Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča revident v obravnavani zadevi ni zadostil standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja. S svojimi navedbami v zvezi z interpretacijo določb 36. člena Zakona o poštnih storitvah – ZPStor-1, na katere je svojo odločitev oprla tožena stranki in sodišče prve stopnje, ki pa ne velja več, revident zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, ki pa je vsebinski revizijski razlog (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1).

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revident po odvetniku vložil revizijo. Dovoljenost revizije utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006 in 107/2009 - odl. US). Priglaša tudi stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka :

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena v zvezi z drugim odstavkom 105. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16. 11. 2005. Tožena stranka je v 1. točki izreka navedene odločbe odločila, da vročanje poštnih pošiljk preko izpostavljenih predalčnikov AA in članom gospodinjstva, BB in članom gospodinjstva, CC in članom gospodinjstva, ČČ in članom gospodinjstva, vsi X, s strani družbe Y d. o. o., ni upravičeno. V 2. točki izreka je odločila, da mora tožeča stranka zagotoviti univerzalno poštno storitev vsak delovni dan, vendar ne manj kot petkrat tedensko v 1. točki izreka naštetim uporabnikom poštnih storitev in njihovim članom gospodinjstva. V 3. točki je določila, da mora tožeča stranka pričeti z zagotavljanjem univerzalne poštne storitve iz 2. točke izreka v roku 60 dni od dokončnosti izpodbijane odločbe.

3. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravno sodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več svojih aktih odločilo (Up-858/20008, Up 1124/2008, Up-1057/2008, Up-1186/2008, Up-1808/2008), da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

4. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravno sodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede tega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Zato revizija po ustaljeni upravno sodni praksi Vrhovnega sodišča ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih inštitutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlaga zakonskega besedila (odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 774/2008, X Ips 776/2008, X Ips 151/2008, X Ips 238/2008, X Ips 238/2009, X Ips 92/2010).

5. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča revident v obravnavani zadevi ni zadostil standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja. S svojimi navedbami v zvezi z interpretacijo določb 36. člena Zakona o poštnih storitvah – ZPStor-1, UPB1 (Ur. l. RS, št. 102/2004), na katere je svojo odločitev oprla tožena stranki in sodišče prve stopnje, ki pa ne velja več, revident zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, ki pa je vsebinski revizijski razlog (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1). Glede na navedeno revident uveljavljenega pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal. 7. Po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedifiniran pravni pojem, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Zato, da bi jih lahko Vrhovno sodišče presodilo, pa mora revident upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, natančno navesti in opredeliti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih so te posledice zanj zelo hude, ter vse to izkazati. Po presoji Vrhovnega sodišča revident ni izkazal, da bi mu zaradi odločitve v tem postopku nastale zelo hude posledice, ki jih zatrjuje. Zgolj navajanje, da bi takšna odločitev pomenila zanj „veliko breme in zelo hude posledice“, ne zadošča. Glede na navedeno v obravnavanem primeru tudi ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Ker revident po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazal nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

9. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.