Jedro

Tožnik ni vtoževal ugotovitve, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo dne 21. 8. 2012 in da je dolžna tožena stranka tožniku vzpostaviti delovno razmerje za čas od 22. 8. 2012 dalje oziroma do vključno 18. 12. 2013. Ker je kljub navedenemu sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe ugotovilo nezakonito prenehanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki z dnem 21. 8. 2012 in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje za čas od 22. 8. 2012 do vključno 18. 12. 2013, je prekoračilo njegov tožbeni zahtevek. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 357. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (I., II., III. in V. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku I. točke izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je tožniku pri toženi stranki nezakonito prenehalo delovno razmerje z dnem 21. 8. 2012. V drugem odstavku I. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna vzpostaviti delovno razmerje tožniku za čas od 22. 8. 2012 do vključno 18. 12. 2013 ter ga prijaviti v obvezna zavarovanja. Pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 1. 2. 2012 je razvezalo z dnem 18. 12. 2013. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati plače za obdobje od 22. 8. 2012 do 31. 8. 2012 v višini 296,04 EUR bruto ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto del plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2012 dalje do plačila, od septembra 2012 do vključno novembra 2013 obračunati mesečno po 851,09 EUR bruto ter za tožnika odvesti pripadajoče davke in prispevke, nato pa mu izplačati ustrezne neto zneske plač od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, za mesec december 2013 pa v višini 494,18 EUR bruto, zanj odvesti davke in prispevke in mu izplačati ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2014 dalje do plačila. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za obdobje od avgusta 2012 do decembra 2013 iz naslova prehrane na delu izplačati zneske, kot izhajajo iz navedene točke izreka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, prav tako pa mu je dolžna iz naslova prevoza na delo in z dela za avgust in september 2012 izplačati znesek v višini 13,45 EUR oziroma 33,63 EUR, od teh zneskov pa tudi zakonske zamudne obresti od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. V IV. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je v preostalem zahtevek tožnika (ki se je nanašal na vzpostavitev delovnega razmerja ter na prijavo v obvezna zavarovanja za nedoločen čas po 19. 12. 2013, na plačilo stroškov v zvezi s prehrano na delu po 19. 12. 2013 in na plačilo stroškov prevoza na delo in z dela od vključno oktobra 2012 dalje za nedoločen čas) zavrnilo. V V. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi ter samo odloči o zadevi tako, da tožbeni zahtevek (pravilno tožbo) tožnika zavrže, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podredno, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne ali pa izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, tožniku pa naloži plačilo pritožbenih stroškov v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da tožnik z odstopno izjavo z dne 31. 7. 2012 ni podal odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Do prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki je nedvomno prišlo na podlagi odpovedi tožnika samega. Od 31. 7. 2012 tožnik ni več prihajal na delo, niti ni želel predati poslov po odstopu z mesta direktorja, zato ga je tožena stranka 21. 8. 2012, potem ko je bil pri notarju sprejet sklep o njegovi razrešitvi, tudi odjavila iz socialnih zavarovanj. Tožnika od 31. 7. 2012 do 21. 8. 2012 ni bilo več na delo k toženi stranki, zato so drugačne ugotovitve sodišča prve stopnje nepravilne. Ker tožnik pri toženi stranki ni opravljal nobenega dela več, je ta upravičeno sklepala, da je podal odpoved pogodbe o zaposlitvi in ni le odstopil z mesta direktorja, odklonil pa je tudi prošnjo zakonite zastopnice tožene stranke, da naj še naprej delata skupaj, četudi sta v razveznem postopku. Pet elektronskih sporočil, od katere je bilo eno septembra, tri oktobra in zadnje 12. 11. 2012, vsekakor ne zadoščajo kot dokaz obstoja elementov delovnega razmerja v skladu s 4. členom ZDR. Vsa elektronska sporočila so bila vsebinsko povezana s pojasnili iz obdobja pred razrešitvijo tožnika z mesta direktorja, saj tožnik predaje poslov ni želel opraviti. Iz tega razloga ga je morala zakonita zastopnica tožene stranke občasno o čem povprašati. Tožnik ne le, da ni delal za toženo stranko, ampak se je pred zakonito zastopnico skrival, saj je začela raziskovati nepravilnosti v družbi iz časa njegovega vodenja družbe, zaradi česar je bila podana tudi kazenska ovadba. Pritožbi prilaga obvestilo o zaključku policijske preiskave suma kaznivega dejanja z dne 8. 1. 2013, fotokopijo zapisnika o opravljenem poravnalnem in prvem naroku za glavno obravnavo pri Okrožnem sodišču v Ljubljani dne 18. 2. 2014 opr. št. P 1214/2012, kazensko ovadbo z dne 24. 1. 2014 in izjave večih oseb, vse datirane z dne 20. 1. 2014. Meni, da bi glede na dejstvo, da je bil tožnik tisti, ki je odstopil z delovnega mesta direktorja, moral v skladu z 49. členom ZDR sam predlagati spremembo pogodbe za novo delovno mesto. Tožena stranka pa vsekakor ni dolžna delovnih mest ustvarjati fiktivno, zato ker tožnik ni želel biti več direktor. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je verjelo tožniku in ne toženi stranki, čeprav je tožnik svoje izjave ves čas postopka spreminjal. Izpodbijana sodba pa je primarno nezakonita zato, ker je sodišče prve stopnje odločilo preko zahtevka. Tožnik je tekom postopka večkrat spreminjal svoj tožbeni zahtevek, vendar pa niti z osnovnim tožbenim zahtevkom (ki je bil sicer nesklepčen) niti s spremenjenim tožbenim zahtevkom ni podal zahteve za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Na to je tožena stranka opozarjala že v odgovoru na tožbo. Ker tožnik tega ni storil, je njegov zahtevek neutemeljen (sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 277/2009). Tožbenemu zahtevku tako manjka ugotovitveni del. Tožnik v tožbi ni postavil zahtevka v smislu določbe člena 204/3 ZDR in ni uveljavljal nezakonitosti odpovedi niti ni neposredno uveljavljal obstoja delovnega razmerja. Prav tako ni pravilno postavljen niti dajatveni zahtevek, saj ni zahteval, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo po odpovedani pogodbi o zaposlitvi ter mu obračunati nadomestilo bruto plače, odvod davkov in prispevkov nato pa izplačilo neto plač, temveč je zahteval izplačilo neto plač in še to le za del avgusta, september in oktober 2012. Enako velja za stroške. Sodišče prve stopnje je tožniku z izpodbijano sodbo priznalo nekaj, kar sploh ni zahteval. Prav tako ni jasno, na podlagi česa je sodišče prve stopnje prisodilo zakonske zamudne obresti za plačo december 2013 od 14. 1. 2014 dalje. Enako velja za stroške iz naslova prehrane, saj jih je, enako kot stroške prevoza, zahteval le do oktobra 2012. V izreku so navedeni bruto zneski plače, ki jih tožnik ni zahteval, napačno je navajal neto zneske, prav tako pa ni navedel niti valute obveznosti (npr. EUR). Po mnenju tožene stranke je sicer tožba zaradi vseh sprememb zahtevka tudi prepozna, sprememba zahtevka pomeni novo tožbo, prvostopenjsko sodišče pa se ni opredelilo niti do navedbe tožene stranke, da je bil tožnik s prenehanjem delovnega razmerja seznanjen 18. 9. 2012, ko je že prejel zmanjšano plačo in manjše povračilo stroškov. Tožba, ki je bilo vložena 27. 11. 2012, je bila v vsakem primeru vložena prepozno. Ker sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo niti izpovedbe zakonite zastopnice tožene stranke, je podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke člena 339 ZPP. Podana pa je tudi bistvena kršitev določb postopka po 15. točki člena 339/2 ZPP, saj je o razlogih sodbe sodišče prve stopnje napačno povzelo vsebino tožbenega zahtevka. Glede na navedeno je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnik v tožbenem zahtevku (tožba je bila vložena 27. 11. 2012) predlagal ugotovitev, da ga je tožena stranka neupravičeno odjavila iz obveznih zavarovanj (1. točka tožbenega zahtevka), da ga je dolžna od 21. 8. 2012 dalje prijaviti v ta zavarovanja (2. točka tožbenega zahtevka), mu od 21. 8. 2011 (pravilno 21. 8. 2012) dalje plačati manjkajoče plače v enakih zneskih, kot v predhodnem obdobju, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka tožbenega zahtevka), mu obračunati in plačati vse prispevke in davke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 8. 2011 (pravilno od 21. 8. 2012) dalje (4. točka tožbenega zahtevka), mu izročiti dokaze za opravljene prijave v zavarovanja in plačila (5. točka tožbenega zahtevka) in mu povrniti pravdne stroške, v 15 dneh, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi (6. točka tožbenega zahtevka). Po sklepu sodišča prve stopnje o popravi tožbe opr. št. I Pd 1679/2012 z dne 3. 12. 2012 je tožnik popravil tožbo in v tožbenemu zahtevku predlagal, da ga je dolžna tožena stranka prijaviti v vsa obvezna zavarovanja od 21. 8. 2012 dalje (1. točka tožbenega zahtevka), da mu je dolžna izplačati manjkajoče plače in sicer manjkajočo razliko plače za mesec avgust 2012 v znesku 230,63, manjkajoče razlike dodatka za prevoze in prehrano v višini 13,60, zapadlost 18. 9. 2012, plačo za mesec september 2012 v neto znesku 663,01 in dodatke (prehrana in prevozi) v višini 159,40, zapadlost 18. 10. 2012, plačo za mesec oktober 2012 v neto znesku 663,01 in dodatke (prehrana in prevozi) v višini 159,40, zapadlost 18. 11. 2012, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska (2. točka tožbenega zahtevka), da mu je dolžna tožena stranka obračunati in plačati vse prispevke in davke in sicer na osnovo v višini manjkajočega zneska razlike plače za mesec avgust 2012 230,63, zapadlost 18. 9. 2012, na osnovo plače za mesec september 2012 v neto znesku 663,01, zapadlost 18. 10. 2012, na osnovo plače za mesec oktober 2012 v neto znesku 663,01, zapadlost 18. 11. 2012, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska (3. točka tožbenega zahtevka) in da mu je dolžna tožena stranka povrniti njegove pravdne stroške v 15 dneh, od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila, vse pod izvršbo (4. točka tožbenega zahtevka). Na prvem naroku za glavno obravnavo dne 23. 10. 2013 je bilo med strankama med drugim kot nesporno ugotovljeno tudi, da je bila tožnikova bruto plača dogovorjena v višini 851,09 EUR. Iz podatkov spisa nadalje izhaja, da je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 3. 12. 2013 podal še eno modifikacijo tožbenega zahtevka, s tem da je predlagal, da ga tožena stranka prijavi v vsa obvezna zavarovanja in sicer od 21. 8. 2012 dalje za nedoločen čas, da mu je tožena stranka dolžna izplačati manjkajočo plačo in sicer manjkajočo razliko plače za mesec avgust 2012 v znesku 230,63 in manjkajočo razliko dodatkov za prevoze in prehrano v višini 13,60, zapadlost 18. 9. 2012 ter plače za mesec september 2012 in za naslednje mesece v neto zneskih 663,01 in dodatke (prehrana in prevozi) v višini 159,40, zapadlost vsakič 18. v mesecu, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska. Kot pravilno opozarja tožena stranka v pritožbi, tožnik pri teh zneskih ni navedel valute obveznosti, vendar pa sodišče prve stopnje s tem, ko je samo opredelilo valuto obveznosti, ni prekoračilo tožbenega zahtevka, temveč je zgolj odpravilo nejasnost, do katere je prišlo zaradi tožnikovih laičnih tožbe in vlog.

Glede na zgoraj opisane tožbene zahtevke tožnika in njihove spremembe oziroma modifikacije pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik v dosedanjem postopku ni vtoževal ugotovitve, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo z dne 21. 8. 2012 in da je dolžna tožena stranka tožniku vzpostaviti delovno razmerje za čas od 22. 8. 2012 dalje oziroma do vključno 18. 12. 2013 (kot je v I. točki izreka razsodilo sodišče prve stopnje). Ker je kljub navedenemu sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe ugotovilo nezakonito prenehanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki z dnem 21. 8. 2012 in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje za čas od 22. 8. 2012 do vključno 18. 12. 2013, je prekoračilo njegov tožbeni zahtevek, na kar v pritožbi pravilno opozarja tožena stranka. Iz tega razloga se je sodišče prve stopnje na podlagi 357. člena ZPP odločilo za razveljavitev tega dela sodbe.

357. člen ZPP določa, da v primeru, če pritožbeno sodišče ugotovi, da je bil s sodbo prve stopnje prekoračen tožbeni zahtevek, glede na naravo prekoračitve tožbenega zahtevka s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu po potrebi zadevo vrne v ponovno sojenje. Ker je bil za odločitev o preostalem delu tožnikovega tožbenega zahtevka, kateremu je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ugodilo, pravno odločilen tisti del izreka sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek tožnika, je pritožbeno sodišče na podlagi 357. člena ZPP sklenilo, da razveljavi tudi preostali ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odločiti še o delu tožbenega zahtevka tožnika, ki se nanaša na prijavo v obvezna zavarovanja za čas od 22. 8. 2012 do 18. 12. 2013, na obračun ter izplačilo vtoževane plače in na povrnitev stroškov v zvezi z delom, vse za zgoraj navedeno obdobje, o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno. Pritožbeno sodišče ob tem opozarja na uveljavljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (npr. sodba opr. št. VIII Ips 277/2009 z dne 25. 10. 2010, opr. št. VIII Ips 136/2011 z dne 19. 6. 2012, sodba opr. št. VIII Ips 45/2014 z dne 17. 6. 2014, …) o tem, kaj mora vsebovati tožbeni zahtevek delavca v tovrstnih individualnih delovnih sporih.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.