Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo. Revizija proti sklepu je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan. Sklep o pravdnih stroških ne sodi med take sklepe.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija odločbo o stroških postopka.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je med drugim odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici znesek 3.316 SIT (13,83 EUR) odškodnina iz naslova premoženjske škodeĆ z zamudnimi obrestmi od 15.5.2001. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov. Znižanje tožbenega zahtevka je vzelo na znanje in za znesek 1.593.548 SIT (6.649,75 EUR), ki obsega zneska 1.550.000 SIT (6.468,03 EUR) že izplačana odškodnina iz naslova nepremoženjske škodeĆ in 43.548 SIT (181,72 EUR) že izplačana odškodnina iz naslova premoženjske škodeĆ, z obrestmi končalo postopek.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo glede odločitve o povrnitvi pravdnih stroškov. V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko odločbo.

Proti tej sodbi je tožnica iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) vložila pravočasno revizijo. Predlaga, da revizijsko sodišče ugodi reviziji in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožnici prisodijo vsa zahtevana odškodnina za nepremoženjsko škodo in vsi pravdni stroški. Meni, da je prisojena odškodnina neprimerna glede na ugotovljeno dejansko stanje, stopnjo in trajanje škode, individualne okoliščine tožnice in sodno prakso. V reviziji ponavlja ugotovljeno dejansko stanje, ponekod od njega tudi odstopa (npr. da je bil sekundarni strah intenziven, da je trajal 4 mesece, da tožnica potrebuje spremstvo pri vožnji in daljši hoji,...) in meni, da ga sodišči nista upoštevali v zadostni meri pri odmeri odškodnine iz naslova nepremoženjske škode. Trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti pri tožnici predstavlja 10% invalidnost. Sklicuje se na sodno prakso v zadevah VS RS II Ips 541/95, II Ips 358/96, II Ips 84/98, II Ips 283/98 in II Ips 252/99 ter meni, da so bile v teh zadevah pri praktično identičnem dejanskem stanju odmerjene bistveno višje odškodnine. Pritožbeno sodišče se do navedenih primerov tudi ni argumentirano izjasnilo, ampak je pritožbo v tem delu zavrnilo s pavšalno ugotovitvijo, da zadeve niso primerljive. Ni navedlo, zakaj zadeve niso primerljive, niti ni navedlo drugih zadev, ki so primerljive, kar pomeni neutemeljen in arbitraren odstop od sodne prakse s kršitvijo ustavnega načela enakega varstva pravic in hkrati kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Slednjo kršitev uveljavlja tudi v delu revizije zoper odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija v delu zoper odločbo o stroških postopka ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije v delu zoper odločbo o stroških postopka: Odločba o stroških postopka se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP), revizija proti sklepu pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep o pravdnih stroških ne sodi med take sklepe. Revizija proti odločbi o pravdnih stroških zato ni dovoljena (prim. Pravno mnenje VS RS z dne 15.12.1998, Pravna mnenja, II/98, str. 4). Revizijsko sodišče je zato revizijo v delu, s katerim izpodbija odločbo o stroških, zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti ostalega dela revizije: V skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP je revizijsko sodišče vezano na dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov prvostopenjske sodbe in je prestala pritožbeni preizkus. Revizijsko sodišče zato ni upoštevalo revizijskih navedb, ki presegajo oziroma odstopajo od ugotovitev iz izpodbijanih sodb (npr. da je bil sekundarni strah intenziven, da je trajal 4 mesece, da tožnica potrebuje spremstvo pri vožnji in daljši hoji,...).

Po presoji revizijskega sodišča je drugostopenjsko sodišče z odmero denarne odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine tožnice v višini 1.000.000 SIT (4.172,92 EUR), za strah v višini 150.000 SIT (625,93 EUR) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 600.000 SIT (2.503,75 EUR) pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., v povezavi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01 in nasl.), ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe ter sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Podroben dejanski obseg vseh oblik tožnikove nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na četrti do sedmi strani prvostopenjske sodbe in tretji do četrti strani pritožbene sodbe, zato revizijsko sodišče povzema le najpomembnejše dejanske ugotovitve. Tožnica je utrpela pretres možganov (zaradi težjega pretresa možganov tudi postkomocijski sindrom), nateg vratnega mišičevja, udarnino prsnega koša, udarnine levega stegna in levega kolena. V bolniškem staležu je bila 1 mesec in 5 dni, trpela je 3 dni hudih bolečin, 20 dni srednjih in 6 tednov lažjih, ki jih še občasno doživlja v lažji obliki. Primarni strah je bil intenziven in kratkotrajen, sekundarni pa srednje intenziven in je trajal največ 4 mesece. Pri tožnici sta kot trajni posledici poškodbe ostala postkomocijski sindrom in lažja zavrtost vratne hrbtenice. Lahko opravlja vse življenjske aktivnosti kot pred samim škodnim dogodkom, saj je pri njih le omejena, ne pa tudi izključena. Tožnica ob tem v revizijskih navedbah zmotno enači pojem 10% invalidnosti s pojmom trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj se prvi uporablja zgolj za oceno trajne izgube splošnih delovnih sposobnosti po tabelah invalidnosti slovenskih zavarovalnic. Natančne in izčrpne ugotovitve sodišč o telesnih bolečinah, strahu in duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnice ne dajejo podlage za zvišanje odškodnine. Pritožbeno sodišče je pri odmeri odškodnine v zadostni meri upoštevalo vse ugotovljene okoliščine in pritrdilo odmeri odškodnine prvostopenjskega sodišča. Revizijsko sodišče glede na konkretne okoliščine primera nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine.

Skupni odmerjeni znesek 1.550.000 SIT (6.468,03 EUR) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 9 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožničine nepremoženjske škode. Tudi sami zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerja med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje. Tako ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in se revizija zato neutemeljeno zavzema za zvišanje prisojene odškodnine.

Tožnica se v reviziji sklicuje na sodno prakso v zadevah II Ips 541/95, II Ips 358/96, II Ips 84/98, II Ips 283/98 in II Ips 252/99 ter meni, da so bile v teh zadevah pri praktično identičnem dejanskem stanju odmerjene bistveno višje odškodnine. Vendar pa so v primerih II Ips 541/95, II Ips 84/98, II Ips 283/98 in II Ips 252/99 oškodovanci utrpeli bistveno večje poškodbe kot revidentka in tudi trpeli hujše posledice. Revizijsko sodišče ob tem pripominja, da pojma nateg vratnih mišic ne gre enačiti s pojmom zvin vratne hrbtenice. V primeru II Ips 358/96 so bile ob sicer primerljivih poškodbah prisotne očitno hujše posledice (npr. večji obseg telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem; fant, star 11 let, ima zaradi posledic škodnega dogodka oslabljene posamezne inteligentnostne funkcije;...). Primeri torej niso podobni obravnavanemu, zato revizija neutemeljeno očita nižjima sodiščema nespoštovanje načela objektivne pogojenosti višine odškodnine. Glede na dejanske ugotovitve sodišč bi bila ustreznejša primerjava s primeri, kot sta npr. zadevi II Ips 593/2005 in II Ips 414/2003. Neutemeljene so tudi vse revizijske trditve o tem, da naj bi pritožbeno sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, da se do zgoraj navedenih primerov ni argumentirano izjasnilo, ampak je pritožbo v tem delu zavrnilo s pavšalno ugotovitvijo, da zadeve niso primerljive, in ni navedlo, zakaj zadeve niso primerljive, niti ni navedlo drugih zadev, ki so primerljive, kar hkrati pomeni neutemeljen in arbitraren odstop od sodne prakse in kršitev ustavnega načela enakega varstva pravic. Pritožbeno sodišče je v obrazložitvi sodbe navedlo, da ne gre za povsem primerljive zadeve, saj so v vseh primerih ugotovljene poškodbe in nevšečnosti hujše od tistih, ki jih je utrpela tožnica. Sodba ima obrazložitev in jo je moč preizkusiti. Zahtevani standard obrazloženosti odločb pritožbenega sodišča je nižji od tistega, ki velja za prvostopenjsko sodišče. Kot je vrhovno sodišče v svojih odločbah že večkrat poudarilo, je dovolj, da iz razlogov pritožbene odločbe izhaja, da se je pritožbeno sodišče seznanilo s pritožbenimi razlogi in jih ni enostavno prezrlo. Podrobno obravnavanje vseh pritožbenih argumentov presega zahtevani standard obrazloženosti.

Ker je revizija v dovoljenem delu neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).