Jedro

Tožnica ob smrti pokojnega zavarovanca ni dopolnila 53 let, da bi lahko pravico do vdovske pokojnine obdržala trajno, prav tako ni dopolnila 48 let, da bi lahko pridobila tako imenovano čakalno pravico in bi vdovsko pokojnino uveljavila, ko bi dopolnila zahtevanih 53 let. Tožnica je ob smrti pokojnega zavarovanca začela skupaj z otrokom prejemati družinsko pokojnino, ki jo je prejemala do odpada zadnjega družinskega člana, to je do 31. 8. 2009. Na ta dan pa je dopolnila starost 46 let in 7 mesecev, tako da ne izpolnjuje pogoje, določene v 110. členu ZPIZ-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 10. 4. 2018 in odločba tožene stranke št. ... z dne 8. 3. 2018 in da se tožeči stranki prizna pravica do vdovske pokojnine. Ugotovilo je, da niso bili izpolnjeni pogoji na strani tožnice za samostojno prejemanje vdovske pokojnine.

2. Pritožuje se tožnica. V pritožbi navaja, da je bilo nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v posledici tega je prišlo do nepravilne uporabe materialnega prava in je bila tako izdana zavrnilna odločba, s katero je bila zavrnjena tožničina zahteva za pridobitev pravice do vdovske pokojnine. Zahtevo za vdovsko pokojnino je vložila, ker je pokojni A.A. zakoniti soprog tožnice, v Sloveniji pridobil določeno pokojninsko dobo, sama pa je bila v času smrti njegova zakonita soproga. Prav tako v pritožbi navaja, da je v tem času zbolela.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - UPB3, Ur. l. RS, št. 73/07 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. V skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 10. 4. 2018 v zvezi z odločbo z dne 8. 3. 2018. 6. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga potrjuje tudi upravna dokumentacija v spisu je razvidno, da je umrli zavarovanec v Republiki Sloveniji dopolnil 12 let, 7 mesecev in 19 dni zavarovalne dobe, v Bosni in Hercegovini pa 1 leto, 1 mesec in 21 dni. Tožnica, rojena 10. 1. 1963 je na dan smrti moža 3. 2. 2007 dopolnila starost 44 let. Tožnici je bila z odločbo tožene stranke z dne 20. 5. 2009 priznana pravica do vdovske pokojnine od 1. 7. 2008 dalje kot souživalki pokojnine, skupaj s sinom B.B. Toženka je z odločbama z dne 5. 11. 2009 ustavila izplačevanje družinske in vdovske pokojnine z dnem 31. 8. 2009, saj je družinski član, sin B.B. prenehal s šolanjem, tožnica pa ob prenehanju izplačevanja družinske pokojnine ni izpolnjevala pogojev za nadaljnje uživanje vdovske pokojnine.

7. Tožnica je pri bosansko-hercegovskem nosilcu pokojninskega zavarovanja 11. 1. 2016 ponovno pričela postopek za priznanje pravice do vdovske pokojnine iz slovenskega zavarovanja, kar je prvostopni organ tožene stranke z odločbo z dne 8. 3. 2018 zavrnil in ugotovil, da tožnica nima pravice do vdovske pokojnine. Tožničina pritožba je kot neutemeljena bila zavrnjena z odločbo drugostopenjskega organa tožene stranke z dne 10. 4. 2018. 8. Glede na datum vložitve zahteve je kot materialno podlago potrebno uporabiti določbo 392. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami). Določba prvega odstavka 392. člena ZPIZ-2 določa, da lahko družinski člani umrlega, ki so do uveljavitve tega zakona izpolnili starost za pridobitev pravice do vdovske ali družinske pokojnine po 110., 119., 421., 425. in 426. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/06 s spremembami) uveljavijo pravice do vdovske pokojnine ali družinske pokojnine po ZPIZ-1 tudi po uveljavitvi tega zakona, če so izpolnjeni pogoji, določeni v 109. členu ZPIZ-2 na strani umrlega, zaradi česar so v tem sporu relevantna tudi določila glede priznanja pravice do vdovske pokojnine po ZPIZ-1, veljavnem do 31. 12. 2012. 9. Upoštevajoč določilo 110. člena ZPIZ-1 pridobi vdova pravico do vdovske pokojnine, če do smrti zavarovanca, po katerem ji gre pravica, dopolni starost 53 let ali če je bila do zavarovančeve smrti popolnoma nezmožna za delo, ali je to postala v enem letu po zavarovančevi smrti, ali če ji je po zavarovančevi smrti ostal otrok ali več otrok, ki imajo pravico do družinske pokojnine po umrlem zavarovancu, vdova pa ima do njih dolžnost preživljanja. Vdova, ki do zavarovančeve smrti ni dopolnila 53 let, dopolnila pa je 48 let, v skladu s tretjim odstavkom 110. člena ZPIZ-1 pridobi pravico do vdovske pokojnine, ko dopolni 53 let starosti.

10. Tožnica ob smrti pokojnega zavarovanca ni dopolnila 53 let, da bi lahko pravico do vdovske pokojnine obdržala trajno, prav tako ni dopolnila 48 let, da bi lahko pridobila tako imenovano čakalno pravico in bi vdovsko pokojnino uveljavila, ko bi dopolnila zahtevanih 53 let. Tožnica je ob smrti pokojnega zavarovanca začela skupaj z otrokom prejemati družinsko pokojnino, ki jo je prejemala do odpada zadnjega družinskega člana, to je do 31. 8. 2009. Na ta dan pa je dopolnila starost 46 let in 7 mesecev, tako da ne izpolnjuje pogoje, določene v 110. členu ZPIZ-1. 11. Vdovsko pokojnino bi tožnica lahko prejela le še v primeru popolne nezmožnosti za delo ob moževi smrti 3. 2. 2007, ali pa v nastanku popolne nezmožnosti za delo v enem letu po zavarovančevi smrti. Tega pa tožnica ni izkazala, nasprotno, iz upravnega spisa izhaja, da je bila tožnica v obdobju od 1. 8. 1979 do 28. 2. 2009 zaposlena. Tožnica tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predložila nobenih dokazil, ki bi kazale na drugačno zdravstveno stanje, torej, da bi bila ob moževi smrti, 3. 2. 2007 popolnoma nezmožna za delo oziroma da bi to postala v enem letu, torej do 3. 2. 2008. Zgolj navedbe, da je v tem času zbolela, ne vplivajo na drugačno rešitev zadeve, saj bi tožnica morala izkazati ne samo, da je zbolela, temveč, da je postala popolnoma nezmožna za delo, najkasneje eno leto po moževi smrti.

12. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnice zavrnilo, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.