9. 1. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 21. decembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1286/2002 z dne 1. 10. 2003 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Grosupljem št. N 1/2001 z dne 17. 6. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je v nepravdnem postopku določilo mejo med parcelama predlagatelja (sedaj pritožnika) in nasprotne stranke. Svojo odločitev je oprlo na ugotovitev, da je nasprotna stranka dokazala močnejšo pravico na spornem prostoru, ker vrednost spornega prostora ne presega določenega zneska, pa je takšna določitev meje po mnenju sodišča mogoča. Višje sodišče je pritožbo zavrnilo. Strinjalo se je tako z ugotovljeno vrednost spornega prostora kot tudi z načinom, na katerega je sodišče prve stopnje določilo mejo.

2.Z ustavno pritožbo pritožnik izpodbija oba sklepa sodišč. Sodiščema očita, da sta odločili v nasprotju s sodno prakso, s čimer naj bi kršili pravico do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena ter pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Višjemu sodišču pritožnik očita, da svojega sklepa ni ustrezno obrazložilo in s tem kršilo 25. člen Ustave. Pritožnik oporeka tudi ugotovitvi sodišča o vrednosti spornega mejnega prostora in stališču Višjega sodišča, da bi moral že v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagati, naj se vrednost spornega predmeta ugotovi z izvedencem, če se z ugotovitvijo sodišča ni strinjal. Z odločitvijo sodišč, ki naj bi pritožniku odvzela lastninsko pravico, naj bi bila kršena tudi 33. in 67. člena Ustave. Pritožnik zatrjuje tudi, da sodniki niso odločili v skladu z zakonom, s čimer naj bi bil kršen 125. člen Ustave.

B.

3.S pavšalno trditvijo, da je odločitev v izpodbijanih sklepih v nasprotju s prakso sodišč (ki naj jo poišče Ustavno sodišče), saj naj bi sodišča v tovrstnih primerih na podlagi določb 24. in 25. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in nasl. – ZTLR) priznavala lastninsko pravico graditelju zgradbe, pritožnik ni izkazal zatrjevane kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v postopkih pred sodišči izraz pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave).

4.Pritožnik zatrjuje, da izpodbijani sklep Višjega sodišča nima ustrezne obrazložitve, s čimer naj bi mu bila kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Iz njegovih navedb je razvidno, da pritožnik napačno razume vsebino navedene ustavne pravice. Pravica iz 25. člena Ustave ne zagotavlja pravilne odločitve sodišča, zato pritožnik z navedbo in utemeljevanjem, da je bila ta pravica kršena s tem, da je Višje sodišče z (domnevno) nepravilnimi stališči potrdilo (domnevno) nepravilna stališča sodišča prve stopnje, zatrjevane kršitve ne more izkazati. Prav tako ne drži pritožnikova trditev, da odločitev Višjega sodišča ni obrazložena v delu, ki se nanaša na njegovo nasprotovanje ugotovljeni vrednosti spornega mejnega prostora. Višje sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje glede vrednosti spornega mejnega prostora in svojo odločitev razumno obrazložilo. V zvezi s tem vprašanjem se pritožnik sicer ne strinja s stališčem Višjega sodišča, da bi moral že v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagati, naj se vrednost spornega prostora ugotovi z izvedencem, če se z ugotovitvijo sodišča ni strinjal, vendar zgolj z nestrinjanjem z odločitvijo sodišča ni mogoče utemeljiti kršitve kakšne človekove pravice oziroma svoboščine.

5.Pritožnik meni, da mu je kršena pravica do zasebne lastnine iz 33. in 67. člena Ustave s tem, da mu je sodišče odvzelo lastninsko pravico na zemljišču, na katerem je zgradil zgradbo. S temi navedbami tega očitka ni mogoče utemeljiti. Da bi izpodbijana sklepa temeljila na stališču, ki bi bilo z vidika navedene pravice nesprejemljivo, pa pritožnik ne zatrjuje.

6.Pritožnik še meni, da je bil zaradi nezakonite odločitve sodišč z izpodbijanima sklepoma kršen 125. člen Ustave. Ta člen neposredno ne ureja nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, zato se v utemeljitev ustavne pritožbe nanj ni mogoče sklicevati.

7.Ker z izpodbijanima sklepoma očitno niso bile kršene človekove pravice in svoboščine kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić