Jedro

Sodišče mora sprejeti dokazni predlog le v primeru, če se izkaže, da bi neizvedeni predlagani dokaz ustvarjal dvom glede dejanskega stanja.

Obsojenec je res 21.2.2002 pooblastil zagovornico, vendar zato, ker sodišče njenemu predlogu za preložitev glavne obravnave, ki ga je podala 22.2.2001, ni ugodilo, ni bila kršena pravica obsojenca do obrambe, saj je bil na glavni obravnavi poleg obsojenčeve zagovornice navzoč tudi po uradni dolžnosti dne 2.2.2001 postavljeni zagovornik.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. B.F. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. B.F. se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Obsojena D.J. in B.F. sta bila s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 9.3.2001 spoznana za kriva kaznivega dejanja ropa po 3. odstavku v zvezi s 1. in 2. odstavkom 213. člena KZ in po 3. odstavku 213. člena KZ obsojena vsak na kazen 10 let zapora. V izrečeni kazni jima je bil vštet pripor, in sicer obs. B.F. od 27.9.1999 od 7. ure dalje. Obsojena sta bila tudi na plačilo s kaznivim dejanjem pridobljene premoženjske koristi in vsak na plačilo 150.000 tolarjev povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 21.9.2001 pritožbe obs. B.F., njegove zagovornice in zagovornika obs. D.J. zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, oba obsojenca pa je oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Zagovornica obs. B.F. je dne 4.1.2202 priporočeno po pošti vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Kasneje je vložila še dve dopolnitvi zahteve za varstvo zakonitosti, in sicer prvo 12.2.2002, drugo pa 17.2.2003. Vrhovno sodišče utemeljenosti oziroma neutemeljenosti teh dopolnitev zahtev za varstvo zakonitosti ni ocenjevalo, saj sta bili obe, ker je bila obs. B.F. drugostopenjska sodba vročena 23.10.2001, vloženi že po izteku trimesečnega roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, določenega v 3. odstavku 421. člena ZKP.

V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornica obs. B.F. uvodoma navaja, da jo vlaga iz vseh razlogov iz 420. člena ZKP, še posebej iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi prvostopenjsko in drugostopenjsko sodbo in zadevo v skladu z določilom 427. člena ZKP vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno, ker zagovornica obsojenca uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ni obrazložila, pač pa v zahtevi za varstvo zakonitosti izraža le nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, kar pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, z navedbami, da je sodišče zavrnilo njene dokazne predloga, pa uveljavlja razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva zagovornice obs. B.F. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določilu 1. odstavka 420. člena ZKP se sme po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zagovornica obsojenca uvodoma navaja, da uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zlasti pa bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, pri čemer trdi, da izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom, kar bo v nadaljevanju obrazložila, vendar uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka v izrednem pravnem sredstvu ni obrazložila. Z navedbami, da se sodišče ne bi smelo opreti na izpovedbi prič M.M. in M.Š., češ da sta nezanesljivi, da prepoznava obsojencev ni bila zanesljiva, da sodišče ni poklonilo vere izpovedbi obsojenčevih staršev, ki sta potrdila, da je njun obsojeni sin B.F. kupil osebni avtomobil in motorno kolo z njunimi prihranki, da je sodišče nepravilno ocenilo obsojenčevo premoženjsko stanje ter da je tudi nezanesljiva ugotovitev sodišča o zdravstvenem stanju obsojenca oziroma o poškodbi njegove leve noge, ki da je obsojencu onemogočala storitev kaznivega dejanja, zagovornica skuša izpodbiti dokazno oceno sodišča, obrazloženo v prvostopenjski sodbi, kateri je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče. To pa pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar, kot je bilo že navedeno, s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

Prvostopenjsko sodišče je ugodilo večim dokaznim predlogom obrambe, res pa je zavrnilo tudi več njenih dokaznih predlogov, danih na glavni obravnavi 5.3.2001. Vendar pa zato ni kršilo določil 16. in 17. člena ZKP ter določila 3. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije. Obtoženec oziroma njegova obramba sicer ima po določilu 3. odstavka 16. člena ZKP pravico navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so mu v korist. Vendar pa sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, pri čemer ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga stranke predlagajo, saj mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten, pri čemer morajo stranke pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Besedna zveza "v njegovo korist" namreč vsebuje merila pravne relevantnosti dokaza, saj dokaz, ki ni pravno relevanten, je brezpredmeten in zato ne more biti v korist obtoženca. Le v primeru, če se izkaže, da bi neizvedeni predlagani dokaz ustvarjal dvom glede dejanskega stanja, mora tak dokazni predlog sprejeti. V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče zavrnilo dokazne predloge obrambe, ker je ugotovilo, da njihova izvedba za razjasnitev dejanskega stanja ni potrebna. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP bi bila podana le v primeru, če sodišče v nasprotju z določilom 7. odstavka 364. člena ZKP ne bi obrazložilo, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank. Ta kršitev ni podana, saj je prvostopenjsko sodišče, kar je v razlogih sodbe pojasnilo tudi že pritožbeno sodišče, podrobno in obširno utemeljilo svojo odločitev, zakaj posameznim dokaznim predlogom obrambe ni ugodilo.

Utemeljena tudi ni navedba, da zagovornica obs. B.F. ni imela dovolj časa za pripravo obrambe. S tem v zvezi je potrebno navesti, da je bil obs. B.F. že v fazi preiskave postavljen odvetnik P.V. kot zagovornik po uradni dolžnosti. Obsojenec je nato dne 2.11.1999 pooblastil za zagovor odvetnika M.K. iz L., ki je pooblastilo odpovedal 28.3.2000, nakar je obsojenec dne 6.4.2000 pooblastil za zagovor odvetnika V.R., nato pa je za zagovor s pooblastilom z dne 13.11.2000 pooblastil tudi odvetnika S.R., ki je pooblastilo odpovedal dne 23.11.2000. Zagovornik obsojenca V.R. se kljub pooblastilnemu razmerju ni udeleževal glavnih obravnav in je bil zato s sklepom predsednice senata z dne 2.2.2001 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 14.3.2001 kaznovan na plačilo povprečnine v znesku 300.000 tolarjev. Prav zato, ker se zagovornik obsojenca odvetnik V.R. ni udeleževal glavnih obravnav, je bil zato, da je bilo nadaljevanje kazenskega postopka sploh mogoče, ponovno po uradni dolžnosti dne 2.2.2001 postavljen obsojencu za zagovornika odvetnik P.V. Res je sicer obs. B.F. dne 21.2.2002 pooblastil zagovornico mag. S.G.R., vendar zato, ker sodišče njenemu predlogu za preložitev glavne obravnave, ki ga je podala 22.2.2001, ni ugodilo, ni bila kršena pravica obsojenca do obrambe, saj je bil na glavni obravnavi poleg obsojenčeve zagovornice navzoč tudi po uradni dolžnosti dne 2.2.2001 postavljeni zagovornik odvetnik P.V. Zagovornica obs. B.F. tudi meni, da je podan precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je vložena zahteva za varstvo zakonitostim, zaradi česar bi prišlo v poštev določilo 427. člena ZKP. Tudi iz teh navedb zagovornice obsojenca izhaja, da z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče sicer v skladu z navedenim določilom, če nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, razveljavi tako pravnomočno odločbo in odredi novo glavno obravnavo pred prvostopenjskim sodiščem. Vendar pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni nastal nikakršen dvom o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja.

Uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane in ker zagovornica obs. B.F. v pretežnem delu zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornice obs. B.F. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP.