Jedro

Ker je imel tožnik ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje pravico do vrnitve na delo k toženi stranki, je bil njegov zahtevek za vrnitev na delo k toženi stranki utemeljen, čeprav je sicer imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Sodišči druge in prve stopnje bi zaradi jasnosti (ob znanem podatku, do kdaj sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas) sicer lahko obrazložili ali celo odločili, da se presoja o reintegraciji tožnika (in priznanju njegovih pravic iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi za določen čas) nanaša in omeji le na obdobje od 1. 3. 2017 do 1. 3. 2018, torej na obdobje, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas. Takšna obrazložitev ali odločitev bi bila celo priporočljiva, saj bi odpravila morebitne dileme o dometu sodne odločitve, vendar pa opustitev te ugotovitve, glede na gornja pojasnila, ne vpliva na pravilnost njunih odločitev.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 20. 4. 2017, nezakonita, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, mu od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z osnovno plačo in dodatki, mu po odvodu predpisanih dajatev izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, posredovati zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje podatke za vpis v matično evidenco in ga prijaviti v zavarovanje. Toženi stranki je naložilo tudi, da tožniku povrne njegove stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in pritožbo tožene stranke zavrnilo.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 105/2018 z dne 23. 8. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanj pravilne uporabe materialnega prava v zvezi s časovno omejitvijo reintegracije na čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas in kršitve določb postopka zaradi izostanka razlogov o tem ter bistvene kršitve določb postopka zaradi izostanka razlogov za odločitev o predlogu za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji; ZDR-1).

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 3. 2017 do 1. 3. 2018, kar je bilo med strankama nesporno in da zahtevkov v smeri transformacije te pogodbe v pogodbo za nedoločen čas ni podal, zato sodišče o tem tudi ni odločalo. Ker pogodba o zaposlitvi za določen čas preneha s potekom časa, za katerega je sklenjena, je materialnopravno zmotna odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugodilo tožnikovemu zahtevku za reintegracijo, kot da bi imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Sodišče bi pravilno odločilo, če bi v izreku omejilo trajanje pogodbe o zaposlitvi do prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, to je do 1. 3. 2018. Ker je sodišče druge stopnje kljub temu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, je zmotno uporabilo materialno pravo, na kar pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Ker v sodbah sodišč druge in prve stopnje ni nobenih razlogov o tem, zakaj se tožnikova reintegracija ne omeji na čas prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ju ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 21. 6. 2017 podala obrazložen predlog za sodno razvezo po 118. členu ZDR-1, če bi se ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Sodišče prve stopnje se s tem predlogom sploh ni ukvarjalo, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje pa je pritožbeno grajo tožene stranke v zvezi s tem zavrnilo z obrazložitvijo, da je sodišče prve stopnje odločilo o reintegraciji tožnika in da iz tega razloga ni bilo dolžno odločiti še o predlogu za sodno razvezo. Takšni razlogi sodišča so zmotni in v nasprotju z uveljavljano sodno prakso (sodba in sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 362/2008). Posledično je tudi sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Tožnik v odgovoru na revizijo prereka revizijske navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da tožena stranka v pritožbi ni ugovarjala ugotovitvi, da mora tožnika pozvati nazaj na delo, niti temu, da v sodbi ni zapisan datum, do katerega bi moralo trajati delovno razmerje. Vlaganje nove tožbe za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas bi bilo sicer za tožnika nesmiselno in pravno nevzdržno, saj je bilo o tem že odločeno in med postopkom temu ni bilo ugovarjano.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku; Ur. l. RS, 26/99 in nadaljnji; ZPP).

Glede prvega vprašanja

8. Pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, preneha veljati brez odpovednega roka s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, oziroma ko je bilo dogovorjeno delo opravljeno ali s prenehanjem razloga, zaradi katerega je bila sklenjena (prvi odstavek 79. člena ZDR-1). Pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, ima lahko pravne učinke le v obdobju, za katerega je bila sklenjena. Zato strank ne more vezati tudi po tem obdobju.

9. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožnik s toženo stranko dne 13. 2. 2017 sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 3. 2017 do 1. 3. 2018 (B2). To dejstvo, ki ga je tožnik navajal v tožbi, je v odgovoru na tožbo potrdila tudi tožena stranka.

10. Ker je sodišče prve stopnje presodilo, da je bila izredna odpoved te pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 4. 2017 nezakonita, je odločilo tudi o tem, da delovno razmerje tožnika ni prenehalo, da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo in mu za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja.

11. S tem pa sodišče prve stopnje niti sodišče druge stopnje, ki je tako odločitev potrdilo, nista zmotno uporabili materialnega prava. Za takšen zaključek je namreč pomembno dejstvo, da je sodišče prve stopnje zaključilo glavno obravnavo v času, ko je pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki je bila tožniku nezakonito odpovedana, še veljala.

12. Sodišče odloča o utemeljenosti tožbenega zahtevka glede na dejstva ob zaključku glavne obravnave. Na trenutek zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje se vežejo tudi učinki časovne meje pravnomočnosti. To pomeni, da veljajo učinki pravnomočnosti le glede na tista pravno relevantna dejstva, ki so obstajala v času zaključka glavne obravnave. Učinek pravnomočnosti ne zajema dejstev, ki se zgodijo ali bodo nastopila kasneje. To tudi pomeni, da se stranke kljub pravnomočnosti lahko sklicujejo na nova dejstva, če ta nastopijo kasneje.1

13. Ker je imel tožnik ob zaključku glavne obravnave pravico do vrnitve na delo k toženi stranki, je bil njegov tožbeni zahtevek za vrnitev na delo k toženi stranki utemeljen. Odločitev pa bi bila nepravilna, če sodišče v času, ko je odločilo, ne bi odločilo tudi o reintegraciji tožnika in priznanju pravic do reintegracije oziroma bi takšen zahtevek zavrnilo. Ker tudi sodišče druge stopnje presoja zakonitost in pravno pravilnost izpodbijane sodbe po dejanskem stanju ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, je neutemeljen revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje s potrditvijo odločitve sodišča prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Ker tožena stranka niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ni ugovarjala tožnikovi reintegraciji, ni bilo razloga, da bi sodišči prve in druge stopnje še posebej utemeljevali, zakaj nista omejili reintegracije le do dneva, ko je potekla pogodba o zaposlitvi za določen čas. To pomeni, da revizijski očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

14. Sodišči druge in prve stopnje bi zaradi jasnosti (ob sicer znanem podatku, do kdaj sta strani sklenili pogodbo o zaposlitvi) sicer lahko obrazložili ali celo odločili, da se presoja o reintegraciji tožnika (in priznanju njegovih pravic iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi za določen čas) nanaša in omeji le na obdobje do 1. 3. 2018, torej na obdobje, do katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas. Takšna obrazložitev (ali odločitev) bi bila celo priporočljiva, saj bi odpravila morebitne dileme strank o dometu sodne odločitve, vendar pa opustitev tega, glede na gornja pojasnila, ne vpliva na pravilnost odločitve.

15. Zaradi navedb v odgovoru na revizijo revizijsko sodišče dodatno pojasnjuje, da izpodbijana sodba tudi sicer ne daje podlage za ugotovitev (kot bi to izhajalo iz tožnikovega odgovora na revizijo), da je z njo prišlo do transformacije tožnikove pogodbe za določen čas v pogodbo za nedoločen čas. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu namreč ni uveljavljal (in to v postopku ni bilo predmet ugotavljanja dejanskega stanja niti predmet obrazložitve sodb sodišča druge in prve stopnje), da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki mu je bila nezakonito odpovedana, sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo (56. člen ZDR-1). Brez tega uveljavljanja (in izrecnega zahtevka o tem – pri tem ni bilo nobenih ovir za to, da tožnik takega zahtevka ne bi postavil) se ne more šteti, da ima tožnik pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in s tem pravico do reintegracije in pravic iz delovnega razmerja tudi izven časovnih okvirov edine sklenjene pogodbe o zaposlitvi med strankama, torej tudi po 1. 3. 2018. Takšno tolmačenje tožnika je povsem nesprejemljivo.

Glede drugega vprašanja

16. Tožena stranka v reviziji navaja, da se sodišči prve in druge stopnje nista opredelili do njenega predloga za sodno razvezo, ki ga je podala v pripravljalni vlogi z dne 21. 6. 2107. S tem naj bi storili bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

17. Obrazložitev sodišča druge stopnje o tem, da se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati do predloga za sodno razvezo zato, ker je tožnika vrnilo na delo, sicer ni pravilna. Če delodajalec poda predlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča po 118. členu ZDR-1, delavec pa vztraja pri reintegraciji, mora sodišče pri presoji, ali bo delavca reintegriralo k delodajalcu, ali pa bo pogodbo o zaposlitvi, ki je nezakonito prenehala, razvezalo, pretehtati vse okoliščine in interese obeh pogodbeni strank v zvezi s tem predlogom in pojasniti, zakaj ne odloči o sodni razvezi. Obrazložiti mora svojo odločitev glede tega, katere so tiste okoliščine in interesi, zaradi katerih je nadaljevanje delovnega razmerja še vedno mogoče, oziroma zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Sodišče torej ne more obrazložiti zavrnitve predloga za sodno razvezo z ugotovitvijo, da je ta neutemeljena zato, ker je delavca reintegriralo k delodajalcu.

18. Kljub temu pa navedena napačna obrazložitev ni vplivala na drugačno presojo sodišča. Pripravljalna vloga tožene stranke z dne 21. 6. 2017 se v tem sodnem spisu ne nahaja med pisanji spisa, prav tako pa ta vloga ni zabeležena v popisu spisa. Tožena stranka je to pripravljalno vlogo vložila v spis šele kot prilogo reviziji (B13); iz te vloge in dogodkov v postopku tudi ne izhaja, da jo je pooblaščenec tožene stranke neposrednega vročil pooblaščencu tožnika (prvi odstavek 139.a člena ZPP).

19. Na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR-1 sodišče odloči o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi (in svojo odločitev tudi obrazloži) le, če ena od strank predlaga uporabo tega instituta. Po tretjem odstavku 118. člena ZDR-1 se lahko ta predlog poda do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Ker tožena stranka do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje te pripravljalne vloge v spis ni vložila, se sodišče prve stopnje do njenega predloga za sodno razvezo sploh ni moglo opredeliti. Revizijski očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo storilo sodišče prve stopnje zato, ker ni obrazložilo, zakaj ni prišlo do sodne razveze tožnikove pogodbe o zaposlitvi, ni utemeljen. Ker do odločitve o predlogu za sodno razvezo ni moglo priti, tudi sodišču druge stopnje glede navedenega ni mogoče očitati te bistvene kršitve določb postopka.

20. Ker z revizijo uveljavljeni razlogi niso bili podani, jo je Vrhovno sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

21. Tožnik krije sam svoje stroške odgovora na revizijo, saj so njegove navedbe v odgovoru povsem neutemeljene (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Glej tudi 5. točko prvega odstavka 55. člena ZIZ.