Jedro

Če višje sodišče ne presodi vseh pritožbenih navedb (1. odstavek 395. člena ZKP), gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, če se pritožbeni razlog nanaša na odločilno dejstvo. Če se ne, je v tem primeru podana kršitev po 2. odstavku 371. člena ZKP, ki pa jo je z zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče uveljavljati le, če je to vplivalo na zakonitost sodne odločbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP).

Nastanek poškodb ni zakonski znak kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ, uporaba sile pri tem kaznivem dejanju pa ne pomeni nujno nastanka telesnih poškodb. Bistveno je, da je z njo objektivno mogoče zlomiti odpor oškodovanke.

Izrek

Zahteva obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine kot stroška postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je spoznalo obs. M.Š. za krivega dveh kaznivih dejanj posilstva po prvem odstavku 180. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Za vsako od dejanj mu je bila določena kazen štirih let zapora, nato pa izrečena enotna kazen sedmih let zapora ter stranska kazen izgona tujca iz države za čas treh let. Oproščen je bil plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Sodišče je oškodovanko L.M. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče je zavrnilo pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede stroškov pritožbenega postopka je sprejelo enako odločitev kot sodišče prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je dne 21.7.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej izpodbija sodbi sodišč prve in druge stopnje - kot sam navaja - zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, torej iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP.

Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) meni, da je ta neutemeljena, zato naj se zavrne. Zagovornik se sklicuje na to, da pritožbeno sodišče ni dovolj natančno presodilo nekaterih navedb pritožbe, s čimer je bila kršena določba prvega odstavka 395. člena ZKP. Pri tem pa ne pojasni vpliva opustitve presoje nekaterih nebistvenih pritožbenih navedb na zakonitost sodbe, zato kršitev po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ni podana.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistvo zagovornikovih zatrjevanj v zahtevi, ki ima vsebinsko in oblikovno bolj naravo opomnika kot pa vloge izrednega pravnega sredstva na Vrhovno sodišče, je, da višje sodišče ni presodilo vseh pritožbenih navedb glede: a) časa storitve kaznivega dejanja na škodo M.Z. in z njim povezanih izpovedi oškodovanke in njenega (pol)brata R.; b) pomanjkanja osebnostne ocene oškodovanke in opravljanja dela v lokalih sumljivega slovesa, druženja z delodajalcem; c) oškodovankinih poškodb; d) kaznivega dejanja na škodo L.M., ko je višje sodišče le pavšalno ocenilo pritožbene navedbe; e) uporabe sile zoper L.M., saj je zdravstveni pregled pokazal prav nasprotno.

V zvezi z dolžnostjo višjega sodišča, da v obrazložitvi sodbe presodi pritožbene navedbe (prvi odstavek 395. člena ZKP), je treba uvodoma reči naslednje: Če ne presodi vseh, gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, če se pritožbeni razlog nanaša na odločilno dejstvo (katero je odločilno dejstvo, bo pojasnjeno v nadaljevanju). Če gre za druge razloge, glede katerih pritožbeno sodišče ni zavzelo stališča, je sicer kršeno določilo prvega odstavka 395. člena ZKP, vendar je v tem primeru podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki jo je mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti le, če je to vplivalo na zakonitost sodne odločbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).

Katera so odločilna dejstva, je mogoče ugotoviti na podlagi določb ZKP o vsebini izreka sodbe: če gre za obsodilno sodbo, morajo biti v izreku glede kaznivega dejanja navedena dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja (opis kaznivega dejanja), in tista, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona (četrti odstavek 364. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 359. člena ZKP). To so torej tako imenovana odločilna dejstva, ki se nanašajo na dejanje, katerega je obdolženec spoznan za krivega (odločilna dejstva so tudi druga, ki se nanašajo na ostale točke izreka po 359. členu ZKP, vendar jih Vrhovno sodišče glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti ne omenja). Sodišče mora zato v obrazložitvi, kjer navede razloge za vsako posamezno točko sodbe (šesti odstavek 364. člena ZKP), določno in popolnoma navesti le dejstva, ki jih šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov (sedmi odstavek 364. člena ZKP) in ki jih je treba uvrstiti med odločilna dejstva. Niti sodišče prve niti druge stopnje nista dolžni ugotavljati okoliščin, ki niso pravno relevantne za odločitev v posamezni zadevi.

K tč. a) Višje sodišče je svoje stališče glede časa storitve kaznivega dejanja pojasnilo na drugi strani obrazložitve svoje sodbe: navedlo je razloge, zakaj se v tem delu strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, izrecno pa se je opredelilo tudi do izpovedi priče R.R. in poudarilo, da ni bil prepričan glede meseca storitve dejanja.

Vložnikova trditev, da se višje sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb glede časa kaznivega dejanja, torej ne drži. K tč. b) Na isti strani obrazložitve višje sodišče ne sprejema negativne vrednostne ocene oškodovanke M.Z., ki jo je izrazil pritožnik.

Vrhovno sodišče pa pri tem dodaja, da oškodovankina osebnost ni odločilno dejstvo, zato bi moral vlagatelj zahteve pojasniti, kako je izostanek podrobnejših razlogov o tej pritožbeni navedbi vplival na zakonitost sodbe. Očitno pa je, da skuša zagovornik z navedbami glede osebnosti zbuditi dvom v oškodovankino verodostojnost in v dokazno oceno njene izpovedi. Navedeno sodi v okvir ugotavljanja dejanskega stanja (drugačen pogled nanj se kot rdeča nit vleče skozi celotno zahtevo za varstvo zakonitosti), ki ne more biti predmet reševanja v okviru tega izrednega pravnega sredstva (drugi odstavek 420. člena ZKP).

K tč. c) Zagovornik navaja, da "v nasprotju z ugotovitvijo sodbe niso protispisne navedbe pritožbe, da oškodovankin brat R. poškodb ni videl". Protispisna naj bi bila torej ugotovitev višjega sodišča, da je omenjena priča videla poškodbe.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v razlogih drugostopenjske sodbe navedeno, da je med drugimi videl oškodovankine poškodbe tudi njen polbrat ter v nadaljevanju istega stavka, "pri čemer so protispisne pritožbene navedbe, češ da mati ni videla poškodb na oškodovankinem obrazu, njen polbrat pa o poškodbah sploh ni bil vprašan, opisal pa jo (oškodovanko) je kot objokano, skuštrano, z razpacano šminko, zlasti pa prestrašeno".

Iz spisa je razvidno, da je priča R. na glavni obravnavi dne 17.1.2001 izrecno povedal, da na oškodovanki fizičnih poškodb in sledov ni videl oz. ni videl, da bi bila kje krvava ali popraskana. Ugotovitev sodišča druge stopnje je torej v nasprotju z njegovo izpovedjo glede obstoja fizičnih poškodb. Vendar ta trditev ne predstavlja odločilnega dejstva v zvezi s samim kaznivim dejanjem, ker v ničemer ne vpliva na ugotovitev o uporabi sile zoper oškodovanko. Še zlasti, ker je višje sodišče - tako kot pred tem že sodišče prve stopnje - glede nastalih poškodb upoštevalo izpovedi oškodovanke, njene matere in priče S.V., v podkrepitev oz.

konkretizacijo tega, kaj je R. dejansko videl, pa je dodalo zgolj to, kar je povedal: da je bila oškodovanka objokana, skuštrana, z razpacano šminko, zlasti pa prestrašena. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana.

S tem ko zagovornik v nadaljevanju še enkrat poudarja, da R. ni videl poškodb, pa tudi nakazuje, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. V zvezi s tem je treba ponovno uporabiti določbo drugega odstavka 420. člena ZKP. Poleg tega zagovornik podrobneje ne pojasni trditve, da višje sodišče ni presodilo pritožbenih navedb glede poškodb. Glede na zgoraj navedeno je jasno, da je višje sodišče o tem zavzelo stališče. K tč. d) Zagovornik navaja, da višje sodišče ni presodilo pritožbenih navedb glede izjave priče R. (fanta druge oškodovanke L.M.) o njenem prijateljevanju z drugimi in tudi z obsojencem, da se je prodajala, rezala, imela prijateljice lezbijke, da se je z obsojencem odpeljala in pripeljala v S.L., da mu je povedala, da naj bi jo obsojenec hotel posiliti in da jo je odpeljal na obisk v I. k neki ženski z imenom R. V obrazložitvi je višje sodišče pritožbene navedbe ocenilo kot neutemeljene ter med drugim navedlo, da ni nobene podlage za pritožbeno navedbo, da naj bi bila oškodovanka in obtoženec več kot le prijatelja, na kar naj bi kazala tudi izpoved priče R.M. S tem je odgovorilo tudi na trditev v pritožbi, da naj bi več kot le prijateljevanje potrdil prav R. V zvezi z ostalimi okoliščinami pa zagovornik ne pove, kako je izostanek razlogov o njih vplival na zakonitost sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).

K tč. e) Zagovornik se sklicuje na ginekološki pregled, opravljen po dogodku, pri čemer je iz poročila med drugim razvidno, da morebitnih zunanjih poškodb na telesu L.M. ni opaziti. To naj bi kazalo, da sila ni bila uporabljena. Višje sodišče pa o tej pritožbeni navedbi nima razlogov.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je višje sodišče pritožbene navedbe v zvezi s tem kaznivim dejanjem ocenilo kot neutemeljene, ni pa navedlo podrobnejših razlogov v zvezi z omenjeno pritožbeno trditvijo. Pri tem je treba poudariti, da nastanek poškodb ni zakonski znak kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 180. člena KZ. Ne v opisu kaznivega dejanja ne v obrazložitvi prvostopenjske sodbe niso zatrjevane vidne telesne poškodbe, pri čemer je treba reči, da uporaba sile ne pomeni nujno nastanka le-teh. Bistveno je, da je z njo objektivno mogoče zlomiti odpor oškodovanke. Iz navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti pa je očitno, da zagovornik to dvoje, torej uporabo sile in nastanek fizičnih poškodb, neločljivo povezuje.

Sodišče prve stopnje je uporabo sile ugotovilo na podlagi oškodovankine izpovedi, pri čemer ne gre prezreti, da je bila sila kombinirana z obtoženčevo grožnjo, da jo bo ubil. Izostanek zunanjih telesnih poškodb, ki niso bile vidne na pregledu takoj po dogodku, zato ni odločilen za ugotavljanje, ali je bila v konkretnem primeru uporabljena sila ali ne, morebitni razlogi o telesni(h) poškodbi(ah) pa niso razlogi o odločilnem(ih) dejstvu(ih). Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana.

Ker kršitve po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, kršitve kazenskega zakona pa zagovornik ni obrazložil, je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Odločitev o stroških tega postopka temelji na določbah 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP. Sprejeta je bila na podlagi podatkov o obsojenčevih premoženjskih razmerah v času izdaje prvostopenjske sodbe, ko je bilo ugotovljeno, da je brez premoženja in da skrbi za dva majhna otroka, ter ob upoštevanju dejstva, da se nahaja na prestajanju zaporne kazni. S plačilom povprečnine bi bilo ogroženo vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan preživljati, zato ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila povprečnine.