Jedro

Predmetno kaznivo dejanje se lahko stori le z direktnim naklepom, pri čemer ima storilec namen, da se storilec predhodno storjenega kaznivega dejanja ne odkrije ali da se prepreči izvršitev sankcije. Kar zadeva pomoč storilcu predhodno storjenega kaznivega dejanja, pa je dejansko kazniva le pomoč storilcem kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, mednje sodijo tudi kazniva dejanja, ki se preganjajo na predlog, in sicer ne glede na višino kazni. Kazniva dejanja, ki se preganjajo na zasebno tožbo, se ne uvrščajo kot predhodno kaznivo dejanje druge osebe. Uradno pregonljiva kazniva dejanja so lahko iz kazenskega zakonika ali iz stranske kazenske zakonodaje. Ta kazniva dejanja so lahko dokončana ali le poskušena, če je poskus kazniv, oziroma so lahko pripravljalna dejanja, če so kazniva. Povprečno razgledanemu človeku pa je jasno, da se pripor praviloma odreja zaradi hujših kaznivih dejanj, ki so tudi uradno pregonljiva kazniva dejanja

Izrek

Pritožbi državne tožilke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo na podlagi določila 358. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obdolženega R. L. oprostilo storitve kaznivega dejanja pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja po 1. odst. 287. čl. KZ. Skladno z določilom 1. odst. 96. čl. ZKP pa je tudi odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. čl. ZKP ter potrebni izdatki obdolženca bremenijo proračun.

Zoper sodbo se je pritožila pomočnica okrožne državne tožilke zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega kaznivega dejanja po obtožnem predlogu in mu izreče primerno kazensko sankcijo.

Višja državna tožilka svetnica N. L. R. je v pisnem mnenju, podanem po 2. odst. 445. čl. ZKP predlagala ugoditev pritožbi. S tem predlogom je bil obdolženec seznanjen.

Po presoji razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb tožilke pritožbeno sodišče ugotavlja, da razlogi prvostopenjskega sodišča za izrek oprostilne sodbe niso prepričljivi. Pritožbene navedbe utemeljeno vnašajo dvom v zaključek sodišča prve stopnje, da ni dokazov, da je obdolženec vedel, da je J. storilec uradno pregonljivega kaznivega dejanja ter da mu s svojim ravnanjem pomaga, da ga ne odkrijejo ter da je to tudi hotel. Dokazna presoja sodišča prve stopnje glede obdolženčevega subjektivnega odnosa do dejanja tudi po oceni pritožbenega sodišča utegne biti zmotna, ker ne upošteva vseh relevantnih dejstev, nekaterem pa pripisuje napačen dokazni pomen. Predmetno kaznivo dejanje, kot to pravilno izpostavlja izpodbijana sodba, se lahko stori le z direktnim naklepom, pri čemer ima storilec namen, da se storilec predhodno storjenega kaznivega dejanja ne odkrije, ali da se prepreči izvršitev sankcije. Kar zadeva pomoč storilcu predhodno storjenega kaznivega dejanja pa je dejansko kazniva le pomoč storilcem kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, mednje sodijo tudi kazniva dejanja, ki se preganjajo na predlog, in sicer ne glede na višino kazni. Kazniva dejanja, ki se preganjajo na zasebno tožbo, se ne uvrščajo kot predhodno kaznivo dejanje druge osebe. Uradno pregonljiva kazniva dejanja so lahko iz kazenskega zakonika ali iz stranske kazenske zakonodaje. Ta kazniva dejanja so lahko dokončana ali le poskušena, če je poskus kazniv, oziroma so lahko pripravljalna dejanja, če so kazniva. Sodišče prve stopnje sicer ugotavlja, da je obdolženec vedel, da je bil S. J. v priporu, vendar ocenjuje, da zgolj to dejstvo še ne pomeni, da je tudi vedel, da je J. storil uradno pregonljivo kaznivo dejanje. Takšen zaključek pa ne vzdrži kritične razumske presoje. Povprečno razgledanemu človeku je namreč jasno, da se pripor praviloma odreja zaradi hujših kaznivih dejanj, ki so tudi uradno pregonljiva kazniva dejanja. Res je sicer, da ni dokazov, da je obdolženec vedel zaradi katerega konkretnega kaznivega dejanja je bil zoper J. odrejen pripor, vendar to ni bistvenega pomena za presojo obdolženčevega naklepa, zadošča namreč že obdolženčevo vedenje, da gre za storilca predhodno storjenega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Na tem mestu tožilka pravilno opozarja na okoliščine in sicer, da je obdolženec pred dvema mesecema pred obravnavanim dogodkom J. večkrat obiskal v zaporu, kjer je bil zaradi izvršitve kaznivega dejanja ropa, nato pa z njim sicer ni imel stikov, vendar le zato, ker mu je to prepovedala njegova (obdolženčeva) mati. Neprepričljiva je tudi nadaljnja ocena prvostopenjskega sodišča, da ni dokazano, da se je obdolženi, ko je J. peljal v smeri proti domu, sploh zavedal, da le temu pomaga, da ga ne odkrijejo. Takšno oceno izpodbijana sodba gradi na stališču, da mora storilec očitanega kaznivega dejanja storilca predhodno storjenega kaznivega dejanja peljati na kraj, kjer ga policija sicer ne more odkriti, oziroma kjer se lahko skrije, kar je načeloma pravilno stališče, vendar ga je potrebno presojati v kontekstu konkretnih okoliščin. Na tem mestu pa tožilka pravilno izpostavlja, da je J. obdolženca ves čas vožnje usmerjal, po kateri cesti naj pelje, tako da je peljal v Kranj po drugi cesti kot običajno, J. pa je celo izpovedal, da je obdolžencu rekel, naj pazi na policaje. Dejstvo pa je tudi, da je ocena o tem, ali je določen kraj primeren za skrivanje storilca kaznivega dejanja oziroma kdaj gre za kraj, kjer policija storilca kaznivega dejanja ne more odkriti, relativna. Sodišče prve stopnje pa tudi ni dalo dovolj teže okoliščini, da sta obdolženec in J. potem, ko so ju ustavili policisti, oba dajala napačne podatke, kar pa ob upoštevanju vseh predhodno navedenih okoliščin ter nenazadnje dejstva, da je J. prišel k obdolžencu sredi noči in to v bolniških hlačah z injekcijo od infuzije, napotuje na zmoten zaključek prvostopenjskega sodišča, da obdolžencu ni dokazan naklep za očitano kaznivo dejanje.

Na podlagi vsega zgoraj navedenega je sodišče druge stopnje pritožbi državne tožilke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku, v katerem glede na dosedanje stanje stvari, ne bo potrebno izvajati novih dokazov, bo moralo sodišče ponovno presoditi obdolženčev zagovor, z upoštevanjem in vrednotenjem vseh dejstev in okoliščin, na katere opozarja ta odločba.