Jedro

Zgolj sama okoliščina, da je bila tožnica do ugotovitve prenehanja delovnega razmerja še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki, prijavljena v vsa obvezna zavarovanja ter prejemala 100 % nadomestilo plače, ne vpliva na odmero denarnega povračila. Pri odmeri denarnega povračila bi lahko bila relevantna okoliščina trajanja pravic, ki jih je tožnica uveljavila za čas do prenehanja delovnega razmerja, ne pa samo dejstvo, da tožena stranka tožnice ni odjavila iz obveznega zavarovanja ter da ji je plačevala nadomestilo plače.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni v prvem odstavku II. točke izreka tako, da se znesek denarnega povračila, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, zviša na 8.463,00 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 51,86 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zavrže tožba v delu, ki se nanaša na obračun in odvod ter plačilo davkov in prispevkov. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v roku 15 dni plačati denarno povračilo v znesku 3.627,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2018 do plačila, v presežku pa je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dosojenega denarnega povračila za čas od vložitve tožbe do razsoje sodišča prve stopnje in za plačilo denarnega povračila do zahtevanega zneska 20.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tožbeni zahtevek tudi v delu, v katerem tožnica zahteva od tožene stranke priznanje delovne dobe in drugih pravic iz delovnega razmerja, zlasti obračun bruto plače, po zmanjšanju za obračunane davke in prispevke plačilo mesečnega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. dne v posameznem mesecu za pretekli mesec do plačila in za ta čas prijavo v pokojninsko in zdravstveno zavarovanje ter v delu, v katerem zahteva od tožene stranke obračun sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2018 v bruto znesku in izplačilo neto zneska v roku 15 dni od dneva izdaje sodbe, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dneva plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožnici plačati stroške postopka v znesku 544,04 EUR, po izteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

2. Tožnica se pravočasno pritožuje le zoper II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku za plačilo denarnega povračila v višini 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2018, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je napačna in neutemeljena odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do denarnega povračila zgolj v višini 3 mesečnih plač. Pri določitvi denarnega povračila je sodišče izhajalo predvsem iz očitno napačne predpostavke, da bo tožnica na Zavodu RS za zaposlovanje naslednjih 25 mesecev prejemala nadomestilo za primer brezposelnosti. To ne drži, saj je bila tožnici z odločbo Zavoda RS za zaposlovanje priznana pravica do denarnega nadomestila zgolj za čas 6 mesecev v višini 892,50 EUR za prve tri mesece in 834,21 EUR za nadaljnje tri mesece. Odločba je bila tožnici izdana šele 9. 5. 2018, torej je v postopku na prvi stopnji ni mogla uporabiti kot dokaz. Ker je sodišče ravno na to okoliščino oprlo svojo odločitev, je višina prisojenega denarnega povračila občutno prenizka, prav tako pa je tožnica starejša delavka, ki bo težko našla ustrezno zaposlitev, kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje. Nadomestilo za brezposelnost bo tako tožnica prejemala do 25. 10. 2018, pogoje za starostno upokojitev pa bo predvidoma izpolnila šele 4. 3. 2021. Okoliščino, da je bila tožnica do ugotovitve prenehanja delovnega razmerja še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki, prijavljena v vsa obvezna zavarovanja ter prejemala 100 % nadomestilo plače, je sodišče nepravilno upoštevalo pri prisoji denarnega povračila. Navedene okoliščine namreč ne vplivajo na višino denarnega povračila, saj bi bila tožnica do teh zneskov upravičena v primeru, če bi tožena stranka tožnico že pred tem odjavila iz zavarovanja in ji ne bi izplačevala nadomestila plače. 3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je neutemeljena in predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot takšno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Ugotovilo pa je, da odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna glede denarnega povračila zaradi sodne razveze, saj ga je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo v prenizkem znesku.

6. Predmet pritožbenega preizkusa je zgolj odločitev o višini denarnega povračila zaradi sodne razveze, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožnici. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine denarnega povračila upoštevalo, da je tožnica starejša delavka, ki je bila pri toženi stranki zaposlena od 27. 6. 2011 (polnih 6 let), da je bila kljub (nezakonito) podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi do ugotovitve prenehanja delovnega razmerja še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki, prijavljena v vsa obvezna zavarovanja in je prejemala 100 % nadomestilo plače, da je do nezakonitosti odpovedi prišlo zaradi neupoštevanja tožničinega statusa starejše delavke in s tem povezanega varstva po 114. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/13 in nasl.), da tožena stranka temu ni oporekala in je tožbeni zahtevek glede nezakonitosti odpovedi že v odgovoru na tožbo pripoznala, da je tožnica starejša delavka, ki bo do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev1 težko našla ustrezno zaposlitev, vendar pa bo v obdobju naslednjih 25 mesecev prejemala nadomestilo za brezposelne na Zavodu RS za zaposlovanje.

7. Pritožba utemeljeno opozarja, da tožnica skladno z odločbo Zavoda RS za zaposlovanje z dne 9. 5. 2018 in odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ni upravičena do denarnega nadomestila med brezposelnostjo v trajanju 25 mesecev. Iz odločb izhaja, da je bila tožnici priznana pravica do denarnega nadomestila za čas 6 mesecev. Prav tako je utemeljena pritožbena navedba, da zgolj sama okoliščina, da je bila tožnica do ugotovitve prenehanja delovnega razmerja še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki, prijavljena v vsa obvezna zavarovanja ter prejemala 100 % nadomestilo plače, ne vpliva na odmero denarnega povračila. Pri odmeri denarnega povračila bi lahko bila relevantna okoliščina trajanja pravic, ki jih je tožnica uveljavila za čas do prenehanja delovnega razmerja, ne pa samo dejstvo, da tožena stranka tožnice ni odjavila iz obveznega zavarovanja ter da ji je plačevala nadomestilo plače. Glede na to, da je bila tožnici odpoved vročena 19. 1. 2018, s sodbo sodišča prve stopnje pa je bilo delovno razmerje razvezano z dnem 25. 4. 2018, je tožnica prejemala nadomestilo plače le krajše obdobje.

8. Ob upoštevanju navedenih okoliščin in tudi okoliščin, da gre za odpoved iz poslovnih razlogov in ne iz razlogov na strani tožnice, da gre za starejšo delavko, ki bo šele 4. 3. 2021 izpolnila pogoje za starostno upokojitev, glede na njen poklic poslovne sekretarke pa so zaposlitvene možnosti tožnice slabe, je po presoji pritožbenega sodišča primerno denarno povračilo v višini sedmih plač, to je 8.463,00 EUR. Povračilo v tej višini je tudi primerljivo s podobnimi primeri iz sodne prakse. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in zvišalo denarno povračilo na navedeni znesek sedmih plač (prvi odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP), kot izhaja iz izreka te sodbe. V preostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Tožnica je s pritožbo delno uspela glede višine denarnega povračila. Uspeh tožnice znaša 29,54 % (tožnica je uspela s 4.836,00 EUR od 16.373,00 EUR). V tem deležu je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. Tožnici je pritožbeno sodišče skladno z OT priznalo stroške za sestavo pritožbe v višini 375 točk po tar. št. 15/4. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,459 EUR) znašajo stroški za zastopanje tožene stranke v pritožbenem postopku v priglašeni višini 172,12 EUR. Tožnici je skladno z 11. členom OT priznalo tudi materialne stroške v višini 3,44 EUR. Skupaj je torej tožnici priznalo 175,56 EUR, pri čemer 29,54 % znaša 51,86 EUR, kar je tožena stranka dolžna povrniti tožnici v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (drugi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP). Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

1 Pogoje za starostno upokojitev bo tožnica izpolnila 4. 3. 2021, ko bo dopolnila starost 58 let 1 mesec in 21 dni ter 41 let 6 mesecev in 1 dan pokojninske dobe (priloga A9).