Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.

Navedba revizijskih vsebinskih razlogov in njihova obrazložitev, brez natančne in konkretne opredelitve pomembnega pravnega vprašanja glede na vsebino zadeve za dovoljenost revizije ne zadošča.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) je vložila revizijo zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje. Dovoljenost revizije utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper sklep Republike Slovenije, Ministrstva za infrastrukturo in prostor, Direkcije Republike Slovenije za ceste, Sektorja za upravljanje cest, Območje Celje, št. 37167-2957/2012/41 (1503) z dne 15. 5. 2013. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel revidentkin predlog za obnovo postopka izdaje soglasja za objekt „Prestavitev vodovodnega priključka - A.“ v varovalnem pasu in cestnem svetu tam navedene državne ceste na tam navedenem zemljišču. Upravni organ prve stopnje je v ponovljenem postopku, v skladu z navodilom drugostopenjskega organa, vlogo revidentke za priznanje statusa stranskega udeleženca v postopku izdaje predmetnega soglasja obravnaval kot predlog za obnovo postopka. V postopku je bilo ugotovljeno, da revidentka v postopku izdaje soglasja po 50. in 50.a členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in 66. členu Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), ki je bil začet na vlogo B. (v nadaljevanju stranke z interesom), ne varuje nobene svoje pravne koristi, to je na zakon oprto osebno korist (43. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP), zato v postopku izdaje soglasja za gradnjo v varovalnem pasu državne ceste ni stranka ali stranski udeleženec. Zato tudi obnovitveni razlog iz 9. točke prvega odstavka 260. člena ZUP ni podan. Revidentkino pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa je tožena stranka zavrnila z odločbo, št. 3717-8/2013/15-00611169 z dne 2. 7. 2013. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/2008 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

7. Revidentka je navedla, da gre v obravnavani zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ker je po njenem mnenju stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da ne izkazuje pravnega interesa za udeležbo v postopku izdaje soglasja k projektnim pogojem za gradnjo vodovodnega priključka v varovalnem pasu državne ceste, ki je bil začet na zahtevo druge osebe, ampak le dejanski interes, nepravilno in nezakonito.

8. S to navedbo pa po presoji Vrhovnega sodišča revidentka izpolnjevanja uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazala.

9. V skladu s trditvenim in dokaznim bremenom bi morala revidentka natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje glede na vsebino te zadeve (6. točka te obrazložitve). Revidentka tega ni storila. Njeno nestrinjanje s stališčem sodišča prve stopnje, navedba vsebinskih revizijskih razlogov ter njihova obrazložitev brez natančne in konkretne opredelitve pomembnega pravnega vprašanja glede na vsebino zadeve, pa v 6. točki te obrazložitve opisanega trditvenega in dokaznega bremena ne nadomeščajo. Tako stališče je že ustaljeno v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. odločbe X Ips 135/2009, X Ips 359/2010, X Ips 346/2011, X Ips 90/2012, X Ips 264/2012, X Ips 92/2013 in X Ips 276/2013).

10. Ker revidentka konkretnega pravnega vprašanja, pomembnega po vsebini te zadeve, ni opredelila ali izpostavila izpolnjevanja, pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki ga je uveljavljala, ni izkazala. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

11. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).