Jedro

Tožnika nista dokazala, da bi za gradnjo hiše izdano gradbeno dovoljenje vključevalo tudi dovoljenje za gradnjo nadstrešnice, ki jo je zato treba šteti za nelegalno zgrajen objekt.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bilo tožnikoma naloženo, da takoj ustavita vsa dela pri gradnji nadstrešnice tlorisnih dimenzij 6,98 x 4,80 metra, ki jo gradita na južno zahodni strani obstoječe stanovanjske hiše na zemljišču s parc. št. 243 k. o. … brez gradbenega dovoljenja. Tožnikoma je bilo tudi naloženo, da predmetno gradnjo na svoje stroške odstranita v roku šestih mesecev po prejemu te odločbe in na zemljišču vzpostavita prejšnje stanje. Tožnika sta bila opozorjena na to, da se bo v primeru, če naložene obveznosti ne bosta izvršila, izvršba te obveznosti opravila po drugih osebah. Za predmetno gradnjo so bile določene prepovedi iz prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Iz obrazložitve izhaja, da je gradbeni inšpektor pri ogledu na kraju samem dne 2. 7. 2012 ter na podlagi zaslišanja tožnikov ugotovil, da tožnika gradita zgoraj navedeni objekt, ki je zgrajen do V. gradbene faze in ga že uporabljata. Gradi se kot prizidek k obstoječi hiši, zgrajeni na podlagi gradbenega dovoljenja. Višina nadstrešnice v najvišjem delu znaša 4,70 metra. Na podlagi ogleda, pregleda projektno-tehnične dokumentacije in izjave tožnikov, je inšpektor ugotovil, da gre v obravnavanem primeru za nelegalno gradnjo nadstrešnice, saj objekt dimenzijsko presega dovoljeno tlorisno velikost in višino, da bi ga bilo mogoče graditi po določbah Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost. Na osnovi tega inšpektor zaključuje, da je kršeno določilo 3. člena ZGO-1, po katerem se gradnja, rekonstrukcija in odstranitev objekta lahko pričnejo na podlagi gradbenega dovoljenja, zato gre v predmetnem primeru za nelegalno gradnjo. Glede na to je odredil ukrep po 152. členu ZGO-1, to je, da se gradnja ustavi, že zgrajeni del objekta pa odstrani ter vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje. Razen tega je izrekel tudi ukrepe v skladu s 158. členom ZGO-1, tožnika pa je opozoril tudi na to, da se bo v primeru, da ne bosta izpolnila naloženega, opravila izvršba (tretji odstavek 148. člena ZGO-1).

Tožnika sta se zoper odločbo pritožila, Ministrstvo za infrastrukturo in prostor pa je z odločbo št. 0612-279/2012/3-006421113 z dne 14. 1. 2013 njuno pritožbo zavrnilo. Tudi drugostopni organ ugotavlja, da je zgoraj opisana nadstrešnica zgrajena brez gradbenega dovoljenja, kljub temu, da bi si ga morala tožnika glede na dimenzije skladno z Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost pridobiti, saj predmetne gradnje ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte. Gradnja brez gradbenega dovoljenja je namreč dovoljena le za enostavne objekte, predmetna gradnja pa med njih ne sodi. Zato gre v skladu z določilom 12.1 točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 za nelegalno gradnjo. Glede pritožbene navedbe, da sta tožnika nadstrešnico gradila istočasno s hišo, saj je bilo gradbeno dovoljenje izdano tako za hišo kot tudi za vse, kar sodi zraven, pa pritožbeni organ ugotavlja, da iz priložene dokumentacije to ni razvidno. Iz zapisnikov o inšpekcijskem pregledu izhaja, da sta zavezanca gradbenemu inšpektorju predložila na vpogled gradbeno dovoljenje št. 3/8-351-619/78 z dne 11. 3. 1980, ki je bilo izdano za gradnjo delno nadomestne stanovanjske hiše na zemljišču s parc. št. 23 in 243. Ko sta bila zaslišana, pa sta tožnika izjavila, da si posebnega gradbenega dovoljenja za gradnjo nadstrešnice nista pridobila, saj nista bila seznanjena, da ga potrebujeta. Nadstrešnico sta zgradila leta 1996. Tožnika v vloženi tožbi ugotavljata, da je njuna napaka očitno v tem, da sta na svojo precej staro hišo položila fasado s toplotno izolacijo, sedaj pa se neresnično zatrjuje, da sta k hiši, za katero je izdano gradbeno dovoljenje, postavila nadstrešnico. Zatrjujeta, da je bila lesena nadstrešnica na balkonu postavljena že leta 1980 in, da je bilo gradbeno dovoljenje za nadstrešnico izdano skupaj z gradbenim dovoljenjem za gradnjo hiše. Predlagata, da sodišče opravi glavno obravnavo, zasliši predlagane priče in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponoven postopek. Priglašata tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: V skladu s 3. členom ZGO-1 je za gradnjo objekta potrebno gradbeno dovoljenje. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da sta tožnika predmetno gradnjo zgradila brez gradbenega dovoljenja. Sodišče se s takšno ugotovitvijo upravnih organov strinja, tožnika pa tudi s tožbenimi navedbami pravilnosti takšne odločitve ne more izpodbiti. Tožbena trditev tožeče stranke je, da je bila nadstrešnica zgrajena hkrati s hišo v letu 1980 in da je bilo hkrati s hišo gradbeno dovoljenje izdano tudi za nadstrešnico. Sodišče ugotavlja, da tožnika s tovrstnimi navedbami nista prepričljiva, saj se ne ujemajo z navedbami, podanimi v upravnem postopku, iz katerih izhaja, da se je z gradnjo nadstrešnice začelo v letu 1996. Prav tako iz ugotovitev upravnega organa oziroma iz izvedenega upravnega postopka ni razvidno, da bi za gradnjo hiše izdano gradbeno dovoljenje vključevalo tudi predmetno nadstrešnico. Tožnika sta gradbeno dovoljenje, izdano za gradnjo hiše, prvostopnemu organu sicer predložila na vpogled, vendar pa upravni organ po vpogledu vanj tega ni ugotovil. Nedovoljena gradnja je nelegalna gradnja, neskladna gradnja, nevarna gradnja in nelegalni kop (12. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (točka 12.1. prvega odstavka 2. člena ZGO-1).

Ker je prvostopni organ pravilno ugotovil, da gre za nelegalno gradnjo, je pravilno odredil ukrepe, ki jih inšpektor odredi pri nelegalni gradnji in jih določa 152. člen ZGO-1. ZGO-1 v 152. členu določa, da v primeru nelegalne gradnje inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi v prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje in možna. Po presoji sodišča je bilo navedeno določilo pravilno uporabljeno. Ker gre v tem primeru za nelegalno gradnjo, je izrek inšpekcijskega ukrepa po 152. členu ZGO-1 utemeljen.

Sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke za opravo glavne obravnave, saj njena oprava glede na dejansko in materialnopravno stanje zadeve v ničemer ne bi vplivala na odločitev (drugi odstavek

59.

člena ZUS-1

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.