Jedro

Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da toženčeva zaveza, sprejeta v času veljavnosti prej veljavne ureditve stečajnega postopka zoper podjetnika posameznika in s katero je za izpolnitev pogodbenih obveznosti, sprejetih v okviru opravljanja dejavnosti samostojnega podjetnika, jamčil s premoženjem, ki ni bilo zajeto v stečajno maso, ni bila nedopustna.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Tožena stranka sama trpi stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se sklep o izvršbi istega sodišča I 2004/01820 z dne 18. 1. 2005 vzdrži v veljavi za znesek glavnice 1.939,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za stroške izvršilnega postopka. Zavzelo je stališče, da uvedba stečaja ne vpliva na odgovornost toženca kot fizične osebe, ki jamči s premoženjem, ki ne sodi v stečajno maso in ki bi obstajalo po zaključku stečaja. Toženčev ugovor o neveljavnosti poroštvene izjave iz razloga, ker ne gre za tristransko razmerje, je zavrnilo s stališčem, da Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) ne določa omejitev, kdo je lahko porok.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje, da je toženec odgovoren za dolg kot porok. Izjava, s katero se je zavezal, ni nična in izpolnjuje vse pogoje, ki jih zakon določa za veljavnost poroštvene izjave. Poroštvena pogodba nima vpliva na obseg stečajne mase. S poroštvom je – v primeru, da je bilo vse premoženje zajeto v stečajno maso – tvegal kvečjemu tožnik. Z zaključkom stečaja preneha dolžnik kot samostojni podjetnik posameznik (v nadaljevanju samostojni podjetnik), ne pa toženec kot fizična oseba. Za toženca kot fizično osebo je dolg samostojnega podjetnika tuj dolg, ker gre za dva subjekta – eden je subjekt po Zakonu o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD), drug je subjekt po civilnem pravu, le odgovornost se nanaša na vse premoženje fizične osebe, ki hkrati nastopa kot samostojni podjetnik.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti trdi, da je bil v izpodbijani sodbi zmotno uporabljen 5. člen ZGD. Bistvena značilnost poroštva je jamstvo za izpolnitev tuje obveznosti (1012. člen OZ). Ker ZGD uveljavlja enotnost premoženja fizične osebe in premoženja iste osebe kot nosilca dejavnosti samostojnega podjetnika posameznika, se toženec ni mogel zavezati kot porok za sporno poslovno obveznost. To bi namreč pomenilo, da se je zavezal kot porok za svojo lastno obveznost. V obravnavanem primeru je predmet poroštvene obveznosti nemogoč, nedopustna pa je tudi njena podlaga, ker krši načelo sorazmernega poplačila upnikov v stečajnem postopku.(1) Sporna terjatev ima naravo poslovne terjatve, ki bi jo moral tožnik prijaviti v stečajnem postopku. Z zaključkom stečaja obveznosti samostojnega podjetnika, ki so nastale do začetka postopka in izvirajo iz njegovega poslovanja, v celoti ugasnejo.

4. Sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo pravdnim strankam. Toženec je na zahtevo odgovoril. 5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Odločitev o ugoditvi zahtevku temelji na naslednjih ugotovitvah: pravdni stranki sta sklenili pogodbo o poslovnem sodelovanju z dne 31. 5. 2002, po kateri tožnik prodaja tožencu blago, toženec pa blago kupuje s sprotnimi naročili, dogovorili sta se glede plačilnih pogojev, toženec je na koncu pogodbe podpisal izjavo, da jamči kot porok in plačnik za vsa dolžniška razmerja, nastala med kupcem in prodajalcem, z vsem svojim premoženjem in s premoženjem podjetja, pogodba je bila sklenjena z M. s.p., pogoj za sklenitev pogodbe je bilo osebno jamstvo toženca kot fizične osebe; tudi menice je moral toženec podpisati kot fizična oseba in kot s.p., zoper toženca je bil pred vložitvijo tožbe uveden stečajni postopek.

7. Stališče zahteve, da se toženec ni mogel zavezati kot porok, je pravilno. Poroštvo kot ena od oblik osebnega zavarovanja obveznosti pomeni, da se porok zaveže poravnati veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če tega ne bi storil dolžnik (1012. člen OZ) oziroma v primeru solidarnega poroštva poleg glavnega dolžnika (tretji odstavek 1019. člena OZ). Bistvena značilnost poroštva je torej jamstvo za izpolnitev tuje obveznosti, tj. obveznosti, ki pripada dejansko drugemu pravnemu subjektu.(2) Take dvojnosti subjektov v primeru samostojnega podjetnika ni. Po zakonski opredelitvi je samostojni podjetnik fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost (sedmi odstavek 1. člena ZGD).(3) Kljub opravljanju dejavnosti gre torej še vedno za en pravni subjekt. 8. Ne glede na to se postavlja vprašanje, ali je toženčeva pogodbena zaveza, da jamči kot porok za vse tožnikove terjatve, nastale na podlagi pogodbe, z vsem svojim premoženjem in s premoženjem podjetja, brez pravnih učinkov. V skladu z načelom pogodbene avtonomije lahko pogodbene stranke – v okviru ustave, prisilnih predpisov in moralnih načel – prosto urejajo svoja razmerja (3. člen OZ), pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij pa so dolžne spoštovati načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Toženec je vedel, da je bilo jamstvo z vsem njegovim premoženjem pogoj za sklenitev pogodbe in se je s tako zavezo strinjal. Njegovo sklicevanje na neučinkovitost take zaveze je zato lahko utemeljeno le v primeru njene nedopustnosti.

9. Stališče izpodbijane sodbe, da toženčeva zaveza, s katero je za izpolnitev pogodbenih obveznosti jamčil s premoženjem, ki ni bilo zajeto v stečajno maso oziroma ki je bilo pridobljeno po zaključku stečajnega postopka, ni bila nedopustna, je pravilno.

10. Samostojni podjetnik odgovarja za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem (prvi odstavek 5. člena ZGD), torej s podjetniškim in z osebnim premoženjem. Ne glede na to je bilo po prej veljavnih pravilih stečajnega postopka v stečajno maso dolžnika, ki je bil podjetnik posameznik, zajeto le premoženje, ki ga je imel dolžnik ob začetku stečajnega postopka (četrti odstavek 104. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji – v nadaljevanju ZPPSL).(4) Upniki, ki svojih terjatev niso pravočasno prijavili v stečajnem postopku, so izgubili pravico do poplačila iz razdelitvene mase in s tem pravico do poplačila sploh (prim. 137. člen ZPPSL). Taka ureditev je bila logična posledica dejstva, da je pravna oseba z zaključkom stečajnega postopka prenehala obstajati (drugi odstavek 171. člena ZPPSL). Ne glede na to, da samostojni podjetnik kot pravni subjekt (tj. kot fizična oseba) z zaključkom stečajnega postopka ni prenehal obstajati, so po (pretežnem) stališču sodne prakse tudi njegove obveznosti, ki so izvirale iz opravljanja gospodarske dejavnosti, z zaključkom stečajnega postopka prenehale.(5) Drugače je veljalo za obveznosti, ki niso izvirale iz opravljanja gospodarske dejavnosti. Te obveznosti so obstajale še naprej, upniki pa so imeli možnost, da se poplačajo iz premoženja, ki ni bilo zajeto v stečajno maso (npr. iz premoženja, ki ga je dolžnik dobil po zaključku stečajnega postopka).

11. Toženčeva pogodbena zaveza, da jamči kot fizična oseba, je torej tožniku zagotavljala dodatno jamstvo za izpolnitev terjatev, nastalih v zvezi s pogodbo.(6) Kot je navedeno že v izpodbijani sodbi, taka pogodbena podlaga ne pomeni oškodovanja upnikov v stečajnem postopku zoper podjetnika. V stečajno maso je bilo zajeto vse toženčevo premoženje, ki ga je imel ob začetku stečajnega postopka, na podlagi sporne pogodbene zaveze pa se je tožnik dogovoril za poplačilo le iz premoženja, ki ni bilo zajeto v stečajno maso. Ob pravilni razlagi sporne toženčeve izjave, ki ne pomeni poroštva v smislu določb OZ, ampak poroštvu podobno jamstvo, do izigravanja upnikov ne pride. Ker je bilo jamstvo dano za primer, da bo zoper toženca izveden stečajni postopek, v stečajno maso pa je zajeto celotno podjetnikovo premoženje, nista mogla sočasno teči stečajni postopek in pravda za izterjavo obveznosti na podlagi izjave o osebnem jamstvu.(7) Argument zahteve o nedopustni podlagi je torej neutemeljen.

12. V prid stališču, da ne gre za nedopusten dogovor, govori veljavna ureditev stečaja podjetnika po ZFPPIPP, po kateri terjatve podjetnika z izvedbo osebnega stečaja ne prenehajo, ampak podjetnik še kasneje odgovarja z novo nastalim premoženjem. S sporno pogodbeno zavezo si je tožnik kot podjetnikov upnik na podlagi dogovora po zaključku stečajnega postopka zagotovil enak položaj, kot ga imajo podjetnikovi upniki po veljavni ureditvi stečaja podjetnika.

13. Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (drugi odstavek 391. člena v zvezi s 378. členom ZPP). Ker toženec v postopku odločanja o izrednem pravnem sredstvu ni uspel, mora sam trpeti svoje stroške tega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Predlog za izvršbo je bil vložen 8. 10. 2004, stečajni postopek pa je bil začet 23. 6. 2004. Op. št. (2): Prim. sodbo II Ips 669/2005 z dne 31. 1. 2008. Op. št. (3): Šesti odstavek 3. člena sedaj veljavnega ZGD-1 z vidika obravnavane zadeve ni bistveno drugačen.

Op. št. (4): Izjema je bila določena glede stvari in prejemkov, ki so bili po pravilih zakona o izvršilnem postopku izvzeti iz izvršbe.

Op. št. (5): Prim. prej navedeno sodbo II Ips 669/2005. Enako tudi sodba II Ips 76/2006 z dne 10. 4. 2008. Op. št. (6): Drugačen sklep utemeljuje veljavna ureditev stečaja podjetnika. Po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) veljajo zanj pravila, ki veljajo za stečaj fizične osebe, in ne pravila, določena za stečaj pravne osebe. To (med drugim) pomeni, da neprijava terjatve v stečajnem postopku ne pomeni prenehanja terjatve in da upnik tudi po zaključku stečaja obdrži pravico do plačila terjatve v višini, ki ni bila poplačana v stečaju. Tako ima upnik tudi pravico, da se poplača iz premoženja, ki ga je dolžnik pridobil po zaključku stečajnega postopka. Jamčevanje podjetnika kot fizične osebe za poslovno terjatev ne daje torej nobenega dodatnega jamstva za poplačilo terjatve glavnega dolžnika. Tako prevzeta jamčevalna obveznost ne bi imela podlage oziroma bi bila brez pravnega učinka.

Op. št. (7): Prav tako ni mogoče uporabiti drugega in tretjega odstavka 1019. člena OZ.