Jedro

Vzroki, opredeljeni v določilu 1. odstavka 87. člena ZZVZZ, so tipični primer pravno relevantne vzročnosti. Za presojo vprašanja, ali je v konkretnem primeru podana pravno relevantna vzročna zveza, je tako treba ugotoviti, ali so bili prekršeni predpisi o varstvu pri delu (oziroma omenjenih določil pravilnika) in ali je posledica te kršitve ena od tistih posledic, ki jih je hotela ta pravna norma preprečiti. Najprej je treba upoštevati pasivne vzroke (zatrjevane opustitve), ki so lahko ustvarili nevarni položaj, ki ga želijo predpisi o varstvu pri delu preprečiti, ker računajo z določenim ravnanjem delavcev v konkretnem delovnem procesu. Ravnanje bagerista, poškodovanega delavca in delavca, ki je bil odgovoren za nadzor nad izvajanjem dela, je treba umestiti v ta kontekst.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka G. d.o.o., je dolžna plačati toženi stranki Z. znesek 2.197.468,07 SIT (9.169,87 EUR) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2003 do plačila ter pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v 15 dneh in pod izvršbo." (1. točka izreka). Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v znesku 191,70 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila (2. točka izreka). Proti sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodbo sodišča prve stopnje je mogoče preizkusiti. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil vzrok nezgode v sami izvedbi premika odra, in nadaljnja dokazna ocena prvostopenjskega sodišča, lahko predstavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Očitek absolutne bistvene postopkovne kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP torej ni utemeljen.

Pravna podlaga vtoževanemu odškodninskemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke je navedena v 1. odstavku 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/82, dalje ZZVZZ), Zakonu o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/99 s spremembami in dopolnitvami, dalje ZVZD) in Pravilniku o varstvu pri gradbenem delu (Ur. l. SFRJ, št. 42/68). Tožeča stranka je upravičena do povračila škode, če je do škodnega dogodka prišlo zaradi opustitve ukrepa varstva pri delu (prim. 1. odstavek 87. člena ZZVZZ), ki jih mora delodajalec izvajati, da odstranjuje vzroke, zaradi katerih lahko pride do poškodbe pri delu (5. člen ZVZD).

Vzroki, opredeljeni v določilu 1. odstavka 87. člena ZZVZZ, so tipični primer pravno relevantne vzročnosti. Za presojo vprašanja, ali je v konkretnem primeru podana pravno relevantna vzročna zveza, je tako treba ugotoviti, ali so bili prekršeni predpisi o varstvu pri delu (oziroma omenjenih določil pravilnika) in ali je posledica te kršitve ena od tistih posledic, ki jih je hotela ta pravna norma preprečiti. Najprej je treba upoštevati pasivne vzroke (zatrjevane opustitve), ki so lahko ustvarili nevarni položaj, ki ga želijo predpisi o varstvu pri delu preprečiti, ker računajo z določenim ravnanjem delavcev v konkretnem delovnem procesu. Ravnanje bagerista, poškodovanega delavca in delavca, ki je bil odgovoren za nadzor nad izvajanjem dela, je treba umestiti v ta kontekst. Iz 73. in naslednjih členov Pravilnika izhaja namen in smisel varstva pri delu na tem področju. V 75. členu je določeno, da smejo odre postavljati, predelovati, dopolnjevati in demontirati samo strokovno izurjeni delavci, ki so zdravstveno sposobni za delo na višini, in sicer pod nadzorom določene strokovne osebe na gradbišču. Podzakonski predpis torej predpisuje, kakšen je pravilen način ravnanja z odri. Z razlago omenjenega pravilnika je mogoče sklepati, da se gradbenega odra, kakršen se je prestavljal na dan nezgode, ne prestavlja, še posebej ne z bagrom, ki lahko štiri metre visok oder dvigne največ do 10 cm od tal. Vsaka drugačna razlaga je v nasprotju s samim pomenom pojma zagotavljanja varnosti pri delu. Gradbeni oder je sestavljen iz velikega števila elementov, sestavljen je tako, da stabilno stoji na podlagi, v 75. členu pravilnika pa je predpisano, da ga je mogoče predelovati, dopolnjevati in demontirati. Sam način ravnanja z gradbenim odrom po mnenju pritožbenega sodišča izključuje prenašanje odra z bagrom. To je namreč v nasprotju z zagotavljanjem varnosti pri delu.

V okviru navedene materialnopravne presoje vtoževanega tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje napačno sklepalo, da tožeča stranka ni z ničemer dokazala, da bi bila nadomestitev izvedenega načina premika odra s predlagano demontažo in ponovno montažo odra varnejša in da pri takem načinu ne bi prišlo do nastanka škode delavcu I.. Omenjena ugotovitev namreč ni pravno odločilna. Sodišču prve stopnje se ne bi bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali bi bilo ravnanje delavcev v skladu s pravilnikom manj nevarno od konkretnega ravnanja, to je prestavitve gradbenega odra z bagrom. Opustitev ukrepov varstva pri delu se namreč lahko izraža z ravnanjem tožene stranke v nasprotju s pravilnim delovnim procesom, ki bi moral biti izveden v skladu s 75. členom Pravilnika. V tem okviru pa sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotavljalo.

Nadaljnja trditvena podlaga, ki jo je navedla tožeča stranka, je očitek opustitve dolžnega nadzora pri premikanju fasadnega odra, v posledici česar je prišlo do škodnega dogodka. Pri tem je pomembno ugotoviti, ali je D. B., delovodja pri toženi stranki, opustil dolžno nadzorstvo pri premiku fasadnega odra s tem, ko je prepustil sicer izkušenemu delavcu I., naj samostojno izvede omenjeno opravilo, kateri dodatnih navodil in nadzora delovodje naj ne bi potreboval. Ni pravno odločilno dejstvo, da je bil oder že večkrat prestavljen na isti način, saj dopustitev ravnanja v nasprotju s pravilnikom ravno potrjuje kršitev varnostnih predpisov. Sodišče prve stopnje je v dokazni oceni spregledalo tudi izpovedbo voznika bagerja, Z. L. (zapisnik z glavne obravnave z dne 8. 5. 2007, list. št. 43). Izpovedal je namreč, da se takšno delo sploh ne opravlja z bagrom na tej višini in da bi bilo treba za prestavljanje odra tega demontirati. V razlogih izpodbijane sodbe ni bila skupaj z ostalimi dokazi izdelana dokazna ocena nadaljnje izpovedbe omenjene priče o tem, po čigavi zahtevi je premeščal gradbeni oder, do kakšne višine je lahko breme dvigal, kako bi bilo treba ravnati (prim. celotno izpovedbo omenjene priče, list. št. 43 in 44).

V okviru materialnopravne presoje, ali je tožena stranka opustila ukrepe varstva pri delu, tožeči stranki ni treba zatrjevati in dokazati, kakšen je pravi način za prestavljanje odra, ampak ali je ravnala tako, da omenjeni očitek ni mogoč.

Glede na povedano je stališče drugostopenjskega sodišča o materialnopravni presoji vseh navedenih predpisov drugačno od prvostopenjskega sodišča. Zato je bilo tudi dejansko stanje v postopku nepopolno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Iz razlogov te odločbe sledijo tudi napotki prvostopenjskemu sodišču. Sodišče druge stopnje še opozarja na nasprotovanje tožene stranke o višini tožbenega zahtevka (točka 5. odgovora na tožbo z dne 14. 12. 2005, list. št. 12) in odgovora tožene stranke na višino tožbenega zahtevka (pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 24. 1. 2006, točka X., list. št. 19).