Jedro

Tožnik je svojo zahtevo za izdajo odločbe o nepovratnih in kreditnih sredstvih vložil 24. 9. 2009, odločba o denacionalizaciji, s katero je bilo upravičencem oziroma prvotnim lastnikom vrnjeno stanovanje, pa je bila izdana 29. 10. 1999 in je postala pravnomočna 8. 12. 1999. Glede na SZ-1 to pomeni, da bi moral tožnik zahtevo za izdajo odločbe o dodelitvi nepovratnih in kreditnih sredstev vložiti najkasneje do 14. 10. 2008, torej v roku petih let od uveljavitve SZ-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravni organ je s sklepom št. 35203-20/2009-jv z dne 24. 12. 2009 zavrgel zahtevo tožnika za izdajo odločbe o nepovratnih in kreditnih sredstvih najemniku denacionaliziranega stanovanja. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik 24. 9. 2009 vložil zahtevo za izdajo odločbe o nepovratnih in kreditnih sredstvih po določbi 173. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 69/03 in naslednji, v nadaljnjem besedilu SZ-1). Pri pregledu vloge je organ ugotovil, da je tožnik podal svojo zahtevo po izteku zakonsko določenega roka. Odločba o denacionalizaciji št. 362-05-243/93-1020-20-Fi, s katero je bilo upravičencem vrnjeno stanovanje, je bila izdana 29. 10. 1999 in je postala pravnomočna 8. 12. 1999. Tožnik bi tako moral podati svojo zahtevo (glede na kasnejšo uveljavitev SZ-1) v roku 5 let od uveljavitve zakona, tj. do 14. 10. 2008. Ker tega ni storil, je organ njegovo zahtevo zavrgel po določbi 3. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99).

Tožnik je v tožbi uvodoma povzel potek dosedanjega postopka ter navedel, da iz zbrane dokumentacije izhaja, da je pri družbi A. že dne 24. 3. 1993 podal zahtevo za odkup stanovanja na B., v katerem prebiva z družino, vendar je bil nato 2. 4. 1993 obveščen, da je njegovo stanovanje v postopku denacionalizacije ter da bo lahko v primeru, če bo upravičencu stanovanje vrnjeno, po določbi 125. člena SZ v roku enega leta uveljavljal pravico do nakupa stanovanja s 30 oziroma 60 % popustom. Glede na to, da tožnik ni bil obveščen o poteku denacionalizacijskega postopka in da ni bil stranka postopka, se je kljub vsemu vse do lanskega leta večkrat oglasil pri tej družbi in to tudi z namenom, da bi bil obveščen, v kakšnem stadiju se nahaja denacionalizacijski postopek. Vendar pa vse do 2009 ni bil nikoli od nikogar obveščen ne o poteku denacionalizacijskega postopka in ne o tem, kdo so denacionalizacijski upravičenci ter tudi ne o tem, kdaj bo oziroma je bil postopek končan. V mesecu juliju 2009 je bil tožnik od dedinje po pok. C.C. D.D. obveščen, da naj bi bil denacionalizacijski postopek končan leta 1999, da naj bi upravičenka umrla 25. 2. 1994 in da naj bi Okrajno sodišče v Mariboru pod opr. št. D 1208/94 in II D 429/2005 uvedlo zapuščinski postopek po pok. C.C. in dne 23. 3. 2009 izdalo dodatni sklep o dedovanju. Tožnik si je nato pribavil denacionalizacijsko odločbo. Iz povedanega tako izhaja, da je bil tožnik vse do lanskega julija 2009 zaveden ter da (ne po svoji krivdi) sploh ni vedel, kdaj se je denacionalizacijski postopek pravnomočno končal in da je Okrajno sodišče v Mariboru izdalo dodaten sklep o dedovanju, kar je izvedel šele julija 2009. To pomeni, da tožnik svoje zahteve ni mogel podati do 14. 10. 2008, kot to zmotno izhaja iz sklepa organa (dodaten sklep o dedovanju je bil izdan šele 23. 3. 2009). Meni, da zanj rok iz določbe 173. člena SZ-1 ne more priti v poštev, ker se morajo upoštevati vse okoliščine primera, pred katerimi pa si organ ''zatiska oči'' ter je brez meritorne odločitve in po ''liniji najmanjšega odpora" izdal izpodbijani sklep. Tožniku se tudi utemeljeno postavlja vprašanje, zakaj ga družba A. ni obvestila o končanem postopku, če ga je že seznanila s postopkom. Sicer pa ne gre prezreti, da je tožnik svojo zahtevo podal takoj, ko je izvedel za nastalo situacijo ter v okviru enoletnega roka, ki mu ga je že leta 1993 ''postavila'' ta družba. V tem obvestilu je namreč navedeno, da ima tožnik v primeru, da bo upravičencu vrnjeno stanovanje, v roku enega leta možnost, da v skladu z določbo 125. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS; št. 18/91 in naslednji, v nadaljevanju SZ) uveljavi pravico do nakupa stanovanja s tam navedenim popustom. Organ je ravnal popolnoma enako v primeru E.E., ki z družino stanuje na istem naslovu in ki je tudi vložil tožbo. Tožnik je k tožbi priložil tudi obvestilo te družbe iz leta 1993. Ker gre v obravnavanem primeru za pravico do zasebne lastnine, tožnik zahteva, da sodišče o njegovem zahtevku odloči po opravljeni glavni obravnavi, kjer naj se izvedejo predlagani dokazi (vpogled v listine, zaslišanje tožnika, zaslišanje F.F., G.G., D.D. in predstavnika družbe A.), ker še niso bili izvedeni v fazi izdaje sklepa, ter tožbi ugodi, sklep odpravi in vrne zadevo organu v ponovno odločanje.

Drugostopni organ je v odgovoru na tožbo povzel potek dosedanjega postopka in dodatno še navedel, da je tožnik v svojem pisanju z dne 21. 9. 2009 navedel, da je bil seznanjen s pogoji iz določbe 173. člena SZ-1. Tožnik bi lahko podal svojo zahtevo že po določbi 125. člena SZ, kot tudi po določbi 173. člena SZ-1, čeprav ni razpolagal z odločbo o denacionalizaciji, saj bi si s tem zagotovil pravočasno podano zahtevo za izdajo odločbe. Odločbo o denacionalizaciji bi lahko organ pridobil po uradni dolžnosti. Če bi se tožnik obrnil na organ, bi dobil vse potrebne informacije, tudi predhodni informativni izračun, tudi če ni razpolagal z odločbo, in lahko bi tudi podal nepopolno zahtevo, saj je organ javno pozval vse najemnike denacionaliziranih stanovanj, da se izteka 5-letni zakonski rok za uveljavitev pravice iz določbe 173. člena SZ-1. Javni poziv je bil objavljen v vseh medijih, kot tudi na oglasnih deskah vseh občin in upravnih enot v Sloveniji. Tožnik je bil neaktiven pri ureditvi svojega stanovanjskega vprašanja in ni predložil niti enega dokazila, da je aktivno poizvedoval o postopku denacionalizacije po letu 1993. Tožnik pa tudi ni predložil nobenega pisnega dokazila, iz katerega bi bilo razvidno, da je bil zaveden oziroma da mu ni bilo odgovorjeno. Predlagal je zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev upravnega organa o zavrženju zahteve tožnika za izdajo odločbe o nepovratnih in kreditnih sredstvih najemniku denacionaliziranega stanovanja. Svojo odločitev je upravni organ oprl na določbo 2. odstavka 173. člena SZ-1, po kateri lahko potem, ko je bila stanovanjska stavba ali stanovanje, odvzeto po predpisih o podržavljanju ali zaplenjeno, vrnjeno prvotnemu lastniku, najemnik na takem stanovanju uveljavlja pravico po tem zakonu, bodisi do nakupa stanovanja, v katerem prebiva, če se lastnik s tem strinja, bodisi do nakupa drugega stanovanja ali gradnje hiše, v roku petih let od uveljavitve tega zakona oziroma pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, če na dan uveljavitve tega zakona postopek denacionalizacije še ni pravnomočno končan.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe (kar med strankama ni sporno) izhaja, da je tožnik svojo zahtevo za izdajo odločbe o nepovratnih in kreditnih sredstvih vložil 24. 9. 2009, odločba o denacionalizaciji, št. 362-05-243/93-1020-20-Fi, s katero je bilo upravičencem oziroma prvotnim lastnikom vrnjeno stanovanje, pa je bila izdana 29. 10. 1999 in je postala pravnomočna 8. 12. 1999. Glede na zgoraj citirano določbo SZ-1 (ki je stopil v veljavo po že izdani denacionalizacijski odločbi) to pomeni, da bi moral tožnik zahtevo za izdajo odločbe o dodelitvi nepovratnih in kreditnih sredstev vložiti najkasneje do 14. 10. 2008, torej v roku petih let od uveljavitve SZ-1, česar pa ni storil. Upravni organ je zato tudi po presoji sodišča pravilno odločil, ko je tožnikovo zahtevo za izdajo odločbe zavrgel kot prepozno.

Na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati tožnikovi ugovori o razlogih, zaradi katerih po njegovem mnenju zahteve ni mogel pravočasno podati. Navedeni, z zakonom določeni rok, je namreč materialni prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati in po njegovem poteku pravica vložiti tovrstno zahtevo ugasne. Če bi organ zahtevo tožnika drugače obravnaval oziroma jo štel za pravočasno vloženo, bi s tem kršil zakon, kar pa bi tudi pomenilo neenakopravno obravnavanje drugih vložnikov tovrstnih zahtev. Tožnik se tudi ne more z uspehom sklicevati na to, da je zahtevo podal v roku enega leta glede na obvestilo družbe A., po določbi 125. člena takrat veljavnega SZ, saj je z dnem uveljavitve SZ-1, tj. 14. 10. 2003, SZ prenehal veljati.

Sodišče v zadevi ni opravilo glavne obravnave, ker predlagani dokazi in njihova izvedba glede na dejansko in materialnopravno stanje zadeve ne bi v ničemer vplivala na odločitev v stvari (določba 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu: ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 107/09 – odl. US in 62/10).

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.