Jedro

Relevantno je, da je izkazano, da je toženec aktivno deloval v smeri preprečitve ali oteževanja poplačila tožnice po vložitvi tožbe. Časovni razmak med razpolaganjem s premoženjem in trenutkom vložitve predloga za izdajo začasne odredbe ni odločujoč.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep z dne 11. 3. 2015 se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške v zvezi s pritožbenim postopkom zoper sklep z dne 11. 3. 2015. III. Pritožbi zoper sklep z dne 14. 7. 2015 se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje o ugovoru zoper izdano začasno odredbo.

IV. Stroški pritožbenega postopka v zvezi z začasno odredbo so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Ad. I. in II. sklepa:

1. S sklepom z dne 11. 3. 2015 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za podaljšanje roka za odgovor na izvedensko mnenje.

2. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sklep nepravilen in nezakonit, ker posega v njeno pravico do izjave. Pooblaščenka je 19. 1. 2015 priglasila pooblastilo za zastopanje tožnice v tej zadevi, ki traja že od leta 2010, in je po vsebini zelo obsežna in kompleksna. V izpodbijanem sklepu je sodišče očitno sledilo toženi stranki, ki je nasprotovala podaljšanju roka za podajo pripomb na izvedensko mnenje. Razlogi niso utemeljeni na neki razumni in stvarni podlagi. Tožnica do sedaj ni z ničemer prispevala k dolgotrajnosti predmetnega postopka. Postopek se ne bi nič bolj zavlekel, če bi sodišče ugodilo prošnji za podaljšanje roka, kot je npr. ugodilo prošnji izvedenca. Izvedensko mnenje zajema veliko zneskov in številk, kar se lahko preveri le s pregledom obsežne listinske dokumentacije, zato bi moralo sodišče postaviti daljši rok. S postavljenim rokom 20 dni je odstopilo od sodne prakse v podobnih primerih. Enako je storilo tudi z zavrnitvijo prošnje za podaljšanje roka za podajo pripomb. Sodišču očita, da je pred odločitvijo o prošnji za podaljšanje roka to vročilo toženi stranki v izjavo, kar zakon ne predvideva.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in priglasila stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je strankama ob vročitvi izvedenskega mnenja določilo rok 20 dni za podajo pripomb. Tožeča stranka je v postavljenem roku obširno odgovorila na pripombe in priložila dokaze; pripombe so dane na osmih straneh. Kljub obširnim pripombam, je tožeča stranka v uvodu zapisala, da naproša sodišče, da ji zaradi kompleksnosti in obsežnosti zadeve rok za podajo pripomb podaljša. 6. Skladno z drugim odstavkom 110. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) lahko sodišče rok, ki ga je določilo, podaljša na predlog prizadete osebe, če so za to upravičeni razlogi. Že glede na dejstvo, da je tožeča stranka podala obširne pripombe na vročeno izvedensko mnenje, ni najti razumnih razlogov za podaljšanje roka. Razen tega so navedbe v prošnji za podaljšanje roka zgolj pavšalne. Da gre za kompleksno zadevo je sodišče upoštevalo že, ko je določilo rok dvajsetih dni za podajo pripomb. Običajno sodišče ne dosodi daljšega roka za podajo pripomb kot je rok za pritožbo, torej 15 dni. Rok za izdelavo izvedenskega mnenja je povsem logično vedno daljši kot rok za podajo pripomb nanj, zato se pritožba neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da je sodišče izvedencu podaljšalo rok za izdelavo mnenja. To, da postopek že dolgo teče, ni razlog za podaljšanje roka. Na dolžino sodnega roka tudi ne vpliva, ali je stranka pred tem skušala zavlačevati postopek. Nič od tega, kar tožeča stranka v pritožbi navaja kot razlog za podaljšanje roka, ni navedla v predlogu. Sodišče tako pri obrazložitvi zavrnitve predloga ni imelo razloga za podrobnejšo obrazložitev. Stranka mora v predlogu navesti dejstva, za katera meni, da utemeljujejo njen predlog za podaljšanje roka. Sodišče razlogov za podaljšanje roka ne išče po uradni dolžnosti, vezano je na trditve stranke v predlogu. Torej je izpodbijani sklep dovolj obrazložen.

7. Predloga za podaljšanje roka sicer ni treba vročati nasprotni stranki. V obravnavanem primeru ga je sodišče vročilo zato, ker je bil podan skupaj s pripombami na izvedensko mnenje, te pa mora vročiti nasprotni stranki. Navedbe tožene stranke, s katerimi je nasprotovala predlogu tožeče stranke za podaljšanje roka, so brezpredmetne. Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi jih sodišče upoštevalo. Pravilno je prvostopenjsko sodišče odgovorilo le na navedbe tožeče stranke iz predloga za podaljšanje roka.

8. Ker niso podani ne v pritožbi uveljavljani razlogi, ne pritožbeni razlogi, na katere je dolžno višje sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zoper sklep kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

9. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške, ki so jima nastali v zvezi s pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga tožeče stranke za podaljšanje roka za odgovor na izvedensko mnenje. Tožeča stranka zato, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka pa zato, ker se določbe o odgovoru na pritožbo pri tovrstnih sklepih ne uporabljajo (prvi odstavek 366. člena ZPP), torej ne gre za strošek, ki je potreben za pravdo (155. člen ZPP).

Ad. III. in IV.:

10. S sklepom z dne 14. 7. 2015 je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru tožene stranke zoper II., III. in V. točko sklepa, s katerim je ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe ter predlog za izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve ene polovice nepremičnine z ID znakom ... k. o. X ter zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi, zavrnilo.

11. Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. Meni, da je ocena sodišča glede subjektivne nevarnosti dejansko in materialnopravno zmotna. To potrjuje že dejstvo, da je sodišče ob istem dejanskem stanju najprej ocenilo, da subjektivna nevarnost obstaja, nato pa pritrdilo ugovoru toženca, da je od prodaje točk vzajemnih skladov preteklo že preveč časa. Iz 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ne izhaja, da mora biti dolžnikovo ravnanje „sedanje aktivno ravnanje“. Subjektivna nevarnost je v celoti izkazana, ker je toženec z neupravičenim razpolaganjem oškodoval skupno premoženje. Iz trditev v predlogu za izdajo začasne odredbe izhaja, da toženec nima drugega premoženja in da brez zavarovanja z nepremičnino tožnica ne bo mogla uveljaviti svoje terjatve do toženca. Edino razpoložljivo, oprijemljivo, znano premoženje, s katerim razpolaga toženec, je nepremičnina, ki je predmet predlagane začasne odredbe. Ni pomembno ali je šlo za „sedanje aktivno ravnanje toženca“ ali njegovo ravnanje iz preteklosti. Obrazložitev, da ni subjektivne nevarnosti, je v nasprotju s predhodno ugotovitvijo sodišča, da denarna sredstva, pridobljena s prodajo vzajemnih skladov, ne obstajajo več. Podan element odtujevanja predstavlja nevarnost samo po sebi. Ni ji potrebno dokazovati še skrivanje ali drugačno razpolaganje. Če škoda ne nastane, je ni moč izkazati, zato je zmotna ugotovitev sodišča, da bi morala izkazati neznatno škodo oziroma škodo, ki ni nastala.

12. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Tožnici očita, da ni obrazložila uveljavljanih bistvenih kršitev določb postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato pritožbeno sodišče teh pritožbenih razlogov ne sme upoštevati. Sicer pa pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča in predlaga višjemu sodišču, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

13. Pritožba je utemeljena.

14. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da iz 270. člena ZIZ ne izhaja, da mora biti za obstoj subjektivne nevarnosti, ki je pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, verjetno izkazano „sedanje aktivno delovanje dolžnika v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve denarne terjatve“. Subjektivna nevarnost, ki se zahteva za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, je podana, če je s stopnjo verjetnosti izkazano dolžnikovo ravnanje, ki meri na to, da v postopku uveljavljana terjatev zoper njega v primeru uspeha nasprotne stranke ne bo poplačana ali bo poplačilo terjatve oteženo. Iz navedb tožeče stranke v predlogu za izdajo začasne odredbe izhaja zatrjevanje, da je toženec po vložitvi tožbe razpolagal s premoženjem, ki je predmet te tožbe, in tudi, da premoženja ni več. Tožničine navedbe s stopnjo verjetnosti dokazuje tudi doslej zbrano procesno gradivo. Relevantno je, da je izkazano, da je toženec aktivno deloval v smeri preprečitve ali oteževanja poplačila tožnice po vložitvi tožbe. Časovni razmak med razpolaganjem s premoženjem in trenutkom vložitve predloga za izdajo začasne odredbe ni odločujoč. Stališče izpodbijanega sklepa, da začasna odredba ni utemeljena zaradi prevelikega časovnega odmika od razpolaganja do vložitve predloga za izdajo začasne odredbe, je materialnopravno zmotno.

15. Ker je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru toženca zoper izdano začasno odredbo iz zgoraj navedenega razloga, na druge navedbe ugovora zoper sklep o izdani začasni odredbi ni odgovorilo. Pritožbeno sodišče ne more nadomestiti odgovorov prvostopenjskega sodišča na v ugovoru podane navedbe, saj bi s tem strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS). Zato je moralo pritožbi ugoditi in razveljaviti izpodbijani sklep ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da bo ponovno odločilo o ugovoru (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16. Izrek o stroških pritožbenega postopka v zvezi z začasno odredbo temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.