Jedro

Obravnavana zadeva se je začela na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Ta okoliščina terja posebno razlago določb 452. člena ZPP, ki omejujejo število vlog pravdne stranke na tožbo oziroma odgovor na tožbo ter še na eno pripravljalno vlogo. Šteje se, da predlog za izvršbo in dopolnitev tožbe skupaj predstavljata prvo pripravljalno vlogo, na drugi strani pa isto velja za ugovor zoper sklep o izvršbi in odgovor na dopolnitev tožbe. Strankam v takšnih specifičnih sporih majhne vrednosti je treba dati možnost, da po ugovoru zoper sklep o izvršbi vsaka od njiju še v eni pripravljalni vlogi navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, nato pa v nadaljnji vlogi odgovarja na navedbe nasprotne stranke. Navedbe in dokazi iz vseh teh treh vlog (ene še v izvršilnem postopku, naslednjih dveh pa v pravdnem postopku) so (lahko) upoštevni.

Zahtevek za plačilo stroškov mesečnih pregledov dvigal, mesečnih pregledov toplotne in hidroforne postaje in nadzora stanja požarne varnosti je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker tožnica ni imela ustreznih sklepov etažnih lastnikov za izvedbo teh poslov rednega upravljanja. Takšno materialnopravno stališče je napačno. Upravnik za izvedbo rednih vzdrževalnih del manjše vrednosti ne potrebuje sklepa etažnih lastnikov (drugi odstavek 51. člena SZ-1). Katera so ta dela, določa Pravilnik o standardih vzdrževanja stanovanjskih stavb, in sicer v 4. členu in Prilogi 3. Ta med drugim določa, da med takšna dela sodijo letni tehnični in mesečni kontrolni pregledi dvigal (24. točka) ter vzdrževanje vseh priključkov na skupne instalacije stavbe, kot so med drugim tudi dotoki in odtoki vode, plinske ter ogrevalne instalacije (18. točka). Tožnica zato za izvajanje mesečnih pregledov dvigal ter mesečnih pregledov toplotne in hidroforne postaje (kot del vzdrževanja) ni potrebovala posebnega sklepa etažnih lastnikov. Tožbeni zahtevek je v tem delu utemeljen.

Delitev stroškov med etažne lastnike je ena izmed ključnih nalog upravnika (glej 3. točko prvega odstavka 50. člena SZ-1). Tudi iz Priloge št. 2 Aneksa št. 1 izhaja, da je v pogodbeni ceni storitve upravljanja vključeno tudi razdeljevanje stroškov. Če tožnica s potrebnim znanjem ne razpolaga in zaradi tega izvršitev svojih nalog naloži tretji osebi, to ne more iti na škodo etažnih lastnikov. Enako velja za poravnavo obveznosti. Tudi to je bistveno opravilo upravnika (5. točka prvega odstavka 50. člena SZ-1). Da je vključeno v pogodbeno ceno, izhaja tudi iz že navedene priloge aneksa. Na višino bančnih stroškov in provizij vpliva tožnica sama z izbiro svojih poslovnih partnerjev. V primeru velikega porasta cen bančnih storitev lahko etažnim lastnikom predlaga sklenitev novega aneksa, ne more pa povečanih stroškov enostransko preložiti na njih.

Terjatev ne nastane z izstavitvijo računa in prejem računa ni pogoj za nastanek obveznosti. Nastala terjatev prav tako ni zastarala, saj je bil predlog za izvršbo vložen v predpisanem enoletnem roku. Prejem računov vpliva zgolj na tek zamudnih obresti.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se izrek sodbe glasi: „ I. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki plačati znesek 1.519,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 5. 2019 dalje do plačila.

II. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki plačati stroške tega postopka v višini 612,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.“

II. V preostalem delu se pritožba tožeče, v celoti pa pritožba tožene stranke zavrneta ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 246,16 EUR, v roku 8. dni.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna v roku 8 dni tožnici plačati 1.459,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 5. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Sklenilo je, da mora toženka tožnici povrniti pravdne stroške (III. točka izreka).

2. Tožnica izpodbija zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženki naloži povračilo pritožbenih stroškov. Primarno uveljavlja procesno kršitev, ker je sodišče prve stopnje upoštevalo dejstva in dokaze, ki jih je toženka navedla v ugovoru zoper sklep o izvršbi, čeprav Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) izrecno določa, da se dejstva in dokazi, ki jih stranka navede v drugih vlogah kot v odgovoru na tožbo in v pripravljalni vlogi, ne upoštevajo. Drugačno razlaganje ZPP bi pomenilo, da ima toženka na voljo kar tri vloge, ki naj bi jih sodišče upoštevalo, kar pa je v nasprotju z načelom enakopravnega obravnavanja strank. Toženka plačilu posameznih stroškov v odgovoru na tožbo in v prvi pripravljalni vlogi ni ugovarjala. Podredno navaja, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo, ko je zahtevek v delu stroškov mesečnega pregleda dvigal, toplotne in hidroforne postaje in nadzora stanja požarne varnosti zavrnilo z obrazložitvijo, da tožnica ni imela sklepa etažnih lastnikov za izvajanje navedenih vzdrževalnih del. Kot izhaja iz Priloge št. 3 Aneksa št. 1 z dne 14. 5. 2003 (delilnik skupnih stroškov), je med vzdrževalnimi deli, ki se redno izvajajo, navedeno redno vzdrževanje dvigala, redno servisno vzdrževanje toplotne postaje ter vzdrževanje gasilne opreme, kar dejansko pomeni, da je tožnica imela sklep etažnih lastnikov za izvajanje navedenih del. Poleg tega se vse omenjene storitve izvajajo redno že vse od leta 1992, s čimer je nedvomno podano konkludentno soglasje etažnih lastnikov. Dvigalo je prevozno sredstvo in vsako prevozno sredstvo je zaradi varnosti treba redno vzdrževati. Običajna praksa v večstanovanjskih stavbah v Sloveniji je redno mesečno servisiranje dvigal (starih in novih), dvigalo pa nato enkrat letno pregleda specializirana organizacija. Pregled dvigala se izvaja na podlagi pogodbe št. 03-05 o vzdrževanju in skrbništvu dvigal iz leta 2005. Vzdrževanje toplotne in hidroforne postaje zagotavlja, da oskrba s toplo vodo in ogrevanje stanovanj ni nikoli prekinjeno, za to pa so potrebna specialna znanja. Nadzor stanja požarne varnosti je v prilogi 3 omenjen le kot vzdrževanje gasilne opreme, čeprav je dejanski nadzor obsegal preglede vseh elementov, povezanih s požarno varnostjo, namen pa je preprečitev kakršnekoli nevarnosti za človeško življenje ali veliko materialno škodo. Nadzor požarne varnosti temelji na Zakonu o požarnem redu in na 13. členu Pravilnika o požarnem redu. V požarnem redu je določeno, da se pregled opravi na tri mesece. Za izvedbo navedenih del poseben sklep etažnih lastnikov ni potreben, saj gre za redna vzdrževalna dela manjše vrednosti, kar dokazuje že višina stroškov izvedbe teh del. Pojem rednih vzdrževalnih del manjše vrednosti predstavlja pravni standard, katerega vsebino mora v vsakem konkretnem primeru zapolniti sodišče upoštevajoč vse okoliščine primera, zlasti merila običajnega ravnanja upravnika. Ni bistveno, ali je neko delo kot takšno opredeljeno v Stanovanjskem zakonu (v nadaljevanju SZ-1) ali v Pravilniku o upravljanju, ampak ali gre za delo, ki je potrebno za ohranjanje pogojev za bivanje in osnovnega namena večstanovanjske stavbe kot celote. Upravnikova obveznost njihove izvedbe izhaja že iz zakona (51. člen SZ-1). Glede ugotavljanja deleža stroškov ogrevanja tožnica poudarja, da je po 50. členu SZ-1 zadolžena za sestavo obračuna stroškov in razdeljevanje stroškov med lastnike, ne pa za izračun stroškov, ki odpade na posameznega lastnika. To ne sodi med ugotavljanje finančnih obveznosti, ki je vključeno v storitev upravljanja po prilogi št. 2. aneksa št. 1. Za delitev stroškov je potreben poseben računalniški program in posebna znanja, ki jih tožnica nima, prav tako ne drugi običajni upravniki v Republiki Sloveniji, zato ta izračun za upravnike proti plačilu izdelujejo zunanja specializirana podjetja. Tožnica vztraja tudi pri povračilu stroškov bančnih provizij, saj ob sklepanju pogodbe o upravljanju in aneksa stroški bančnih provizij niso bili tako visoki kot danes in jih noben upravnik ne more plačevati v svoje breme. Vodenje bančnih provizij po posameznih vhodih bi pomenilo dodatno delo za upravnika, kar bi se odražalo v ceni in bi bilo za etažne lastnike manj ugodno od obstoječega sistema, po katerem stroške vseh bančnih provizij enakomerno porazdeli med etažne lastnike vseh objektov, ki jih upravlja.

3. Toženka se zoper sodbo pritožuje zaradi zmotne uporabe prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi oziroma odpravi, tožnici pa naloži plačilo vseh stroškov. Podredno predlaga, naj se tožnici naloži izstavitev pravilno naslovljenih računov, zamudne obresti pa bodo začele teči šele po tem. Priglaša stroške za pritožbo. Navaja, da računov zaradi napačnega naslova na njih ni prejela. Brez izstavljenega računa terjatev oziroma obveznost ni nastala. Pri tem se sklicuje na 59. člen SZ-1 in dodaja, da od tožnice ni prejela ne računa ne opomina. Videla je le kopije napačno izstavljenih računov. Ker gre za vtoževane zneske, katerih zadnji je zapadel v plačilo 19. 4. 2019, so po 6. točki 355. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zastarali.

4. Pritožbi sta bili vročeni nasprotni stranki, ki sta nanju odgovorili ter predlagali njuno zavrnitev.

**O tožničini pritožbi**

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. V postopkih v sporih majhne vrednosti sta poudarjeni načeli pospešitve in ekonomičnosti postopka (450. člen ZPP). Zato je omejeno navajanje dejstev in dokazov (451. in 453. člena ZPP), lahko tudi obseg dokazovanja (drugi odstavek 450. člena ZPP) in obrazložitve (tretji odstavek 457. člena ZPP), omejena pa je tudi možnost uveljavljanja pritožbenih razlogov, in sicer prvostopenjske sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in relativnih bistvenih kršitev postopka iz prvega odstavka 338. člena ZPP (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče zato na pritožbene navedbe, ki v resnici želijo izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje, ne bo odgovarjalo.

7. Sodišče druge stopnje uvodoma zavrača pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je upoštevalo dejstva in dokaze, ki jih je toženka navedla v ugovoru zoper sklep o izvršbi, kršilo načelo enakega obravnavanja strank (tožnica sicer zatrjuje relativno bistveno kršitev postopka, ki sama po sebi ni dovoljen pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti, vendar pa naj bi prerasla v absolutno bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Obravnavana zadeva se je začela na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Ta okoliščina terja posebno razlago določb 452. člena ZPP, ki omejujejo število vlog pravdne stranke na tožbo oziroma odgovor na tožbo ter še na eno pripravljalno vlogo. Šteje se, da predlog za izvršbo in dopolnitev tožbe skupaj predstavljata prvo pripravljalno vlogo, na drugi strani pa isto velja za ugovor zoper sklep o izvršbi in odgovor na dopolnitev tožbe.1 Strankam v takšnih specifičnih sporih majhne vrednosti je treba dati možnost, da po ugovoru zoper sklep o izvršbi vsaka od njiju še v eni pripravljalni vlogi navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, nato pa v nadaljnji vlogi odgovarja na navedbe nasprotne stranke.2 Navedbe in dokazi iz vseh teh treh vlog (ene še v izvršilnem postopku, naslednjih dveh pa v pravdnem postopku) so (lahko) upoštevni. Neracionalno bi bilo, če bi se od toženke zahtevalo, da v prvi vlogi v pravdnem postopku, ki je nadaljevanje izvršilnega postopka, ponovi vse svoje navedbe iz ugovora zoper sklep o izvršbi. Sodišče prve stopnje tako strank ni obravnavalo neenakopravno.

8. V zadevi ni sporno, da je tožnica na podlagi pogodbe o opravljanju storitev upravljanja in obratovanja stanovanjskih hiš iz leta 1992 upravnica stavbe na naslovu X. (poleg devetih drugih objektov), katere etažna lastnica je tudi toženka. Tožnica terja plačilo stroškov upravljanja in stroškov obratovanja ter vzdrževanja v obdobju od 1. 5. 2018 do 31. 3. 2019. Sodišče je tožbenemu zahtevku v večji meri ugodilo, zavrnilo pa ga je v delu, ki se nanaša na stroške mesečnih pregledov dvigal, mesečnih pregledov toplotne in hidroforne postaje, nadzora stanja požarne varnosti, ugotavljanja deleža stroškov ogrevanja in bančnih provizij ter bančnih stroškov.

9. Zahtevek za plačilo stroškov mesečnih pregledov dvigal, mesečnih pregledov toplotne in hidroforne postaje in nadzora stanja požarne varnosti je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker tožnica ni imela ustreznih sklepov etažnih lastnikov za izvedbo teh poslov rednega upravljanja. Takšno materialnopravno stališče je napačno. Upravnik za izvedbo rednih vzdrževalnih del manjše vrednosti ne potrebuje sklepa etažnih lastnikov (drugi odstavek 51. člena SZ-1). Katera so ta dela, določa Pravilnik o standardih vzdrževanja stanovanjskih stavb, in sicer v 4. členu in Prilogi 3. Ta med drugim določa, da med takšna dela sodijo letni tehnični in mesečni kontrolni pregledi dvigal (24. točka) ter vzdrževanje vseh priključkov na skupne instalacije stavbe, kot so med drugim tudi dotoki in odtoki vode, plinske ter ogrevalne instalacije (18. točka). Tožnica zato za izvajanje mesečnih pregledov dvigal ter mesečnih pregledov toplotne in hidroforne postaje (kot del vzdrževanja) ni potrebovala posebnega sklepa etažnih lastnikov. Tožbeni zahtevek je v tem delu utemeljen. Pravilno pa ga je sodišče zavrnilo v delu, ki se nanaša na plačilo nadzora stanja požarne varnosti. Tožničine trditve so bile pomanjkljive, saj ni pojasnila, kako pogosto ta nadzor izvaja, niti ni (posebno glede na zatrjevano vseobsežnost te postavke) obrazložila višine stroškov tega opravila. Utemeljenosti terjatve tako ni bilo mogoče preveriti. Pomanjkljive trditvene podlage tožnica ne more nadomestiti z (nedovoljenimi) navedbami v pritožbi (prvi odstavek 337. člena ZPP) in splošnim sklicevanjem na določbe predpisov o požarnem redu.

10. Glede stroškov ugotavljanja deleža stroškov ogrevanja in glede bančnih provizij oziroma bančnih stroškov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so te storitve zaobsežene v sami storitvi upravljanja. Delitev stroškov med etažne lastnike je ena izmed ključnih nalog upravnika (glej 3. točko prvega odstavka 50. člena SZ-1). Tudi iz Priloge št. 2 Aneksa št. 1 (priloga B43) izhaja, da je v pogodbeni ceni storitve upravljanja vključeno tudi razdeljevanje stroškov. Če tožnica s potrebnim znanjem ne razpolaga in zaradi tega izvršitev svojih nalog naloži tretji osebi, to ne more iti na škodo etažnih lastnikov. Enako velja za poravnavo obveznosti. Tudi to je bistveno opravilo upravnika (5. točka prvega odstavka 50. člena SZ-1). Da je vključeno v pogodbeno ceno, izhaja tudi iz že navedene priloge aneksa. Na višino bančnih stroškov in provizij vpliva tožnica sama z izbiro svojih poslovnih partnerjev. V primeru velikega porasta cen bančnih storitev lahko etažnim lastnikom predlaga sklenitev novega aneksa, ne more pa povečanih stroškov enostransko preložiti na njih.

**O toženkini pritožbi**

11. Pritožba ni utemeljena.

12. Napačno je stališče toženke, da zato, ker so bili računi poslani na napačen naslov in jih ni prejela (oziroma jih je prejela šele tekom postopka), terjatev ni nastala. Terjatev ne nastane z izstavitvijo računa in prejem računa ni pogoj za nastanek obveznosti.3 Nastala terjatev prav tako ni zastarala, saj je bil predlog za izvršbo vložen v predpisanem enoletnem roku (8. 5. 2019). Prejem računov vpliva zgolj na tek zamudnih obresti, sodišče prve stopnje pa je te pravilno prisodilo šele od vložitve predloga za izvršbo dalje.4

13. Skladno z uspehom tožnice v sporu je pravilen stroškovni del izpodbijane sodbe, po katerem mora toženka tožnici povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

**Odločitev pritožbenega sodišča**

14. Sodišče druge stopnje je glede na zgoraj navedeno tožničini pritožbi delno ugodilo in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je znesek v I. točki izreka zvišalo za 60,03 EUR (4,13 EUR x 11 + 1,30 EUR + 1,33 EUR x 10), to je na 1.519,05 EUR, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

15. V preostalem delu je tožničino pritožbo in v celoti toženkino pritožbo zavrnilo ter sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

**Pritožbeni stroški**

16. Tožnica je s pritožbo uspela cca 70%. Ob upoštevanju takšnega uspeha, ji je tožena stranka, glede na skupno priznane stroške v višini 351,66 EUR, dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 246,16 EUR (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odgovora na pritožbo nista pripomogla k odločitvi o pritožbi, zato te stroške nosita stranki sami (155. člen ZPP).

1 VSL sodba II Cpg 1158/2014 z dne 9. 10. 2014. 2 Prim. VSL sodba I Cp 5530/2007 z dne 27. 8. 2008, VSL sklep I Cpg 293/2010 z dne 20. 4. 2010, VSL sodba I Cp 3579/2010 z dne 25. 2. 2011, VSL sodba I Cp 1131/2016 z dne 20. 10. 2016. 3 VSL sodba in sklep I Cpg 1029/2012 z dne 15. 1. 2014, VSL sodba I Cpg 82/2013 z dne 26. 2. 2014, VSL sodba I Cpg 321/2018 z dne 14. 11. 2018. 4 Prim. VSL sodba I Cpg 530/2017 z dne 8. 1. 2019.