Jedro

Obstoj lastninske pravice, ki jo na poslovnih prostorih zatrjuje tožena stranka, ogroža pravni položaj in ustvarja negotovost tožeče stranke v denacionalizacijskem postopku. Od morebitnega uspeha z negativno ugotovitveno tožbo bo imela očitno pravno korist, saj bo s tem odstranjena ovira za vrnitev še nedenacionaliziranih poslovnih prostorov v naravi.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožena stranka ni lastnica poslovnih prostorov v pritličju v izmeri 115,60 m2 in v prvem nadstropju v izmeri 133 m2 v stanovanjsko poslovni hiši v ... , ki stoji na parc. št. 2287, vl. št. ... k.o. ... Nosilni razlog za zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje je, da so sporni poslovni prostori na podlagi pogodbe iz leta 1974 oziroma odločbe iz leta 1979 postali del premoženja pravne prednice tožene stranke, ki je bilo družbena lastnina, in sicer brez vknjižbe v zemljiško knjigo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po njegovem mnenju je bistveno, da vprašanje lastninske pravice na spornih poslovnih prostorih in način denacionalizacije spada v upravni postopek. Dokler velja odločba Agencije za prestrukturiranje in privatizacijo z dne 3.4.1995, s katero je bilo odločeno o lastninski pravici tožene stranke, jo je treba spoštovati. S to odločbo je bila sanirana pomanjkljivost, da po plačilu prenosa pravice uporabe na toženo stranko to dejstvo ni bilo vknjiženo v zemljiški knjigi.

Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma naj razveljavi le sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. Vztraja, da se lastninska pravica na nepremičnini pridobi le na podlagi pravnega naslova in pridobitnega načina, ki je v tem primeru vpis v zemljiško knjigo. Konstitutivnost vpisa velja tudi glede pravice uporabe, ki ima temeljne značilnosti stvarne pravice. Tožeča stranka se je zanesla na podatke o pravicah, ki so bile vpisane v zemljiški knjigi, zato ne sme trpeti škodljivih posledic. Pomanjkljivost, da dejstvo prenosa pravice uporabe ni bilo vknjiženo v zemljiški knjigi v korist tožene stranke, ni moglo biti sanirano z odločbo upravnega organa ob lastninjenju. Tožeča stranka v položaju, ko je bila v zemljiški knjigi kot imetnica družbene lastnine vknjižena Občina ..., ni imela razloga, da bi predlagala zavarovanje po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92 - 31/00, ZLPP). Sploh pa sodba sodišča druge stopnje nima razlogov, zakaj niso bili uporabljeni predpisi, ki urejajo zemljiško knjigo. Gre za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04 - ur. p. b., ZPP). Zmotno je stališče, da tožeča stranka nima pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek. Z delno denacionalizacijsko odločbo ji je bil priznan status denacionalizacijske upravičenke. Zaradi predmetnega pravdnega postopka upravni postopek glede vrnitve spornih poslovnih prostorov v last in posest tožeči stranki dejansko miruje. Tožena stranka na podlagi odločbe Agencije za prestrukturiranje in privatizacijo z dne 3.4.1995 ni mogla postati lastnica poslovnih prostorov, saj se o lastninski pravici odloča v sodnem postopku.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

O nosilnih razlogih sodišča druge stopnje: Ne drži, da tožeča stranka nima pravnega interesa za negativno ugotovitveno tožbo. Tožeča stranka je 31.1.1992 vložila zahtevo za denacionalizacijo poslovno stanovanjske stavbe v .... Na podlagi delne odločbe z dne 16.12.1996 v zvezi s popravnim sklepom z dne 12.2.1997 in odločbe z dne 24.11.1997 je bila v korist denacionalizacijske upravičenke, razen na spornih poslovnih prostorih v pritličju v izmeri 115,60 m2 in v prvem nadstropju v izmeri 133 m2, vzpostavljena lastninska pravica. Tožena stranka je namreč v denacionalizacijskem postopku ugovarjala, da je postala lastnica teh prostorov. Ugotovitvena tožba je med drugim dovoljena tedaj, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz kakega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe (drugi odstavek 181. člena ZPP). Obstoj lastninske pravice, ki jo na poslovnih prostorih zatrjuje tožena stranka, ogroža pravni položaj in ustvarja negotovost tožeče stranke v denacionalizacijskem postopku. Od morebitnega uspeha z negativno ugotovitveno tožbo bo imela očitno pravno korist, saj bo s tem odstranjena ovira za vrnitev še nedenacionaliziranih poslovnih prostorov v naravi. Ni res, da bi lahko tožeča stranka popolnejše pravno varstvo dosegla z dajatveno tožbo za izstavitev zemljiškoknjižne listine in izročitev poslovnih prostorov. Pravno posledico z izstavitvijo zemljiškoknjižne listine lahko sodišče izreče le tedaj, kadar sta pravdni stranki sklenili zavezovalni pravni posel, na podlagi katerega ima upnik od dolžnika pravico zahtevati izpolnitveno ravnanje, ki je potrebno, da bo pridobil lastninsko pravico, ki je predmet zavezovalnega pravnega posla. Takšno pravno poslovno razmerje med pravdnima strankama nesporno ne obstoji.

Neprepričljivo je stališče, da "problem lastninske pravice na spornih poslovnih prostorih in način denacionalizacije spada v upravni postopek" in da "je bilo o lastninski pravici tožene stranke odločeno že v drugem, upravnem postopku, ko je bila izdana odločba Agencije za prestrukturiranje in privatizacijo z dne 3.4.1995, tožeča stranka pa ni predlagala zavarovanja po določbah 9. do 16. člena ZLPP". Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS/I, št. 27/91 - Uradni list RS, št. 18/05, ZDen) ureja denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v zakonu (1. člen ZDen). V denacionalizacijskih postopkih se torej (praviloma) v upravnem postopku (glej 54., 56., 57. in 59. člen ZDen) odloča o vrnitvi premoženja, ki je bilo razlaščeno oziroma ekspropriirano med in po II. svetovni vojni. Sporni predmet tega pravdnega postopka pa ni vračanje podržavljenega premoženja, ampak ugotovitev neobstoja lastninske pravice tožene stranke. Nobenega dvoma ne more biti, da poteka odločanje o sporu, ki izvira iz stvarnopravnega, torej premoženjskega razmerja, po pravilih civilnega pravdnega postopka (1. člen ZPP).

Lastninska pravica se med drugim lahko pridobi na podlagi zakona (39. člen Stvarnopravnega zakonika, Uradni list RS, št. 87/02). Določb ZLPP ni mogoče razumeti kot skupek pravil, ki bi predstavljala neposredni pravni temelj za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini. Ta zakon ureja lastninsko preoblikovanje podjetij z družbenim kapitalom v podjetja z znanimi lastniki (1. člen ZLPP) in ne določa nobenega pravnega dejstva, na katero bi se vezala pridobitev lastninske pravice po samem zakonu. Prav tako pravni temelj za pridobitev lastninske pravice tožene stranke na spornih nepremičninah ne more biti odločba državnega organa, ki jo je v svoji sodbi izpostavilo sodišče druge stopnje, to je odločba Agencije za prestrukturiranje in privatizacijo z dne 3.4.1995, saj je z njo pravna prednica tožene stranke le pridobila soglasje za vpis lastninskega preoblikovanja v sodni register v skladu z 20. členom ZLPP. Če povzamemo: ker je ZLPP uredil le lastninsko preoblikovanje podjetij z družbenim kapitalom v podjetje z znanimi lastniki, ne more biti pravni temelj za originarno pridobitev lastninske pravice. Prav tako to ne morejo biti odločbe državnih organov, ki so odločali v postopkih lastninskega preoblikovanja podjetij. Posameznim podjetjem, ki so se lastninila po določbah ZLPP, je zato mogoče priznati stvarne pravice, če te izvirajo iz ustreznega "predhodnika" stvarne pravice v režimu družbene lastnine. Konkretno to pomeni, da se obstoj lastninske pravice tožene stranke na spornih poslovnih prostorih veže na obstoj njene pravice uporabe na teh prostorih pred izvedenim lastninskim preoblikovanjem podjetij. Če držijo njene trditve, da je že v letu 1974 oziroma 1979 postala imetnica pravice uporabe, se je ta njena pravica v postopku lastninskega preoblikovanja podjetij transformirala v lastninsko pravico. In obratno, če pravice uporabe nikoli ni pridobila, se njen nastanek ne more vezati na postopek lastninskega preoblikovanja podjetij. V slednjem primeru tožeča stranka tudi ne more nositi posledic, ker ni predlagala zavarovanja na podlagi 9. do 16. člena ZLPP.

O revizijskem očitku bistvene kršitve določb pravdnega postopka: Tožeča stranka je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje obširno kritizirala stališče sodišča prve stopnje o deklaratornosti vpisa pravice uporabe v zemljiško knjigo, svojo grajo (ki je v tem delu dejanske narave) pa je uperila tudi v obstoj in veljavnost pravnega temelja za pridobitev pravice uporabe tožene stranke (3. stran pritožbe z dne 20.5.2003).

Zaradi drugačnega pravnega naziranja sodišče druge stopnje ni izčrpalo pritožbe, saj ni preizkusilo, ali je bilo v zadevi pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z obstojem pravnega temelja za pridobitev pravice uporabe tožene stranke na spornih nepremičninah. S tem, ko je opustilo obveznost, da vse navedbe stranke vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost in se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijsko sodišče je zato reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Kar zadeva pravno stališče tožeče stranke o pomanjkanju pridobitnega načina tožene stranke za pridobitev pravice uporabe, pa velja že sedaj opozoriti, da je teorija družbene lastnine odklanjala izenačevanje družbene lastnine ter pravic upravljanja, uporabe in razpolaganja z njo s stvarnimi pravicami lastninskega prava, zato, tudi po ustaljeni sodni praksi, vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo ni bil konstitutivne narave.(1) Stroškovni izrek temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Glej npr. sklep z dne 11.12.2002, II Ips 52/2002 in sodba z dne 29.11.2002, II Ips 664/2001.