Jedro

Tožena stranka je uspela dokazati, da je v obdobju zaposlitve tožnice imela pomanjkanje delovne sile (koriščenje letnih dopustov, daljši bolniški stalež oz. porodniški dopust) ter da je pri sklenitvi prve in druge pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki obstajal začasno povečan obseg dela, zato sta bili obe pogodbi o zaposlitvi za določen čas sklenjeni zakonito, v skladu s 3. alinejo 1. odstavka 52. člena ZDR ter posledično ni prišlo do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas v smislu 54. člena ZDR.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici plačati regres za letni dopust za leto 2012 v bruto znesku 510,00 EUR in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2013 dalje do plačila, od tega zneska odvesti predpisani davek in prispevke, neto znesek pa izplačati tožnici v roku 8 dni (I. izreka); da je dolžna tožnici obračunati za mesec julij 2012 8 nadur z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2012 dalje; za mesec avgust 2012 12 nadur z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2012 dalje, za mesec september 2012 24 nadur z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2012 dalje, za mesec november 2012 28 nadur z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2012 dalje, za mesec december 2012 48 nadur z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2013 dalje do plačila, od obračunanih zneskov odvesti predpisane davke in prispevke, neto zneske pa izplačati tožnici v roku 8 dni (II. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek tožnice v delu, da se šteje, da je tožnica na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 9. 2012 sklenila pri toženi stranki pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas; da tožnici delovno razmerje dne 31. 12. 2012 ni prenehalo in je trajalo do 30. 4. 2013; da je tožena stranka dolžna tožnico za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do 30. 4. 2013 prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ji za isto obdobje obračunati bruto zneske mesečnih nadomestil plač, upoštevaje bruto plačo, ki bi bila tožnici plačana, če bi v istem obdobju delala pri toženi stranki, plačati od tako obračunanih zneskov predpisane davke in prispevke ter izplačati mesečne zneske nadomestil plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec do plačila; ter v stroškovnem delu za povrnitev pravdnih stroškov za zakonske zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do poteka paricijskega roka (III. izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v višini 784,01 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. izreka). S sklepom, ki ni pod pritožbo, je dovolilo spremembo tožbe.

Zoper navedeno sodbo sta vložili pritožbo obe pravdni stranki.

Tožnica izpostavlja sodbo v zavrnilnem delu (v III. točki izreka) iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da sta pravdni stranki sklenili dve zaporedni pogodbi o zaposlitvi za določen čas od 12. 6. 2012 do 12. 9. 2012 ter od 13. 9. 2012 do 31. 12. 2012 zaradi začasno povečanega obsega dela. V odgovoru na tožbo je tožena stranka navajala, da je bila tožnica zaposlena zaradi nadomeščanja stalnega varnostnega osebja ob koriščenju letnih dopustov za tekoče leto in bolniške ter porodniške odsotnosti stalnega varnostnega osebja na območju PE A.. Nadalje je navajala, da je z dnem 1. 1. 2013 prenehala z delom za naročnike, zaradi česar je tudi prenehala potreba po delu tožnice. Tožnica je povedala, da ji je na prvem razgovoru z direktorjem le-ta dejal, da mora najprej videti, ali je tožnica sploh primerna za delo varnostnika, torej naj bi iz njegovih navedb šlo za tromesečno uvajanje, kar pomeni poskusno delo, ki pa ni razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Zato je že s tem razlogom prva pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena nezakonito. Ko pa je tožnica sklenila drugo pogodbo o zaposlitvi ji je bilo rečeno, da ima tožena stranka potrebe po zaposlitvi in takrat ni bila na razgovoru pri direktorju. Tožnici ob podpisovanju ni bilo pojasnjeno, da naj bi bila zaposlena zato, da bo pokrivala bolniške, to pa ne izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, pa tudi datumsko se bolniške odsotnosti in porodniška ne pokrivajo z datumom zaposlitve tožnice. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da so dejansko bile začasne potrebe, ker iz listinskih dokazov izhaja, da so imeli zaposleni pri toženi stranki bolniške. Iz bolniških listov izhaja, da je bilo v obdobju pol leta začasno odsotnih več delavcev po nekaj dni, šlo je za nenapovedane bolniške, s katerimi tožena stranka ne more računati, zato bi morala skleniti pogodbo za nedoločen čas. V času sklepanja pogodbe za določen čas je šlo za stalno potrebo po delu, saj je tožnica še v mesecu januarju 2013 zasledila objavo prostih delovnih mest za varnostnike. Ker tožnica v istem delovnem sporu vtožuje tudi izplačilo nadur, ne gre spregledati, da je tožena stranka ob zaposlitvi tožnice imela še dodatne potrebe po delu, ki so jih pokrivali zaposleni z nadurami. Tožnica je bila zaposlena po dveh pogodbah o zaposlitvi za določen čas pol leta, kar pa gotovo ni mogoče šteti za zgolj začasno povečan obseg dela. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper II. točko izreka, s katero jo je sodišče zavezalo k plačilu nadur in glede izreka o stroških postopka (IV. točka izreka), ker so stroški prisojeni v nasprotju z določili uspeha v pravdi. V pritožbi navaja, da je zahtevek tožnice glede plačila nadurnega dela nesklepčen ali vsaj nedokazan. Glede nadur tožnica ni predložila verodostojnega obračuna za celotno obdobje vtoževanih nadur, ki so se tudi kompenzirale, čeprav je tožnica izpovedala, da se niso, zaradi česar je dejansko stanje glede višine neplačanih nadur vsaj nepopolno ugotovljeno in temelji izključno na pripisih ur tožnice na mesečnih delovnih planih, pri tem pa ne izhaja iz plačilnih list, na katerih je navedeno dejansko število mesečno opravljenih ur. Sodišče prve stopnje je tudi stroške postopka odmerilo v nasprotju z določili 354. člena ZPP (pravilno 154. člena ZPP) in pri tem napačno štelo, da tožnica ni uspela s sorazmerno majhnim delom zahtevka, saj zaposlitev za nedoločen čas, katerega je vtoževala tožnica, predstavlja bistven del zahtevka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da jo spremeni v izpodbijanem delu in tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen oz. podrejeno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in na katere pavšalno opozarjata pritožbi, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

K pritožbi tožnice: Po določbi 3. alineje 1. odstavka 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) se pogodba o zaposlitvi lahko sklene za določen čas, če gre za začasno povečan obseg dela. Če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se po določbi 54. člena ZDR šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala začasno povečan obseg dela. Upoštevalo je izpoved direktorja tožene stranke, ki je natančno pojasnil obstoj tega razloga, in sicer da je že na samem razgovoru s kandidati, ki so se prijavili na razpis, povedal razloge za sklepanje delovnega razmerja za določen čas. Povedal jim je, da so pred vrati koriščenja rednih letnih dopustov in da manjka delovna sila tudi zaradi izrednih razmer, kot je bolniški stalež. Do 12. 6. 2012 so nekako z razporeditvami uspeli zagotoviti varovanja, ker pa je bil napovedan daljši bolniški stalež za delavca B.B. ter porodniška odsotnost C.C., se je tožena stranka odločila za novo zaposlitev za določen čas. Tako je s tožnico sklenila prvo pogodbo o zaposlitvi z dne 11. 6. 2012 za čas do 12. 9. 2012 do izvršitve določenega dela oz. trajanja začasno povečanega obsega dela, ki bo trajalo največ do 12. 9. 2012 (A2). Drugo pogodbo o zaposlitvi pa sta stranki sklenili za določen čas od 13. 9. 2012 do izvršitve določenega dela oz. trajanja začasno povečanega obsega dela, ki bo trajalo največ do 31. 12. 2012 (A3).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je delavec B.B. vrnil iz daljšega bolniškega staleža dne 4. 9. 2012, medtem ko se je porodniška odsotnost C.C. zaključila z dne 12. 10. 2012. Prav tako je ugotovilo, da je tožena stranka v novembru 2012 dobila dodatna začasna varnostna naročila za mesec december 2012 na območju D., ki so jih izvedli z rednimi delavci s področja A., E. in D.. Ta dela so bila zaključena z dnem 31. 12. 2012. Sledilo je prepričljivi izpovedbi direktorja tožene stranke, ki je bila podkrepljena z listinskimi dokazi in zaključilo, da je tožena stranka uspela dokazati, da je v obdobju zaposlitve tožnice imela pomanjkanje delovne sile (koriščenje letnih dopustov, daljši bolniški stalež oz. porodniški dopust). Pri tem je pomembna ugotovitev sodišča prve stopnje da delavci, kot varnostniki delajo na različnih deloviščih v skladu s potrebami in razporedom dela (izpoved direktorja) in da ima tožena stranka kot delodajalec pristojnost odrejati delo po deloviščih ter organizirati njihovo delo po načelu smotrnosti in ekonomičnosti postopka. Pogodbe o zaposlitvi se zelo redko sklepajo za konkretna delovišča. Običajno se sklepajo za celotno področje poslovanja, omejeno pa je glede na prebivališče delavca zaradi plačila potnih stroškov in odzivnega časa za potrebe po delavcu. Glede na navedene dejanske ugotovitve je pri sklenitvi prve in druge pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki obstajal začasno povečan obseg dela, ki se je zaključil dne 31. 12. 2012. Zato sta bili tudi po stališču sodišča druge stopnje obe pogodbi o zaposlitvi za določen čas sklenjeni zakonito, v skladu s 3. alinejo 1. odstavka 52. člena ZDR ter posledično ni prišlo do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas v smislu 54. člena ZDR.

Na zgornje ugotovitve ne more vplivati dejstvo, da je tožena stranka v začetku leta 2013 objavila prosta delovna mesta varnostnikov za določen čas treh mesecev. Iz objave prostega delovnega mesta na Zavodu RS za zaposlovanje (z dne 10. 1. 2013 in z dne 5. 2. 2013) je namreč razvidno, da se iščejo delavci za območje F., G., H., I., E., J., K., L., saj je po izpovedbi direktorja toženka imela delovišča po vsej Sloveniji, vendar se na navedene razpise delovnih mest tožnica tudi ni prijavila. Pritožbena navedba tožnice, da je šlo za trimesečno uvajanje oz. poskusno delo, ki pa ni razlog za sklenitev pogodbe za določen čas, prvič uveljavlja šele v pritožbi. Kot pritožbena novota so te navedbe nedopustne, saj tožnica ni navedla, še manj izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla uveljaviti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave (1. odstavek 337. člena ZPP).

K pritožbi tožene stranke: Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali je tožnica upravičena zgolj do plačila 20 ur na mesec, za preostanek pa naj bi bila dogovorjena kompenzacija z izrabo prostega časa. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so se izplačevale nadure v številu 20 nadur mesečno, kar je razvidno tudi iz plačilnih list, razen za zadnja dva meseca. Nadure, ki so bile opravljene nad številom 20, pa so se tako vlekle iz meseca v mesec, kar tožnica v predmetni tožbi tudi vtožuje. Sodišče prve stopnje je sledilo listinski dokumentaciji (dnevniku delovnih ur - A3) iz katerega je razvidno, da je v mesecu juliju dobila tožnica plačanih 20 nadur, 8 pa jih je ostalo neplačanih, v mesecu avgustu je dobila izplačanih 20 nadur, 12 nadur pa je ostalo neplačanih, podobno v septembru, ko ni bilo plačanih 24 nadur, v novembru sploh ni bilo plačila nadur in je ostalo neplačanih 28 nadur ter v decembru, ko je ostalo neplačanih 48 nadur.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke v zvezi z upoštevanjem ročne evidence tožnice glede opravljenih nadur. Dokazno breme, da evidenca tožnice ni pravilna, je na strani tožene stranke. V zvezi s številom nadur, ki jih je sodišče prve stopnje prisodilo tožnici, toženec v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita napačno ugotovljeno dejansko stanje in posledično nepravilno uporabo materialnega prava. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnica nadure vtoževala na podlagi podatkov lastne evidence (A3). Toženec namreč v spis ni vložil ustreznih dokazov, iz katerih bi izhajalo, koliko nadur je tožnica v vtoževanem obdobju opravila, čeprav bi moral toženec na podlagi 18. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (Ur. l. RS, št. 40/2006) voditi evidenco o izrabi delovnega časa tožnice, torej tudi evidenco o opravljenih urah in opravljenih nadurah dela. S to evidenco bi toženec lahko dokazoval število nadur, ki jih je tožnica opravila. Toženec pa tega ni storil, temveč je v zvezi s tem le zatrjeval, da se nadure plačujejo v številu 20, ostale ure pa se poskušajo kompenzirati z izrabo prostega časa. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, glede obračuna nadur za mesec oktober 2012, saj tožnica za ta mesec zahtevka za plačilo nadur niti ni postavila in ji sodišče tudi za ta mesec ni priznalo nadur.

Pritožbeni očitek toženke, da je zahtevek tožnice glede plačila nadurnega dela nesklepčen, ker je dajatveni del tožbenega zahtevka postavljen opisno v številu nadur, je neutemeljen. Res je sicer, da bi tožnica ravnala bolj pravilno, če bi po višini opredelila denarni znesek, ki ga kot protivrednost uveljavlja za opravljene nadure, vendar pa zgolj zato, ker tega ni storila in ker je sodišče prve stopnje sledilo opisnemu zahtevku tožnice, ki vsebuje število nadur, ki jih je opravila, izpodbijana sodba ni nezakonita. Takšen izrek dejansko predstavlja nekakšno vmesno sodbo in v kolikor tožena stranka svoje obveznosti ne bo prostovoljno izvršila, bo tožnica še vedno lahko vložila novo tožbo, s katero bo zahtevala po višini opredeljene zneske za opravljene nadure.

Neutemeljen je pritožbeni očitek glede odločitve o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o stroških postopka upoštevalo določbo 3. odstavka 154. člena ZPP, ki določa, da lahko sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki sta jih imela nasprotna stranka in njen intervenient, če nasprotna stranka ni uspela s sorazmerno majhnim delom zahtevka, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Res je, da tožnica ni uspela z reintegracijskim zahtevkom, vendar ga je postavila le za štiri mesece, uspela pa je z vsemi ostalimi denarnimi zahtevki in sicer glede plačila regresa za letni dopust in plačila nadur, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je tožnica ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom zahtevka, glede tega dela pa niso nastali posebni stroški.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbama uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbama nista uspeli (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).