka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Odločitev o tožnikovih stroških pritožbenega postopka pa je odpadla, ker tožnik teh stroškov ni priglasil. 1 Dokazi, ki jih je sodišče izvedlo, so navedeni v točki 7. obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Primerjaj zadnjo stran pisnega izvedenskega mnenja izvedenca dr. V. z dne 2. 6. 2016. 3 Pavčnik, T.: Dokazni standardi, 2012, Podjetje in delo, številka 6-7.