Jedro

Obsojenec je s svojo vožnjo povzročil takšno nevarno situacijo, zaradi katere bi se lahko v treh primerih pripetila prometna nesreča, ki pa so se ji drugi udeleženci cestnega prometa izognili s pravočasnim ukrepanjem.

V 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1 so določene tri izvršitvene oblike, to je, da obsojenec vozi bodisi predrzno, bodisi brezobzirno ali pa vozi motorno vozilo, ki ga nima pravice voziti. Kaznivo dejanje je podano, kolikor obsojenec izpolni katerokoli od treh alternativno naštetih izvršitvenih oblik.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojenega A. A. s sodbo III K 13595/2017 z dne 28. 12. 2017 spoznalo za krivega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 3. točki prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen deset mesecev zapora, v katero je vštelo prestan pripor. Na podlagi šestega odstavka 324. člena KZ-1 je obdolženemu vzelo vozilo Renault Clio, oškodovanca B. B. in C. C. je s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Obdolžencu je naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Z isto sodbo je iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP obsojenca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena KZ-1. Odločilo je, da stroški tega dela kazenskega postopka ter potrebni izdatki in nagrada obsojenčeve zagovornice v tem delu bremenijo proračun.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 25. 4. 2019 delno ugodilo pritožbi obsojenčeve zagovornice in sodbo v odločbi o stoških postopka spremenilo tako, da je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. V preostalem je pritožbo obsojenčeve zagovornice in pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper obsodilni del sodbe zahteve za varstvo zakonitosti vlaga obsojenčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, pri tem izrecnega predloga, kako naj Vrhovno sodišče odloči, ne poda. Trdi, da so bili dokazi v predkazenskem postopku pridobljeni nezakonito, kakor tudi, da obsojenec ni vozil predrzno in da ni povzročil konkretne nevarnosti za varnost ljudi.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovoril vrhovni državni tožilec Hinko Jenull. Navaja, da materialni in procesni zakon ni bil kršen in predlaga zavrnitev zahteve. Očitek zahteve, da obtožnica ni vsebovala kršitve vožnje v napačno smer ocenjuje kot neutemeljen, saj je bila ta kršitev v izreku konkretizirana z opisom obsojenčeve vožnje v enosmerni ulici Hrvatski trg in Ilirska cesta. Obsojenec je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja po 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1, ki zajema vse tri v opisu dejanja konkretizirane kršitve, zato okoliščina, da je pritožbeno sodišče kršitev vožnje v enosmerno ulico očitno zmotno pravno opredelilo po 3. alineji navedenega člena, ni odločilno, saj je prvostopenjsko sodišče to dejanje pravilno pravno opredelilo po 2. alineji navedenega zakonskega določila. Da je obsojenec s svojo vožnjo povzročil neposredno nevarnost za življenje ali telo kakšne osebe je v izreku konkretizirano z navedbo oseb, ki so bile ogrožene, ter nevarnosti, ki je obstajala, kakor tudi, v čem se je kazala verjetnost, da vsak hip lahko nastopijo škodljive posledice oziroma se je bilo tem mogoče izogniti le zaradi ukrepanja teh drugih udeležencev cestnega prometa. Kolikor zahteva nasprotuje stopnji ogroženosti teh oseb, nedopustno uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Enako velja glede nasprotovanja zahteve o obstoju obsojenčevega naklepa. Kolikor zahteva izpodbija zadostnost razlogov o obsojenčevem naklepu, ti izhajajo že iz opisa kaznivega dejanja, sodišči pa sta ga tudi ustrezno obrazložili. Glede nezakonitosti pridobljenih dokazov pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča, ki jim je pritrdilo in jih dodatno obrazložilo tudi pritožbeno sodišče. S sklicevanjem na izpovedbi zaslišanih policistov in njihovo drugačno razlago zahteva nasprotuje dokazni podlagi take ocene, nasprotuje pravnomočno ugotovljenemu dejanskemu stanju. Zatrjevano kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zahteva po njegovi oceni ni obrazložila.

5. Obsojenec in njegov zagovornik, se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca, ki jima je bil vročen, nista izjavila.

B-1.

6. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba prava, niso pravilno ali v celoti ugotovljena. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in jih mora konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). To pomeni, da mora biti pravno sredstvo izčrpano ne le formalno (z vložitvijo pritožbe) temveč tudi materialno (vsebinsko).

B-2.

7. Obsojenec je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1B v izvršitveni obliki, da je vozil motorno vozilo, ki ga nima pravice voziti, saj je vozil osebni avtomobil kljub temu, ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja B kategorije, pri tem je vozil predrzno in brezobzirno. Med vožnjo je kršil cestnoprometne predpise po vseh treh alinejah prvega odstavka 324. člena KZ-1, to je, ni upošteval pravil o prednosti, vozil je po smernem vozišču namenjenem vožnji v nasprotni smeri in hitrosti vožnje ni prilagodil v križišču in pred prehodi za pešce. Tako je na Maistrovi ulici vozil po sredini vozišča in pri tem zapeljal proti vozniku nasproti vozečega vozila Opel Insigne, ki se je moral zaradi njegove vožnje umakniti, da ne bi prišlo do trčenja. Po Bohoričevi ulici, kjer je hitrost omejena na 30 km/h in na kateri se nahajata dva prehoda za pešce, je vozil s hitrostjo med 80 in 90 km/h (hitrosti vožnje ni prilagodil pred prehodi za pešce), s čimer so bili ogroženi pešci na pločniku in ob prehodih za pešce. Ob zavijanju na ulico Pod ježami je bilo slišati cviljenje gum (ni prilagodil hitrosti vožnje v križišču) zaradi česar je moral upočasniti vožnjo D. D., ki se je zbal, da bi ob zavijanju obsojenca zaneslo v njegovo vozilo. Sodišči sta kaznivo dejanje pravno opredelili po 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1B.

8. Zahteva uveljavlja kršitev 1. točke 372. člena ZKP s trditvijo, da je bil prekršen kazenski zakon o vprašanju, ali obsojenčevo ravnanje pomeni kaznivo dejanje. Trdi, da je obsojenec s svojo vožnjo povzročil samo abstraktno nevarnost za varnost ljudi in s tem izpolnil zakonske znake prekrška, ni pa povzročil neposredne nevarnosti za življenje in telo kakšne osebe. Ocenjuje, da so zaključki sodišč, da je obsojenec s svojo vožnjo povzročil razmere, ki predstavljajo neposredno nevarnost za druge osebe pavšalni in neizkazani, da v postopku ugotovljena dejstva ne predstavljajo konkretne nevarnosti v smislu kriterijev sodne prakse. Iz sodbe I Ips 20991/2013 povzema, da kršitev cestnoprometnih predpisov, s katerimi obsojenec povzroči abstraktno nevarnost za druge udeležence v prometu še ne pomeni, da je nastopila tudi neposredna nevarnost. Izpostavlja, da je Vrhovno sodišče presodilo, da je konkretna nevarnost neko neredno stanje, v katerem po splošnih izkušnjah lahko z verjetnostjo vsak čas nastopijo škodljive posledice (sodba I Ips 116/98) ter da gre v primeru konkretne ogrozitvene posledice za nevarnost, ki bi ob rednem toku stvari privedla do nastanka poškodbene posledice (sodba I Ips 53731/2010 z dne 15. 9. 2011).

9. Iz uvodoma povzetega opisa kaznivega dejanja v pravnomočni sodbi je razvidno, da je obsojenec s svojo vožnjo kritičnega dopoldneva po Ljubljani v treh primerih povzročil prometno situacijo, v kateri je bila podana neposredna nevarnost za življenje ljudi. V razlogih sta nižji sodišči za vsako od teh prometnih situacij obrazložili, čigavo življenje je obsojenec konkretno ogrozil, kakor tudi, zakaj štejeta, da je prometno nesrečo preprečilo zgolj naključje oziroma ravnanje oškodovancev. Na Maistrovi ulici je ogrozil varnost voznika Opel Insigne, ki mu je vozil nasproti, s tem, da je vozil po sredini vozišča (kar implicira, da je vozil tudi po smernem vozišču, namenjenem vožnji v nasprotni smeri), zaradi česar se je moral navedeni voznik s svojega voznega pasu umakniti, da ne bi prišlo do trčenja z obsojenčevim vozilom. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, temu pa je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, da je obsojenec s tem povzročil neposredno nevarnost za življenje in telo voznika vozila Opel Insigna in da je zgolj naključje preprečilo nastanek hujših posledic, to je, da je voznik uspel pravočasno zaviti s poti obsojenca. Glede obsojenčeve vožnje po Bohoričevi ulici, kjer se nahajata dva prehoda za pešce, eden pri Pediatrični kliniki, drugi pri trgovini Hofer, je prvostopenjsko sodišče sledilo izpovedbi policistov, da so bili na obeh prehodih in tudi na pločniku ob prehodih pešci, ter da so pešci, ki so se nahajali na prehodu za pešce, poskakali stran z vozišča. Obrazložilo je, da je splošno znano dejstvo, da bi ob takšni vožnji (80 do 90 km/h) vozilo, če bi zadelo pešca, temu povzročilo hude posledice in da je zgolj naključje preprečilo nastanek takšnih posledic, ker je pešcem uspelo odskočiti s prehoda za pešce in s tem preprečiti prometno nesrečo. Prvostopenjsko sodišče je sledilo D. D., da je pri zavijanju obsojenčevega vozila na ulico Pod ježami slišal cviljenje gum, zato je svoje vozilo upočasnil in se umaknil v njegovo desno. Presodilo je, da je tudi v navedeni prometni situaciji nastanek hujših posledic preprečil oškodovanec, ki je uspel upočasniti svoje vozilo in s tem preprečiti nesrečo. Tem zaključkom prvostopenjskega sodišča je pritožbeno sodišče v celoti pritrdilo. Iz povzetega izhaja, da so tako v opisu kaznivega dejanja, kakor tudi v razlogih sodb navedene konkretne okoliščine, ki skladno z ustaljeno in tudi s strani zagovornika predstavljeno sodno prakso ustrezajo zakonskemu znaku povzročitve neposredne nevarnosti za življenje ali telo kakšne osebe. Sodišči sta presodili, da je obsojenec s svojo vožnjo povzročil takšno nevarno situacijo, zaradi katere bi se lahko v treh primerih pripetila prometna nesreča, ki pa so se ji drugi udeleženci cestnega prometa izognili s pravočasnim ukrepanjem.1 Tako očitana kršitev kazenskega zakona ni podana.

10. S trditvami, da ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je obsojenec povzročil neposredno nevarnost za udeležence v prometu, ker ni izkazano, da so pešci na Bohoričevi cesti odskočili zaradi obsojenčeve vožnje (in ne zaradi vožnje policijskih vozil s sirenami) ter da sta se oba voznika dejansko umikala obsojencu, zahteva ne uveljavlja nobene od zatrjevanih kršitev zakona, temveč nasprotuje dokazni presoji nižjih sodišč, kar ni dovoljeno. Da obsojenčev naklep do ogrozitvene posledice ni obrazložen na način, kot to izhaja iz odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 20991/2013, in da v sodbi ni obrazloženo, da je šlo za eksistenčno ogrožanje zavarovane pravne dobrine, obsojenčeva takratna zagovornika v pritožbi zoper sodbo ni uveljavljala, zato je zahteva v tem delu materialnopravno neizčrpana.

11. Kršitev kazenskega zakona zahteva uveljavlja tudi glede obstoja zakonskega znaka predrzne vožnje. Trdi, da je obrazložitev prvostopenjskega sodišča, zakaj obsojenčevo vožnjo šteje kot predrzno, presplošna in nekonkretizirana. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da na obsojenčevo predrzno vožnjo kaže, da je bežal pred policijskimi vozili z načinom vožnje, ki ga zasledovalec ne more ali upa ponoviti in si je obsojenec kljub nevarnosti, ki jo je njegova vožnja pomenila v razmerju do drugih udeležencev v prometu upal (pre)več. Pri tem se iz sebičnih razlogov ni oziral na to, kako lahko njegovo ravnanje vpliva na ostale udeležence v prometu, ki so ob zaznavi njegove brezobzirne vožnje svojo vožnjo upočasnili in se umikali tako s cest, kot s pločnikov. S tem je prvostopenjsko sodišče povsem določno obrazložilo, zakaj obsojenčevo vožnjo šteje kot predrzno. Pri tem je poudariti, da so v 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1 določene tri izvršitvene oblike, to je, da obsojenec vozi bodisi predrzno, bodisi brezobzirno ali pa vozi motorno vozilo, ki ga nima pravice voziti. Kaznivo dejanje je podano, kolikor obsojenec izpolni katerokoli od treh alternativno naštetih izvršitvenih oblik. Obsojeni A. A. je bil spoznan za krivega vseh treh izvršitvenih oblik, to je, da je kritičnega dne vozil predrzno, pa tudi brezobzirno ter brez veljavnega vozniškega dovoljenja kategorije B. Tako očitana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana.

12. Zahteva uveljavlja tudi kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, da so bili dokazi v predkazenskem postopku pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic obsojenca. S tem ponavlja tezo, ki jo je obsojenčeva obramba uveljavljala skozi celoten postopek pred nižjima sodiščema, da so policisti obsojenca od njegove izpustitve po prestani zaporni kazni dne 9. 3. 2017 do vključno kritičnega dne, to je 25. 3. 2017, usmerjeno in aktivno iskali in ga opazovali brez odredbe sodišča ali drugega organa, pri čemer za izdajo takšne odredbe ni bilo nikakršnih zakonskih pogojev, ter da so kritičnega dne policisti ukrepali z namenom, sprovocirati obsojenca.

13. Obramba je navedeno utemeljevala, kar ponavlja tudi v zahtevi, na izpovedbi direktorja CSD Ljubljana-Moste in na ravnanju Uprave kriminalistične policije kritičnega dne. Direktor CSD je povedal, da je naslednji dan po izpustitvi obsojenca s prestajanja zaporne kazni, prejel klic policista Policijske postaje Ljubljana-Moste. Nižji sodišči sta sledili izpovedbi policista in direktorja CSD, da je bil opravljen zgolj en klic, verjeli sta policistu, da je klical z namenom, da opozori na določene samozaščitne ukrepe. Presodili sta, da izpovedba direktorja CSD, da je imel občutek, da policija obtoženca spremlja na prostosti, ni relevantna. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju nista sledili obsojenčevi obrambi, da so policisti zoper obsojenca izvajali prikrite preiskovalne ukrepe. Obvestilo kriminalistične policije Policijski postaji Ljubljana Center kritičnega dne, da se na območju Metelkove nahaja obsojenec, ki uporablja moder Renault Clio z nameščenima različnima registrskima tablicama in da naj bodo pri svojem delu previdni, sta ocenili kot obvestilo o kaznivem dejanju in storilcu, na katero so se bili policisti dolžni odzvati in aktivno reagirati. Skladno z navedenim sta policista – kriminalista v civilu, ko sta opazila obsojenčevo vozilo in na njem dve različni registrski tablici, obsojenca nameravala ustaviti, ker pa se je navedeni takrat odpeljal, sta na pomoč poklicala policijsko patruljo. Presodili sta, da policisti kritičnega dne niso ukrepali z namenom sprovocirati obsojenca, temveč zaradi suma storitve prekrška ali kaznivega dejanja z namenom, da odkrijejo in zavarujejo predmete, ki bi lahko bili dokaz, ter odkritja in prijetja osumljenca. Pritrditi je nižjim sodiščema, da v izvedenih dokazih ni podlage za zaključek, da bi policisti kritičnega dne ravnali nezakonito, v sklopu daljšega, nedovoljenega opazovanja in sledenja obsojenca. Tako ni mogoče pritrditi zahtevi, da so bili dokazi v predkazenskem postopku pridobljeni s kršitvijo obsojenčevih človekovih pravic. S ponavljanjem teze, da so policisti zasledovali in spremljali obsojenca brez zakonskih pogojev, da opozorilo kriminalistične policije, da naj bodo pozorni na obsojenca pomeni, da je bilo ravnanje policije usmerjeno v njegovo aktivno iskanje in s ponavljanjem izpovedbe direktorja CSD Ljubljana-Moste, da je imel občutek, da ima policija nalogo obsojenca spremljati na prostosti, kar naj bi potrjevali tudi njihovi klici na CSD Ljubljana-Moste, zahteva ne uveljavlja zatrjevano kršitev kazenskega postopka, temveč nasprotuje pravnomočno ugotovljenemu dejanskemu stanju, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve.

14. Očitek, da obtožba obsojencu ni očitala vožnje v nasprotno smer in naj bi sodišče v tem delu obtožbo prekoračilo (9. točka prvega odstavka 371. člena ZKP) v pritožbi zoper sodbo ni bila uveljavljana na način, kot jo uveljavlja zahteva. Pritožba je navajala, da tega očitka ni vsebovala prvotna obtožba z dne 18. 5. 2017, ne pa, da tega očitka ni vsebovala spremenjena obtožnica, ki je bila modificirana dne 19. 12. 2017 in na podlagi katere je sodišče izreklo sodbo.

C.

15. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila deloma vložena tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, deloma pa materialnopravno neizčrpana, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

16. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Vrhovno sodišče je obsojenca, ob upoštevanju premoženjskih razmer, ugotovljenih v pravnomočni sodbi, oprostilo plačila sodne takse.

1 Zlatko Dežman v Veliki komentar posebnega dela Kazenskega Zakonika III; str. 639.