Jedro

Tožnik je v pritožbi opozoril na razhajanje med zapisnikom in razlogi sodbe, pritožbeno sodišče pa ni zapisalo niti da očitanega nasprotja ni, niti se ni ukvarjalo z odpravo kršitve. S tem je tožnika prikrajšalo za vsebinski odgovor na njegovo pritožbo in kršilo njegovo pravico do pritožbe.

Izrek

I.Reviziji se ugodi, sodba sodišča stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Oris zadeve in dosedanji potek postopka

1.Tožnik je trdil, da je priposestvoval dela nepremičnin, ki ju je uporabljal kot dvorišče za dovoz blaga v svojo gostilno in parkiranje vozil od leta 1984, ko se je s tožencema ustno dogovoril o menjavi spornih nepremičnin za del svoje nepremičnine, ki leži tik za hišo tožencev. Med strankama je bilo nesporno, da je tožnik na delih spornih nepremičnin v liniji s svojo stavbo postavil betonsko ograjo in ob njej zasadil cvetje, toženca pa sta posadila ciprese in s tem z živo mejo zamejila del parcele, ki sta ga uporabljala, od preostalega. Tožnik je trdil, da je oboje namenjeno razmejitvi sosednjih zemljišč. Toženca sta temu nasprotovala in trdila, da je betonska ograja služila dogovoru o načinu uporabe zemljišč oziroma urejanju režima parkiranja. Sodišči sta šteli, da tožnik ni dokazal, da bi bila ustna menjalna pogodba sklenjena, zato ni bilo nobene podlage, da bi tožnik lahko verjel, da je sporno zemljišče njegovo.

2.Sodišče prve stopnje je torej zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev tožnikove lastninske pravice delov nepremičnin, parc. št. 2635 1344/1 in parc. št. 2635 1344/2, in za izročitev navedenih nepremičnin, prostih oseb in lastnih stvari, tožniku v neposredno posest, za vzpostavitev prvotnega stanja tako, da na meji med navedenima parcelama na eni strani ter parcelo 2635 1344/1 in parcelo 2635 1344/2 na drugi strani, in sicer po celotni dolžini meje postavita betonsko ograjo in na vzhodni strani te ograje zasadita vrtnice.

3.Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4.Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 157/2024 z dne 17. 7. 2024 na tožnikov predlog dopustilo revizijo glede vprašanja:

"Ali v okoliščinah konkretnega primera drugostopenjska sodba glede vprašanja protispisnosti prvostopenjske sodbe dosega standard obrazloženosti sodne odločbe druge stopnje oziroma ali je pritožbeno sodišče kršilo tožnikovo pravico do pritožbe, ker se ni konkretno opredelilo do tožnikovih pritožbenih očitkov o protispisnosti prvostopenjske sodbe?"

Navedbe strank v revizijskem postopku

5.Tožnik v reviziji kot bistveno navaja, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo njegovo izpovedbo, da določenih podatkov ni ponudil, čeprav je o tem izpovedoval. V pritožbi je uveljavljal kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in povzel svojo izpovedbo, ki nasprotuje zapisu sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je v nasprotju s prakso Vrhovnega sodišča pritožbene navedbe zavrnilo s pavšalnim argumentom, da naj bi bile nejasne in nerazumljive, zato naj sodišče nanje ne bi moglo odgovoriti. Pristaja na nižji standard obrazloženosti drugostopenjskih sodb, a opozarja, da mora biti obrazložitev takšna, da jo je mogoče preizkusiti. Ker razlogov prvostopenjske sodbe ni, bi morala obrazloženost drugostopenjske dosegati višji standard. V konkretnem primeru se je pritožbeno sodišče z zavzetim stališčem izognilo presoji te kršitve, iz obrazložitve pa ne izhaja, ali se je seznanilo s konkretnimi očitki, zato se odločitve v tem delu ne da preizkusiti. Meni, da je višje sodišče kršilo njegovo pravico do pritožbe, ker se ni konkretno opredelilo do njegovih pritožbenih očitkov. Ob tem poudarja, da gre za pravno odločilna dejstva, saj je ravno na tej dejanski podlagi sodišče prve stopnje zaključilo, da ustna pogodba ni bila sklenjena.

6.Tožnica v odgovoru na revizijo kot bistveno navaja, da je ugotavljanje volje pogodbenih strank dejansko vprašanje, kar pomeni, da tožnik revizijo vlaga zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. To ni dopusten revizijski razlog. Sodišču prve stopnje ni treba prepisati celotne izpovedbe, le dokazno jo mora oceniti. To je sodišče prve stopnje storilo. Predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

7.Revizija je utemeljena.

8.Tožnik (je) trdi(l), da obstaja nasprotje med vsebino zapisnika o glavni obravnavi, na kateri je bil zaslišan, in med povzemanjem njegove izpovedbe v sodbi sodišča prve stopnje, kar je bilo podlaga za oblikovanje (po njegovem mnenju posledično napačne) dokazne ocene. V reviziji trdi, da je to kršitev uveljavljal v pritožbi, a ga je višje sodišče odpravilo, češ da je navedba nejasna in nerazumljiva, kar je nezadostna obrazložitev, zato mu je pritožbeno sodišče kršilo pravico do pritožbe. Toženca, nasprotno, trdita, da gre kvečjemu za napačno oceno izvedenih dokazov, zato "protispisnost" ni podana, očitka o kršitvi pravice do pritožbe in nezadostni obrazložitvi pa nista na mestu.

9.Držita revizijski navedbi, da je tožnik v pritožbi opozoril na razhajanje med zapisnikom in razlogi sodbe ter da je kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi podrobno uveljavljal. Pritožbeno sodišče je v zvezi s tem v 10. točki obrazložitve svoje sodbe zapisalo, da so "nejasni in nerazumljivi pritožbeni očitki o podanosti tovrstne kršitve". Vrhovno sodišče se s tako zavrnitvijo pritožbenih očitkov ne strinja, ker, enostavno povedano, ne drži.

10.Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Očitek "protispisnosti" (kot primer te absolutne bistvene kršitve) je utemeljen takrat, kadar je podano relevantno nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in podatki v spisu.

11.Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da bi na spornem delu zemljišča (delu dveh parcel) pridobil lastninsko pravico s priposestvovanjem, za katerega je dobro vero gradil na domnevno ustno sklenjeni menjalni pogodbi s tožencema.

12.Iz razlogov prvostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče tožnikovo izpovedbo najprej delno povzelo (5. točka obrazložitve). V 10. točki nato sledi dokazna ocena tožnikove izpovedi: "Že sam tožnik, zaslišan kot stranka je precej nejasno sodišču izpovedal, da so s tožencema opravili menjavo zemljišč v letu 1984 in da je v istem letu na spornem zemljišču zanj kopal A.. Pri tem pa sodišču ni ponudil nobenih drugih podatkov v zvezi s samim dogovorom, kot na primer ni povedal več podatkov o tem zakaj se je tako dogovoril s tožnikoma, kdaj, s kom in ali je bil kdo zraven, niti mu ni bilo znano, kdo je bil lastnik spornih zemljišč v tistem obdobju."

13.Sodišče prve stopnje tožniku torej ni verjelo zato, ker naj bi bila njegova izpoved osiromašena za ključne podatke o sklepanju menjalne pogodbe in okoliščinah njenega nastanka.

14.Iz zapisnika o tožnikovi izpovedbi med drugim izhaja: da se je pogovarjal z drugim tožencem; da se je toženka predstavljala kot lastnica; da se je to dogajalo okoli leta ’84; da je bil izvajalec A., ki ga je predlagal za pričo, B.B., ki je bil tudi poleg, pa je že umrl; da je izkop za ograjo delal A., ograjo je postavil tast, vrtnice pa je zasadil sam; da je bila "njihova zemlja na njih, moja name", da po menjavi zemljišč dolga leta ni bilo nobenih težav; da zemljišča ni kupil, ker to ne bi imelo smisla, če so menjali, itn.

15.Sodišče prve stopnje je dokazno oceno napravilo le glede časovnega trenutka, ko se je pogodba sklepala, saj je tožnikovo izpovedbo (da se je to dogajalo leta 1984) primerjalo s pričino (da je bilo to leta 1987), ki ji je sledilo, tožniku pa zaradi časovne netočnosti ni sledilo. Glede ostalih okoliščin sklepanja pogodbe oziroma "s kom, zakaj in kako" je sklenil menjalno pogodbo, dokazne ocene ni oblikovalo, temveč je tožniku verodostojnost odreklo, češ da "ni povedal več podatkov". Ta zaključek sodišča prve stopnje vzbuja pomislek. Iz zapisnika o glavni obravnavi je namreč razvidno, da je tožnik izpovedoval o okoliščinah, ki jih sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe navaja kot manjkajoče. Pri tem ne gre nujno za to, da sodišče prve stopnje tožniku o teh posameznih okoliščinah sklepanja pogodbe/razlogih za njeno sklepanje ne bi verjelo ter bi oblikovalo táko dokazno oceno, temveč gre lahko, kot izpostavlja revident, za neskladje med zapisnikom o glavni obravnavi in tem, kar se o njegovi izpovedi povzema v sodbi.

16.Sodišče druge stopnje torej ni zapisalo niti, da očitanega nasprotja ni (kar bi predstavljalo negativen, a vsebinski odgovor na pritožbene navedbe), še manj se je ukvarjalo z odpravo kršitve - bodisi tako, da bi dokazno oceno po opravljenem/ponovljenem dokaznem postopku napravilo samo, bodisi tako, da bi dopolnitev naložilo sodišču prve stopnje z razveljavitvenim sklepom. Ker je tako, je tožnika prikrajšalo za vsebinski odgovor na njegovo pritožbo in kršilo njegovo pravico do pritožbe (25. člen Ustave). Ob tem je na dlani tudi odgovor na prvi del dopuščenega vprašanja: drugostopenjska sodba v konkretnem primeru ne dosega potrebnega standarda obrazloženosti. Praksa Vrhovnega sodišča je namreč jasna: višjemu sodišču ni treba ponavljati razlogov, če stranka v pravnem sredstvu ne navaja novih argumentov, odgovor na njene očitke pa je vsebovan že v prvostopenjski odločbi, s katero soglaša; drugače je, če stranka v pritožbi obrazloženo opozori na pomanjkljivosti razlogov izpodbijane odločbe, ki niso očitno neutemeljeni oziroma za odločitev niso očitno nepomembni.

Odločitev in napotki za nadaljnje delo pritožbenega sodišča

17.Vrhovno sodišče je reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter mu zadevo vrača, da v skladu z zgoraj zavzetimi stališči znova odloči o tožnikovi pritožbi (prvi odstavek 379. člena ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških

18.Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Sestava senata in glasovanje

19.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki je naveden v uvodu te odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno.

-------------------------------

1Tako sodba in sklep VSRS II Ips 302/2006 z dne 26. 4. 2007 in številne druge.

2Izpoved tožnika je povzeta v prvih 14ih vrsticah.

3To točko obrazložitve sodišče sicer uvede s povzemanjem tožnikovih trditev.

4Podčrtalo Vrhovno sodišče.

5Op. VSRS, verjetno "tožencema".

6List. št. 67 - 69.

7Primerjaj sodbo VSRS II Ips 24/2020 z dne 25. 9. 2020.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-15, 379

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 23

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 28, 43

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.