Jedro

Kdor stanovanja ni imel v posesti ter tudi ni razpolagal s ključi, ne more biti zavezan po pravilih iz 219. člena ZOR.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka sama krije stroške za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

1. V obravnavani pravdni zadevi je tožeča stranka zahtevala plačilo uporabnine za stanovanje, ki je v lasti tožeče stranke in naj bi ga po tožbenih navedbah tudi v letih 2000 do 2003 uporabljala tožena stranka.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke. Zahtevek je bil zavrnjen, ker je sodišče ugotovilo, da tožena stranka v vtoževanem obdobju v stanovanju ni bivala ter tudi ni več razpolagala s ključi. 3. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ali pa jo spremeni ter zahtevku ugodi. Pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju obrazložitve skupaj z odgovorom pritožbenega sodišča nanje.

4. Pritožba je bila vročena toženi stranki. Ta je nanjo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožba napada dokazno oceno toženkinega zaslišanja. Navaja, da je toženka med zaslišanjem spreminjala izpovedbo o datumu izselitve. Najprej naj bi se izselila v letih 1997 - 1998, nato je navedla, da se je izselila v letu 1999 in da je ključe izročila v juniju 2000. Kasneje je navedla, da je ključe izročila njena mama. Zatrjevala je, da ni vedela, da je tožeča stranka lastnik stanovanja, čeprav je preko odvetnika leta 1994 zahtevala sklenitev najemne pogodbe prav s tožečo stranko in ne morebiti s T. S. Odgovor pritožbenega sodišča: V zapisniku o zaslišanju toženke ni videti nekonsistentnosti, ki bi omajale prepričanje v verodostojnost njene izpovedbe. Linija pripovedi je logično sklenjena, tisto, na kar opozarja pritožba, pa so podrobnost, glede katerih je toženka izpovedovala tako, kot za prost ustni opis (živa govorna situacija) o dogodkih izpred približno 10 let ni nič nenavadno.

7. Pritožba dalje napada dokazno oceno, kolikor se ta nanaša na sestro tožene stranke. Ta naj ne bi vedela ničesar povedati, češ da je bila v tistem času še zelo mlada. Iz letnice rojstva pa izhaja, da je bila takrat stara 23 let. Odgovor pritožbenega sodišča: Ocena o mladosti toženkine sestre, ki jo v razlogih poda sodišče prve stopnje, za prepričljivost in pravilnost dokazne ocene v ničemer ni bistvena.

8. Pritožba navaja, da tudi brat tožene stranke ni vedel ničesar povedati. Le to, da je šel z mamo toženke, je vedel povedati, ne pa tudi časovno umestiti.

Odgovor pritožbenega sodišča: Sodišče časovno umeščenost dogodka izpraznitve stanovanja in izročitve ključev opira na druge dokaze in ne na bratovo izpovedbo. Bratova izpovedba je v sestavljanki dokazne ocene pomembna le kot potrditev dogodka samega. O časovni umeščenosti tega dogodka pa je sodišče sklepalo na podlagi drugih dokazov.

9. Pritožba pravi, da je edina priča, ki se je izselitve spominjala, mati toženke. Ni pa vedela povedati imena tistega, kateremu je izročila ključe. Odgovor pritožbenega sodišča: To, kar navaja pritožba, se ne kaže kot pomanjkljivost dokazne ocene.

10. Po stališču pritožbe, je sodišče sledilo dvema pričama, ki o stvari nista ničesar vedeli, ter tretji priči, iz katere pričanja je razvidno, da je v stanovanju ostala oprema tožene stranke, in sicer dvo- ali trodelna garderobna omara, raztegljiv dvosed, kavč in pralni stroj.

Odgovor pritožbenega sodišča: To ni res. Sodišče se je oprlo na tiste dele izpovedbe prič, ki so bile vsebinske, ter nato upoštevaje vse okoliščine napravilo sintezo dokazne ocene.

11. Pritožba opozarja na zapisnik o prevzemu stanovanja. Iz tega zapisnika izhaja, da se je v stanovanju v hladilniku nahajalo mleko z datumom 10.10.2002. Odgovor pritožbenega sodišča: Obstoj mleka oziroma zapis v zapisniku o mleku z datumom molže oziroma polnitve ne dokazuje, da je imela toženka karkoli s tem. Na takšnem izoliranem dokazu pač ni mogoče graditi pasivne legitimacije, ki je vselej subjektivno vprašanje.

12. Pritožba v nadaljevanju, opirajoč se na vsa doslej navedena dejstva, ter upoštevaje pomembno okoliščino, da je bilo toženi stranki znano lastništvo stanovanja, zaključuje, da je stanovanje tudi še po letu 2000 uporabljala oziroma ga je imela v posesti najmanj do prevzema s strani tožeče stranke.

Odgovor pritožbenega sodišča: Toženka je laik. Štela je, da stanovanje pripada nekdanjemu imetniku stanovanjske pravice. Ključe je vrnila tja, od koder jih je prejela (oziroma bratrancu v skladu z navodilom nekdanjega imetnika stanovanjske pravice).

13. Nepomembno je po stališču pritožbe, ali je toženka stanovanje uporabljala. Če ga ni uporabljala in ni izročila ključev tožeči stranki, je s tem onemogočila uporabo stanovanja. Zato gre takšno stanje v njeno breme oziroma je prevzela tveganje.

Odgovor pritožbenega sodišča: Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da tožeča stranka v tej pravdi ni postavila odškodninskega zahtevka. Tega ni storila ne le po pravni kvalifikaciji, marveč tudi ne potrditveni podlagi. Pritožbeno sodišče pa v tej zvezi še enkrat poudarja, da je toženka ključe vrnila tistemu, od katerega jih je prejela. To pa ni bila tožeča stranka.

14. Pritožba je torej neutemeljena. Podani tudi niso razlogi, na katere je dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi pooblastila iz 353. člena ZPP je tako pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

15. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Z vložitvijo odgovora na pritožbo procesnega položaja ni v ničemer spremenila. Ta vloga torej za pravdo ni bila potrebna in ji pritožbeno sodišče v skladu s 155. členom ZPP stroškov zanjo ni priznalo.