Jedro

Ker ni bilo ugotovljeno, da je bila kolesarjeva vožnja proti predpisom, je zaključek sodišč, da je do škodnega dogodka prišlo izključno zaradi ravnanja zavarovanca toženke (ki je s svojo vožnjo prekršil pravilo prednosti), materialnopravno pravilen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženka mora tožniku plačati stroške revizijskega postopka v znesku 587,98 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožniku plačati znesek 26.329,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov ter da mu mora povrniti odmerjene pravdne stroške. V presežku je zahtevek tožnika zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek 26.329,72 EUR nadomestilo s pravilnim zneskom 29.729,72 EUR(1). Spremenilo je tudi znesek pravdnih stroškov. V preostalem delu je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženke zavrnilo ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še o stroških pritožbenega postopka.

3. Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da gre v obravnavani zadevi za objektivno odgovornost in da je tožnik soprispeval k nastanku škode. Tožnikova vožnja po desnem robu cestišča skozi križišče ni bila pravilna. Tožnik bi se moral pred zavijanjem v levo razvrstiti ob sredinsko črto in s te sredinske črte zavijati skozi križišče. Ne sprejema zaključka sodišč, da tožnik, ki se je peljal po prednostni cesti (ki je speljana tako, da teče v zavoju pod kotom 90 stopinj), sploh ni zavijal. Sodišču tudi očita, da ni ugotavljalo, koliko alkohola je imel tožnik v krvi prav v času prometne nesreče, in poudarja, da je alkohol prispeval k tožnikovi nepravilni vožnji. Sicer pa je tožnik k nastanku škode prispeval tudi s tem, da na kolesu ni imel prižganih luči. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da (upoštevaje tožnikov soprispevek) prisojeno odškodnino zniža. 4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril ter predlagal njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je voznik osebnega vozila (zavarovanec toženke) 9. 7. 2003 okrog 22.00 pripeljal z neprednostne ceste naravnost na prednostno in pri tem prevozil stop znak (s hitrostjo 40 km/h) ter trčil v kolesarja (tožnika), ki je pravilno peljal ob desnem robu cestišča (v namišljenem loku) po prednostni cesti, ki je zavijala v levo glede na smer kolesarjeve vožnje, ter da sta bila oba udeleženca prometne nesreče pod vplivom alkohola.

7. Odškodninska odgovornost voznika osebnega avtomobila je v razmerju do kolesarja objektivne narave, saj je premikajoče se motorno vozilo v tem razmerju šteti za nevarno stvar (149. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Po tretjem odstavku 153. člena OZ je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Glede na to, da ni bilo ugotovljeno, da je bila tožnikova vožnja proti predpisom(2), je zaključek sodišč, da je do škodnega dogodka prišlo izključno zaradi ravnanja zavarovanca toženke (ki je s svojo vožnjo prekršil pravilo prednosti, ki je eno temeljnih pravil varnosti cestnega prometa), materialnopravno pravilen.

8. Strinjati se je sicer, da vožnja pod vplivom alkohola praviloma pomembno povečuje verjetnost nastanka škodnega dogodka, vendar je za presojo obstoja pravnorelevantne vzročne zveze med tožnikovim ravnanjem in škodnim dogodkom v obravnavani zadevi bistvenega pomena odgovor na vprašanje, ali bi bila verjetnost nastanka škodnega dogodka kaj manjša, če tožnik ne bi kolesaril z vsebnostjo alkohola v krvi. Ker je bilo ugotovljeno, da je bila tožnikova vožnja pravilna in da trčenja z zavarovancem toženke zaradi prekratkega reakcijskega časa (od trenutka, ko je zavarovanec toženke s hitrostjo 40 km/h prevozil stop znak) tudi sicer ne bi mogel preprečiti, je delež, s katerim je mogoče ovrednotiti prispevek tožnikove lastne neskrbnosti (vožnja v stanju alkoholiziranosti) k verjetnosti nastanka škodnega dogodka, enak nič(3).

9. Toženka je zato odgovorna tožniku za nastalo škodo po načelu objektivne odgovornosti (drugi odstavek 131. člena, 149. in 150. člen OZ), te odgovornosti pa se po 153. členu OZ ni uspela razbremeniti.

10. Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče toženkino revizijo na podlagi 378. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zavrnilo.

11. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Toženka nosi stroške revizijskega postopka sama, ker z revizijo ni uspela, tožniku pa mora povrniti njegove stroške, ki jih je imel zaradi vložitve odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo.

Op. št. (1): Zvišalo je odškodnino za telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in za strah.

Op. št. (2): Primerjaj 90. člen v času nesreče veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa – ZVCP.

Op. št. (3): Ob tem velja še dodati, da toženka ni uspela dokazati, da tožnik na kolesu ni imel prižganih luči (revizijsko nesprejemanje te dejanske ugotovitve pa ni upoštevno).