Jedro

Sporazum o priznanju krivde je po svoji naravi pogodba med obdolžencem in državnim tožilcem, v sklenitev katere vodijo svobodna in nezavezujoča pogajanja, motiv oziroma notranji obdolženčevi nagibi za sklenitev le tega pa na njeno veljavnost ne vplivajo.

V skladu s tretjim odstavkom 450.č člena ZKP sodišče, če sprejme sporazum o priznanju krivde, postopek nadaljuje smiselno, kot da je obtoženec izjavil, da priznava krivdo po obtožbi, to je po 285.č členu ZKP. Slednji v šestem odstavku določa, da se sodba glede obrazložitve izreka o krivdi omeji samo na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel. Zato vložnik neutemeljeno uveljavlja, da prvostopenjska sodba nima razlogov o sprejemu sporazuma o priznanju krivde, da v njej niso navedeni dokazi, ki podpirajo sporazum.

Ker se je obsojenec s sklenitvijo sporazuma o priznanju krivde odpovedal ugotavljanju dejanskega stanja na podlagi dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, vložniku tudi ni mogoče pritrditi, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo neposrednosti izvajanja dokazov s tem, ko je predsednik senata pridružene kazenske spise zoper obsojenca in dokaze v njih pogledal izven glavne obravnave.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 2.000,00 €.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Krškem je obsojenega A. K. s sodbo I K 29941/2018 z dne 21. 3. 1019 na podlagi sporazuma o priznanju krivde spoznalo za krivega storitve osemstodevetnajstih kaznivih dejanj, in sicer enajstih kaznivih dejanj oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), dvestošestindvajsetih kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1, kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, tristopetindevetdesetih kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem in prvem odstavku 196. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, kaznivega dejanja zaposlovanja na črno po prvem odstavku 199. člena KZ-1, stoenega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1, dvanajstih kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 235. člena KZ-1, oseminšestdesetih kaznivih dejanj pomoči pri kaznivem dejanju overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena v zvezi z 38. členom KZ-1 in štirih kaznivih dejanj pomoči pri poskusu kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena v zvezi s 34. in 38. členom KZ-1. 2. Obsojencu je izreklo enotno kazen osem let zapora, ki jo bo prestajal v pol odprtem oddelku zavoda za prestajanje kazni zapora in stransko denarno kazen sedemsto dvajset dnevnih zneskov po 350,00 €, skupaj 252.000,00 €, ki jo je obsojenec dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Če se ta ne bo dala prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, določilo en dan zapora. V izrečeno kazen je obsojencu vštelo čas odvzema prostosti. Odločilo je še, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

3. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VI Kp 29941/2018 z dne 14. 8. 2019 pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo sodne takse v znesku 2.700,00 €.

4. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vložil obsojenčev zagovornik. Predlagal je, da Vrhovno sodišče obsojenca oprosti obtožbe; podrejeno, da sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne drugemu sodišču prve stopnje oziroma pred popolnoma spremenjen senat v novo sojenje. Predlagal je tudi, da Vrhovno sodišče odloži izvršitev kazenske sankcije zoper obsojenca in začne postopek pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije za oceno ustavnosti in zakonitosti XXVI.a poglavja ZKP, ki ureja institut sporazuma o priznanju krivde.

5. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina. Navedel je, da se v celoti strinja in sklicuje na razloge in stališča, ki jih je zavzelo pritožbeno sodišče. Meni, da vložnik v precejšnjem delu zahteve uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

6. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku. Izjavil se je zagovornik in navedel, da vztraja pri vseh navedbah v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B-1.

7. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da se pri odločanju o tem pravnem sredstvu Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik sklicuje v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in so konkretizirane tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti. Pri tem je vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP) in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Pravnomočno sodno odločbo je z zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno izpodbijali le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Na te kršitve se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

B-2.

8. Zagovornik uveljavlja kršitev načela zakonitosti iz 28. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) s trditvijo, da v izreku pravnomočne sodbe opisana dejanja pod točkami A in B ter F do S, nimajo zakonskih znakov kaznivih dejanj oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena KZ-1, ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 235. člena KZ-1 in pomoči pri overitvi oz. poskusu overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1. Trdi, da v njih ni opisano izvršitveno ravnanje, manjka tudi naklep. Kršitev utemeljuje z navedbami, da je v opisu dejanj omenjenih sedemindvajset prikrito povezanih gospodarskih družb, dejansko navedenih pa je le petnajst. Trdi, da več družb do začetka kazenskega postopka ni imelo težav s poslovanjem, blokade njihovih transakcijskih računov so se začele zaradi kazenskih postopkov. Problematične so le družbe D., d. o. o., B., d. o. o., R., d. o. o., K., d. o. o., H., d. o. o., N., d. o. o., S., d. o. o., in S. K., s. p., pa še teh ni vodil obsojenec. Sodišču očita, da ni razmejilo med družbami, ki so zašle v dolgove do Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) pred uvedbo kazenskega postopka in družbami, ki so nadaljevale s poslovanjem po blokadi transakcijskih računov družbe T. K., d. o. o. V izreku sodbe opisano plačevanje z asignacijami, pobotanje posojila družbe P., d. o. o. in odkupi terjatev, sodijo med povsem običajne oblike poslovanja. Dalje, da je pri preusmeritvah plačil na družbo M., d. o. o., prenosih finančnih tokov na družbo T. E., d. o. o., in prenosih poslov na družbo K. I., d. o. o., spregledan razlog zanje, ki je v sodnih blokadah. Tudi pri pravnem poslu med družbama D. C., d. o. o., in T., d. o. o., v višini 20.810,00 € je sodišče blokiralo sredstva. Sodišču vložnik očita tudi, da je spregledalo potrditev prisilne poravnave družbe T., d. o. o., katere izvedba je pokazala, da očitek o izigranju upnikov z njeno uvedbo ne drži. Prisilna poravnana je bila izglasovana, sprejeta in realizirana, zato je po mnenju vložnika izključena protipravnost dejanja, opisanega pod točko A/III izreka sodbe. Glede kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja poslovnih listin in pomoči pri overitvi oz. poskusu overitve lažne vsebine, vložnik zatrjevano kršitev utemeljuje z navedbami, da so vse dokumente izdajale ustrezne službe, v izreku sodbe opisanih dejanj fizično ni mogel izvršiti obsojenec, ki niti računalnika ne uporablja. Vložnik še trdi, da pri teh dejanjih ni bil podan obsojenčev naklep.

9. Obstoj subjektivnega elementa vložnik izpodbija tudi pri kaznivih dejanjih kršitve temeljnih pravic delavcev, opisanih pod točkama C in D izreka pravnomočne sodbe. Zatrjuje, da plačilo davkov in prispevkov delavcem ni bilo možno zaradi objektivnih razlogov, družbi T., d. o. o., in M., d. o. o., nista mogli plačati prispevkov zaradi blokade transakcijskih računov s strani sodišča. Ob tem se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 261/2010 z dne 16. 6. 2011, v kateri je le to zavzelo stališče, da v tovrstnih primerih ne gre za kaznivo dejanje, temveč le za neizpolnitev delovnopravnih obveznosti.

10. Vložnik mora v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevano kršitev konkretizirati. Ni dovolj, da se, kot v obravnavanem primeru, posplošeno sklicuje na vrsto oziroma tip kršitve, ampak mora navesti razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik zahteve tem merilom ni zadostil, na nekonkretizirane in neobrazložene navedbe pa Vrhovno sodišče ne more odgovoriti oziroma jih ne more presojati. Očitek, da v izreku pravnomočne sodbe opisana dejanja nimajo zakonskih znakov kaznivih dejanj je nesubstanciran do te mere, da ga ni mogoče preizkusiti. Z navedbami, s katerimi utemeljuje to kršitev in izpodbija obstoj subjektivnega elementa kaznivih dejanj, pa vložnik podaja svoje videnje dejanskega stanja in lastno dokazno oceno, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve.

11. Vložniku ni mogoče pritrditi, da gre pri kaznivih dejanjih kršitve temeljnih pravic delavcev, opisanih pod točkama C in D izreka pravnomočne sodbe za eno, nadaljevano kaznivo dejanje. Očitek sodišču, da ni uporabilo navedenega instituta vložnik utemeljuje z navedbami, da so isti oškodovanci opravljali enako delo pri različnih gospodarskih družbah oziroma delodajalcih, obsojenec pa je bil spoznan za krivega veriženja družb ter selitve ene in iste pravne osebe. Zagovornik ob tem spregleda, da v skladu s 54. členom KZ-1 nadaljevano kaznivo dejanje lahko tvorijo le premoženjska kazniva dejanja, kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev pa ni premoženjsko kaznivo dejanje, ker premoženje pri tej inkriminaciji ni primarni objekt varstva. Enako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v odločbi I Ips 28147/2012 z dne 25. 9. 2014. Kršitev kazenskega zakona iz tega razloga zato ni podana.

12. Napačno pravno kvalifikacijo dejanj vložnik uveljavlja tudi glede kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja poslovnih listin in pomoči pri overitvi oz. poskusu overitve lažne vsebine, opisanih pod točkami K do S izreka pravnomočne sodbe. Trdi, da je ločevanje in cepitev na več kaznivih dejanj, ko gre za istega delavca napačno, saj gre v teh primerih za eno, enotno storilčevo delovanje.

13. Obsojenec je bil spoznan za krivega, da je svojim, v izreku sodbe navedenim, zaposlenim delavcem izdal oziroma jim priskrbel plačilne liste, v katerih so bili navedeni lažni podatki o višini izplačila oziroma prihodkih in pogodbe o zaposlitvi, v katerih so bili navedeni lažni podatki o višini bruto plače, ter da jim je tako, da jim je dal prošnje za podaljšanje dovoljenj za prebivanje njihovih družinskih članov v Republiki Sloveniji in dokazila o zadostnih sredstvih za preživljanje družine, pomagal, da so na upravni enoti pridobili dovoljenja za prebivanje svojih družinskih članov. Isti delavci, ki so bili v različnih časovnih obdobjih zaposleni pri različnih obsojenčevih družbah, se v opisih dejanj ponovijo večkrat. 14. Kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 235. členu KZ-1 se uvršča med kazniva dejanja zoper gospodarstvo, kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po 253. členu KZ-1 pa med kazniva dejanja zoper pravni promet. Glede na naravo dobrin, zavarovanih z navedenima inkriminacijama in glede na opis dejanj v izreku pravnomočne sodbe, iz katerega izhaja, da je obsojenec delavcem - večkrat tudi istemu delavcu, v različnih časovnih obdobjih priskrbel oziroma izdal različne plačilne liste in pogodbe o zaposlitvi z lažno navedenimi podatki o višini prejemkov, s katerimi so ti nato vsakič znova na upravni enoti pridobili dovoljenje za prebivanje svojih družinskih članov v Republiki Sloveniji, četudi je šlo za istega delavca, s takšnim ravnanjem vsakič znova izpolnil vse zakonske znake navedenih kaznivih dejanj. Vrhovno sodišče je v odločbi I Ips 47032/2010 z dne 10. 1. 2013 zavzelo stališče, da mora za opredelitev, da gre za eno, enotno kaznivo dejanje v primeru, ko sklep o tem nima neposredne podlage v zakonskem besedilu, temveč temelji na smiselni razlagi zakonskega dejanskega stanu, obstajati ne samo več povezovalnih okoliščin (časovna in prostorska povezanost dejanj, enoten naklep oziroma enotnost volje in kršitev iste pravno varovane dobrine), ampak mora iz ravnanj storilca izhajati takšna homogenost njegovega ravnanja, da bi delitev posameznih ravnanj storilca na samostojna kazniva dejanja nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka in smislu materialnih kazenskih določb. Kot takšne življenjske primere je navedlo t. i. trajna kazniva dejanja, niz premoženjskih dejanj ali izvršitev več (osebnih) dejanj, storjenih proti isti osebi, ki so usmerjena zoper oškodovanje določene osebne dobrine (npr. čast in dobro ime, spolna nedotakljivost itd.).

15. Glede na navedeno, upoštevaje opis dejanj v izreku pravnomočne sodbe in dejstvo, da je bila sodba izdana na podlagi sporazuma o priznanju krivde, s katerim se je obsojenec odpovedal ugotavljanju dejanskega stanja na podlagi dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, stališču vložnika, da bi moralo biti kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja poslovnih listin in pomoči pri overitvi oz. poskusu overitve lažne vsebine le toliko, kot je različnih delavcev, ni mogoče pritrditi.

16. Vložnik trdi, da je kazenski pregon za dejanja, opisana pod točkami E/I, 1-59 in E/II, 1-14 izreka izpodbijane pravnomočne sodbe zastaral. Za kaznivo dejanje zaposlovanja na črno po prvem odstavku 199. člena KZ-1 je predpisana kazen zapora do enega leta, zato pregon ni več dovoljen, ko poteče šest let od storitve dejanja. Ne strinja se z razlogi pritožbenega sodišča o pretrganju zastaranja kazenskega pregona. Zastaranje kazenskega pregona zagovornik uveljavlja tudi za kazniva dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1. Trdi, da so zastarala tista dejanja pod točko C/IV izreka sodbe, katerih opis sega v leto 2008 in da bi za ta dejanja bilo potrebno uporabiti kazenski zakon, ki je veljal do 1. 11. 2008. 17. Po pregledu pritožb Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitek glede kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev v njih ni bil uveljavljan, za kar ni bilo nobenih ovir, zato se vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti nanj ne more sklicevati. Glede kaznivega dejanja zaposlovanja na črno po prvem odstavku 199. člena KZ-1 pa vložniku ni mogoče pritrditi. To kaznivo dejanje stori, kdor v nasprotju s predpisi zaposli dva ali več delavcev in jih ne prijavi za ustrezno zavarovanje, ali zaposli dva ali več tujcev ali oseb brez državljanstva brez ustreznih dovoljenj za delo. Izvršitev tega kaznivega dejanja je že v zakonu opisana tako, da pojmovno zajema niz dejavnosti oziroma ponavljajočih se ravnanj (gre za zaposlitev dveh ali več delavcev, torej večjega, navzgor nedoločenega števila delavcev) in gre, ne glede na število delavcev, za eno dejanje, in sicer za kolektivno kaznivo dejanje.1 Zastaranje kazenskega pregona zato v skladu z ustaljeno sodno prakso2 začne teči od dneva, ko je bilo storjeno zadnje dejanje. Iz opisa dejanja izhaja, da je obsojenec nazadnje v nasprotju s predpisi zaposlil dva oz. več delavcev in jih ni prijavil v ustrezna zavarovanja v februarju 2015. Sodba je postala pravnomočna dne 2. 9. 2019. Zastaralni rok šestih let pred pravnomočnostjo sodbe tako še ni potekel. 18. Vložnik uveljavlja kršitev načela ne bis in idem (10. člen ZKP) s trditvijo, da gre pri kaznivih dejanjih oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena KZ-1 in kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 (pravilno po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1) za dvakratno kaznovanje obsojenca za ista dejanja. Kršitev utemeljuje z navedbami, da je na eni strani zaradi neplačanih prispevkov za obvezna socialna zavarovanja oškodovana FURS, na drugi strani pa delavci. Trdi tudi, da je bil obsojenec za v izreku sodbe opisana dejanja, storjena na škodo delavcev že kaznovan z odločbo o prekršku Inšpektorata Republike Slovenije za delo št. 710-461/2016 z dne 25. 5. 2016. 19. Očitku vložnika, da gre za dvakratno kaznovanje obsojenca za ista dejanja v nobenem primeru ne gre pritrditi. Oškodovanje upnikov (227. člena KZ-1) in kršitev temeljnih pravic delavcev (196. člen KZ-1) sta dve različni kaznivi dejanji z različnimi zakonskimi znaki in izvršitvenimi oblikami, ki varujeta različne dobrine (gospodarstvo ter delovno razmerje in socialno varnost). Obsojenec je s svojim ravnanjem, opisanim v izreku pravnomočne sodbe, izpolnil zakonske znake obeh kaznivih dejanj. V zvezi z odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za delo, je na enak pritožbeni očitek pravilno odgovorilo že višje sodišče. Navedlo je, da je iz odločbe o prekršku razvidno, da je bil obsojenec spoznan za krivega storitve več prekrškov, ker nekaterim delavcem ni izplačal plače za mesec december 2015 do dne 18. 1. 2016, nobenemu zaposlenemu ni izplačal plače za mesec januar 2016 do dne 18. 2. 2016 in, ker določenim delavcem ni izplačal plače za december 2015 v istem roku kot ostalim oz. jim plače sploh niso bile izplačane, določenim delavcem pa je za isto delovno mesto določil nižjo plačo kot ostalim, s čimer jih je postavil v neenakopraven položaj. Z izpodbijano pravnomočno sodbo pa je bil obsojenec spoznan za krivega storitve več kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev, ker določenim delavcem ni plačal z zakoni predpisanih prispevkov za socialno varnost. Primerjava vseh očitkov tako pokaže, da kršitev načela ne bis in idem ni podana.

20. Zagovornik trdi, da obsojenec sporazuma o priznanju krivde ni sklenil prostovoljno, vanj je bil objektivno prisiljen zaradi velikega števila očitkov – 826 kaznivih dejanj v 17 obtožnih aktih. Obseg vseh zadev je po mnenju vložnika fizično in pravno neobvladljiv, obsojenčevo telo napora številčnosti in dolgotrajnosti postopkov ne bi zdržalo, šlo bi za mučenje, nečloveško in ponižujoče kaznovanje, zato je prevladalo obsojenčevo zdravje, življenje in je obsojenec sporazum sklenil, čeprav ga ni hotel. Vložnik navaja, da je obramba vztrajala, da se vsi postopki zoper obsojenca združijo, saj sicer pogajanje ne bi bilo smiselno. Zatrjuje, da obsojenec in tožilstvo pri pogajanjih nista bila enakopravna, ker obramba ni imela ugovorov v zvezi s pravno opredelitvijo dejanj, zastaranjem kazenskega pregona, nadaljevanim kaznivim dejanjem, zmotno ugotovljenim dejanskim stanjem itd. Iz navedenih razlogov je bil obsojenec po mnenju vložnika prisiljen v sklenitev obravnavanega sporazuma o priznanju krivde, pri čemer zaradi svojega slabega zdravstvenega stanja (težave s krvnim tlakom, sladkorjem v krvi, hrbtenico in tumorjem) psihofizično ni bil sposoben za pogajanja in njegovo sklenitev. Zato so bile kršene njegove ustavne pravice do pravičnega sojenja, neodvisnega in nepristranskega sodišča, domneve nedolžnosti, kontradiktornega in neposrednega izvajanja dokazov in načelo enakosti iz 29., 23., 27. in 14. člena URS.

21. Na enake pritožbene očitke je razumno in tehtno odgovorilo že višje sodišče, ko je navedlo, da v obravnavani zadevi ni bila država (tožilstvo oz. sodišče) tista, ki je na obsojenca naslovila očitek in pritisk neobvladljivega števila kaznivih dejanj in sproženih postopkov, pač pa je to s svojimi ravnanji, ko je v daljšem časovnem obdobju izvajal kontinuirano, načrtno in premišljeno kriminalno dejavnost, storil obsojenec sam. Iz zapisnika o predobravnavnem naroku z dne 22. 6. 2017, ki je tekel zoper več obtožencev, izhaja, da je po predstavitvi obtožnice, obsojenčev zagovornik izjavil, da je obramba začela postopek za sklenitev sporazuma o priznanju krivde s tožilstvom, zato predlaga, da se narok prekine in nadaljuje, ko bo znan rezultat pogajanj, čemur je sodišče sledilo. Vložnik sam v zahtevi navaja, da je bila obramba tista, ki je želela oziroma vztrajala, da se vsi kazenski postopki zoper obsojenca, za katere je izvedela med pogajanji, združijo. Iz zapisnika o predobravnavnem naroku z dne 11. 5. 2018 izhaja, da je državni tožilec predstavil z obsojencem sklenjen sporazum o priznanju krivde, zatem je bil ta še prebran. Obsojencu je predsednik senata podal pravni pouk, nato pa je obsojenec izjavil, da je razumel vsebino obtožb zoper njega, da je sporazum o priznanju krivde podpisal prostovoljno, da je v celoti seznanjen z njegovo vsebino in da v zvezi s sporazumom nima ničesar za pripomniti. Navedbe vložnika, da obsojenec sporazuma ni sklenil prostovoljno, so zato v nasprotju s podatki spisa. Motiv oziroma notranji obsojenčevi nagibi za sklenitev le tega pa na njegovo veljavnost ne vplivajo. Kot je zapisalo že višje sodišče, bi se sporazum lahko nanašal le na nekatera kazniva dejanja, po logiki stvari le na tista, za katera je bila obramba prepričana, da so obsojencu dokazana. Številčnosti in dolgotrajnosti kazenskih postopkov bi se obsojenec lahko izognil tudi s priznanjem krivde za (določena) kazniva dejanja (285.a člen ZKP in naslednji), vendar je, kot izkazujejo podatki spisa, sam dal pobudo za pogajanje in sporazumevanje s tožilstvom. Zato ne drži, da bi moral, v kolikor sporazuma ne bi sklenil, prestati sedemnajst dolgotrajnih in mučnih kazenskih postopkov.

22. Potek in način pogajanj za sklenitev sporazuma o priznanju krivde ter končni kompromis so, kot je zapisalo že pritožbeno sodišče, v vsaki posamezni zadevi prepuščeni izključno strankama, njuni taktiki in presoji okoliščin konkretnega primera. Pogajanja med strankama so svobodna in nezavezujoča (peti odstavek 450.a člena ZKP), pri tem pa so pravice obdolženca, kot šibkejše in prava nevešče stranke varovane z zagovornikom. V obravnavani zadevi je imel obsojenec ves čas pogajanj in postopka dva zagovornika. Prav tako so neutemeljeni očitki zagovornika, da so (bile) nekatere sestavine sporazuma, kot je pravna kvalifikacija dejanj, le v rokah državnega tožilca, saj že sam ZKP v prvem in četrtem odstavku 450.a člena predvideva, da te sestavine sporazuma izhodiščno določi državni tožilec, namreč le na podlagi popolnega opisa dejanja in njegove pravne opredelitve se lahko začnejo pogajanja. O čem lahko tečejo, zakon določa v 450.b členu, kjer je pogajanje o pravni opredelitvi dejanja izrecno izključeno. Bistveno je, da se je obsojenec s predlagano vsebino sporazuma strinjal, saj je svojo voljo za sklenitev takšne pogodbe izjavil s podpisom vsake strani sporazuma, prav tako njegova zagovornika, nato pa je bil s presojo zakonitosti le tega opravljen še njegov sodni preizkus. Navedbe, da obsojenec psihofizično ni bil sposoben za pogajanja in sklenitev sporazuma so posplošene do te mere, da nanje ni mogoče odgovoriti.

23. Zatrjevano neprostovoljnost sklenitve sporazuma vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti razvije v prepričanje, da je ureditev instituta sporazuma o priznanju krivde v ZKP v neskladju z URS. Trdi, da nasprotuje odločbama Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 iz katere izhaja, da se pravic obdolženca ne sme žrtvovati v interesu pravičnosti in U-I-134/97 z dne 14. 3. 2002, s katero je sodišče odločilo, da je nepošteno in nepravično, če sodišče, ki sodi, nagovarja obdolženca k priznanju krivde. Meni, da je v obravnavani zadevi sodišče žrtvovalo obsojenčeve pravice iz 29. člena URS na račun zaključka postopka. Ker obstoječa ureditev instituta sporazuma o priznanju krivde tožilstvo omejuje pri pravni opredelitvi dejanj in ne dovoljuje ugovorov obrambe s tem v zvezi, po mnenju zagovornika krši načelo enakopravnosti iz 14. člena URS ter pravici do sodnega varstva in pravnega sredstva iz 23. in 25. člena URS. Zagovornik trdi, da je obramba v postopku pogajanj v podrejenem in diskriminiranem položaju, ker je prikrajšana za številne ugovore. Vložnik neustavnost ureditve vidi tudi v tem, da ima tožilstvo pri uporabi instituta sporazuma po njegovem mnenju moč sodnika in da lahko v njem kopiči nesorazmerno veliko, neobvladljivo število očitkov, kar predstavlja možnost zlorabe. Trdi, da je s tem kršena domneva nedolžnosti iz 27. člena URS. Nadalje zagovornik navaja, da avtorji strokovnih člankov, pri čemer citira Mitja Jelenič Novaka in Langbeina, primerjajo zakonsko ureditev tega instituta z inkvizicijskimi postopki srednjega veka, da gre za torturo in, da je obravnavana zadeva šolski primer izvotlitve pravic obrambe. Ker ni javnosti sojenja, neposredne izvedbe dokazov, niti uradnega zaznamka sodnika o opravljeni presoji sprejetega sporazuma o priznanju krivde, obdolženec pa nima možnosti sodelovati pri tej presoji, določba 450.č člena ZKP po presoji vložnika omogoča arbitrarnost. 24. Trditev, da ureditev instituta sporazuma o priznanju krivde v ZKP nasprotuje ustavnima odločbama U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 in U-I-134/97 z dne 14. 3. 2002, ter da je v obravnavani zadevi sodišče žrtvovalo obsojenčeve pravice na račun zaključka postopka, je vsebinsko prešibka, zato nanjo ni mogoče odgovoriti. Kot navedeno, je sporazum o priznanju krivde po svoji naravi pogodba med obdolžencem in državnim tožilcem, v sklenitev katere vodijo svobodna in nezavezujoča pogajanja, obdolženec pa ima ravno zaradi izvorno šibkejšega položaja od nasprotne stranke ves čas pogajanj ob sebi pravnega strokovnjaka, zagovornika, ki izenačuje njegov položaj s položajem državnega tožilca. Vsebinske okvire sporazuma o priznanju krivde oziroma (ne)dopustnost pogajanj o določenih sestavinah in institutih določa zakon (prvi in četrti odstavek 450.a in 450.b člen ZKP), ne državni tožilec. Zgolj dejstvo, da določeno vsebino sporazuma, kot je pravna opredelitev dejanj, zapiše državni tožilec, ker o njej zakon ne dopušča pogajanj strank, še ne pomeni, da je tožilec zato v boljšem, močnejšem položaju kot obramba. Sporazum, ki ga stranki skleneta je namreč podvržen sodni presoji. Sodišče preizkusi, ali je njegova vsebina, posebej še v tistih delih, o katerih ni dopustno pogajanje, skladna z zakonom. Zoper sodbo izdano na podlagi sprejetega sporazuma o priznanju krivde je zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka dopusta pritožba (370. člen ZKP). Zato Vrhovno sodišče, glede na navedeno, ne vidi razlogov za sprejem pobude in predloga vložnika, da na temelju 156. člena URS začne postopek ocene ustavnosti in zakonitosti XXVI.a poglavja ZKP pred Ustavnim sodiščem.

25. Očitki vložnika pritožbenemu sodišču, da ni podalo vsebinske presoje o ustavni skladnosti instituta sporazuma o priznanju krivde in, da ne držijo njegove navedbe, da obramba ni ugovarjala prostovoljnosti sklenitve sporazuma, saj je o tem podala pisno vlogo, opozarjala na dileme in predlagala milejše kaznovanje obsojenca, s čimer vložnik uveljavlja kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, niso utemeljeni. Višje sodišče je odgovorilo na pritožbene trditve o neustavnosti instituta sporazuma o priznanju krivde v točki 4 pa tudi v točki 6 obrazložitve sodbe, zagovornik pa s svojimi navedbami izraža zgolj nestrinjanje z razlogi pritožbenega sodišča. V točki 7 na strani 6 sodbe je pritožbeno sodišče navedlo, da obramba ni uveljavljala nobenih ugovorov v zvezi s sporazumom vse do naroka za izrek kazenske sankcije (in ne, da jih sploh ni uveljavljala), kar drži, kot to izhaja iz podatkov spisa.

26. Zagovornik uveljavlja kršitev drugega odstavka 450.č člena v zvezi s prvim odstavkom 285.c člena ZKP in njen vpliv na zakonitost sodbe s trditvijo, da sodišče ni preverilo, ali je obsojenčevo priznanje krivde v sporazumu podprto z drugimi dokazi v spisu. Kršitev utemeljuje z navedbami, da spis ne vsebuje drugega, kot obtožnih aktov. Trdi, da sodnik ni izvedel sodne presoje, pri sebi ni imel drugih spisov in dokazov, kar dokazuje vpisnik, prav tako sodba, saj nima razlogov o sprejemu sporazuma o priznanju krivde, v njej niso navedeni dokazi, ki podpirajo sporazum, niti kazenski spisi, ki naj bi jih sodnik vpogledal. Po mnenju zagovornika bi morala biti presoja izvedena v skladu s sedmim odstavkom 364. člena ZKP, vse to bi morala vsebovati tudi sodba, a je umanjkal zaključek o tem, da je obsojenčevo priznanje krivde v sporazumu jasno, popolno in podprto z dokazi, zato je po vložnikovem stališču podana tudi kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Nadalje vložnik navaja, da iz sodbe izhaja, da je sodišče spise in dokaze pogledalo izven glavne obravnave, s čimer je po vložnikovem mnenju kršilo načelo neposrednosti izvajanja dokazov. Tudi višjemu sodišču vložnik očita, da ob odločanju o pritožbi pred seboj ni imelo drugih spisov in dokazov, zato ni moglo preizkusiti sodnikove presoje sklenjenega sporazuma, s čimer je obsojenca prikrajšalo za pravno sredstvo. Izhajajoč iz stališča, da so podane v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve kazenskega zakona vložnik trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje sporazum o priznanju krivde iz tega razloga zavrniti, a ga ni, torej tudi te presoje ni opravilo in je tudi zato kršilo določbo 450.č člena ZKP. Ob tem se zagovornik sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 60778/2011 z dne 12. 12. 2013 in navaja, da sporazum o priznanju krivde ne sme vplivati na sodnikovo materialnopravno presojo opisanih dejanj, saj načelo iura novit curia velja za vsako sodbo.

27. Zatrjevana kršitev 450.č člena ZKP ni podana. Iz elektronskega vpisnika in popisa spisa izhaja, da je predsednik senata prvostopenjskega sodišča takoj za tem, ko je zunajobravnavni senat dne 23. 4. 2018 sprejel sklep o združitvi kazenskih postopkov zoper obsojenca, dne 25. 4. 2018 pridobil vse kazenske spise teh postopkov. Zato ne drži navedba vložnika, da sodnik ni imel drugih spisov in dokazov in da sodišče prve stopnje ni preverilo, ali je obsojenčevo priznanje krivde v sporazumu podprto z drugimi dokazi v spisih. Dne 11. 5. 2018 je bil na predobravnavnem naroku sprejet sklep, da se sporazum o priznanju krivde za obsojenca sprejme. V skladu s tretjim odstavkom 450.č člena ZKP sodišče, če sprejme sporazum o priznanju krivde, postopek nadaljuje smiselno, kot da je obtoženec izjavil, da priznava krivdo po obtožbi, to je po 285.č členu ZKP. Slednji v šestem odstavku določa, da se sodba glede obrazložitve izreka o krivdi omeji samo na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel oziroma v obravnavani zadevi, da je sklenil sporazum o priznanju krivde, ki ga je predsednik senata sprejel. Zato vložnik neutemeljeno uveljavlja, da prvostopenjska sodba nima razlogov o sprejemu sporazuma o priznanju krivde, da v njej niso navedeni dokazi, ki podpirajo sporazum in spisi, ki jih je prvostopenjski sodnik vpogledal ter da nima sestavin, ki jih določa sedmi odstavek 364. člena ZKP. Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP glede na navedeno ni podana. V točki 6 obrazložitve vsebuje prvostopenjska sodba zaključek o tem, da je bil sporazum o priznanju krivde sklenjen v skladu z določbami zakona, priznanje krivde pa je podprto tudi z dokazi v spisu, zato vložnik prav tako neutemeljeno očita umanjkanje takšnega zaključka.

28. Ker se je obsojenec s sklenitvijo sporazum o priznanju krivde odpovedal ugotavljanju dejanskega stanja na podlagi dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, vložniku tudi ni mogoče pritrditi, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo neposrednosti izvajanja dokazov s tem, ko je predsednik senata pridružene kazenske spise zoper obsojenca in dokaze v njih pogledal izven glavne obravnave. V skladu z drugim odstavkom 370. člena ZKP se sodba, izrečena na podlagi sporazuma o priznanju krivde ne sme izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, stroških postopka itd. Zato je pritožbeno sodišče dovoljene pritožbene navedbe lahko presodilo, ne da bi predhodno tudi samo pridobilo kazenske spise, ki so bili vodilnemu spisu pridruženi na prvi stopnji. Obsojenec za pravico do pravnega sredstva iz tega razloga zato ni bil prikrajšan.

29. Pritrditi gre vložniku, da se obsojenec s sklenitvijo sporazuma o priznanju krivde ni odpovedal pravilni uporabi materialnega prava, vendar pri uveljavljanju očitkov, da sodišče prve stopnje materialnopravne presoje sporazuma ni opravilo, vložnik izhaja iz svojega zmotnega stališča, da so kršitve kazenskega zakona, ki jih v zahtevi uveljavlja, in na katere je bilo že odgovorjeno, podane. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da uveljavljane kršitve niso podane, posledično tudi kršitev 450.č člena ZKP iz tega razloga ni podana.

30. Vložnik višjemu sodišču očita kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da je v razlogih sodbe izpostavilo pomen ugovora zoper obtožni akt in navedlo, da je moral predsednik senata sodišča prve stopnje natančno proučiti, ali zbrano dokazno gradivo zadostuje za vložitev vsakega od sedemnajstih obtožnih aktov. Trdi, da je bil ugovor vložen le zoper obtožni akt v zadevi I K 12455/2015, ostali obtožni akti niso bili predmet ugovornega postopka, zato so navedbe višjega sodišča o tem v nasprotju s podatki spisa. Tudi obrazložitev sodišča druge stopnje v točkah 5 in 6 sodbe je po mnenju zagovornika protispisna, ker sodišče ni imelo na razpolago spisov. Slednjega očitka ni mogoče preizkusiti, ker vložnik ne navede, v čem naj bi bila ta protispisnost podana. V zvezi z materialnim preizkusom obtožnice pa je višje sodišče v razlogih sodbe navedlo, da je bila obtožnica Okrožnega državnega tožilstva v Krškem Kt 11312/2016 z dne 9. 9. 2016 predmet ugovornega postopka, prav tako pa je moral sodnik natančno proučiti, ali zbrano dokazno gradivo zadostuje za vložitev vsakega od sedemnajstih obtožnih aktov. Ni navedlo torej, kot navaja vložnik, da bi bili zoper vse obtožne akte vloženi ugovori. Zatrjevana protispisnost zato ni podana.

31. Zagovornik trdi, da je sodišče prve stopnje obsojencu kršilo pravico do obrambe, ker se je v prvem sojenju na naroku za izrek kazenske sankcije moral braniti bolan, v drugem sojenju pa je sodišče izvedlo narok brez njega. Kršitev utemeljuje z navedbami, da je sodišče v prvem sojenju obravnavo opravilo ob bolnem obsojencu, odredilo je njegovo prisilno privedbo, ker ni sprejelo njegovega opravičila, kljub temu da je obsojenčevo slabo zdravstveno stanje dokazano z dokumentacijo v spisu. V drugem sojenju pa je sodišče sodbo izdalo brez obsojenčeve navzočnosti, kljub temu da ga je zagovornik opravičil, kar je podkrepil z izvedenskim mnenjem in izvidi. Trdi, da je sodišče obtožencu dolžno omogočiti udeležbo in izjavo ter, da je s sklicevanjem na neutemeljenost predlogov za preložitev naroka kršilo obsojenčeve ustavne pravice in procesna pravila, tudi 18. člen URS.

32. Vložnik neutemeljeno izpodbija izvedbo naroka za izrek kazenske sankcije v prvem sojenju, saj je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju moralo narok ponovno opraviti. Iz zapisnika o naroku za izrek kazenske sankcije z dne 21. 1. 2019 izhaja, da je bil obsojenec na narok pravilno vabljen, vabilo je prejel, a nanj ni pristopil, njegova zagovornika pa sta se strinjala, da se narok opravi v obsojenčevi odsotnosti. Sodišče je ugotovilo, da je bil obsojenec že zaslišan, da njegova prisotnost ni nujno potrebna, na naroku ga zagovarjata dva zagovornika, svoji prisotnosti se je sam odpovedal, ni se opravičil in ni predlagal preložitve naroka, zato je narok opravilo. Zaradi poteka časa ga je prekinilo in nadaljevalo dne 21. 3. 2019, ko kljub izkazanemu vabilu obsojenec nanj ponovno ni pristopil. Zagovornik je tedaj sodišču predložil izvid hrbtenice z dne 14. 2. 2019 ter poročilo o klinično psihološkem testu z dne 13. 2. 2019 za obsojenca ter navedel, da obsojenec na narok ni zmožen pristopiti. Sodišče je ugotovilo, da iz predložene listinske dokumentacije ne izhaja, da obsojenec ne bi bil sposoben priti na narok, temveč le, da je njegova sposobnost razumevanja v kazenskih postopkih in narokih ovirana in delno zmanjšana, zato obsojenec potrebuje dodatno pomoč in usmerjanje. Zaključilo je, da bi obsojencu na naroku to lahko nudila njegova zagovornika, glede na to, da gre za narok za izrek kazenske sankcije na podlagi sporazuma o priznanju krivde in je obsojenčevo sodelovanje v tem, da poda svojo izjavo v zvezi s tem sporazumom, kar ne zahteva posebnega napora. Ocenilo je, da gre za očitno izogibanje obsojenca prisotnosti na naroku, glede na datiranje izvidov, ki so bili sodišču predloženi šele na naroku, glede na to, da je bil narok pred tem že dvakrat preložen zaradi opravičil zagovornikov, in glede na poročila pooblaščenega vročevalca, da se je obsojenec v tem obdobju nahajal na Kosovem, na Jesenicah in na Gorenjskem in ga vročevalec nikoli ni našel doma. Vrhovno sodišče sprejema presojo, da je sodišče prve stopnje narok za izrek kazenske sankcije utemeljeno opravilo v obsojenčevi odsotnosti in mu s tem ni kršilo pravice do obrambe.

33. Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vložnik uveljavlja s trditvijo, da je opis dejanj v izreku pravnomočne sodbe pod točko K in sledečimi točkami (kazniva dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin in pomoči pri overitvi oz. poskusu overitve lažne vsebine) v nasprotju z opisom dejanj pod točkama C in D (kazniva dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev). Kršitev utemeljuje z navedbami, da je bil obsojenec spoznan za krivega zaradi neplačila prispevkov delavcem za obvezna socialna zavarovanja in s tem povzročitve škode FURS, obenem pa je bil obsojen tudi zato, ker so bile plačilne liste delavcev lažne. Zatrjuje, da v kolikor so plačilne liste lažne, ni nastala obveznost za plačilo prispevkov in davkov FURS, oziroma če niso lažne, ni kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja poslovnih listin.

34. Obsojenec je bil spoznan za krivega, da istim svojim zaposlenim delavcem, katerim je izdal ali priskrbel plačilne liste in pogodbe o zaposlitvi z lažnimi podatki o višini prejemkov ter jim s tem pomagal pri pridobitvi dovoljenj za prebivanje njihovih družinskih članov v Republiki Sloveniji, ob dejanskem izplačilu neto plač, ni plačal z zakoni predpisanih prispevkov. Iz opisa dejanj ne izhaja, da gre za ene in iste plačilne liste, torej, da bi bile plačilne liste, v katerih so bili navedeni lažni podatki o prihodkih in so bile predložene upravnim enotam za potrebe izdaje dovoljenj za prebivanje, tudi podlaga za dejansko izplačilo plač in plačilo z zakoni predpisanih prispevkov delavcem. Zatrjevana bistvena procesna kršitev zato ni podana.

35. Zagovornik uveljavlja kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP s trditvijo, da izpodbijana pravnomočna sodba temelji na nezakonitih dokazih. Navaja, da bi moral predsednik senata dokaze po uradni dolžnosti izločiti iz spisa, oziroma še pred predobravnavnim narokom zahtevati o tem odločitev zunajobravnavnega senata. Kršitev utemeljuje z navedbami, da se v spisu I K 12455/2015 nahajajo nedovoljeni dokazi, ki so bili zbrani v posledici poslanih kontrol FURS v preiskavi gospodarske družbe. Trdi, da je vso gradivo plod davčno-inšpekcijskega nadzora, v katerem niso varovane pravice obdolžencev, tudi prepoved samoobtožbe, ter da kazenski postopek zoper obsojenca temelji izključno na ugotovitvah davčnih postopkov, policija samostojno ni ugotovila ničesar. Trdi tudi, da je obsežne davčne kontrole in inšpekcijske nadzore organiziralo državno tožilstvo, da so bile številne listine FURS, ki se nahajajo v spisu, pridobljene na podlagi usmeritev tožilstva.

36. Vrhovno sodišče je v odločbi I Ips 44253/2015 z dne 13. 4. 2017 presodilo, da je v primeru, ko je bila sodba izdana na podlagi sporazuma o priznanju krivde in je sodišče obdolženca poučilo o prekluziji ter mu omogočilo, da uveljavlja izločitev nedovoljenih dokazov (v obravnavani zadevi je bil obsojenec na predobravnavnem naroku dne 22. 6. 2017 in dne 11. 5. 2018 poučen o pravici do predlaganja izločitve dokazov in prekluziji), pritožbeno uveljavljanje 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP dovoljeno v primeru, da se sodba opira na dokaz, ki je že na prvi pogled oziroma očitno nedovoljen. Če ne gre za dokaz, ki je že na prvi pogled nedovoljen, mora obramba z verjetnostjo izkazati, da je konkreten dokaz nedovoljen. Zagovornik ne v pritožbi ne v zahtevi za varstvo zakonitosti ni opredelil, kateri dokazi, ki so bili pridobljeni v davčnem postopku in se nanje opira izpodbijana pravnomočna sodba, naj bi bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, prav tako ni opredelil, s katero kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin naj bi bili dokazi pridobljeni. Gre za nekonkretizirane navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti. Zagovornik v zahtevi tudi ni izkazal, da bi bile v obravnavani zadevi podane okoliščine, ki bi kazale, da je FURS pod krinko inšpekcijskega postopka dejansko vršila predkazenski postopek in v njem namesto organov pregona zbirala za obsojenca obremenilne dokaze. Njegovi trditvi, da je podana kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zato ni mogoče pritrditi.

37. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja še pristranskost sojenja, na katero po njegovih navedbah kaže hitenje sodišča in vročanje pošiljk z vročevalcem ter sojenje o izredno obsežnih očitkih na izredno majhnem sodišču. Nadalje uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP iz razloga, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do okoliščin, pomembnih za izrek kazenske sankcije, in sicer do obsojenčevega zagovora in v pisni vlogi podanih dokaznih predlogov, prav tako sodba nima razlogov o izrečeni stranski denarni kazni, zato je ni mogoče preizkusiti in so po mnenju vložnika kršeni tudi 22., 25. in 29. člen URS. Uveljavlja še kršitev 392. in 385. člena ZKP, ki jo utemeljuje z navedbami, da bi višje sodišče v prvem sojenju zoper obsojenca moralo izdati sodbo o zavrnitvi pritožbe zoper sporazum o priznanju krivde in ne sklepa s katerim je sodbo razveljavilo, ter da je bilo v drugem sojenju, s sodbama nižjih sodišč v škodo obsojenca poseženo v pravnomočno razsojeni del prve sodbe, ker sta nižji sodišči izostanek sodne presoje sporazuma o priznanju krivde z obsežnima obrazložitvama sodb „spravili skozi in pokrili,“ obsojenčev položaj pa je zato bistveno poslabšan, ker mora sedaj napadati obrazložitvi sodb, ki ju prej ni bilo. Povzeti očitki so materialnopravno neizčrpani, saj v pritožbah obsojenca in zagovornika niso bili uveljavljani, za kar ni bilo nobenih ovir, zato se vložnik nanje v zahtevi za varstvo zakonitosti v skladu s petim odstavkom 420. člena ZKP ne more sklicevati.

C.

38. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, pobuda vložnika Vrhovnemu sodišču naj začne postopek ocene ustavnosti in zakonitosti XXVI.a poglavja ZKP pred Ustavnim sodiščem ni utemeljena, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

39. Obsojenčev zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso po tarifni številki 7152 v zvezi s tarifnima številkama 7116 in 7119 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Pri odmeri višine sodne takse je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčevo premoženjsko stanje ter zahtevnost in obsežnost postopka z izrednim pravnim sredstvom.

1 D. Korošec, K. Filipčič in drugi: Veliki znanstveni komentar posebnega dela KZ-1, Uradni list RS, 2019, str. 372. 2 Odločba VSRS I Ips 20595/2014-83 z dne 12. 1. 2017 in druge.