Jedro

V obravnavani zadevi ni sporno, da gre za spor z mednarodnim elementom in da je za presojo mednarodne pristojnosti potrebno uporabiti določbe Uredbe Bruselj I bis. Sodišče, pred katerim se znajde spor z mednarodnim elementom, pa se mora pri presoji, ali je pristojno za odločanje ali ne, opreti tudi na svoje domače civilno procesno pravo. Tako po drugem odstavku 17. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče pristojnost presoja na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana, pri čemer mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost (slovenskega sodišča). V kolikor nasprotna stranka vloži ugovor, da sodišča v Republiki Sloveniji niso pristojna za odločanje v zadevi, pa se seveda pristojnost presoja tudi na podlagi navedb v ugovoru. Točka (c) prvega odstavka 7. člena Uredbe Bruselj I bis namreč ne privilegira pogodbe o opravljanju storitev, temveč določa le, da če ne gre za katero od najbolj tipičnih pogodb, to je pogodbo o dobavi blaga ali pogodbo o opravljanju storitev iz točke (b) prvega odstavka 7. člena Uredbe Bruselj I bis, se uporabi točka (a) prvega dostavka 7. člena, ki določa, da se pristojno sodišče (v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji) določi po kraju izpolnitve zadevne obveznosti (točka (c) prvega odstavka 7. člena Uredbe Bruselj I bis). Uredba Bruselj I bis torej ne določa nobene hierarhije med pogodbo o dobavi blaga in pogodbo o opravljanju storitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je sodišče v Republiki Sloveniji (Okrožno sodišče v Kranju) pristojno za nadaljnje odločanje v zadevi, ki se pred Okrožnim sodiščem v Kranju vodi v zvezi z evropskim plačilnim nalogom opr. št. Plg 8/2016 (I. točka izreka sklepa), da se evropski plačilni nalog Okrožnega sodišča v Kranju Plg 8/2016 z dne 14. 12. 2016 v celoti razveljavi (II. točka izreka sklepa) ter da bo o tožbenem zahtevku in o stroških Okrožno sodišče v Kranju odločalo v pravdnem postopku (III. točka izreka sklepa).

2. Tožena stranka je zoper sklep pravočasno vložila pritožbo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, Ustave Republike Slovenije1 (14., 22., 23. in 25. člen) in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin2 (6. člen). Sodišču prve stopnje očita tudi zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru o nepristojnosti tožene stranke ugodi ter odloči, da sodišče v Republiki Sloveniji ni pristojno za odločanje v predmetni zadevi, začeti na podlagi evropskega plačilnega naloga. Poleg tega naj pritožbeno sodišče po njenem predlogu razveljavi že opravljena pravdna dejanja in postopek zaključi. Podrejeno pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V vsakem primeru pa toženka zahteva, da pritožbeno sodišče tožeči stranki naloži, da toženi stranki povrne vse stroške postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za njihovo plačilo dalje do plačila.

3. Na pravilno vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani postopek se je začel s predlogom tožeče stranke (pravne osebe s sedežem v Sloveniji) za izdajo evropskega plačilnega naloga, v katerem je ta navedla, da je podlaga za pristojnost sodišča kraj izpolnitve, da se njen zahtevek zoper toženo stranko (pravno osebo s sedežem v Avstriji) navezuje na pogodbo o opravljanju storitev - drugo in da se nanaša na odpravnino ob prenehanju distribucijske pogodbe. Navedla je tudi, da je razlog za uveljavljanje zahtevka neplačilo ter da se zahtevek ne nanaša na zadeve v zvezi s potrošniškimi pogodbami. Kot znesek glavnice je tožeča stranka v vlogi za evropski plačilni nalog z dne 18. 11. 2016 označila 270.314,31 EUR. Zahtevala je tudi plačilo zakonitih obresti od 1. 1. 2016. 6. Z vlogo z dne 5. 12. 2016 je tožeča stranka svoj zahtevek povečala. Zaradi poenostavitve je tako priložila nov predlog za izdajo evropskega plačilnega naloga, v katerem je navedla nov znesek glavnice 494.150,55 EUR (tj. znesek, v katerega je vključen znesek 270.314,31 EUR). Vsi ostali podatki so v primerjavi s prejšnjo vlogo ostali nespremenjeni.

7. Sodišče prve stopnje je evropski plačilni nalog izdalo (Plg 8/2016 z dne 14. 12. 2016), zoper njega pa je tožena stranka vložila ugovor. Hkrati je podala tudi ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča in v sklopu tega navajala zlasti, da razmerje med strankama izvira iz (večkratnih) individualnih prodajnih pogodb, da so bile dobave oziroma dostave blaga opravljene v skladu s klavzulo Ex Works (EXW) (franko tovarna) S. 1, Dunaj, Republika Avstrija, ter da je slednje navedeno na vsakem posameznem računu, ki ga je tožena stranka izdala tožeči stranki.

8. Na ugovor o nepristojnosti slovenskega sodišča je tožeča stranka odgovorila.

9. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je podana pristojnost slovenskega sodišča. Ugotovilo je, da je tožeča stranka za toženo stranko opravljala tudi nadaljnje storitve in da ni šlo zgolj za razmerje na podlagi prodajnih pogodb ter - skladno s tem - uporabilo drugo alinejo (b) točke prvega odstavka 7. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba Bruselj I bis), ki določa, da se za kraj izpolnitve zadevne obveznosti šteje kraj, kjer so bile storitve opravljene in to je v konkretnem primeru Republika Slovenija. Uredba Bruselj I bis se namreč za presojo mednarodne pristojnosti uporablja ne glede na Uredbo (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog (ki se od 12. 12. 2008 uporablja v vseh državah članicah razen Danske in zgolj v čezmejnih sporih, v nadaljevanju Uredba (ES) št. 1896/2006).

10. V obravnavani zadevi ni sporno, da gre za spor z mednarodnim elementom in da je za presojo mednarodne pristojnosti potrebno uporabiti določbe Uredbe Bruselj I bis. Sodišče, pred katerim se znajde spor z mednarodnim elementom, pa se mora pri presoji, ali je pristojno za odločanje ali ne, opreti tudi na svoje domače civilno procesno pravo. Tako po drugem odstavku 17. člena Zakona o pravdnem postopku3 (v nadaljevanju ZPP) sodišče pristojnost presoja na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana, pri čemer mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost (slovenskega sodišča). V kolikor nasprotna stranka vloži ugovor, da sodišča v Republiki Sloveniji niso pristojna za odločanje v zadevi, pa se seveda pristojnost presoja tudi na podlagi navedb v ugovoru.

11. Ta postopek se je začel na podlagi predloga za izdajo evropskega plačilnega naloga. Že iz slednjega pa izhaja, da je tožeča stranka svoj predlog temeljila na distribucijski pogodbi oziroma njeni odpovedi. V odgovoru na ugovor tožene stranke zoper evropski plačilni nalog in ugovor o nepristojnosti je tožeča stranka nato še razširila svoje trditve o spornem pravnem razmerju, in sicer da naj bi bila med strankama sklenjena ustna distribucijska pogodba4, da je pogodbeno razmerje med njima prenehalo dne 31. 12. 2015 ter da je vsled koristi, ki jih ima tožena stranka od dolgoletnega dela tožeče stranke, upravičena do odpravnine po 833. členu Obligacijskega zakonika5 (v nadaljevanju OZ). SES se je v zadevi Corman-Collins SA6 že opredelilo do narave distribucijske pogodbe. Navedlo je, da so distribucijske pogodbe v poslovni praksi raznovrstne, da pa je cilj vseh takih pogodb zagotavljati distribucijo proizvodov principala (karakteristična obveznost). Zato je odločilo, da je distribucijska pogodba, s katero se distributer zaveže, da bo od principala kupoval blago, ki ga bo potreboval za zadovoljitev povpraševanja svojih strank, principal pa se zaveže, da bo distributerju, ki ga je v ta namen sam izbral, prodajal blago, in ki zlasti vsebuje posebne pogoje glede distribucije prodanega blaga, pogodba o opravljanju storitev.

12. Pritožbeno sodišče najprej odgovarja na pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb postopka, ker sodišče prve stopnje toženi stranki pred izdajo izpodbijanega sklepa ni omogočilo, da odgovori na navedbe tožeče stranke v odgovoru na ugovor z dne 16. 2. 2017, s čimer naj bi ji kršilo pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), prav tako tudi enako varstvo pravic (22. člen URS) ter pravico do poštenega sojenja (6. člen EKČP). Navedeno ne drži. Prvi odstavek 17. člena Uredbe (ES) št. 1896/2006 določa, da se v primeru uspešnega ugovora zoper evropski plačilni nalog postopek nadaljuje pred pristojnim sodiščem v skladu s pravili običajnega civilnega postopka, razen če bi (pa ni) tožeča stranka izrecno zahtevala, da se postopek v takem primeru zaključi. Glede na to, da se skladno s 17. členom ZPP pristojnost presoja glede na trditve tožeče stranke v fazi tožbe oziroma v primeru ugovora o nepristojnosti tudi na podlagi trditev v ugovoru, ne drži, da je bila toženi stranki odvzeta možnost izjaviti se na navedbe tožeče stranke v odgovoru na ugovor. Tožena stranka je tista, ki je vložila ugovor o nepristojnosti in v njem je imela možnost zatrjevati neobstoj slovenske jurisdikcije, zato je sodišče prve stopnje (glede na to, da se je postopek začel s predlogom za izdajo evropskega plačilnega naloga) upravičeno še tožeči stranki omogočilo vložitev prve obrazložene vloge, s katero je lahko odgovorila na ugovor o nepristojnosti oziroma utemeljila obstoj slovenske jurisdikcije. Tako je bila obema strankama dana pravica izjaviti se o mednarodni pristojnosti in očitek o kršitvi načela kontradiktornosti ni utemeljen. Prav tako ne očitek kršitve enakega varstva pravic ter pravice do poštenega sojenja. Obema strankama so bile namreč zagotovljene enake možnosti. Poleg tega pa je imela tožena stranka možnost podati svoje navedbe v tej pritožbi in pritožbeno sodišče na relevantne tudi odgovarja.

13. Pritožbeno sodišče v nadaljevanju soglaša s toženo stranko, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo Uredbo Bruselj I bis v delu, v katerem je navedlo, da iz prvega odstavka 7. člena Uredbe Bruselj I bis izhaja, da je treba pri presoji vprašanja pristojnosti primarno presojati, ali gre za pogodbo o opravljanju storitev in šele nato, ali gre za pogodbo o dobavi blaga. Točka (c) prvega odstavka 7. člena Uredbe Bruselj I bis namreč ne privilegira pogodbe o opravljanju storitev, temveč določa le, da če ne gre za katero od najbolj tipičnih pogodb, to je pogodbo o dobavi blaga ali pogodbo o opravljanju storitev iz točke (b) prvega odstavka 7. člena Uredbe Bruselj I bis, se uporabi točka (a) prvega dostavka 7. člena, ki določa, da se pristojno sodišče (v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji) določi po kraju izpolnitve zadevne obveznosti (točka (c) prvega odstavka 7. člena Uredbe Bruselj I bis). Uredba Bruselj I bis torej ne določa nobene hierarhije med pogodbo o dobavi blaga in pogodbo o opravljanju storitev, zato je nasprotno stališče sodišča prve stopnje zmotno. Vendar je po oceni pritožbenega sodišča izpodbijana odločitev kljub temu pravilna. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da zahtevek v konkretnem primeru temelji na storitvah, ki naj bi jih tožeča stranka opravila po prevzemu kupljenega blaga. Očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožene stranke v ugovoru o nepristojnosti, da je sporno pravno razmerje temeljilo zgolj na več individualnih prodajnih pogodbah, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje se je do teh trditve opredelilo na način, da je zapisalo, da ni šlo zgolj za individualne prodajne pogodbe. Še več, celo izrecno je pritrdilo toženi stranki, da je ta tožeči stranki prodajala svoje proizvode, a je kot ključno v zvezi z zahtevkom ugotovilo opravljanje storitev s strani tožeče stranke za toženo stranko po prevzemu tako kupljenega blaga. Kot karakteristično obligacijo v zvezi zahtevkom tožeče stranke je tako nedvomno opredelilo storitev. Drugačne pritožbene navedbe so neutemeljene.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, s katerimi toženka sodišču prve stopnje očita, da pri sprejemanju izpodbijane odločitve relevantnih dejstev ni ugotavljalo s stopnjo prepričanja (tj., ali je med strankama predmetnega postopka obstajal okvirni dogovor z zavezo o bodočih dobavah oziroma oskrbi, ki je vključeval tudi posebne določbe glede distributerjeve distribucije blaga, saj je samo v tem primeru mogoče zaključiti, da gre za distribucijsko pogodbo, posledično pa, da gre za pogodbo o opravljanju storitev), in se hkrati opredeljuje do listinskih dokazov v spisu, ki naj bi po njenem mnenju kazali na to, da distribucijske pogodbe med strankama ni bilo. Sodišče namreč presodi, ali je pristojno, predvsem na podlagi trditev tožeče stranke v tožbi, če je vložen ugovor o nepristojnosti sodišča,pa tudi na podlagi trditev tožene stranke v tem ugovoru (drugi odstavek 17. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je vse podane trditve pravdnih strank presojalo in dejstva, ki so odločilna za odločitev o ugovoru nepristojnosti, ugotovilo z zadostnim dokaznim standardom.

15. Sklepa, da je bilo pogodbeno razmerje med strankama obravnavanega spora distribucijsko (da gre torej za distribucijsko pogodbo), sodišče prve stopnje ni sprejelo. Je pa upoštevaje trditve tožeče stranke ugotovilo - in pritožnica ta dejstva tudi sama priznava - da sta se stranki po nakupu blaga (v posameznih primerih) dogovarjali tudi o oglaševanju, da je tožnica nekatere dejavnosti v zvezi s tem opravljala (na slovenskem trgu) in da je toženka za stroške tovrstnih dejavnosti tudi prispevala. Ravno te okoliščine pa po presoji pritožbenega sodišča kažejo na to (in to je za presojo pristojnosti v tej fazi postopka dovolj), da v so razmerju med strankama obstajali tisti posebni dogovori, na katere kot esencialni element (distribucijske) pogodbe vztrajno opozarja pritožnica, in so hkrati bistvene za presojo, ali gre v konkretnem primeru za pogodbo o opravljanju storitev (kot to stori SES v zadevi Corman-Collins SA v točkah 37 do 40), s tem pa za presojo mednarodne pristojnosti po 7. členu Uredbe Bruselj I bis v zvezi z zahtevkom za plačilo odpravnine po 833. členu OZ.

16. V ugovoru o nepristojnosti je tožena stranka sicer res navajala, da pravno razmerje med pravdnima strankama temelji zgolj na večkratnih individualnih pogodbah o prodaji blaga, pri čemer je bil dogovorjeni kraj dobave blaga z Incoterms klavzulo Ex Works S. 1, Dunaj, ter za ugotavljanje tega dejstva priložila dokaze, a je tožeča stranka v predlogu za izdajo evropskega plačilnega naloga in v odgovoru na ugovor po drugi strani trdila in predložila dokaze, da je v zvezi z blagom, ki ga je kupila od tožene stranke, opravljanja še določene (druge, tj. distribucijske) storitve.7 Ker to po oceni pritožbenega sodišča zadostuje za sklep, da je podlaga zahtevka (na plačilo odpravnine po 833. členu OZ) pogodba o opravljanju storitev, je izpodbijana odločitev, da je v tem primeru pristojnost slovenskega sodišča podana, pravilna. Tožena stranka v pritožbi ponavlja, da sta bili stranki v pravnem razmerju zgolj na podlagi večkratnih individualnih prodajni pogodb, vendar dejstvo, da je tožeča stranka od tožene stranke kupovala blago, po presoji pritožbenega sodišča še ne pomeni, da ni bila tudi njegov distributer (in to je tožeča stranka v postopku smiselno trdila), vprašanje nadaljnjega postopka pa je, ali bo slednje tudi dokazala. Ali je tožeča stranka za toženo stranko na podlagi dolgoročnega upniško-dolžniškega razmerja res opravljala zatrjevane storitve in je posledično upravičena do odpravnine, bo odločalo sodišče v nadaljnjem pravdnem postopku in v okviru tega presojalo tudi v postopku priložene dokazne listine.

17. Tožena stranka pritožbeno navaja še, da sta stranki s tem, ko sta na podlagi ex-works klavzule (Incoterm [2010] "Ex Works" (EXW)) za kraj dostave in prevzema blaga določili H. 1, Avstrija8, dogovorili kraj izpolnitve zadevne obveznosti in s tem - smiselno - pristojnost sodišč v Republiki Avstriji. Morebitni dogovor o kraju izpolnitve9 zadevne obveznosti iz prvega odstavka 7. člena Uredbe Bruselj I Bis bi moral biti izrecen in jasen, v konkretnem primeru pa iz predloženih računov izhaja zgolj, da sta se stranki dogovorili o kraju dobave blaga (B 3 in B 15 do B 22). S tem sta sicer deloma določili pristojno sodišče, a zgolj za primer, če bi sporno pravno razmerje temeljilo na pogodbi o prodaji blaga, oziroma če bi bila zadevna obveznost dobava blaga, vendar v konkretnem primeru kot zgoraj pojasnjeno temu ni tako.

18. S tem je sodišče odgovorilo na odločilne pritožbene navedbe v zvezi z vprašanjem obstoja slovenske jurisdikcije (prvi odstavek 360. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Preostale pritožbene navedbe se namreč nanašajo na sam temelj spornega pravnega razmerja, o katerem bo sodišče odločalo v nadaljnjem pravdnem postopku.

19. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijanega sklepa ni našlo razlogov, na katere ob reševanju pritožbe pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

20. Pri tem pa je odločilo še, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zaradi česar ti stroški niso bili potrebni za postopek (prvi odstavek 154. člena in 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Uradni list RS/I, št. 33/91, Uradni list RS, št. 42/97 - UZS68, 66/00 - UZ80, 24/03 - UZ3a, 47, 68, 69/04 - UZ14, 69/04 - UZ43, 69/04 - UZ50, 68/06 - UZ121,140,143, 47/13, 47/13 in 75/16 - UZ70a. 2 Uradni list RS (13.6.1994) MP, št.7-41/1994 (RS 33/1994). 3 Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14, 48/15 - odl. US, 6/17 - odl. US in 10/17. 4 Pogodbeno razmerje je tudi konkretizirala - navedla je, da se je tožena stranka že leta 2001 odločila, da bo svoje izdelke na slovenskem trgu distribuirala tako, da je poiskala slovenskega distributerja, ki bo njene izdelke distribuiral svojim kupcem v Sloveniji, da se je tožena stranka tožeči stranki zavezala, da ji bo tekom medsebojnega sodelovanja prodajala svoje izdelke, tožeča stranka pa se jih je zavezala kupovati v svojem imenu in za svoj račun z namenom, da jih bo prodajala svojim kupcem na ozemlju Slovenije (tako na list. št. 29 in 30). Prav tako je specificirala aktivnosti, ki naj bi kazale na to, da je bila tožeča stranka distributer in ne zgolj kupec. 5 Uradni list RS, št. 97/07 - uradno prečiščeno besedilo in 64/16 - odl. US. 6 Opr. št. C-9/12 z dne 19. 12. 2013. 7 V nasprotju z navedbami pritožnice je prav tako zatrjevala, da sta stranki leta 2001 sklenili ustno distribucijsko pogodbo, s katero se je tožena stranka tožeči zavezala, da ji bi prodajala svoje izdelke, tožeča stranka pa se je zavezala kupovati v svojem imenu in za svoj račun z namenom, da jih bo prodajala svojim kupcem na ozemlju Slovenije (list. št. 30). Prav tako je trdila, da je v primeru tovrstne pogodbe tipična oziroma karakteristična izpolnitev distributerjeva. 8 Kar ne sovpada s tistim, kar je tožena stranka zatrjevala v svojem ugovoru z dne 20. 1. 2017, ko je trdila, da so se dobave v skladu navedeno klavzulo vršile na S. 1, Dunaj, Republika Avstrija. 9 Dogovor o kraju izpolnitve ima glede na prakso SES pomen za utemeljitev pristojnosti po členu 5/1 BU, sedaj 7/1 Uredbe Bruselj I bis.