Jedro

Osrednje vprašanje te pravde je, ali je najemna pogodba, ki jo je sam s seboj sklenil tožnik kot fizična oseba in tožnik kot samostojni podjetnik, lahko podlaga za njegove odškodninske zahtevke proti tožencu. Po prepričanju pritožbenega sodišča pravni red tega ne omogoča, zato se šteje, da pogodba ni bila sklenjena. Že na tej podlagi je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da niso izpolnjene predpostavke toženčeve odškodninske odgovornosti (131. člen OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti 658,80 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 22.814,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki 1.715,15 EUR stroškov postopka.

2. Tožnik se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) ter predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Navaja, da je bila najemna pogodba sklenjena 4. 5. 2013. Glede ugovora toženca, da najemna pogodba takrat ni bila sklenjena, pa razlogi, ki jih je navedlo sodišče, niso prepričljivi. Izhajajo le iz očitkov tožniku, kaj bi moral storiti oziroma česa ni storil. Ker se domneva, da je bila pogodba sklenjena 5. 4. 2013, je na tožencu trditveno in dokazno breme, da dokaže, da pogodba takrat ni bila sklenjena. Sodišče se glede tega ni opredelilo do vseh predlaganih in izvedenih dokazov. Ob kršitvi pravil postopka je zaključilo, da zadostuje dvom in da ta lahko privede do zaključka, da zahtevek ni utemeljen. Vse do sklenitve sporazuma o delitvi skupnega premoženja med zakoncema 8. 7. 2013 je imel tožnik polno razpolagalno sposobnost in je lahko sklenil veljavno najemno pogodbo. Dejstvo, da je stečajnega upravitelja o obstoju najemne pogodbe obvestil šele jeseni 2017, nima prav nobene teže. Ker je prostor lahko uporabljal, se ni ukvarjal s stečajem in se je upravitelju javil takrat, ko je prišlo do spremembe lastništva. Sodišče je zmotno ocenilo izpoved priče B. B., v celoti je tudi spregledalo očitno neresnične navedbe toženca, s katerimi se je ta branil. Zmotno je tudi stališče sodišča glede vprašanja, ali lahko fizična oseba sklene veljavno najemno pogodbo s seboj, kot izvajalcem dejavnosti v obliki samostojnega podjetnika. Pritožnik poudarja, da ni nobenega predpisa, ki bi prepovedal sklenitev takšne pogodbe in tudi sodišče ni našlo pravne podlage, na katero bi oprlo svoje stališče, niti se ni opredelilo do navedb in pravnih naziranj tožnika. Tožnik meni, da je najem na lastni stvari mogoč in pravno veljaven ter se v zvezi s tem sklicuje na sodbo VSRS III Ips 51/2001. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da najemnina ni bila dogovorjena, saj je bila dogovorjena v obliki plačila stroškov za uporabo nepremičnine. V tem delu je sodišče sprejelo sodbo presenečenja, saj tudi toženec ni nikoli navajal, da naj bi bila pogodba neveljavna zaradi tega, ker je najemnina določena v višini 0,00 EUR.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe ter povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik zahteva od toženca povrnitev premoženjske škode, ki naj bi mu nastala kot najemniku poslovnega prostora v stanovanjski hiši ..., D., ker mu je onemogočil uporabo poslovnega prostora. Odškodnina obsega plačilo najemnine za drug poslovni prostor za obdobje dveh let, odvetniške stroške ter plačilo škode za tožnikovo dodatno delo in opremo, ki je ostala v nepremičnini.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in odločitev oprlo na sledeče dejansko stanje: kot izhaja iz najemne pogodbe z dne 5. 4. 2013, na katero tožnik opira svoj zahtevek, je A. A., stanujoč ..., D., kot najemodajalec in takratni zemljiškoknjižni solastnik nepremičnine na tem naslovu, oddal A. A., poslovno svetovanje, s. p., s sedežem na istem naslovu, kot najemojemalcu, v izključno uporabo in v souporabo prostore v navedeni stanovanjski hiši za opravljanje poslovne dejavnosti; najemna pogodba je bila sklenjena za nedoločen čas in v njej določena višina najemnine 0,00 EUR na mesec, s tem, da najemojemalec plačuje mesečne stroške za električno energijo in mestni plin za hišo v celoti; na podlagi sporazuma v obliki notarskega zapisa z dne 8. 7. 2013, ki je vseboval tudi ugotovitev obsega in delitev skupnega premoženja, je navedeno nepremičnino pridobila v izključno last in posest B. B., bivša žena A. A.; v postopku osebnega stečaja nad B. B. je bila stanovanjska hiša na ..., D., prodana tožencu ob soglasju stečajnega sodišča s prodajno pogodbo z dne 24. 8. 2017; tožnik je za osebni stečaj svoje bivše žene izvedel že v začetku leta 2014, a je stečajnega upravitelja o najemni pogodbi obvestil po elektronski pošti 18. 10. 2017. 7. Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1)1 v šestem odstavku 3. člena določa, da je podjetnik fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Podjetnik ni pravna oseba, prav tako ne njegovo podjetje. V pravnem prometu nastopa kot posamezna fizična oseba. Zakon tudi ne loči podjetniškega in osebnega premoženja (7. člen ZGD-1). Podjetniki lahko pri opravljanju svojega dela sklepajo različne pravne posle, med ostalimi tudi dvostranske vzajemne pogodbe. Pri poslovanju, nastopanju na trgu in po svoji pojavni obliki se sicer izenačujejo z drugimi gospodarskimi subjekti, kot izhaja iz določb ZGD-1, vendar ohranjajo položaj fizične osebe2. To pomeni, da naj bi v najemni pogodbi z dne 5. 4. 2013 ista oseba in sicer tožnik kot fizična oseba nastopal kot najemodajalec in hkrati kot najemnik poslovnega prostora. Tožnik se torej sklicuje na obstoj najemne pogodbe, ki jo je sklenil sam s seboj, pri tem pa na tej podlagi, zaradi kršitve pogodbe, od toženca zahteva odškodnino.

8. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, ki ga je zavzelo v 13. in 14. točki obrazložitve, da je takšna pogodba neobstoječa, ker sploh ni bila sklenjena. Zato tudi ne more zavezovati toženca kot novega lastnika nepremičnine, ki naj bi vstopil v položaj najemodajalca. Pri takšni najemni pogodbi navzven ne morejo nastati pravne posledice, na kakršne se sklicuje tožnik. Drži, da pri urejanju obligacijskih razmerij velja načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij, z izjemo tistih, ki nasprotujejo ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (3. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Drži tudi, da OZ nima posebne določbe, ki bi izrecno prepovedala sklenitev takšne pogodbe, kot navaja pritožba. Vendar to še ne pomeni, da je takšno pogodbo mogoče skleniti ter da ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki (prvi odstavek 125. člena OZ). Zato je osrednje vprašanje te pravde, ali je najemna pogodba, ki jo je sam s seboj sklenil tožnik kot fizična oseba in tožnik kot samostojni podjetnik, lahko podlaga za njegove odškodninske zahtevke proti tožencu. Po prepričanju pritožbenega sodišča pravni red tega ne omogoča, zato se šteje, da pogodba ni bila sklenjena. Že na tej podlagi je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da niso izpolnjene predpostavke toženčeve odškodninske odgovornosti3 (131. člen OZ). Pravno stališče VSRS v sodbi III Ips 51/2001 se nanaša na drugačen primer, saj obravnava zahtevek za plačilo najemnine na stvari, ki ni v najemodajalčevi lasti.

9. Tudi v primeru, če bi pogodba, kljub gornjemu stališču pritožbenega sodišča, veljala za sklenjeno, izpodbijana sodba pravilno opozarja, da je višina najemnine za poslovni prostor ena od bistvenih sestavin najemne pogodbe po določbah Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (drugi odstavek 12. člena). Sporna pogodba vsebuje jasno določbo, da je med najemodajalcem in najemnikom dogovorjena višina najemnine 0,00 EUR, ne glede na nadaljnji dogovor o plačilu stroškov za elektriko in mestni plin. Na pomen tega pogodbenega določila je toženec opozoril že v odgovoru na tožbo, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da naj bi šlo v povezavi s tem za sodbo presenečenja, četudi je to okoliščino navajal zgolj v sklopu navedb o neverodostojnosti pogodbe oziroma njene antidatiranosti, kot navaja pritožba. Prepoved izdaje sodbe presenečenja namreč stranke varuje pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku, to možnost pa je pritožnik v postopku vsekakor imel. 10. Na ostale pritožbene trditve, ki se nanašajo na izpodbijanje dokazne ocene prvostopenjskega sodišča o tem, ali je bila listina „najemna pogodba za nedoločen čas“ sestavljena in podpisana 5. 4. 2013 ali kasneje za potrebe te pravde, glede na gornje stališče po presoji pritožbenega sodišča ni potrebno odgovarjati.

11. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožencu pa mora povrniti njegove pritožbene stroške za sestavo odgovora na pritožbo, kot jih je pravilno priglasil v vlogi, skupaj 658,80 EUR.

1 Uradni list RS, št. 42/2006 s kasnejšimi spremembami. 2 Več o tem Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana 2014, komentar k 3. in 7. členu ter uvodni komentar k II. delu ter odločbe sodne prakse VSRS II Ips 166/2016, VSL II Cpg 1650/2015, I Cp 1288/2015, VSM I Ip 1026/2013, VSG II Cpg 118/2006, VSC Cp 609/2016. 3 Tožencu je bila nepremičnina prodana v postopku osebnega stečaja brez vseh bremen ali omejitev in mu tudi zato ni mogoče očitati protipravnosti, če tožniku ni dopustil souporabe nepremičnine.