Jedro

Prekrškovni organ je pridobil podatke o domnevnem storilcu prekrška, za katerega pa domneva iz 8. člena ZPrCP več ne velja, saj se je s trenutkom identifikacije sum na storitev prekrška osredotočil na storilca, za katerega velja domneva nedolžnosti in je na prekrškovnem organu breme, da predloži dokaze o prekršku in na sodišču, da dokaze oceni ter v skladu z domnevo nedolžnosti presodi, ali je storilcu prekršek dokazan onkraj razumnega dvoma, torej z gotovostjo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1.Prekrškovni organ je storilcu izdal plačilni nalog zaradi prekrška po 2. točki šestega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), za katerega mu je izrekel globo 120,00 EUR in stransko sankcijo 3 kazenske točke. Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, o kateri je odločilo Okrajno sodišče ne Jesenicah z izpodbijano sodbo, s katero je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in je storilcu naložilo plačilo sodne takse v znesku 90,00 EUR.

2.Zoper sodbo se pritožuje storilec, ki v bistvenem uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 1. točke 154. člena Zakona o prekrških (ZP-1), ki ga utemeljuje z navedbami, da sodišče prve stopnje ni celovito izvedlo dokaznega postopka in se je osredotočilo le na omejen obseg dokazov, predvsem tistih, ki jih je predložila Uprava RS za zaščito in reševanje (URSZR), prezrlo pa je njegov zagovor in sodno prakso, ki zahteva pošteno in enakopravno presojo dokazov.

3.Prekrškovni organ na pritožbo ni odgovoril.

4.Pritožba je utemeljena.

5.V obravnavani zadevi je prekrškovni organ s tehnično meritvijo hitrosti ugotovil, da je voznik osebnega avtomobila, ki je v lasti pravne osebe URSZR, dne 6.3.2023 ob 15.34 uri v naselju A., kjer je hitrost omejena na 50 km/h, vozil s hitrostjo 68 km/h, s čimer je omejeno hitrost prekoračil za 18 km/h. Ker voznika ni bilo mogoče ugotoviti na kraju prekrška, je prekrškovni organ uporabil določbo drugega odstavka 8. člena ZPrCP, ki določa, da če je lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, s katerim je storjen prekršek, pravna oseba, državni organ ali samoupravna lokalna skupnost, se kaznuje za prekršek njihova odgovorna oseba. Na tej podlagi je prekrškovni organ pozval URSZR, da naj sporoči podatke o vozniku in URSZR je na poziv odgovoril, da je v času prekrška vozilo imel v uporabi storilec B. B., kateremu je prekrškovni nato izdal plačilni nalog.

6.S takšnim postopanjem je prekrškovni organ pridobil podatke o domnevnem storilcu prekrška, za katerega pa domneva iz 8. člena ZPrCP več ne velja, saj se je s trenutkom identifikacije sum na storitev prekrška osredotočil na storilca, za katerega velja domneva nedolžnosti in je na prekrškovnem organu breme, da predloži dokaze o prekršku in na sodišču, da dokaze oceni ter v skladu z domnevo nedolžnosti presodi, ali je storilcu prekršek dokazan onkraj razumnega dvoma, torej z gotovostjo.

7.Navedenega pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, temveč je dokazno breme prevalilo na storilca in štelo, da je na podlagi 8. člena ZPrCP on bil tisti, ki je bil dolžan predložiti dokaze, s katerimi bi izkazal razumen dvom, da ni bil storilec prekrška. S takšnim postopanjem pa je sodišče prve stopnje storilcu kršilo pravico do obrambe, ker se ni bil dolžan braniti z uporabo obrnjenega dokaznega bremena, zaradi česar je tudi napačno uporabilo materialno pravo iz določbe 8. člena ZPrCP.

8.Iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev, ki zahteva razveljavitev sodbe, zaradi česar je ugodilo pritožbi in je razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, v katerem bo moralo izhajati iz domneve nedolžnosti in presoditi, ali je storilcu prekršek dokazan z dokaznim standardom gotovosti.

Zveza:

Zakon o pravilih cestnega prometa (2010) - ZPrCP - člen 8, 8/1, 8/2, 46, 46/6, 46/6-2 Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 - člen 7

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.